^rv>' V,'-.... • "^ —- - ^g^.;^''u. —TV-TT •i\f.^i *<' '•¦¦¦?.,T"?"*—-^~, ^i-\— ¦-' *^y f. Palnak Slike iz živalstva. (Dalje.) sem drugim živalim pa je predpisal lev, njihov kralj, krvavi davek, pri vseh si ga jemlje. Tudi človck ima za svojo kožo od njega napovedan boj. A č!o-( vek ga sprejema, in marsikateri lev mora plačati svojo drznost z lastnim življenjem. Kako težaven in nevaren pa je ta boj, nam pripoveduje sledeče poročilo *: »Angleški polkovnik Pattrsson je nadzorova! zidanje železniškega mostu na angleškem ozemlju v Vzhodnji Afriki. S seboj je imel več tisoč delav-cev iz Indije in s temi si je napravil taborišče. Nc-kaj dni za tem, ko so dospeli tja, je slišal polkovnik praviti o dveh levih, ki vznemirjata okolico. Skraja se za to ni zmenil, a kmalu sta mu odnesla leva njegovega služabnika. Nesrečnikov tovariš, ki je spal z njim v istem šatoru, je videl leva, kako se je priplazil ponoči prav tiho k njima ter vdrl naravnost v šator, kjer je zgrabil služabnika za vrat. »Spusti me!« je zakričal ta ter objel z rokaini zver okrog vratu. Nato je legla zopet nočna tišina nad šator. Zjutraj je polkovnik lahko šel za levovo sledjo, ker je vlekla nesrečna žrtev vso pot noge po peščeniti tleh; kjer pa je povžil lev svojo večerjo, je ležala le še nesrečnikova obleka in njegova glava; iz te so buljile oči v neizrečenem strahu. Ta pogled in ta nesrečni dogodek sta prevzela polkovnika tako, da jc sklenil ne mirovati, preden ni ubil obeh levov. S puško v roki je čakal naslednjo noč v bližini služabnikovega šatora. Ko se je stemnilo ter je vsc naokrog potihnilo, se je oglasilo iz daljave rjovenje; bližala sta se leva, da si odncseta novo žrtev. Spet je vse potilinib. Polkovnik čaka — naenkrat zasliši strašne klice iz bližnjega tabora, oddaljenega kakih sto korakov. Nato spet tiho. Roparja sta si odnesla novo žrtev! * Iz »Sven Hcdin«: »Van Pol zu Pol I.« . -^. 162 — Polkovnik se skrije zdaj v tem taboru. A tudi tukaj jc čakal zaman. Iz velike oddaljenosti začuje prihodnjo noč pretresljiv klic — tretji dc-lavec je bil ugrabljen. Indijski delavci so spali v različnih šatorih, in leva sta obiskavala vsak večer drugega, da zmotita ljudi. Ko sta spazila, da odneseta lahko vsak večer človeka, ne da bi ju kdo napadal, sta postala drznejša ter sc nista najmanj plašila pred taborskimi ognji. Nista se zmenila za trušč, ki sta ga provzročala v taborišču, niti za kroglje, ki so frčale za njima iz puškinih cevi. Prebivalci so si napravili okoli taborov visok, niočen plot iz trnja, aleva sta tega preskočila ali pa sta si napravila vanj luknjo ter si tako vzela svoj plen. Črez dan je hodil polkovnik Pattersson na vse strani za levjo sledjo, a izgubil jo je seveda takoj, če je prišel na kamenita tla Shujšalo pa se je to stanje še bolj, ko je šla večina delavcev naprej, da so napravljali železniški tir, ter jih je ostalo pri mostu le nekaj sto. Ti so si naredil posebno visoke in močne plotove, ponoči so gorcli celi kresovi, vsepovsod so stali stražniki, puške so bilc nabite, in v vsakem šatoru je bobnal po en mož, da prepodi zveri. A vedno so izginjale novc žrtve. Delavci so bili tako preplašeni. da se že niso upali več streljati, če sta se prikazala leva. Ukradla sta celo bolnika iz bolniškega šatora. Naslednja žrtev je bil vodonosec; ležal je v šatoru z glavo na noter in z nogami proti vratom; lev je preskočil plot, zgrabil moža za noge tcr ga izvlekel. Nesrečnež se je oprijel zaboja, potem šatorove vrvi, ki se je utrgala. Nato je letel lev s svojim plenom v gobcu ob plotu, kjer si je poiskal bolj redko spleteno mesto ter se tam preril skozi. Tu so našli drugo jutro cunje od obleke in kosce mesa. Drugi lev je čakal zunaj, kjer ! sta si potem plen delila. ; Poslej je bil za nekaj časa mir. Bržkone sta našla leva opravka j drugje, in delavci so že začeli spati zaradi vročine na prostem. Nekega '; večera sede vsi skupaj ob ognju, kar preskoči lcv plot, obstoji ter jili gleda. Prestrašeni skočijo kvišku ter mečejo vanj kamenje, polena in ogorke. Za vse to se lev ne zmeni, ampak skoči in pograbi enega ter zbeži skoz plot. Drugi je čakal zunaj in komaj trideset korakov od tabo-rišča sta požrla svoj plen. Ves teden nato je vsako noč sedel polkovnik v taboru, kjer so pri-čakovali levji obisk. Sarn pripoveduje, da ni nič strašnejšega kakor tako neuspešno čakanje. Vedno je slišal iz daljave rjovenje, ko sta se bližala roparja: vedno pa sta utihnila, ko sta dospela do tabora. Straže so vpile: »Pazite bratje, vrag prihaja!« In malo za tem so sc oglasili vedno spet prestrašeni klici in smrtni kriki napadencev! Nazadnje sta postala leva tako drzna, da sta preskočila oba hkrati plot ter si odnesla vsak svojega moža. Enkrat lev ni mogel spraviti svoje žrtve skoz plot; popustiti 30 jc moral ter se zadovoljiti z deležem pri svojem tovarišu. Mož pa, ki ga je ] pustil, je bil tako zdclan, da je siromak umrl, prcdno so ga prencsli v bolniški šator. —-«¦» 163 »¦- Pelavci pa tega večnega strahu in bedenja niso mogli več zdržati. Prišli so v Afriko, da zaslužijo pri železnici, ne pa da bi se mastili z njimi levi. Nekega dne ustavijo vlak, zlože vanj svoje stvari, ga zasedejo ter se odpeljejo k morju. Pri polkovniku so ostali le najsrčnejši in ti so prebili noči v drevesnih duplih, v vodnjakih na postaji a!i v zakritih jamah, ki so si jih izkopali v šatorib. Tedaj naprosi Pattersson angleškega tovariša, naj pride k njemu, da napravita lov nad leve. Tovariš je prišel; ker pa je imel vlak zamudo, jc dospel šele ponoči, in spotoma proti taboru m uodnese lev služabnika. Zgrabil je najprej njega samega, a ga je hitro spustil, ko mu je posvetil s puško. Nekaj dni za tem naznani Patterssonu sluga, da mu je ugrabil lev osla, ki ga mrcvari prav v bližini. Pattersson se liitro odpravi s slugo in že oddaleč je videl nad grmovjem ruinenkasti levov hrbet. Po nesreči pa stopi sluga na suho vejo, da je počila in tako opozorila leva, ki je tudi res kar izginil v neprodirno goščavo. Hitro so se zbrali vsi deiavci, k: so utegnili, vzeli so si bobne in kositerne posode, obkrožili so goščavo ter vdirali vanjo s liruščem in truščem. Polkovnik pa je čakal na'tisti strani, kjer bi morala najbrže priti zver na plano. In res, kmalu se pri-kaže mogočen lev, razjarjen in jezen zaradi hrupa. Počasi je stopal, več-krat je obstal, se ozrl in se toliko menil le za ropot za seboj, da ni lovca niti zapazil. Le še dvajset korakov sta bila vsaksebi; polkovnik dvigne dvocevko — tedaj zasliši lev ta gibljaj, zarije prednje tace v zcmljo ter se pripravi na skok, jezno puhajoč ter kažoč svoje morilne zobe. Pe'-kovnik pomeri na glavo, sproži in — puška odpove! V tem trenotku se Iev obrne ter beži nazaj v goščavo; na strcl za seboj je odgovoril le s strašnim rjovenjem. Polkovnik je moral počakati do noči. Nesrečno dvocevko si je v naglici izposodil; treba je bi!o torej, da se zanese na lastno orožje. Osla se lev še ni dotaknil. Prav blizu inr-hovine napravijo štiri metre visoko strelišče, in pred solnčnim zahodom se jc spravil polkovnik na to. Mrak je v tistih krajih prav kratek, in čc ni meseca, se stemni prav liitro. Tedaj leže nad pokrajino tesen, nič do-brega ne obetajoč mir. Pattersson satn pravi, da niu je postajalo vedno tesnejše, čini bolj so liitele nočne ure dalje. S puško v roki je čakal ne-premično; gotovo je bilo, da pride lev s tovarišem na oslovsko poje-dino, kajti že iz delavskega taborišča nocoj ni bilo čuti prestrašenega klica. Kaj sc ni zdajci oglasilo, kakor da jc počila vcja pod veliko težo? Mogočno truplo se je rilo skzi grmovje — to je bilo razločno čuti. Nato spct gluha tihota. Zdaj globoko stokanje, znamenjc lakoti — zver je bila blizu. Spet je zašumelo nalahko med grmovjem, nato pa je zadonelo ne-znansko rjovenje v noč. Lev je zavohal, da je blizu človek. Se zdaj obr-ne? 0, kaj še! Popusti osla ter se obrne naravnost proti polkovniko-vemu sedežu. ^. 164 .*>— Dve uri je krožila zver okrog strelišča, in krogi so sc vedno ožili. Lovcu je bilo tesno pri srcu. Konečno je sklenil lev svoj načrt ter se pri-pravil na skok. Le motno se je še razločilo njegovo truplo na pesku. Te-daj zagrmi prvi strel, lev strahovito zarjove ter zbeži v grmovje, kjer se je valjal in rjovel bolečine. Olasovi so bili slabši in slabši ter so napo-sled prenehali v dolgih zdihih. Račun s prvim roparjem je bil gotov! Še predno se je zdanilo, so šli delavci zbobni proti strelišču ter so nosili polkovnika med radostnimi klici okrog mrtve zverine. Drugi lev pa jih je obiskoval še dalje, dokler ni padel od kroglje tudi ta. Poslej so delali delavci lahko mirno naprej, polkovnika pa so neizrečeno ljubili, ker jih je rešil dolgotrajne nadloge.« * * Poročila nam pripovedujejo še o drugih Patterssonovih dbgodkih z levi, a zadostuje naj nam opis tega, ki nam kaže levovo predrznost do-volj jasno, obenem pa nam nariše tudi lep kos levjega življenja in njego-vega boja s človekom. Dognano pa je, da nikakor niso pogostni taki slu-čaji, da bi se vrgel lev na človeško meso, in da se lotijo takega posla po-največ starejši levi, ki si težje iščejo kak drugi plen, in ki so zviti in pre-brisani dovolj, da ukanijo človeka ter se izogibajo boja z njim. Pred pokončno postavo človekovo se obrne tudi kralj živali, zlasti, če ima človek poguma dovolj, da obstoji ter mu zre resno in neustra-šeno v oko. Tedaj se lev neki obrne in zbeži. Če pa zbeži človek, pa uvidi, da ima opraviti s strahopetnim slabičem, ter mu sledi v urnih in velikih skokih. In ne uteče mu človek ne, niti konj ne; kajti nagel je lev, vzlic temu, da je ta žival mačjega plemena dolga z repom nad dva metra, vzlic temu, da je močno truplo zalito in napeto. In pri vsem tem je lev tudi lep. Ogromno, skoraj štirivoglato glavo krasi pri samcu še obilna griva, ki mu pada kakor kraljevski plašč še po plečih in po prsih. Samica tega okraska nima. (Dalje prih.)