72834 Nova pot Trata ne damo italijanskim imperialistom J Res je zelo čudna zahteva današnjih italijanskih osvajalcev, da se prepuz i njim czem!je"nekega ma'ega naroda zato, ker je njihovim prednikom uspelo, da z nasiljem in drugimi sredstvi poitalijančijo dve tetjini mesta na tem ozemlju. Edvard Kardelj Cena RM 0.20 Leto I. - Štev. 1 Informacijski vestnih OOOF Celje, izhaja vsako soboto V Celju, dne 2. junija 1945 Maršal Tito v Celju V četrtek 31. maja 1945 se je na vse zgodaj razširila vest, da pride maršal Jugoslavije Josip Broz - Tito v Celje. Takoj so se začele zbirati po ulicah množice ljudi. Videl si delavce iz cinkarne, zraven njih tovariše iz tovarne Westen s svojo zastavo, železničarje z godbo, ženske z zelenjem, mladino in pionirčke s cvetjem in zastavicami. Vsi so nosili transparente kakor: Trst je naš, Celovec bo vedno jugoslovanski, Živel maršal Tito, Živel maršal Stalin. Posebno mladina je prirejala velike ovacije našemu maršalu in s cvetjem v rokah čakala, da posuje pot, kjer se bo peljal tisti, ki nas je vodil vsa štiri leta, ko so se naši bratje borili proti okupatorju, proti švabski sodrgi in njenim pomagačem Madžarom, Italijanom in drugim, ki so zatirali naše narode in jih skušali uničiti. Pred štabom III. jugoslovanske armije so pričakali tov. maršala Tita zastopniki vojske in celjskega okrožja z ar-mijsko godbo in častno strido. V spremstvu maršala Tita so se nahajali predsednik prve narodne vlade Slovenije tov. Boris Kidrič, minister za trgovino in rudarstvo . tov. Franc Le-skovšek, podpredsednik narodne vlade Slovenije dr. Marjan Brecelj, predsednik IOOF tov. Vidmar in tovarišica Lidija Šentjurc, organizacijski sekretar CK KPS. Ko je stopil maršal Tito iz avtomobila, je zaigrala godba in v imenu III. jugoslovanske armije je raportiral dežurni podpolkovnik. Nato ga je v imenu celjskega okrožja pozdravil sekretar tov. Gašperič Maks. V svojem pozdravu je okrožni sekretar izrazil veselje, da je maršal Tito obiskal naše mesto. Izjavil je, da mu bomo sledili povsod, kot smo mu sledili doslej. Čez pol ure se je maršal Tito odpeljal dalje proti Mariboru. Za vse, ki so i ga videli, je bil ta dan njihov največji dan v življenju. Lik maršala Tita jim bo ostal vedno v spominu. Celje, 1. junija 1945. Maršal Tito drugič v Celju Na svojem povratku iz Maribora se je predsednik jugoslovanske enotne demokratske vlade in minister za narodno obrambo tov. maršal Tito peljal danes ob treh popoldne skozi celjske ulice proti Zagrebu. Množice, ki so se v kratkem času pred njegovim prihodom zbrale na ulicah, so mu burno vzklikale in ga posipavale s cvetjem. Mladina mu je zaustavila avto, mu vzklikala in mu polagala cvetje na avto. Marsikatera mladenka je doživela srečo, da ji je naš maršal tovariš Tito stisnil roko, marsikaterega pionirčka je maršalova roka pobožala. Celje je s tem dokazalo svojo ljubezen do našega ljubljenega maršala in vodnika tovariša Tita. Celje manifestira V nedeljo dne 27. maja je Celje na veliki okrožni manifestaciji mogočno manifestiralo svojo pripadnost k novi federativni in demokratični Jugoslaviji in našemu velikemu in genialnemu voditelju maršalu Titu. Na tisoče ljudi iz vseh okrajev celjskega okrožja se je pripeljalo že v zgodnjih jutranjih urah na vozovih, okin-čanih s cvetjem in zastavami naše nove Titove Jugoslavije v Celje ter sproščeno prepevalo partizanske in narodne pesmi. Staro in mlado, vse, prav vse je drvelo pred magistrat, kjer je bilo zbirališče. Tu si videl vzklikati zdrava kmečka dekleta poleg sivolasih mamic in očetov, ki so pomagali že prvim štajerskim partizanom, vedoč, da bo prišel ta veliki dan, ko bodo zopet smeli govoriti svoj materin jezik; videl si vzklikati naše delavce, ki so že prvi dan po izgonu okupatorja pričeli z u-darniškim delom, da čim več pripomorejo k obnovitvi naše domovine. Vsem ! si bral iz oči ponos, da so pripadniki • slovenskega naroda, tistega junaškega ( naroda, ki je znan širom sveta po svoji I hrabri borbi proti fašizmu. Okoli pol desete ure je krenila slavnostna povorka na čelu z godbo III. Jugoslovanske armije skozi mesto. V po-vorki, ki je izgledala kot reka ljudi, zastav in napisnih tabel, so poleg velikega števila civilnega prebivalstva korakale tudi edinice III. Jugoslovanske armije in VNO proti okusno okrašeni tribuni pred kolodvorom. Tam je množica takoj preplavila ves trg in del Prešernove ulice. Naša vojska je v častnem mimohodu pozdravila predstavnike III. Jugoslovanske armije, predsednika enotnih delavskih sindikatov tov. Perka, člane OOOF Celje s sekretarjem tov. Gašparičem na čelu, člane Okrožnega odbora ZSM in člane okrajnega odbor OF, ki so se nahajali na tribuni. Množica je navdušeno vzklikala maršalu Titu, novi slovenski vladi, enotni vladi demokratične in federativne Jugoslavije, naši hrabri Jugoslovanski armadi,- bratski Bdeči armadi in zaveznikom; odločno je zahtevala priključitev Trsta s Slovenskim Primorjem in Istro ter Koroško k federativni Jugoslaviji. Ko je godba odigrala himno »Naprej zastave Slave««, je pozdravila tov. Iva Rakar, članica Okrožnega odbora OF Celje, vse navzoče in podala besedo tov. sekretarju OOOF Celje, tov. GASPEKIC MAKSU, ki je med drugim dejal sledeče: »Tovariši! Poudarjam, da smo se osvobodili skupno z ostalimi narodi Jugoslavije! V tej borbi se je kovalo bratstvo in enotnost vseh narodov Jugoslavije. Ako pogledamo nazaj v preteklost stare Jugoslavije, vidimo, da so bile na ! A delu temne sile, ki so umetno vnašale razdor med narode Jugoslavije in jih tako oslabljene in razcepljene izročale v milost in nemilost tujcem. V tej borbi so se ti izrodki prelevili v največje krvnike jugoslovanskih narodov. Našli so se razni gnusni izdajalci kot so Mihajlovič, Nedič, Pavelič, Maček in pri nas v Sloveniji Rupnik in škof Rož-man, ki so za judeževe groše bili sluge okupatorja in podpirali bratomorno klanje. V najtežjih trenutkih so ti izdajalci zarili nož v hrbet lastnemu narodu. Naša borba je ustvarila nekaj, česar slovenski narod kakor tudi ostali jugoslovanski narodi še niso nikoli imeli. U-stvarili smo slavno in junaško Jugoslovansko armado, armado, ki je ovenčana z velikimi slavnimi zmagami. Naša Jugoslovanska armada pod vrhovnim komandantom tov. maršalom Titom na čelu se od stare jugoslovanske vojske razlikuje kot noč in dan. Naša vojska se je razvila iz malih partizanskih desetin in čet. Rasla je iz narodov Jugoslavije, iz samega ljudstva in se oboro-ževala z orožjem, ki ga je strgala sovražniku iz rok. Imeli nismo ne orožja, ne magacinov, ne tovarn, toda kljub temu smo vzdržali, se borili in zmagali. Takšna dejanja, ki so edinstvena v zgodovini človeštva, je zmogla naša vojska samo zato, ker je rasla iz narodov Jugoslavije, ker je rasla iz samega ljudstva, ker je i imela pomoč in zaščito vsega naroda. ! Naš narod je žrtvoval vse, tudi zadnji ! košček kruha za našo vojsko. Naš narod je sam hranil in oskrboval partizane z veliko ljubeznijo, v svesti, da goji svoje najdražje. Naša Jugoslovanska armada je prava narodna vojska, ki bo buden čuvar naših meja. Jugoslovanska armada je garant, da se bodo vse s krvjo pribor j ene demokratične pravice tudi očuvale. Naša Jugoslovanska armada je skupno z zavezniki tolkla skupnega sovražnika ter vodila težak boj in si je priborila tudi pred zunanjim svetom velik ugled in zavezniško priznanje. Priborila nam je pravice in simpatije vsega demokratičnega sveta, i vsega svobodoljubnega človeštva. Naši bratje in sestre so v Istri, Trstu, Slovenskem Primorju in Koroški desetletja ječali v suženjstvu in krvaveli. V tej osvobodilni borbi so se tudi oni pridružili Osvobodilni fronti. Tudi narodnostne manjšine v teh pokrajinah so formirale pod vodstvom naše Jugoslovanske armade svoje brigade in pred celim svetom manifestirale za Titovo Jugoslavijo, ki jim priznava vse avtonomne manjšinske pravice. Naša vojska je osvobodila Istro, Trst in vse Slovensko Primorje izpod italijanskega fašizma. Našle pa so se nekatere temne sile v Italiji in celo v zavezniških deželah, ki nam hočejo očitati imperializem ter Musolinijeve in Hitlerjeve metode o osvajanju tujih o-zemelj in zasužnjevanje tujih narodov. Mi odločno zavračamo takšna podla podtikanja in kličemo: Reka, Trst, Gorica — to naša je pravica I Odločno kličemo: Tujega nočemo — svojega ne damo! V Trstu je ostala naša vojska in postavljena je civilna oblast, ki je zrasla iz Osvobodilne fronte. Italijanski fašisti pa, ki so do včeraj ropali, požigali in morili po naši zemlji, nam hočejo očitati imperializem. Tudi na Koroškem nam hočejo nekatere reakcionarne sile kratiti pravice. Toda tam se je ljudstvo že davno združilo v OF in ser borilo pod zastavo nove Jugoslavije. Korošci so si na svoboden, demokratičen način izvolili Pokrajinski odbor za Koroško, ki predstavlja edinega predstavnika in edino legitimno oblast. Ob kapitulaciji Nemčije pa se je organizirala tam nekaka deželna vlada — Landesregierung iz bivših fašističnih voditeljev, ki pod plaščem demokracije in pod zaščito angleškega komandanta ob sodelovanju bivših gesta-povcev in SS-ovcev preganjajo in nacionalno zatirajo naš narod. Prepričani smo, da bo vsa demokratična in svobodoljubna javnost v zavezniških državah podprla naše pravične zahteve in onemogočila delo reakcionarnim in temnim silam v svoji sredini.« Živahni medklici in ploskanje so spremljali govor tovariša sekretarja. Za njim je govoril zastopnik naše vojske, bivši komandant IV. oper. zone, tovariš polkovnik Stante Peter, ki je kot domačin žel posebno topel aplavz. Med ostalim je rekel: »Težka je bila borba, katero je bil slovenski narod skupno, ramo ob rami z narodi Jugoslavije, s slavno Rdečo armado in z ostalimi zavezniki, težke so bile žrtve, katere smo položili na oltar naše svobode. Toda nobena žrtev ni pretežka in predragocena za to, za kar smo se borili in kar smo si priborili. Mesto Celje z okolico je dalo velike žrtve na stotine in stotine najboljših sinov in hčera je položila svoja življenja pred okupatorja, na stotine in stotine najboljših sinov je položilo svoja življenja za svojo svobodo, na tisoče jih je odšlo v koncentracijska taborišča v Nemčijo. Iz naše lepe, zelene Štajerske je hotel okupator v kratkem času napraviti pravi rajh. Tovariši in tovarišice, mi smo priče temu, da jim to ni uspelo. Kljub težki in neenaki borbi smo vztrajali in zmagali. Borba z orožjem je verjetno končana. Toda čakajo nas še težki časi. borbe za obnovo naše izropane in po-žgane domovine. Čaka nas še težka borba, borba obnove. Tovariši, govorim vam kot delavec, ki sem delal skupno z vami v fabrikah pri Westnu in v cinkarni! Poznam vas, imel sem vas v spominu v štirih letih na planinah, kjer smo se borili za svobodo domovine, svobodo delavskega ljudstva. Ves ta čas sem vedel od vsega začetka, da je zmaga naša, ker vodimo pravično borbo. Zmagati moramo kot borci proti okupatorju in proti domačim izdajalcem. Prepričan sem danes, kot sem bil leta 1941, da bomo zmagali ta poslednji boj, da bomo v najkrajšem času odpravili te sledove štiriletne borbe, katera je pustošila našo domovino, da bo naša mladina prej prišla na tista mesta kamor spada. Slovenija je svobodna, Jugoslavija je svobodna, svobodno je vse delavno ljudstvo. Če smo do sedaj delali za druge, bomo odslej naprej delali zase. Treba bo visoko zavihati rokave, zato bo treba težkega dela, težkega truda, da bomo čimprej e postavili in popravili vse, kar je bilo porušeno. Naša dolžnost je, da se zavedamo, da nismo več narod hlapcev, temveč narod zmagovalcev. Dvignimo visoko glave, delajmo z zavestjo, da delamo zase, da delamo za boljšo, srečno Titovo Jugoslavijo!« Nato je pozdravil navzoče s toplim govorom tov. politkomisar III. Jugoslovanske armije, polkovnik Petričevič, ki je poudaril, da smo se vsi narodi v Jugoslaviji borili za vse narode v Jugoslaviji. Delavski pevski zbor je zatem zapel »Pozdravno pesem delavcev«. Tovariš Perko, načelnik enotnih sindikalnih organizacij, je nato povzel besedo in oprostil odsotnost ministra za industrijo in rudarstvo tov. Lesko-ška in rekel: / »Na bojnem polju smo zmagali. V teku osvobodilne borbe, ki smo jo vodili in katero so začeli prvi delavci-borci, so uspeli s Komunistično partijo na čelu združiti vse pozitivne in zdrave sile slovenskega naroda in ga povezati z ostalimi narodi Jugoslavije v borbo za svojo svobodo. Toda, če bi mi ne imeli v tej borbi že v borbah preizkušeno Komunistično partijo, ki je dosledno vodila borbo za svobodo naše domovine in za delavnega človeka, bi mi ne imeli Osvobodilne fronte ter bi ne mogli organizirati Jugoslovanske Osvobodilne fronte ter bi ne mogli organizirati Jugoslovanske armade. Danes ne bi zborovali in ne bi imeli možnosti, da se zberemo tu. Tako delavci in nameščenci morajo biti enotno organizirani. Mi hočemo pošteno živeti; pošteno plačilo in pošteno delo. In prav zato nam je taka organizacija potrebna. S to organizacijo se nam ne bo treba boriti proti oblasti, kajti o-blast je danes v naših rokah, v rokah delavnega človeka in prav zaradi tega bodo mogle naše strokovne organizacije postaviti naši državni oblasti zahteve za izboljšanje pogojev našega življenja. Da ne bo nikogar, ki bi bil izven teh organizacij! Kot je bila naša slovenska mladina na prvem mestu v naši borbi, tako mora biti tudi prva pri obnovi. Ona ne bo rušila strojev in sabotirala dela, kot je to delala pod okupatorjem, ampak nasprotno, sedaj bomo tekmovali, kdo bo več storil, kdo bo boljše storil, saj bo to storil za sebe, za nas vse!« Celjska godba je po govoru tovariša Perka zaigrala koračnici »Hej brigade« in »Nabrusimo kose«, nakar je duhovnik tov. Videčnik, član OOOF Celje, pozdravil množico: »Pozdravljam vas kot slovenski du-hovnik-partizan. Ko je leta 1941 Hitler poslal svoje horde v Spodje Štajersko in hotel pokončati vse, kar je slovenskega, pokončati ves slovenski narod, ki je bival tod. Takrat je Komunistična partija pozvala vse poštene Slovence v skupno Osvobodilno fronto, v borbo. V to fronto se je vključil tudi del slovenske duhovščine, ki se je zavedal, Od produkcije premoga je odvisna obnova prometa Požgani in izropani domovi na Kozjanskem, požgane vasi, družine z otroci brez strehe, brez vsake živine po Savinjski dolini, prazni maga-cini in opustošene trgovine po mestih je zapuščina okupatorja. Kočevski Nemci so tekom štirih let izpremenili polja in prijazne kmečke hiše po Bizeljskem pri Brežicah in Krškem v razvaline, uničevali vse, kar do takrat še niso uničili. Izgnan-ci-trpini se vračajo iz taborišč na svojo grudo veseli, a njihova zemlja in dom jih čakata prazna, tuja in brez življenja. Veseli, da so zopet na svoji zemlji, ki so jo gnojili s svojim znojem že njihovi dedje i» pradedje, na zemlji, ki so jo za ceno svojih življenj osvobodili in povrnili borci jugoslovanskih narodov, že vihajo rokave, prav tako kot na Kozjanskem in v Savinjski dolini, da zabrišejo sledove razvalin in zgradijo nov dom, prijaznejši in srečnejši od prejšnjega. Toda vsi ti rabijo hrane zase in za otroke, rabijo orodje, rabijo pomoči. Pomoč je nujna, a železnice so porušene. Železolivarne in tovarne, va-gonske delavnice čakajo na premog, da bodo lahko zadostile potrebam obnove prometa. Dvig produkcije premoga, ki je osnova obnove prometa in celokupne obnove gospodarskega življenja, je največje važnosti. Žilave rudarske roke že stiskajo krampe po jamah v Hrastniku, Trbovljah in Zagorju, železo že poje veselejšo pesem ob črnem revirskem kamnu, produkcija premoga se iz dneva v dan dviga in že prekaša produkcijo pod okupatorjem. Rudarji so v svesti svoje naloge pri obnovi in izvedli jo bodo s svojim udarništvom pri delu, če se bomo vsi zavedali svojih dolžnosti do skupnosti, ustvarjene v štiriletni borbi. Dolžnost do skupnosti je v naši borbi postala zakon, napisan s krvjo in žrtvami! Vestno smo izpolnjevali ta zakon dolžnosti in zmagali! Prav tako moramo tudi sedaj vestno izpolnjevati ta zakon, da bomo čim prej dosegli popolno zmago na gospodarskem po- da mora biti tam, kjer je narod, ki se je zavedal svoje dolžnosti, da mora z narodom trpeti, da mora z narodom tudi. umreti, če je potreba. Stisnili smo takrat pesti, ko smo odšli pod vodstvom Osvobodilne fronte v borbo za svobodo našega naroda in si želeli, da naš narod ne bo nikoli več potil krvavega potu, da ne bo več bičan in s trnjem kronan, kot je bil sedaj. Tovariši in tovarišice! Osvobodilna fronta je s svojim programom obljubila svobodo, obljubila svobodno, demokratično in federativno Jugoslavijo. Obljubila je Osvobodilna fronta tudi veliko in svobodno Slovenijo. Svoboda pa ni mišljena samo kot svoboda v narodnostnem oziru, ampak kot svoboda v vseh ozirih, torej tudi kot svoboda vere in vesti. Da je Osvobodilna fronta to hotela in to, kar je hotela, da je tudi izpolnila, vidimo danes, ko se nahajamo v svobodni Sloveniji. Lanskega leta je bila v Črnomlju velika manifestacija in velik kongres. Osnovana je bila verska komisija, ki bo rešila odnose med cerkvijo in državo. Ta komisija je garant in dokaz, da bo Osvobodilna fronta tudi izvedla to, kar je obljubila: svobodo vesti in vere. lju. Naloga dvigniti produkcijo premoga stoji pred vsemi! Rudarji bodo z udarniškim delom rešili to nalogo, mi pa s tem, da jim bomo preskrbeli hrano. Preko 30.000 ljudi potrebuje hrano v revirjih. Pomagati jim, je naša dolžnost, ker smo trenutno odvisni sami od sebe. Vsi okraji morajo napeti vse sile in čisto načrtno takoj priskočiti s hrano na pomoč vsem prizadetim. Ne samo revirjem, tudi Gornji Sa- vinjski dolini, Kozjanskemu, Brežicam in Celju moramo pomagati. Okraji Laško, Žalec in Vransko naj prevzamejo skrb za revirje, Slovenj- gradec, Šoštanj in Konjice za Gornjo Savinjsko dolino, Šmarje in Rogatec za Kozje in Brežice, a Celje okolica za mesto Celje. Tako bomo načrtno pristopili k organizirani pomoči. Pristopimo k izvajanju široke kampanje, samoiniciativno začnimo zbirati hrano, pošiljajmo prizadetim govejo živino, krave mlekarice, or-ganizirajmo prevoz hrane — skratka pomagajmo! Nihče se ne sme odtegovati, nihče ne sme stati ob strani. Žene, mladina, OF odbori, vsi, prav vsi pojdimo na delo! »Ne smemo dopustiti, da bi sovražnik trgoval z našo lakoto« (Kardelj). Takoj na delo, da bomo izpolnili svojo dolžnost do skupnosti, da bomo pomagali dvigniti produkcijo premoga in s tem čim prej obnoviti prometne zveze — osnovo za naš gospodarski razvoj. J a s k o Tedenski politični pregled London, 23. maja. Danes dopoldne je podal angleški ministrski predsednik Churchill angleškemu kralju o-stavko svoje vlade. S tem je razpu-ščena koalicijska vlada, ki je bila sestavljena v najtežjih dneh angleške zgodovine. S koncem vojne v Evropi je ta vlada izpolnila svojo nalogo. Sestavo prehodne vlade je angleški kralj ponovno poveril g, Churchillu. Verjetno se bodo 15. julija vršile nove volitve v angleški parlament, ki se bo sedaj tudi razpustil. Angleška vrhovna komanda je izjavila, da se od danes nahaja admiral Dönitz s svojo vlado in nemški vrhovni štab v zavezniškem ujetništvu. Ljubljana, 24. maja. TANJUG za Slovenijo javlja: Iz koncentracijskega taborišča Mauthausen se je vrnilo nekaj inter-nirancev, ki so prinesli s seboj seznam slovenskih internirancev iz bloka št. 4. Na seznamu jih je bilo 344. V začetku vojne je bilo v tem bloku 7.000 Jugoslovanov, od teh jih je še ostalo pri življenju le okrog tisoč. London, 24. maja. Težki križarki »Princ Evgen« in »Nürnberg« so prepeljali te dni iz pristanišča Kopen-hagna v Anglijo. Nadalje se je pre- Ko sedaj stojimo tu in se veselimo naše svobode, se pa še ne smemo opi-, j ani ti s sadovi zmage, ampak moramo takoj na delo za čimprejšnjo obnovo naše domovine. Ko sem govoril o tistem delu naše duhovščine, ki se je uvrstila v vrste Osvobodilne fronte, moram na žalost omeniti še oni drugi del, ki se je zvezal z okupatorjem. S križem v eni roki in z revolverjem v drugi roki je izrabljal verska čustva slovenskega naroda. Naša naloga je danes, da se nikoli več ne bodo rodili Rupniki, Rož-mani in drugi njemu slični izdajalci slovenskega naroda.« Z navdušenimi medklici je množica sledila govoru svojega priljubljenega duhovnika. Po govoru tovariša Videčnika je to-varišica Iva Rakar zaključila lepo u-spelo manifestacijo, s katere smo poslali tudi brzojavke maršalu Titu, predsedniku prve slovenske narodne vlade tov. Kidriču in Pokrajinskemu Narodno osvobodilnemu odboru Trst. Se dolgo zatem, ko je godba odigrala himno »Hej Slovani«, so množice vzklikale po celjskih ulicah: »Mi smo Titovi — Tito je naš!« dalo okoli 250 podmornic in to ob francoski obali in v pristanišču Bergen. Ljubljana, 26. maja. Okoli 600 letečih super-trdnjav je vrglo v dveh zaporednih bombardiranjih 4.000 ton zažigalnih bomb nad Tokio. Vladna četrt je popolnoma razrušena, uničena je tudi cesarska palača, kar je posebno hud udarec za Japonce, ki častijo cesarja kot boga. Bukarešta, 26. maja javlja, da so ujeli pet ministrov iz prejšnje izdaj-niške Antonescujeve vlade. Ti ministri spadajo v vrsto narodnih izdajalcev in vojnih zločincev. London; 25. maja. Točno stanje v koncentracijskih taboriščih še ni znano. Kakor poročajo je umrlo v Dachauu od 1939 do 1945 43.560 ljudi. Atene, 30. maja. V Atene se je vrnil vodja Komunistične partije Niko-la Sahariodos, ki so ga zavezniki rešili ujetništva. Ljubljana, 29. maja. V koncentracijskem taborišču Ebensee, ki je še zloglasnejše kakor Mauthausen, je bilo ob osvoboditvi še 1.500 političnih internirancev, po večini Jugoslovanov. London, 31. maja. Angleški zunanji minister A. Eden je izjavil v spodnji zbornici, da so celotne priprave za zasedanje kontrolne komisije v svrho sodbe ujetih vojnih zločincev končane. Zasedanje prične danes in bo trajalo predvidoma 3 do 4 dni. Radio Svobodna Avstrija. Zunanji minister Eden je izjavil, da se provi-zorična vlada Avstrije ne prizna vse do tedaj, dokler ne bodo prispeli britanski zastopniki v Avstrijo. Odposlanci bodo predvidoma kmalu prispeli na Dunaj. London - Sirija in Libanon, 31. maja. Kakor poroča angleški raidio, se je položaj v Lavanti prav resno poslabšal. Vlada Iraka se je izjavila za Sirijo. Iranska vlada je poslala noto Angliji, USA, SSSR naj umaknejio svoje čete z njenega ozemlja. Beromiinster, 31. maja. Čangkai-šek, ministrski predsednik ekseku-tivnega zbora, je podal ostavko. Njegov naslednik je Tsung. London, 31. maja. v mesecu aprilu je bilo uničenega ena osminka japonskega letalstva. Tujega nočemo - svojega ne damo! Več političneg d dela Civilno upravo na osvobojenem ozemlju so prevzeli naši ljudski organi, odbori Osvobodilne fronte. Do volitev v Narodno osvobodilne odbore bodo OF odbori združevali dve funkciji, t. j. funkcijo splošnega ljudskega gibanja in funkcijo oblasti, Zato imajo odbori OF dvojno nalogo. Prvič politično zaktivizirati ljudstvo, ga vzgojiti in utrditi v globokem narodnem in demokratskem duhu, drugič kot organ oblasti vršiti upravno delo. Pred odbore OF so postavljene težke naloge, zlasti vprašanje prehrane in obnove. K zadostitvi teh nujnih nalog moramo seveda prestopiti takoj z vso vestnostjo in požrtvovalnostjo. Zavedati pa se moramo, da brez vztrajnega političnega dela med našim ljudstvom ne more biti utrjena naša ljudska oblast. Vse narodne in demokratične pridobitve, katere smo si priborili v naši težki domovinski vojni moramo čuvati in ohraniti. Vsak Slovenec, vsak Jugoslovan mora imeti stalno pred očmi, da so to sadovi naše težke, krvave borbe, da je naša zmaga priborjena s težkimi žrtvami najboljših sinov vseh narodov Jugoslavije. Utrditev naše ljudske oblasti in zavarovanje demokratičnih pridobitev mora biti zadeva vsega ljudstva. Graditvi in utrjevanju naše ljudske oblasti moramo posvetiti vso pozornost in zainteresirati zanjo vse poštene, zavedne Slovence. V odborih OF morajo biti res najboljši, najbolj pošteni, zavedni in delovni Slovenci in Slovenke. Na vsakem koraku je treba razkrinkavati in izločevati vse špekulantske in protinarodne elemente, ki se skušajo vrivati v odbore OF, da bi nam še naprej s teh. položajev škodovali in sabotirali našo narodno obnovo. Mladina, ali že veš, da se bo v Ljubljani v najkrajšem času vršil II. Kongres ZSM? Ali pa tudi veš kaj bo to? II. Kongres bo največji, najveličastnejši praznik slovenske mladine. Iz poslednjega skritega kotička slovenske zemlje bo prihitela mladina, da jasno in glasno pove, kaj je doprinesla v teku štiriletne borbe za uničenje fašizma, da pove vsemu svetu, kaj misli in dela, da odločno in z neizmerno ljubeznijo in hvaležnostjo izreče zahvalo in svojo predanost in pripadnost največjemu sinu Jugoslavije, našemu dragemu, skupnemu očetu, maršalu Titu! Na našem kongresu bomo dobili i tudi nove smernice in navodila za naše bodoče delo, da bo čim uspešnejše. Ali si se mladina Celjskega Okrož- ! ja v zadostni meri pripravila za ta naš veliki praznik? Vzemi si za primer mladino naše drage Primorske, mladino našega Trsta. Koliko je ta mladina žrtvovala za svojo svobodo! Zavedaj se, da moraš s svojim delom pomagati ohraniti sadove borbe naših borcev, Titovih junakov. Mi ne smemo zaostajati za mladinci-borci, S politično aktivizacijo, s pritegnitvijo vsega ljudstva in vseh zdravih sil slovenskega naroda, pri gradnji naše ljudske oblasti, s stalno povezanostjo med organi naše ljudske oblasti, odbori OF in ljudskimi množicami bodo odbori ÓF res organi ljudske oblasti in ljudstvo jim bo na vsakem koraku pomagalo. S tako povezanostjo bodo odbori OF spoznali vse potrebe ljudstva in jih pravilno reševali. Okrajni odbori OF morajo nuditi vso pomoč Krajevnim OF odborom, da jih zaktivizirajo in usposobijo za samostojno politično in upravno delo v njihovem kraju tako, da bodo Krajevni odbori lahko sami vršili vaške sestanke in reševali pereča politična in gospodarska vprašanja. Nekateri odbori OF se ob preobilici dela popolnoma izgubljajo v u-pravnem, skoraj lahko rečemo uradniškem poslovanju, zanemarjajo pa politično stran. Ne zavedajo se, da pravilno upravno delo ni uspešno, če ni najtesnejše povezanosti z ljudstvom. Nujna je smotrna porazdelitev dela. Od časa do časa naj se po-edini tovariši posvetijo še posebej "političnemu delu med ljudstvom, nakar jih zamenjajo drugi. Delo v odborih bo oživljeno, smotrno urejeno in ne bodo zanemarjene naloge, ki so postavljene pred odbore OF. Seveda se ta razdelitev dela ne sme izroditi v nekako specializacijo, kjer bi se poedini člani odborov OF zanimali samo za »svoj« delokrog, druge pa pri tem popolnoma zanemarjali. Vso pozornost je treba posvečati mladini in ženam, ki so se v teku borbe izkazali kot dobri politični delavci ter spretni in agilni organizatorji Čim več političnega in vzgojnega dela med ženami in mladino in njih pritegovanje v našo organizacijo in organe oblasti, to je dolžnost vseh odborov Osvobodilne fronte. J. P. temveč moramo biti udarniki v dobi obnovitve. Mladina! Samo nekaj dni nas loči od II. Kongresa! Napnimo vse svoje mlade sile za pomoč pri obnovi naše drage, od fašistov opustošene domovine. Vzemimo si za vzgled mladino celjske tovarne »Metka«, ki je kljub težkočam, ki jih mora premagovati pri hrani, delala z vso udarnostjo in požrtvovalnostjo in je dvignila proizvodnjo v tovarni in jo še hoče dvigniti. Toda to ji še ni bilo dovolj. Mladina tovarne »Metka « si je zadala nalogo biti na vodilnem mestu v dobi obnove, v dobi ustvarjanja. Po delovnih urah v tovarni, kjer navdušeno tekmuje med seboj, dela v udarnih grupah na polju, čisti ceste, zbira vsakovrsten material, ki leži naokrog. Takšna mladina je ponos nove — Titove Jugoslavije! Mi vsi jo moramo posnemati! Vsej celjski mladini naj služi za vzgled in po njihovem vzgledu naj postavlja udarne gnipe, ki bodo pričele takoj z delom! Tudi mladina iz Hrastnika se je prostovoljno javila za delo na polju. V najkrajšem času bodo njihove udarne grupe odšle na deželo, kjer primanjkuje delovnih moči. Delala bo, imela bo dobro oskrbo, obenem se bo politično vzgajala in se športno ter kulturno izživljala. Z delavoljni-mi ljudmi smo si že in si še bomo utrdili temelje nove Titove Jugoslavije. Še nekaj! Ta teden bo prišlo v Maribor nekaj tisoč mladincev in mladink iz ljubljanskih srednjih šol, ki bodo pomagali pri čiščenju Maribora. Mladinci in mladinke! Tudi v na- Z osvoboditvijo naše domovine je bilo predvsem treba rešiti tudi vprašanje vrnitve naših po okupatorju prisilno preseženih, interniranih ter vojnih ujetnikov. V to svrho v Ljubljani osnovani Štab za repatriacijo vojnih ujetnikov in internirancev za Slovenijo je takoj pričel z delom in osnoval na ozemlju bivše Štajerske zbirne baze v Dravogradu, Mariboru, Ptuju in Celju. Namen teh baz je bil v dnevnem časopisju že obširno obdelan. V mestu Celju je Okrožni odbor OF takoj po osnovanju baze sklical sodelavce, ki so pričeli z izgradnjo te baze. Predvs'em je bilo potrebno določiti za izseljence potrebni dom. Zato je bil sprva določen prostor v bivši kasarni kralja Petra, ki pa bo ta teden premeščen v bivši Slomškov dom. Težkoče so v Celju baš zaradi tega, ker je bila naša savinjska metropola po zadnjih prevratnih dneh najbolj prizadeta. Mesto samo je bilo prej poškodovano po bombnih napadih, poleg tega je umikajoča nemška vojska skupno z ustaši napravila v mestu samem ogromno škode. Zaradi tega je bil odbor, ki skrbi in ki bo skrbel za naše izseljence, postavljen pred skoraj nepremostljive težkoče. Vendar ljubezen do dela in razumevanja položaja naših lokalnih oblasti tako Okrožnega in Okrajnega odbora OF ter komande mesta, je rodila sad, tako, da se je posrečilo rešiti ta vprašanja nad vse povoljno. Z dobro voljo in veseljem sodelujočih lahko mirno pričakujemo večje transporte izseljencev in vojnih ujetnikov, katerim bo nudeno vse, da se jim povratek v domovino čimbolj olepša in da bodo v najkrajšem času lahko pozabili muke, ki so jih prestali v internaciji oziroma v ujetništvu. Odbor zbirne baze za repatriacijo se sestoji iz posameznih odsekov, ki delujejo v vseh smereh. Tako je preskrbljeno za socialno skrbstvo, za zdravstvo, za prehrano in razvedrilo naših internirancev. Baza sama jé pritegnila in mobilizirala Rdeči križ,' ki je prevzel nalogo nuditi povratnikom že na kolodvoru okrepčilo in prvo pomoč. Od tam se napotijo oni, ki še niso bili razkuženi na obmejnih bazah v posebne higienično opremljene razkuževalnice, kjer jim nudi takojšno pomoč službujoče sanitetno osobje. Po razkuženju in zdravstvenem pregledu se razvrstijo zdravi v začasno zatočišče dotlej, da se prijavijo prijavne formalnosti in da se nato napotijo vsak na svoj dom. Za onemogle in bolne je preskrbljena zdravniška oskrba v tukajšnji javni bolnici. Baza sama je preskrbela primerne prostore za one, ki se ne morejo vrniti na svoje domove, ker so bili porušeni po okupatorju in drugih zločincih. Potom odsekov pri okrajnem šem Celju še niso odstranjeni vsi sledovi vojne. Naše udarne grupe, ki so deloma že postavljene, moramo še povečati, tako da bomo v teh malo dneh, ki nas še ločijo od drugega kongresa, popolnoma očistili Celje! Mi, celjski mladinci, moramo vložiti vse svoje moči za obnovo domovine, to naj bo naša najboljša priprava za praznik slovenske mladine, za II. Kongres ZSM. Milka in okrožnem odboru OF bo tudi za te sirote rešeno vprašanje poznejšega bivanja in delovanja. Za osebe, ki se ne morejo vrniti domov, ker ni rednega prometa, pa so sposobni za delo pri javni Borzi dela preskrbljeno, da jim bo nudena zaposlitev, ki odgovarja njihovi izobrazbi in delovanju. S pomočjo krajevnih faktorjev, zlasti še s pomočjo SPŽZ in ZSM je poskrbljeno za dobrobit mater in otrok, da se jim nudi vsa zdravstvena pomoč. V bazi sami je urejena prehrana za one, ki se ne morejo vrniti takoj na svoje domove. Da bo tem revežem bivanje v bazi oziroma domu tem lepše in lažje, je osnovana posebna čitalnica, kjer je tovarišem na razpolago dnevno časopisje in drug poučni material. Propagandni odsek Okrožnega odbora OF je velikodušno stavil na razpolago — pri vsem ogromnem delu, ki ga je prebroditi — svoje ljudi, da pouče povratnike o novem ustroju mlade demokratične in federativne Jugoslavije. Omeniti moramo tudi, da je SPŽZ in ZSM z ie;;cbično ljubeznijo prostovoljno stavila na razpolago svoje sile, da s svojim delom olajša težkoče povratnikov. Uverjeni smo, da bo z dobro voljo in z veseljem sodelujočih najugodnejše rešeno to zaenkrat najbolj pereče vprašanje naših izseljencev, za kar nam nudi garancijo ljubezen vseh sodelujočih do povratnikov in naše nove domovine. V i d e č n i k Naši Krajevni odbori OF Star sistem uradovanja se je ovrgel in z novo Jugoslavijo si urejamo novo življenje. Nekdaj so morali ljudje hoditi ure daleč, da so prišli na uradna mesta. Mnogokrat je bila dolga pot zaman, ker pač kakšen gospod župan ni imel časa. Toda danes je drugače. Vsak kraj, vsaka vas ima svojo upravo; postavljen ima Krajevni odbor. Marsikdo še danes ne doume pravilne vrednosti teh odborov, a ko bo vse popolnoma urejeno, bodo spoznali kaj jim je Krajevni odbor. V okraju Celje-mesto osnovani Krajevni odbori so že pričeli z delom, oziroma marsikateri je že ilegalno deloval za časa okupacije. Ti odbori so sestavljeni iz ljudi, ki bodo delali za narod in mu nudili pomoč v vseh ozirih. Vsakdo pa se mora tudi zavedati, da vsega- dela, ki ga bo čas prinašal, ne bodo mogli u-pravljati sami in zato je dolžnost vsa- II. Kongres Zveze slovenske mladine se vračajo tz vojnega ujetništva in internacij kega Slovenca, da jim pomaga. Osnova demokratične oblasti je ljudstvo, ki mora v tej oblasti aktivno sodelovati. V Celju so se zbrali še pred tednom vsi celotni Krajevni odbori na prvo konferenco, kjer so se pogovorili o nalogah, raznih problemih in so sprejeli navodila za bodoče delo. Vsi so pokazali veliko pripravljenost za delo na obnovi. Dne 31. maja 1945 je bila prva skupna seja vseh sekretarjev. Vsak je imel pripravljeno kopico važnih vprašanj, na katere so odgovarjali ostali sekretarji sami. Na tej seji so bili točno določeni delokrogi Krajevnih odborov. Sporazumno so sprejeli, da se bodo sestali sekretarji Krajevnih odborov vsak teden ali če bodo razmere zahtevale tudi večkrat. Dobri Krajevni odbori so najboljši pomočniki Okrajnim odborom OF. Krajevni odbori bodo imeli možnost, da bodo zaktivizirali vse Slovence, tako, da se bo vsakdo zavedal, kako mora delati za skupnost, kaj je dolžan skupnosti in kaj je dolžan novi federativni Jugoslaviji, ki mu nudi vso demokracijo. Sj a š a Naši revirji so mani- feSÙrCitt Veliko zborovanje delavskega ljudstva v Trbovljah Žrtve iz „Banditendorfa " v Savinjski dolini Ko slišimo ime revirji, nam nehote stopi pred oči črn, kašelj vzbujajoči dim, v tem dimu plazeče se sence: sključene postave z vdrtimi lici in z žuljevimi rokami. Rudarji so to. S povešenimi glavami hodijo na delo, trudni in zaspani se vračajo. Otroci jim prihajajo nasproti, bledi in oveli, tako jokajoč je njihov glas: očka, imaš kaj kruha, lačni. . . Taka slika nam stopi pred oči, slika, ki smo jo videli v nekdanji Jugoslaviji, in še grozovitejšo smo videli ob okupaciji. Nov čisti zrak je zavel čez revirje, zrak z gora, Sonce je zasijalo in na obrazih vidiš vedrost in odločnost. Nekak svojstven ponos sije iz njihovih oči: tudi mi smo v tej veliki narodno osvobodilni borbi doprinesli ogromen krvni davek za našo dokončno zmago — priborili smo si našo ljudsko oblast in nikdar več ne bomo igračke v rokah posameznikov, združeni smo v organizacijah OF in nihče ne bo mogel razbiti naše enotnosti. - Res je, da so danes razmere vse prej kot rožnate; tudi našim krajem vojna vihra ni prizanesla. Veliko je razbitega in tudi hrana še ni normalizirana. Našo domovino je treba obnoviti, zatorej je treba delati in to trdo delati. Naš rudar, kakor tudi drugi, vemo, da danes ne delamo za kakega drugega, zavedamo se, da delamo zase, da bomo sadove tega truda použili sami; in ravno ta zavest daje našim rudarjem pogum in voljo do dela, ta zavest dela iz njih delavce-udarnike. Razumeli bomo torej, da veliko manifestacijsko žborovanje v soboto 26. rffaja v Trbovljah za naše rudarje ni bil kak mimobežen nepomemben dogodek, ampak, da je bil to dan, ko so po dolgih letih lahko prvič javno izražali svoje misli in želje, ki so jim vse doslej smele tleti le v srcih, Posebno pa je vzbudilo v zbrani množici veliko navdušenje in zaupanje to, da je bila večina govornikov njihovega stanu — delavcev, to je ljudi, ki vedo kaj je delo in trud. Bili so to: sekretar Okrožnega odbora OF Celje tov. Gašparič, predsednik enotne strokovne organizacije za Slovenijo tov. Perko, član Okrožnega odbora OF Celje tov. Hribar, sekretarka Okrajnega odbora SPŽZ Celje, Pust Fani, sekretarka ZSM — odbora Zvonka Deželak ter komandant mesta Trbovlje major Babič Jože. Govorili so jim o zgodovini narodno osvobodilne borbe, o naši upravičeni zahtevi po Primorski, Trstu in Koroški, o bodoči ureditvi naše demokratične in federativne Jugoslavije; o socialni zakonodaji, o starost- nem zavarovanju in drugo ter o pomenu nove ljudske oblasti. Zborovalci so prekinjali govornike z neprestanimi vzkliki in burnim aplavzom. V pesmi »Hej Slovani« so se dvignili glasovi, izmučenih rudarjev, naših trpečih delavskih mater in žena in naše revirske mladine. To niso bili več glasovi zatiranega slovenskega delavca, temveč svobodnega delovnega naroda, ki je položil tako velike krvave žrtve na oltar svoje narodne svobode. Iz zborovanja so bile poslane pozdravne brzojavke: maršalu Jugoslavije Josipu Brozu - Titu, prvemu predsedniku slovenske vlade tov. Borisu Kidriču, Glavnemu odboru strokovne zveze v "Beogradu, bratom v Trstu in slovenski Primorski ter italijanski manjšini. Nekako sredi lepe in narodno zavedne Savinjske doline leži, obdana z vzornimi hmeljskimi nasadi Kapla vas, po švabih splošno imenovana »Banditendorf«. Je to skromna vasica, kjer prevladujejo večinoma mali kmetje, ki se v potu svojega obraza sicer skromno, a pošteno preživljajo. Neznatna in nepomembna pred vojno, bi ostala ta vasica neopažena pred svetom tudi v bodoče, da ni ravno ona doprinesla toliko žrtev za naše'osvobojenje. Krvni davek, ki ga je plačala za svojo narodno zavednost, je pretresljiv. Preko 30 ljudi je bilo pobitih na zverinski način od nacističnih zločincev, odnosno so pomrli po raznih jetnišnicah in taboriščih. Padlo je vse vprek, moški in ženske, staro in mlado. Matere, ki so morda svojim sinovom-partizanom dale košček kruha, so morale ta svoj »zločin« plačati z življenjem. Padali so pod streli sadističnih zločincev naši najboljši, najpridnejši gospodarji, gospodinje in drugi. Kje so na primer Karandovi, Turnškovi, Po-čivalnikovi, Šlandrovi, Mrakovi itd.? Saj niti ne moremo vseh navesti. Preveč jih je. Od naše mladine okrašena okna prizadetih hiš nemo obtožujejo krivice, lastniki teh hiš pa se ne vrnejo nikdar več. Hiše smo sicer mogli okrasiti, ne bomo pa mogli grobov in žrtev, ker jim te beštije niso privoščile poslednjega bivališča, temveč so trupla sežgali, v kolikor jih niso uporabili v industrijske svrhe. Tako je Kapla vas prispevala svoj tribut za svobodo domovine. Drobne vesti Posestniki v Sp. Ložnici pri Celju so zbrali 400 kg krompirja, 176 kg fižola, 80 kg pšenice in 135 kg koruze, ter to količino hrane razdelili med siromašne delavce. Pred nekaj dnevi je v Sv. Juriju ob južni železnici eksplodirala mina, ki je bila zakopana v bližini nekega gospodarskega poslopja. Mrtva sta bila pri tem dva domačina in par goveje živine. Tudi gospodarsko poslopje je precej poškodovano. V Celju se je te dni prvič sestala nova gledališka skupina, predhodnica slovenskega gledališča, ki je zbrala v svoj krog mnogo mladih nadebudnih igralcev in igralk, Prignala jih je ne samo ljubezen do slovenske besede, ljubezen do umetnin naših velikih literarnih tvorcev sedanjega in prejšnjega časa, ampak predvsem velika volja do dela, ustvariti to, za kar se je Celje že leta in leta borilo: za slovensko gledališče. To gledališče naj bi izvrševalo svoje visoko poslanstvo ne samo v mestu Celje sàmem, ampak bi s svojimi gostovanji po vseh večjih krajih celjskega okrožja nakazalo bodočo novo linijo slovenske kulturne vrednosti. Rudarji v Pečovnikih so zvišali proizvodnjo za 30 odstotkov. Mladinci v Laškem so napravili zbirko tekstilnih odpadkov in ima tamkajšnja tekstilna tovarna iz teh odpadkov za šest mesecev dovolj surovin. Opekarna Ulman ? Unger v Ložnici pri Žalcu zaposljuje trenutno 70 delavcev. Proizvodnja je narasla v tem podjetju povprečno od 40 do 50 odst. Dne 28, maja so* napravili delavci rekord. Ta dan so proizvedli 100 odst. več kakor druge dni. V Trbovljah je po vseh rudniških obratih okupator izvajal pravi roparski sistem. Izrabljal je predvsem rove z debelejšo plastjo premoga, pri tem pa zanemarjal vsa potrebna dela. Ponekod je zaradi tega nastal požar. Kljub temu, da se morajo rudarji boriti z raznimi težkočami in gašenjem ognja, se je že dvignila produkcija. Organizacija SPŽZ mestnega odbora OF'za Laško je naredila zbirko za partizane in izseljence, ki se vračajo nazaj v domovino. Pri tej zbirki so naše žene nabrale lepo količino različnega materiala, kakor oblek, perila, obutve, denarja pa so nabrale 1.700 RM. V Savinjski dolini se je počasi začel železniški promet. Zaenkrat vozijo še samo tovorni vlaki, katerih se lahko poslužuje tudi civilno prebivalstvo. Dne 1. junija se je pričelo v Celju vpisovanje na celjski realni gimnaziji. Ker so nemški vojaki uporabljali naše šole za kasarne bo treba premostiti mnogo težav, da se bo lahko čimprej začelo z rednim poukom. V splošni bolnici v Celju se vršijo gradbena dela za razširitev bolnice. Neposredno pred popolno kapitulacijo Nemčije se je delavcem iz Westnove tovarne v Celju posrečilo rešiti 32 vagonov živil, katere so mi-1 siili Nemci odpeljati v Nemčijo. Ta živila so sedaj na razpolago prehranjevalnemu odseku mesta Celje. Danes smo rešeni tiranov in nič več ni treba imeti strahu pred gesta-povci in orožniki. Nastopila je nova, zlata doba v svobodni Jugoslaviji. Nihče nam ne bo več ukazoval in prepovedoval govoriti in peti v našem lepem slovenskem jeziku, nihče nas ne bo več preganjal. Slovenska pesem se glasi in se bo glasila po naših vaseh, pesem v čast našim osvo-boditeljem-partizanom in v čast našemu maršalu Titu. 0 r. Iz celjske cinkarne Kljub vsemu terorju nemških okupatorjev delavci celjske cinkarne z malenkostnimi izjemami nismo le spontano sabotirali sovražnikove vojne napore, ampak smo v okviru organizacije DE načrtno izvrševali sabotažne in druge akcije. Že 7. maja popoldne je naša organizacija prevzela oblast; razorožila je najprej tovarniške straže ter zastražila tovarno in industrijsko naselbino s svojimi ljudmi. Žene so takoj priskočile na pomoč: začele so pripravljati zastavice za obrat in za mladinski odsek DE. Dne 9. maja so že ob 8. uri plapolale slovenske zastave in delavske zastave s 76 m visokega dimnika; bile so prve znanilke svobode v Celju. Pobesnele sovražnikove čete v Celju, ki so se umikale skozi mesto, so jih zaman skušale odstreliti. Delo v obratu se normalizira, dobavljati moremo že dovoljno koiličino premoga. Topilnica je pričela z obratovanjem že v sredo 23. t. m. Kopališče, ki je bilo porušeno, je tudi že v gradnji. Dela nas čaka dovolj, toda podvojili, da, ako bo treba tudi po-trojili bomo svoje moči, da se izkažemo vredni svobode, ki so jo nam priborili naši borci pod genialnim vodstvom narodnega heroja maršala Tita. Kaj ;e novega ? V Flensburgu so Angleži aretirali Hitlerjevega namestnika Dönitza z vso njegovo tako zvano vlado. . Dne 16. maja letos je bil v Celovcu izvoljen Pokrajinski Narodno osvobodilni odbor za Koroško. Volitve so se spremenile v narodno manifestacijo slovensko-avstrijskega sodelovanja. Ob priliki obiska v Ljubljani in na na Gorenjskem je maršal Tito sprejel zastopnike ZSM, SPŽZ in slovenskega delavstva. Na Primorskem z vso vnemo obnavljajo jjo okupatorju opustošene kraje. Mladina pri tem posebnoi pridno pomaga. Organizirala je delovne čete, ki brezplačno pomagajo povsod. kjer se pokaže potreba. Več žag, ki v času okupacije niso obratovale je bilo že obnovljenih. Skupno z obšiAiim progr;amom mestnih gradenj v Rusiji, ki so v vseh mestih v teku, napreduje gradnja enodružinskih hiš, za katere je odobren kredit sedem milijonov rubljev. Vsak meščan, ki želi graditi hišo zase, dobi okrog 10.000 rubljev posojila, plačljivega v sedmih letih. Sovjetski arhitekti so narisali ogromno načrtov za dve in trisobne hiše za delavce in kmete. Sedaj je v sovjetskih osvobojenih mestih v gradnji 16.000 hiš. Mnoge tovarne, ki so bile v po Nemcih okupiranih predelih Rusije porušene, so že začele obratovati in se je v njih do sedaj izdelalo že za 100 milijonov rubljev čevljev, oblek in drugih dobrin, V dneh 9. in 10. junija bo v Ljubljani II. Kongres Slovenske protifašistične ženske zveze. Matere in žene zmagovitega slovenskega naroda, sestre iz Istre, Primorske in Koroške, pripravite se na II. Kongres protifašističnih žena! II. Kongres naj pokaže, kaj sta slovenska mati in žena doprinesli k osvoboditvi naše domovine. Zato napnimo vse sile za dobro pripravo na II, Kongres Slovenske protifašistične ženske zveze! V Londonu se bo v nekaj dneh začela tridnevna konferenca 16 naro-fc, dov, ki jo je sklicala Komisija združenih raiodov za vojne zločine. Na konferenci bodo razpravljali, kako pospešiti in izboljšati način odkritja vojnih zločincev evropske in japonske vojne. Naše enote so na Koroškem zajele več članov Paveličeve vlade z družinskimi člani. Vsi ujeti vodilni usta-ši, ki so krivi potokov krvi na Hrvaškem, so bili prepeljani v Zagreb. Angleške vojaške oblasti so vrnile okraju Škofja Loka kopico moralno uničenih vojnih zločincev in ubijalcev, ki so bili pred kratkim še strah in trepet tega okraja. Tudi v Celje so pripeljali mnogo zločincev-domobran- cev, ki jih bo sodil narod za vsa njihova grozodejstva. V celjskem Narodnem domu je bila dne 28. t. m. odprta protifašistična razstava slik. Namen te razstave je, prikazati potek borbe svobodoljubnih jugoslovanskih narodov za osvoboditev Jugoslavije izpod fašističnega jarma. Prva dvorana je okrašena s slikama maršala Tita in maršala Stalina, delo borca III. Jugoslovanske armije, tov. Solažiga. V isti dvorani so še druge umetniške slike, večinoma akvareli. Med njimi prikazuje eden tudi veličastno proslavo, ki smo jo praznovali prošlo nedeljo v Celju. V isti dvorani je tudi zbirka literature. Predvsem je zanimiva zbirka partizanskega časopisja. Vidi se, da kulturno delo po četah, bataljonih, brigadah in divizijah III. Jugoslovanske armije ni počivalo. Razen tega je bpaziti v tej sobi mnogo časopisov iz Sovjetske Zveze, med drugimi tudi Izvestja in razne brošure, v katerih opisujejo sov- . jetski pisatelji junaška dejanja rdeče-armejcev v borbi proti Nemcem, in Fašistična grozodejstva Dokumentarna protiiašistična razstava v Celju literaturo, ki je bila tiskana v Angliji in v severni Afriki, med drugim Glas pobede. Med zbirko slik, ki nam prikazujejo dogodke politične vsebine, so zlasti interesantne slike, ki nam prinašajo momente z drugega zasedanja AVNOJ-a v Jajcu, Tu je tudi slika maršala Tita (fotografija) iz prvih dni borbe proti nemškemu okupatorju. V drugi dvorani vidimo kronološko uvrščene fotografije, ki nam prikazujejo borbo narodov Jugoslavije za svobodo. Prikazani so prizori iz 4. in 5. sovražnikove ofenzive. Sovražnik je v teh ofenzivah vrgel proti našim partizanskim edinicam vse sile, da bi jih zatrl. Toda nobena moč ni mogla uničiti naše vojske. Borci so se borili s silnim junaštvom, se prebijali skozi vse zasede in obroče in premagovali so nadčloveške napore. Korakali so skozi sneg in dež. Prikazane slike nam kažejo ladje, zavezniško mornarico, zavezniško avi-acijo, ki je prinašala naši vojski podporo v orožju in drugem materialu. Naša vojska je v tej razstavi prika- Kratek oddih pred borbo zana kot zaščitnik vseh bednih in tlačenih. V tretji dvorani opaziš pretresljive slike — dokumente fašistične bestial-nosti. Nemški vojaki in policisti pobijajo naše ljudi kot pse, obešajo jih po kandelabrih na beograjskih ulicah. Prikazani so zločini v Valjevu, Šabcu in drugih srbskih krajih. Pri teh zločinih niso sodelovali samo Nemci. V svoji krutosti niso za njimi prav nič zaostajali Madžari in. Italijani ter ustaši in četniki. Na eni izmed fotografij vidimo, kako četniki in Nemci plešejo skupno v Leskovcu kolo (lepa bratovščina!). Mnogi teh krvolokov so se dali celo fotografirati s svojo žrtvijo. Na slikah je videti, kako se smejijo poleg umorjenih žrtev. Mnoge teh fotografij smo zaplenili sovražnikovim voja- kom in na ta način prispeli do tako dragocenega in za naso zgodovino tako pomembnega fotografskega materiala. Razstava, ki jo je priredila III. Jugoslovanska armija, propagandni odsek, je zelo interesantna. Ta razstava je gostovala že po raznih drugih krajih, tako v Novem Sadu in drugod, deloma tudi v Beogradu. Celjsko občinstvo jo obiskuje v velikem številu. Zlasti ga zanima tisti del, ki prikazuje razne dogodke v Celju samem. Na nekaterih fotografijah vidiš ujete partizane, s sramotilnimi napisi, ko so jih barbarski fašisti gonili leta 1-942 po celjskih ulicah. Razstava žanje velik uspeh, saj je propagandnemu odseku III. Jugoslovanske armije uspelo odlično sestaviti razporeditev. Nemške osvajalce smo pregnati, naša domovina je svobodna, toda porušena: Obnovimo jo, da sifustvarimp pogoje za boljše življenje idaiaaùti PESEM O SVOBODI .. . tako čuješ danes liki orkan bu-čati od vseh mejniko^ našega naroda tja do mejnikov bratskih narodov, saj se je naša nova pesem, ki se je nebogljena rodila v temnih gozdovih in enako stopinjam partizanov tiho spremljala naše prvoborce na vseh njihovih pohodih, nato rasla iz dneva v dan, pridobivala na moči in udarnosti, se jačala in kipela — končno v zmagoslavnem akordu skupno z našimi junaškimi brigadami »vsula kakor plaz« v doline in v brezmejnem pohodu zajela ves slovenski narod. Zdaj ta pesem buči in doni na povor-kah, po cestah naših osvobojenih vasi, trgov in mest, zdaj slavnostno vstopa na mitingih in zborovanjih z odrov v dvorane, zdaj se razlega iz mladinskih grl skozi odprta okna naših šol, zdaj poje delavec, kmet, meščan, mati in deca — ves narod. Poje hrib in dolina, pojeta gozd in travnik, prepevajo bukve in nagelj na oknu. Pesem o svobodi je postala resnica in ta resnica je udarila zaključni pečat na zadnjo stran štiriletne slovenske kalvarije. Eden od mnogih vidnih znakov, da je dolga doba najhujšega trpinče- nja slovenskega naroda za nami, je partizanska pesem. Kakor je bila dolga pot od prvih početkov slovenskega upora do zmage, tako je dolga pot naše pesmi, saj je spremljala naše borce na vseh njihovih poteh. Partizanska pesem se je rodila na maršu v borbi, ob lakoti in pomanjkanju, v zimi in snegu, rodila se je ob zmagah in veselju, v ponižanju in vstajenju, ob grobu Kar je partizan doživljal, to je povedal v pesmi. Melodijo mu je narekovala burja in žvižg krogle, dajala mu jo je do kosti segajoča zimska sapa in grom naših minometov. Zato je naša pesem mogočna in otožna, presunljiva in navdušujoča, zdaj bojevita in veličastna, božajoča in udarna. Vedno pa resnična in iskrena ter naša, tako naša, da je izpodrinila celo največjo narodovo lastnino — narodno pesem. Slovenskemu borcu je bila puška preslabo orožje, kajti tudi sovražnik ima puško. Zagrabil je za močnejše orožje — pesem. Pesem je bila oni prvi posrednik med slovenskim ljudstvom in partizani, ki je podrl umetno propagandno mejo in uničil sovražnikovo teorijo o »banditstvu«. Kjer je odpovedala moč orožja, jo je izpolnila moč petja, Padale so postojanke in oporišča, položaji in bunkerji, ko ie z bombo zapela harmoni- ka, s puško klarinet, a iz ust naših borcev privrela partizanska pesem. Mrzlica je spreletavala sovražnika, ko so borci zapeli: Na juriš , . . Pri slovenskem narodu se je zgodilo nekaj velikega, nekaj čudovitega — dobil je svojo borbeno pesem. Prej tako krotek in ponižen, nadvse pobožen in miren narod je začel vpiti »na boj« — prej toliko opevana lepota slovenske zemlje se je umaknila divji resnobi naših gozdov, pesem o ljubici je dala prostora pesmi o puški, narod kmetov je postal narod junakov. Prvič v zgodovini se je ves slovenski narod uprl, prvič izbral za svoje bivališče gozd — in prvič obogatel za novo pridobitev: bojno pesem. »Takšni smo«, so se predstavili partizani prvič v vasi, »preprosti in revni; takšna je tudi naša pesem« in so zapeli edino, ki so jo imeli. »Takšni smo pa danes«, so vkorakali do zob oboroženi, oblečeni in vedri borci v mesta »in tu prinašamo s seboj pet.. . deset pesmaric?« S številom borcev, borb in orožja, z vsem doživetim je rasla in se množila tudi partizanska pesem. Partizan si je borbi vzporedno gradil tudi novo kulturo, katere uspehi so že danes tako vidni, da so programi naših prireditev lahko popolnoma neodvisni od starih ustvaritev. Vsak velik čas, vsak zgodovinski prelom prinaša s seboj vplive, ki mahoma, čez noč, spremenijo kulturno udejstvovanje. Zamenjata se stil in tehnika, zamenjajo se motivi in osebe ter vsebina. Tu smo danes. Prvo pesem je ustvaril neznani borec, ne zavedajoč se, da je začel obdelovati novo njivo. Neuk in neizobražen je postavil slovensko kulturo na ljudsko podlago in tako ustvaril — ljudsko kulturo. Zasenčena so imena visokih, nerazumljivih umetnikov, ob stran so položena dela, ki so jih razumeli samo avtorji; partizanska pesem si je utrla pot od srca k srcu, vsi jo doživljajo in uživajo, vsem je dostopna in razumljiva, ostala je in ostane prava ljudska last. Kamor je prodrla, tam je ostala, kjer je ona, tam je izginil zadnji spomin na šovinistično, nacistično lajanje. Vzeli smo narodu nemško navlako, a dajemo mu svoje bisere, iz najčistejših grl naših borcev, iz najbolj vročih kapelj naših src in iz najtrših žuljev naših rok. To bodi in ostani nova slovenska pesem, zato: Zdaj zaori pesem o svobodi preko logov in gozdov, po vsem svetu zdaj zaplovi do vseh slovenskih tlačenih domov! Objave in razglasi OBJAVA. Denarni zavod za Slovenijo v Ljubljani, podružnica Celje, posluje t prostorih bivše Ljubljanske kreditne banke, Celje, Kolodvorska ulica 1. Državna in privatna podjetja naj se za izplačila mezd delavcev An nameščencev obrnejo na podružnico Denarnega zavoda za Slovenijo v Celju, Kolodvorska ul. 1. Izseljenci iz leta 1941, ki so se vrnili iiz Hrvatske, Srbije in drugih krajev v o-krožje Celje in ki želijo zamenjati tuj denar v RM, naj se zglasijo v svrho zamenjave v prostorih Denarnega zavoda za Slovenijo, podr. Celje, Kolodovorska ul. 1. Denarni zavod za Slovenijo, Podružnica Celje. Odbor Enotne strokovne zveze Cinkarne in Metalne DD. v Celju bo izplačeval redne mesečne podpore svojcem umorjenih tovarišev v ponedeljek, dne 4. junija 1945. Prizadeti naj se zglasijo pri tov. Korošec Frančišku v tovarni. Upokojenci in vdove iz Cinkarne bodo prejeli pokojnine v ponedeljek dne 4. junija v obratni pisarni. RAZGLAS. S 1. junijem 1945 bodo uvedene na področju vsega okrožja vsem trenutnim prilikam odgovarjajoče živilske nakaznice. Količina živil, ki bo izdajana, je preračunana na podlagi ugotovljenih zalog za kritje najnujnejših potreb. Čim pa bodo prometne prilike urejene in bo na razpolago več živil, bo okrožje na slepe odrezke izdalo še dodatno živila. Z izdajo novih živilskih nakaznic zgubijo veljavo vse doslej iizdajne živilske nakaznice in nakazila. Razlikujemo sledeče živilske nakaznice: 1. Osnovno nakaznico za vse potrošnike, ki nimajo zaloge živil. Količine, ki jih bomo izdajali na osnovne nakaiznice so označene na odrezkih. 2. Nakaznice za mleko, katere dobijo otroci do 14. leta, in sicer po pol litra dnevno. 3. Dodatne nakaznice za otroke do 7 let, noseče matere in bolnike s slepimi odrez-ki, na katere je predvideno izdajanje živil po možnosti. Nakaznice za mleko bomo razdeljevali predvsem po mestih in industrijskih krajih. Na karte so upravičene le osebe, ki nimajo potrebnih živil. Osebam, ki so za delo sposobne, a se še niso povrnile na delo, delomržnim osebam sploh, ne pripadajo nobene živilske nakaznice. Krajevni odbori OF imajo pravico v dvomljivih primerih zahtevati dokaz o zaposlitvi. Zaradi splošnega pregleda so trgo