Člani NM iz ptujskega okraja so napravili izlet na Jadran
Kdo ni še videl našega lepega Jadrana? Mnogi bodo odgovorili, da ga še niso videii in prav tako je bilo v vrstah pn-padnikov NM tukajšnjega okraja. Neiz-tnerna želia vseh je bila videti naše morje, našo pot v svet.
Vožnja do Ljubljane je bila prijetna in je prav hitro potekala Zapeli smo nekaj pesmi ob spremljanju harmoni-karja Vidovič Mihaela. V Ljubijano smo pnspeli okrog 22. ure, kjer smo morali precej časa čakati na zvezo proti St. Petru na Krasu. Okrog polnoči smo od-rinili ti Ljubliane proti Primorski. Ob prihodu v St. Peter je bilo ponovno treba čakati na zvezo m smo šele ob 2. uri zjutraj nadaljevali pot proti na-šemu cilju. Pričelo se je svetlikati m tako smo lahko občudovali kamenito kraško zemljo, poraščeno z recikim in ntzkim grmovjem..
Vlak je drvel in vasi so zaostajale. Bližali smo se ciiju in v napetem priča-kovanju pogledovali skozi okna, da bi čimpreje zagledali morje. Malo pred pri-hodom v Reko se je res pokazala pred našimi očmi velika morska površina. Vse se je rinilo k oknom, vsi so bili ra-dovedni. Naše potovanje v Reko se je bližali h koncu. Ustavili smo se na re-škem kolodvoru, kjer smo videli vrvež večiega jugoslovanskega pristanišča. Zdelo se nam je kot osromno mravljišče.
V Reki se je bilo treba najpreje neko-liko orientirati ter šele pateni pričeti turnejo po mestu. Najbolj nas je seveda zanimala obala z vodnimi orjaki-paro-brodi, kamor nas je neizmemo vleklo. Pred nami se je odprla široka morska gladma, ob obali je bilo veliko število vodnih velikanov in malih ribiških ter motornih čolnov. Hoteli smo takoj na ladjo in na morje, vendar je bii zato še čas. Ogledali smo si vse zanimivosti Reke ter se spuščali v.pogovore z do-mačini. Pripovedovali so narn, kako je bi!o pod italijansko okupacijo. Danes so svobodni in v miru gTadijo srečno bo-dočnost  sebi in  bodočim redovom.
Po ogledu mesta smo se vrnih v pri-stanisče, ker je že bil čas vstopa v pot-niško ladjo, da odplujemo proti Opatiji. Ladja »Lovran« je odplula na široko morje. Nismo se mogli načuditi lepotam morja in Jadrana, krasnim parkom m vilam ob morju. Tov. Ropoša je od navdušenja vzklikril: »Če bom živel sto let, tega ne bom pozabtl.«
Kar hitro je potekala plovba po morju in prav kmalu smo pristali v pristanišču v Opatiji. Že od daleč nas je vabil kra-sen razgled na Opatijo, njeno lego, krasne vile in p?rke. Škoda, da tega le-tovišča nismo posetili v času poletne sezone, ko je bilo še mnogo lepše. Ta krat bi se lahko tudi kopali v morju.
Naše sopotnice so posebno zanimale posebnosti morske vode in v njej živeče živali. Po ogledu Opatije smo odšii k obali. Vkrcali smo se v čolne in odve-slali na morje. Imeli smo krasno po-poldne, dočim je bilo dopoldne nekoliko oblačno. Colnarji so nam razkazovali kraie ob obali in tolmačili zanimivosti Opatiie. Pokazali so nara tudi vilo, v katero prihaja na oddih rnarSal tov. Tito.
Čas je hitro potekal. Treba se je bilo pripraviti na povratek v Reko, od koder smo krenili nazaj proti Ljubliani in na-šemu zgodovinskemu Ptuja. Vrniii smo se zadovolini z izletom ter bomo sedaj še z večjim delovnim eianom doprina-Sali §e več za čmprejSnjo zgraditev socializma v naši Titovi Jugoslaviji.
L.P.