LISTEK. Slovenska žena. Keferirala gde. abit. KUS0VA. na shodu narodnoradikalnih abiturientov v Trstu 26. in 27. avg. 1910, Naslov današnjega' žeuskega referata se glasi BSlovenska žena". Besede same že pravijo, da mi je tu govoriti specialno o slovenski ženi. Predvsem pa mislim razmotrivati o njeni vzgoji, o izobrazbi, literaturi, o Djenem pomenu za slovenski narod ter o kulturnem in socialnem delovanju slovenske žene. Ne bom pa se poglabljala v strogo informativni del. Kakšna vzgojevališča ima slovenska ženska mladina? V središču slovenskega ozemlja imamo danes le eno slovensko osemrazrednico, t. j. pri sv. Jakobu, prenapolnjeno deklic. Vse druge pa so v oskrbi nemškutarskih redovnic. Tu so se do zadnjega časa večinoma vzgajala slovenska dekleta, ki so ob vsaki priliki to dejstvo potrdila z nemščino. In potem naj se čudimo njihovi mlačnosti ? Nikakor! Saj ni nikogar tu, ki bi jih vzpodbujal! Ce je zahrepenelo slovensko dekle po večji izobrazbi, kam naj gre? Vse za učiteljiee v nemčursko pripravnico ? Minolo leto se je opustila še dobro obiskovana višja dekliška šola, baje iz strahu pred preveliko množico slovenske inteligence. Tudi gimnazijo so v zadnjem času pridno posečala slovenska dekleta, a sedaj jim je zaprt vhod tudi tu. Vse svoje uade naj stavimo torej na edini slovenski ženski srednješolski zavod — licej, iz katerega vzklijejo naše bodoče moderne žene. Kje pa naj zajemajo zadostno znanost one druge, ki nimajo toliko sredstev in ki se hočejo v kratkem času primerno izobraziti? Trgovski tečaji na liceju, Weinlihov, Gartnerjev in Krištofov, so prenapolujeni deklet. Zakaj pa bi se tudi slovenska dekleta ne posvečala višji trgovski izobrazbi ? Oe izpregovorimo še o naši obrtnostrokovni šoli, ki je zasnovana tako primitivno, da se niti primerjati ne da s podobnimi češkimi in nemškimi napravami, tedaj končamo tudi s slovenskimi ženskirai izobraževališči. In slovenske gospodinje? Kje se naj izobrazujejo te? Ali se moramo Slovenke ponašati le z eno res napredno slovensko gospodiDJsko šolo ? Poznamo sicer nekaj podobnega v rMari- janišču" v Ljubljani, a vse je še neznatno in ne odgovarja današnjim zahtevam. Kako malo pozornosti posvečajo Slovenke pravemu gospodinjstvu, nam jasno kaže propad slovenske gospodinjske šole v Ljubljani. Slovensko ženstvo naj bi se tu ne vzgajalo le v dobre gospodinje, temveč tudi v razumne matere, ki naj bi se zavedale svoje dvojne naloge; dobro vzgajati svejo deco nele telesno, ampak tudi duševno. Eazume se pa, da bi ne mogla dobiti žena vse potrebne izobrazbe niti v najidealnejših šolab, kaj šele v naših. To je izprevidela žena, in z veseljem opažaino v zadnjih letih veliko zanimanje dijakinj za domačo izvenšolsko izobrazbo. Zal, da je tega še vedno premalo! Pa tudi uspehi še niso tako dobri, kakor bi jih bilo pričakovati. Temu so večkrat kriva nesigurna samoizobraževalna pota in načini, večkrat pa tudi prestrogo zalezovanje naših profesorjev. Njihovo nadzorovanje naj bi bilo pozitivno, naj bi dajali v šoli uavodila, kako se naj dekleta same izobrazujejo. Tedaj bi v vsakem medsebojnem občevanju izobrazbeželjnih deklet ne videvali snovalnih zarot ruskih nihilistk. To naj bi bile y kratkem besede o našem šolstvu. Produkt izobrazbe pa se kaže potem v javnosti, predvsem v slovstvu. Vobče se čuje, da je estetično čuvstvo pri ženi bolj razvito, nego pri moškem. Čut za lepoto pa zbujajo nekateri pojavi bolj, nekateri manj, Umevno je torej, da so žene interesirali najbolj oni predmeti, kjer prihaja predvsem v poštev estetični moment. Zato pa se je pečala žena, torej tudi Slovenka, ponajveč z ono stroko, kjer more ponajbolj delovati estetični smisel, to je s slovstvom. Ellen Keyeva pravi, da je žena človek čuvstva, mož človek razuma. Leposlovje pa temelji gotovo bolj na čuvstvu, fantaziji, nego na golem razumu, čeprav je spojeno drugo z drugira. Cisto naravno je, da znanstveni delokrog žene obsega v prvi vrsti slovstvo, potem pa druge tej sorodne abstraktne stroke: glasbo, igralstvo, slikarstvo. Nima pa toliko smisla za one vede, kjer mora delovati na prvem mestu razum. Ker je ustvarjajoča moč žene ne samo relativno, ampak tudi absolutno raanjia od moške, sledi tudi to, da se je začela žena šele v zadnjem času zanimati za realistične vede in da je skoro vsa skulptura — zlasti pri nas — le produkt moške sile in ne ženske. (Dalje.)