VERZI. FRAN ŽGUR. PODDRAGA.
Na polje kdaj že pokoäeuo
vetrov jeseuskili diha hlad,
in solnce si želi rumeno
v megla jesenskih mrzli grad —
Ni ptičk da pesem bi zapele :
pros»I je rožic kras in vonj ;
v solzah molčijo imortele —
dni svetlih čakajo zastonj ...
In zdi se mi : Gigant razvil je
čez les, polje žaloben prt —
In zdi se mi : Mrmra vigilje,
na vrancu brzem jaha smrt...
In kamor jaha, ićitje sahne,
ni ptičk in solnca ni, ni rož —
S koso nabrušeno zamahne
in zgrudi se ob ženi mož ;
in deca pade zabodena
kot v polju pade cvet cvetoč —
Zaplaka mati zapuščena
kot glas vigilj skoz temno noč !
285