399
Roža.
Zložila Luiza Pesjak-ova.
Po roži ne žalujte, Ko jej usahne cvet; Saj roža je užila, Kar le premore svet.
Na trati jo rodila Cveteča je spomlad, Od matere prejela Lepote je zaklad.
V svitlobi je kopala Premili svoj obraz; Prijazno na njo sjalo Je solnce vsaki čas.
Ko dnevu je sledila Prekrasna zvezdna noč, Je slavček razodeval Čutil presladkih moč.
In viže hrepeneče Je tako mično pel, Da tudi v mladi roži Ljubezen je unel.
Ko rožni cvet je dremal V naročji zlatih sanj, Je rosa ulivala Demante s vitle nanj.
Vonjavo izdihljala Je rožica sladko, Po njej razveselila Je zemljo in neb6.
Izvoljena kraljica Je bila od cvetic, In čast so ii dajale Rastline vseh gredic.
Poslednjič jo objelo Sprelepo je dekle, In nad njegovim srcem Je počlo jej srce.
Zatorej ne žalujte Ko roži vsahne cvet; Saj roža je užila, Kar le premore svet!