Ivan Albreht:
Večerna molitev.
v
v_>akaj, življenje, postoj! Trpko si, mrzlo in trdo — vendar še rad bi s teboj.
Leta so v cvetju — kaj meni bolest! Pot naj bo kriva, pot naj bo prava — kje naj si iščem uglajenih cest, kadar smrt kaže koščeno mi pest!
Čakaj, življenje, postoj! Rad bi v skrivnosti in rad bi bil tvoj: Ne kot junak, ki gre boj bojevat, ampak kot gost in le vabljeni svat v tajni ljubezni drhtečih noči . . .
Tam bi še cul, kaj nebo si šepeče, kaj si obljubljajo zvezde blesteče, kaj si prisegajo vetri v daljini.
Vzemi, življenje, objemi me, primi, da se še enkrat vsa kri raziskri mi, v ognju vzplamtijo mi bolne oči ...
Kratki so hipi . . . življenje, postoj! V zadnjem trenotku še rad bi bil tvoj.
V svet.
Hej, v svet, le v svet kot v vetru cvet, visoko do neba, globoko do pekla — naj bo že blaženost, naj bo trpljenje — le v svet, v široki svet!
»Ljubljanski zvon" XXXVI, 1916. 4                                                                                      10
146                                    Fr. Albrccht: Pojdi z menoj!
In vi z menoj, prešerni sni, drugovi divjih, vročičnih noči, da misel vsa se razgori in hip si večnost pribori v prešernem svetu . . .
Še ti, mladost, ti dušica, z menoj, tvoj smeh, tvoj jok in tisočere nade! V trenutkih trpkih sem jih pil in zdaj sem tvoj.
Bolestna je življenja cesta, ostani mi družica zvesta, mladost, za ta razkošni boj!
Fr. Albrecht:
Pojdi z menoj!
i  ojdi z menoj v plameneči večer! Zarje na nebu kot baklje prižgane sijejo nama do fate morgane najinih daljnih in skritih svetov?
Polje zdaj diše rahleje in tišje, solnčne ognjene ljubezni pijano, pojdi z menoj! Ne trepeči pred mano, že te poljubljam kot solnce polje!
Ali te strah je nebeških požarov, solnčne strasti, ki nebo je objela in je v objemu molče izgorela, — ali se plašiš teh mojih oči?
%
Nič se ne boj, vsa se k meni privij sem na srce, na to veliko rano! Svet je razpal to minuto pred mano . . . Ali me ljubiš? Z menoj ti umri!
(SB f,
f