Avtorji  in  knjige
Učne ure nedosegljivega
Bojana Kunst: Nemogoče telo (Telo in stroj: gledališče, reprezentacija telesa in razmerje do umetnega); Maska, Ljubljana 1999
Magistra filozofije, ki nas je pred leti v nekaj kratkih zgodbah temeljito poučila, kaj vse je mogoče početi s telesom, kako ga crkljati in futrati in po možnosti pridobiti še koga, da z veseljem pomaga pri tem, v svojem esejističnem delu zapušča hedonistične vode. Bralci njenega prvenca Višnje v čokoladi se lahko poučijo, da je tradicija sovražnikov telesa dosti močnejša od posameznih glasov, ki se dobro počutijo v svoji koži. Menda je že znano, daje na telo v korist tako imenovanih višjih idealov (pa kar koli naj si že predstavljamo pod tem) mogoče tudi pozabljati, ga kritizirati, ga zatirati z nedosegljivimi ideali, mu vsiljevati umetne ritme, z njim manipulirati, ga secirati, razstavljati, razpirati in katalogizirati, vse seveda v skladu s trenutno ustoličeno fantaz-mo. Zgodovina takih in podobnih špekulacij je zgodovina nelagodja, večnega hrepenenja po preseganju, nedosegljivem, ali zgolj po alternativi. Nemogoče telo, njegova neulovljiva identiteta, je, na kratko povedano, zgoščena sanjarija o preseganju omejitev fizičnega telesa, o čudežni lepoti, moči ali učinkovitosti. Poudarki so se skozi zgodovino ves čas menjavali, in edina poenostavitev, ki si jo lahko še dovolimo, je razmejitvena črta 17. stoletja, ko tovrstni imaginarij iz metafizike preide v znanstveno prakso. Ljudski glas, ki je do tedaj vedel prišepe-tati marsikatero dvomljivo o skrivnih
prizadevanjih kabalistov (Golem) in alkimistov (homunkulusi), je ob prvih predstavah "anatomskega gledališča" ostal brez besed. Razsvetljenska štu-dioznost se seveda ni dala motiti: "svarilni muzej" z raztelešenimi trupli kriminalcev in zlovešči amsterdamski porodničar s svojimi presunljivimi primerki sta bila kljub obskumosti svoje prakse le še korak do muzeja kurio-zumov, vsekakor pa znotraj mehani-cistične idile svoje dobe. Z današnjega zornega kota tako lahko razumemo, da je "prizadevanje zgraditi (razumeti) človeka kot avtomat, kot mehanizem, težko ločiti od globoke želje najti eliksir življenja in doseči človeka na umeten način".
Bojana Kunst raziskuje neskončne izrazne možnosti, ki jih odpira vsakokratna fascinacija nad tankostjo črte, ki živo razmejuje od neživega. V dometu te prvinske šokantnosti je bilo in bo v vseh časih dovolj manevrskega prostora za znanstvenike, filozofe in umetnike vseh temperamentov. Vpliv na gledališko umetnost je le eden od možnih vplivov, vendar, po avtoričinem mnenju, najizrazitejši. Ne po naključju so bile najzgodnejše lekcije iz anatomije uprizorjene že skorajda kot gledališke predstave (z vstopnino!), kjer se je gledalcem, zgroženim in radovednim, pedantno postreglo z "mor-bidnostjo anatomskih podob in njihovo skrivnostno povezanostjo z življenjem". V tem času se anatomske lekcije iz domene slikarskega študija razširjajo na področje gledališča. Strašljiva dvoumnost pristopa, ki je že sama po sebi dovolj teatralična, je s fiziognom-skimi špekulacijami oskrbela še teoretične temelje za prehod iz tradicionalnega deklamatorskega stila v
Sodobnost 2000 I 1748
Avtorji   in  knjige
meščanski kod gledališke igre (koncept naravnega telesa). Zgodba neke ideje: prvotno čistunstvo Diderojevega Paradoksa o igralcu je z znano poanto o psihični neprilagodljivosti telesa v svoji zadnji konsekvenci privedlo do fantazije o nadmarioneti, slikoviti absurdni tezi o ukinitvi igralca. Ena od močnejših strani te knjige je med drugim tudi v tem, da na takih in podobnih mestih ne navaja k dobesednosti: navsezadnje gre za poetike, ki raziskujejo magijo in samostojnost gledališča in pretendirajo bolj na eksperimentalno kot na praktično vrednost.
Kot si lahko mislimo, je bilo v stoletjih, ki so sledila, več kot dovolj časa za razvoj najbolj kontradiktornih nasledkov. Smešne stare sanje o mehanski rekonstrukciji življenja zamenjajo špekulacije o vitalnih principih, ki življenjsko gibalo iščejo na področju nevidnih sil elektrike, magnetizma, di-namizma, toplote in energije. Avtorica nas samozavestno vodi skozi manevrski prostor, ki se z novimi odkritji povečuje do nepreglednosti in navdihuje do tedaj nepredstavljivo mnogovrstnost na vseh področjih. Bogato polje medsebojnih vplivov osnovni temi gledališke prezentacije telesa zagotavlja primerno širino in globino. Komaj obvladljiv imaginarij gibanja, ki sega od špekulacij o perpetuumu mobilu ter mesmerističnih seans, lekcij nad-marionete, do sodobne kalejdoskopske neujemljivosti, je predstavljen vehe-mentno, razgledano in z navdihom. S posluhom za menjavo poudarkov so
predstavljene tudi sodobne teme ki-bernetizacije telesa, kakršne v praksi pogosto rezultirajo v povsem modnih prijemih umetniške produkcije. Brez nasedanja bombastični programskosti nam prikazuje ozadje, na katerem je dobeseden prodor skozi epidermalno površino po končanih lekcijah prvih anatomov postal metaforičen, razumevanje (in upodabljanje) telesa pa se je oddaljilo od površine. Abstra-hiranje telesne podobe na začetku 20. stoletja sovpada z "novim načinom gibanja skozi prostor (elektrika, magnetizem, avdiovizualni aparati, rentgenski žarki), čas postane heterogen, zmuzljiv in reverzibilen, kavzalna univerzalnost preteklosti in prihodnosti pa skrčena v neposreden tok sedanjosti, ki znotraj neposredne kinetične izkušnje nenehno zmuzljivo prehaja telesne prostore".
Lepo in učeno povabilo k ponovnemu razmisleku o prelomu, na katerem tradicionalno linearno zaznavanje časa in prostora izgubi apriorno funkcijo. O percepciji, ki ni samoumevna in ki obvladuje sodobno zaznavanje in upodabljanje telesa. Telo kot "škandal prezence"? Ob še vedno nepreseženem romantičnem vprašanju, ki je sproduciralo roman o Fran-kensteinu in ki na novo zastavlja "sodobno problematiko odnosa med ljudmi in umetnimi strukturami, saj ni več jasno, kdo postaja bolj avtomatiziran in kdo konec koncev reagira bolj pošastno".
Lucija Stepančič
Sodobnost 2000 I 1749