STATI INU OBSTATI Revija za vprašanja protestantizma ISSN 2590-9754 junij 2021 33/21 Vanja Kočevar Vloga reformacije v slovenski etnogenezi Vincenc Rajšp Ob 500-letnici Luthrovega nastopa na državnem zboru v Wormsu Fanika Krajnc-Vrečko Jezik kot posoda Duha pri Luthru in Trubarju Matjaž Črnivec Osnovna oblika Cerkve Emidio Campi Od »cvinglijanske« do »švicarske« reformacije – Kaj je ime? Portret Cvetka Hedžet Tóth (1948–2020) IZ VSEBINE ST A TI I N U O B ST A TI ISSN 2590-9754 Revija za vprašanja protestantizma STATI INU OBSTATI REVIJA ZA VPRAŠANJA PROTESTANTIZMA Izdajata Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar Beethovnova ulica 9, 1000 Ljubljana predstavnik: Matjaž Gruden Univerza na Primorskem Titov trg 4, 6000 Koper predstavnica: dr. Klavdija Kutnar Glavni urednik dr. Marko Kerševan Uredniški odbor dr. Gorazd Andrejč dr. Mihael Glavan ddr. Igor Grdina dr. Peter Kovačič Peršin dr. Fanika Krajnc-Vrečko mag. Violeta Vladimira Mesarič dr. Vincenc Rajšp dr. Klaudija Sedar Dušan Voglar Odgovorni urednik dr. Jonatan Vinkler Namestnik odgovornega urednika dr. Nenad H. Vitorović33/2021 STATI INU OBSTATI REVIJA ZA VPRAŠANJA PROTESTANTIZMA Junij 2021 ISSN 1408-8363 (tiskana izdaja) ISSN 2590-9754 (elektronska izdaja) https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33) Revija je uvrščena na: ERIH PLUS (European reference index for the humanisties and social sicences) in DOAJ (Directory of Open Access Journals). Izid revije je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz sredstev državnega proračuna iz naslova razpisa za sofinanciranje izdajanja domačih znanstvenih periodičnih publikacij. 17. letnik Mednarodni sosvet International Advisory Board dr. Emidio Campi, Zürich dr. Silvano Cavazza, Trieste/Trst dr. Luka Ilić, Ravensburg dr. Matjaž Kmecl, Ljubljana dr. Peter Kuzmič, Osijek dr. Jochen Raecke, Tübingen dr. Walter Sparn, Erlangen dr. Karl W. Schwarz, Wien/Dunaj dr. Miroslav Volf, Yale sio.editor@upr.si Oblikovanje Kazimir Rapoša Tehnična ureditev in jezikovni pregled Davorin Dukič Prelom Jonatan Vinkler 3 VSEBINA 5 Marko Kerševan: Beseda urednika 13 Vanja Kočevar: Vloga reformacije v slovenski etnogenezi: Etnična kolektivna identiteta na premici zgodovine dolgega trajanja The Role of the Reformation in Slovene Ethnogenesis: Collective Ethnic Identity in Long-Term History 47 Vincenc Rajšp: Ob 500-letnici Luthrovega nastopa na državnem zboru v Wormsu On the 500th Anniversary of Luther’s Appearance at the Diet of Worms 71 Fanika Krajnc-Vrečko: Jezik kot posoda Duha pri Luthru in Trubarju Luther and Trubar’s View on Language as the Vessel of the Spirit 83 Cvetka Hedžet Tóth (†): Demaskirajoče tendence: Abadon 91 Matjaž Črnivec: Osnovna oblika Cerkve 111 Zorica Kuburić: Cerkev adventistov sedmega dne v Srbiji 123 Marko Kerševan: Tridesetletna vojna in Slovenci 137 Karl W. Schwarz: Erratum 139 Vincenc Rajšp: Anton Schindling (1947–2020) 145 Marko Kerševan: Cvetka Hedžet Tóth (1948–2020) 157 Emidio Campi: Od »cvinglijanske« do »švicarske« reformacije ‒ Kaj je ime? RAZPRAVE, ŠTUDIJE, PAPERS RAZGLEDI, VPOGLEDI BILO JE POVEDANO PREVOD PORTRETI 4 191 Trubarjeva domačija kot spomenik državnega pomena – Javno pismo ministru za kulturo, dr. Vasku Simonitiju 197 Povzetki, Synopses, Zusammenfassungen 207 Avtorji te številke KRONIKA POVZETKI AVTORJI 5 BESEDA UREDNIKA Marko Kerševan Čeprav bi tradicija in naravnanost revije narekovali, da bi prvo šte- vilko v letniku 2021 (in samo Besedo urednika) začeli s spominom na 500-letnico znamenitega Luthrovega nastopa v Wormsu, jo začenjamo z ne mnogo mlajšim (izvorno v latinščini napisanim) spevom iz leta 1587 mladega slovenskega protestanta Matije Trosta, ki primerja Luthra in Trubarja in njune zasluge – ne le za samo krščanstvo in vero, ampak tudi za Germanijo in Slovenijo [Sclavonio]. Razlog za to je seveda dru- ga obletnica, 30-letnica razglasitve državne samostojnosti Slovenije juni- ja 1991. Še posebej, ker je razprava, ki jo ta spev uvaja, temeljit prispe- vek k razpravam o »etnogenezi« ljudstva, ki je razglasilo svojo državno suverenost, in vlogi protestantske reformacije v njej. Več o tem kasne- je in seveda v sami razpravi Vanje Kočevarja. (O Matiji Trostu in njego- vih verzifikacijah v počastitev Trubarju pišemo v št. 11-12 /2010 in v št. 25/2017 naše revije.) Obletnice in prazniki kot »časi spomina« (in z njimi povezani »kraji spomina«) seveda služijo – zavestno, hoteno, včasih se je reklo ideološko – »konstrukciji« spomina, vzpostavljanju in ohranjanju »kolektivne me- morije« (Halbwachs), v našem primeru seveda narodne/nacionalne, s ci- ljem opredeliti/potrditi/utrditi svojo »identiteto«, tisto, »kar smo« (s tega vidika). Pristavek »s tega vidika« je potreben, ker take obletnice/prazno- vanja po eni strani povzdigujejo, »sakralizirajo« (z narekovaji ali brez njih) neke identitete in vse, kar da jih konkretno izraža, po drugi strani pa izzivajo k desakralizaciji in »ikonoklazmu« pri tistih, ki se s povzdigo- Stati in obstati 17(2021): 5-11 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)5-11 6 BESEDA UREDNIKA vanjem teh identitet počutijo ogrožene ali zapostavljene v svojih drugih identitetah. (Ali si prizadevajo za večje spoštovanje in upoštevanje dru- gih nacionalnih ali manjšinskih etničnih identitet ali pa identitet dru- ge vrste: socialnih, spolnih, kulturnih, verskih, lokalnih, družinskih ...) Zgodovinarsko in siceršnje strokovno raziskovanje – in pisanje – je ob tem na spolzkem terenu. Lahko se zavestno usmeri k izpostavljanju in povzdigovanju pomena nekih dejanj/dogodkov, ljudi, krajev in časov, njihovi temu primerni selekciji in redukciji – lahko pa se takim selekci- jam in redukcijam postavlja po robu z iskanjem in upoštevanjem drugih dejanj, stanj, razlik, ki govore za neke druge identitete in pomene ali vsaj otežujejo povezavo med neko izbrano identiteto in konkretnimi pojavi, ki da naj bi jo izražali in potrjevali. Teren ni spolzek le zaradi (običajno večje) vabljivosti »apologetske« usmeritve, ampak tudi zato, ker motiv za kritično usmeritev k desakralizaciji in ikonoklazmu ni vedno le težnja po vsestranski osvetlitvi, polni resnici/Resnici nekega dogajanja, ampak lahko tudi odkrita ali prikrita nagnjenost v prid prvenstva ali pomena neke druge identitete: druge nacionalne ali pa lokalne, družinske, so- cialne, religiozne, kulturne. Te pa imajo ravno tako svoje sakralizacije, svoje svete kraje in čase, svoje heroje in ikone. Kritičnost, ikonoklazem nasproti eni je lahko v funkciji povzdigovanja druge identitete in nje- nih ikon ali pa vsaj v funkciji vzpostavljanja drugih ikon, drugačne mi- tologije/ideologije za isto identiteto (a za druge zainteresirane nosilce). Zgodovinarji in drugi strokovni raziskovalci se morajo zavedati, da v ozadju kritično usmerjene raziskovalne vneme in njenega rušenja do- tedanjih »ikon« ni nujno le želja/utopija po svetu brez ikon, ampak lah- ko tudi zavestna ali nezavestna želja po drugih ikonah. Gotovo mora veljati kot kažipot, da je treba iskati nova dejstva in nove vire, preverja- ti stare, premišljeno uporabljati in ustrezno razvijati pojme, raziskovati povezave in kontekste različnih identitet ter njihovih mitologij/ideologij – toda ob zavesti, da to še ne pomeni pledoajeja za neke druge, »prave« identitete in njihove mitologije/ideologije, ki/ker takega kritičnega pre- tresa niso (bile) deležne. Zgodovinarsko in drugo raziskovanje ne more imeti za cilj – in ne more deliti iluzij –, da bo nadomestilo »kolektivno memorijo«, kot tudi ta seveda ne more nadomestiti zgodovinarskega 7 MARKO KERŠEVAN (antropološkega, kulturno-sociološkega, religiološkega … ) raziskova- nja. Konstitutivni spomin neke identitete, njena kolektivna memorija, ni isto kot kompleksno (možno in potrebno) zgodovinsko vedenje. Toda še tako polno zgodovinsko vedenje in razumevanje ne odpravi potrebe po konstitutivnem spominu neke skupnosti (neke nacionalne ali druge identitete), čeprav si mora zgodovinopisje stalno prizadevati, da prever- ja njegove zgodovinske elemente in da vsakega umesti v širši in komp- leksnejši zgodovinski (kulturni, socialni, politični) kontekst in spomin. S tem seveda vsakega »relativizira«, zavira njegove pretenzije po izključ- nosti, toda hkrati daje vsakemu – oziroma njihovim nosilcem in naslov- nikom – na znanje, da je njegovo/njihovo početje enako (ne)legitimno kot početje nosilcev drugih in drugačnih identitet ter njihovih kolektiv- nih spominov. Zgodovinska točnost, zgodovinska preverjenost – za ka- tero skrbi zgodovinska znanost – je ali naj bi bila dolgoročno praviloma pogoj za trdnost in prepričljivost nekega konstitutivnega spomina, toda nikakor ne edini ali celo zadostni, zlasti kratkoročno pa (žal) niti nujni ne. Ne bi zdaj govorili o tem, da tudi zgodovinsko vedenje ne more biti nikdar »polno« in »dokončno«, saj se zorni koti in vrednote (generacij) raziskovalcev neizogibno spreminjajo … Kot rečeno, začenja letošnje Razprave, študije Vanja Kočevar z obse- žnim prispevkom »Vloga reformacije v etnogenezi: etnična kolektivna identiteta na premici zgodovine dolgega trajanja«, v katerem zgodovi- narsko skrbno, pronicljivo in dokumentirano opredeljuje in analizira re- formacijski/protestantski delež v slovenski etnogenezi (kot kompleksnem in večstopenjskem zgodovinskem procesu dolgega trajanja). Posamezne reformacijske prispevke posebej opredeli in izpostavi, hkrati pa z opo- zorilom, da so tako Trubar Abecednik kot Dalmatin prevod Biblije in Bohorič slovnico uvedli s Pavlovim sporočilom/napotilom (Rim 14,11) »in vsak jezik bo spoznal/izpovedoval/slavil Boga«, posredno spomni na bistven in specifičen reformatorski motiv za jezikovno prizadevanje v ljudskem jeziku, za prevajanje Božje besede v jezik svojega ljudstva. (O tem smo pisali v številki 7-8 /2008 pod naslovom Trubarjeva ’Cerkev Božja slovenskega jezika’ in ’narod slovenskega jezika’.) Ker je Božja be- seda v protestantskem krščanstvu edina pot (do) vere, je njena dostop- 8 BESEDA UREDNIKA nost v ljudskem jeziku za ljudi tega jezika velika milost; hkrati pa to, da pride Božja beseda do besede v ljudskem jeziku (s prevodom in branjem Biblije, pri pridigi in pri podeljevanju zakramentov), pomeni posvetitev tega jezika (kot je zapisal Luther) in ljudstva, ki z njim tako časti Boga. (Avtorjeva študija je nastala v okviru projekta Temeljne raziskave slo- venske kulturne preteklosti, P60052/A/, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS.) Vincenc Rajšp ob 500-letnici znamenitega Luthrovega nastopa pred državnim zborom in cesarjem Karlom V. v Wormsu ponudi kritičen vpogled v novejšo nemško literaturo o tem dogodku in pokaže na prese- ženost nekaterih in nepreseženost drugih takratnih Luthrovih dilem in odločitev. Fanika Krajnc Vrečko se ponovno zaustavi ob teoloških vidikih pojmovanja vloge jezika pri Luthru in Trubarju. Njen prispevek je na nek način nadaljevanje in vzporednica članka Ľubomíra Batke o Luthrovi reformacijski teologiji besede v številki 31/2020. Oba prispevka sta bila sicer predstavljena na simpoziju ob 500-letnici reformacije na Univerzi v Mariboru, nista pa bila objavljena v izboru referatov s tega simpozija, ki je izšel v slavistični reviji Slavia centralis (Maribor). V rubriki Bilo je povedano ponatiskujemo izbor odlomkov iz knji- ge Demaskirajoče tendence nedavno umrle Cvetke Tóth, ki govore o Schopenhauerju ob njegovih odmevih v slovenskem leposlovju 19. sto- letja (roman Abadon Janeza Mencingerja iz leta 1893). Avtorica je sicer napovedala in pripravljala poseben prispevek o nemškem filozofu tudi za revijo. Izbor iz knjige je pripravil Dušan Voglar. Besedilo je smiselno brati v povezavi s člankom o avtorici v rubriki Portret. V rubriki Razgledi, vpogledi Matjaž Črnivec dokumentirano pred- stavlja biblijsko pojmovanje Cerkve/cerkve, ki je za vse obstoječe cerkve danes (in v zgodovini) hkrati njihova utemeljitev, kritika, opora in iz- ziv. Zorica Kuburić, srbska sociologinja in raziskovalka, na kratko oriše zgodovino in novejše značilnosti delovanja Cerkve adventistov sedmega dne v Srbiji. Kot sociologinja religije se posebej zaustavi ob vprašanju na- činov in zmožnosti uveljavljanja novih, manjšinskih krščanskih cerkva v sodobni družbi v zanje novih okoljih. Tak izziv in možnost je bilo za adventiste obdobje družbene krize v devetdesetih letih prejšnjega stoletja 9 MARKO KERŠEVAN v Beogradu. Marko Kerševan z obsežnim prikazom/recenzijo s pohvalo in (mestoma) tudi kritiko pospremi najnovejši zbornik ZRC SAZU o tri- desetletni vojni in Slovencih oziroma slovenskem prostoru v prvi polovi- ci 17. stoletja. O tridesetletni vojni sami je v številki 30/2019 revije pisal Igor Grdina, ki je na tej osnovi letos izdal tudi knjigo V blodnjakih večne vojne za trajni mir (Inštitut za civilizacijo in kulturo, Ljubljana). Avtorji zbornika so ob novejših raziskavah predvsem domačih virov dokumen- tirano osvetlili različne z vojno in njenimi odmevi povezane značilnos- ti takratnega življenja ljudi slovenskega prostora. Avtor recenzije ob si- ceršnji pohvali urednika in avtorjev posameznih prispevkov opozori na manko, na odsotnost raziskav in prikaza (problema) takratne, s pote- kom vojne povezane, izselitve številnih protestantskih plemiških družin in usode verskih izseljencev (eksulantov) v novih okoljih. Sodelavec re- vije Karl W. Schwarz je zaprosil, da tudi v naši reviji objavimo Erratum, popravek napake, ki se je brez njegove krivde pojavila v njegovem članku v Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška. V rubriki Portret se tokrat spominjamo dveh zaslužnih za pozna- vanje in ovrednotenje protestantizma na Slovenskem, ki sta umrla v minulem letu: Antona Schindlinga (1947–2020) in Cvetke Hedžet Tóth (1948–2020). Nekrolog ob prezgodnji smrti tudi za poznavanje sloven- skega protestantizma zaslužnega tübingenskega zgodovinarja je napi- sal Vincenc Rajšp. Naj spomnimo samo na Schindlingovo raziskavo in skrbno predstavitev Trubarjevih vizualnih obeležij v Nemčiji (tudi tistih, za katere je poskrbelo Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar). Glavni urednik revije je predstavil prispevek Cvetke Tóth stva- ri protestantizma z orisom njenih prikazov in analiz pomembnih filozo- fov in teologov – posebej v zvezi s protestantizmom in z etiko – v števil- nih člankih v reviji Stati inu obstati vse od začetkov njenega izhajanja. Obsežen Prevod je tokrat namenjen prikazu ključnih tem in usmeri- tev raziskovanja dela in vpliva Huldricha Zwinglija ter švicarske refor- macije v zadnjih desetletjih, kot ga je za mednarodni kongres pripravil Emidio Campi in ga ponudil v objavo/prevod tudi naši reviji. Poznavanje novejše raziskovalne literature o tem je pomembno tudi za raziskova- nje in razumevanje Trubarjevih (in Vergerijevih) vezi, shajanj in razha- 10 BESEDA UREDNIKA janj s »cvinglijansko« švicarsko reformacijo, s katero se je Trubar sre- čal najprej pri Bonomu v Trstu, kasneje pa posebej pri službovanju v Kemptnu in dopisovanju s Zwinglijevim naslednikom Bullingerjem. (O Zwingliju pišemo v številki 1-2 /2005.) Zaradi pandemije covida-19 in karantene tudi v minulem polletju ni bilo dogodkov, ki smo jih običajno zabeležili v Kroniki. Presodili pa smo, da obeleženje in spomin v reviji zasluži ne-dogodek, povezan s spo- minsko »Trubarjevo domačijo« na Rašici. Objavljamo namreč pismo žu- pana Občine Velike Lašče (kamor spada Trubarjeva rojstna Rašica) in predstavnikov Javnega zavoda Trubarjeva domačija ministru za kulturo vlade Republike Slovenije z dne 27. 1. 2021 (skrajšali smo ga za odstavek z omembo imena uradnika na ministrstvu za kulturo, ki zabeleženja in spomina v Kroniki ne zasluži!). Povod za pismo je bila ponovna zavr- nitev, da bi ministrstvo spominski hiši na Rašici priznalo status »spo- menika državnega pomena«. Očitno nekateri državni uradniki na mi- nistrstvu niso sposobni razumeti smisla in konstitutivne vloge » krajev spomina« za »spomin/spomenik državnega pomena«. V svoji strokovni ozkosti (umetnostnih zgodovinarjev in konservatorjev) podelitev statu- sa pogojujejo s še ohranjenimi originalnimi materialnimi, v našem pri- meru gradbenimi, ostanki »prave Trubarjeve rojstne hiše«, ki jih na vasi v Rašici po petsto letih seveda več ni. Če je osnova za tako odločanje v sami ozkosti in nedomišljenosti zakonske ureditve o priznavanju statu- sa spomenikov državnega pomena, še toliko slabše. Če je status spome- nika državnega pomena nerazdružljivo povezan z materialnimi ostan- ki, potem gre to fetišiziranje materialnih ostankov na škodo »spomina državnega pomena«, ki (naj ga) evocira in ohranja Rašica kot »kraj spo- mina« (zabeležena kot rojstni kraj v samih Trubarjevih delih, ohranjana in potrjevana kot kraj spomina v že dolgi tradiciji Trubarju posvečenih praznovanj, nenazadnje v prav za to postavljeni spominski »Trubarjevi domačiji«). Ali naj bodo ohranjeni materialni artefakti edina in/ali odlo- čujoča sestavina in pogoj za priznavanje ter negovanje nekega kraja spo- mina in navsezadnje spomina samega (spomina državnega ali lokalnega pomena)? Naj bo dovolj. Vsekakor je tokratni zadnji zapis v Kroniki dob- ro brati skupaj s prvim člankom v tej številki in začetkom te Besede ured- 11 MARKO KERŠEVAN nika o(b) njem pa tudi (na)govorom takratnega (in sedanjega) kultur- nega ministra dr. Vaska Simonitija ob 500-letnici Trubarjevega rojstva, objavljenem v Kroniki številke 7-8/2008 naše revije. S smrtjo Cvetke H. Tóth je v sestavi uredništva nastala vrzel pri »pokrivanju« dveh relevantnih področij, filozofije in Prekmurja. Na predlog glavnega in odgovornega urednika je izvršni odbor društva zato imenoval dva nova člana: dr. Gorazda Andrejča in dr. Klaudijo Sedar. Oba sta bila že do sedaj sodelavca revije, imata znanstvene kva- lifikacije in publikacije ter uredniške izkušnje. Dr. Gorazd Andrejč je opravil magistrski študij iz judovsko-krščanskih odnosov na univerzi v Cambridgeu in doktoriral iz filozofije religije na univerzi v Exeterju. Dr. Klaudija Sedar, latinistka in jezikoslovka, je doktorirala iz prekmurske kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici in dela v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota. 13 RAZPRAVE, ŠTUDIJE, PAPERS VLOGA REFORMACIJE V SLOVENSKI ETNOGENEZI: ETNIČNA KOLEKTIVNA IDENTITETA NA PREMICI ZGODOVINE DOLGEGA TRAJANJA Vanja Kočevar Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana vanja.kocevar@zrc-sazu.si Razprava obravnava pomen reformacije za razvoj slovenske etnične identitete. Čeprav je bilo obravnavano gibanje širom Evrope v prvi vrsti verske narave, so na slovenski premici zgodovine dolgega trajanja njegovi dosežki bolj kot na konfesi- onalnem vidni na področju izgradnje kolektivne etnične identitete. Deželnoknež- ja protireformacija je namreč v notranjeavstrijskih deželah zlasti med letoma 1598 in 1628 protestantizem odpravila, katoliška obnova pa se je pri svojem delu opr- la na določene pridobitve reformacijske dobe. Po oceni razprave so za nadaljnji ra- zvoj Slovencev kot etnične skupnosti pomembne zlasti štiri protestantske stvaritve iz dobe reformacije, in sicer: 1) knjižna norma, ki se je v polnosti izoblikovala med letoma 1550 in 1584, 2) koncept Slovenske cerkve, ki ga leta 1550 zasnoval Primož Trubar, 3) mit o etnični izbranosti, oprt na stavek iz Pavlovega Pisma Rimljanom, »in vsak jezik bo slavil Boga« (Rim 14,11), ter 4) topos o velikem obsegu slovanske- ga/slovenskega jezika z zametki nacionalnega mita. Ključne besede: reformacija, slovenska etnogeneza, knjižna norma, Slovenska cer- kev, (proto)nacionalizem The Role of the Reformation in Slovene Ethnogenesis: Collective Ethnic Identity in Long-Term History The paper discusses the importance of the Reformation for the development of the Slovene ethnic identity. Although the movement across Europe was primarily of a religious nature, its impact in the long-term history of Slovenia is more visible in the establishment of collective ethnic identity than in the domain of religion. While the sovereign Counter-Reformation abolished Protestantism in the Inner Austrian lands, especially between 1598 and 1628, the Catholic Revival used certain achieve- ments of the Reformation period in its own pursuits. According to the discussion, four Protestant creations from the Reformation period were especially important for the further development of Slovenes as an ethnic community: (1) the linguis- Stati in obstati 17(2021): 13-46 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)13-46 14 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS tic norm, which was fully formed between 1550 and 1584, (2) the concept of the Slo- vene church conceived by Primož Trubar in 1550, (3) the myth of the chosen ethnic- ity based on a sentence from the Letter of Paul to the Romans: “and every tongue will praise God” (Romans 14:11) and (4) a topos about the great extent of the Slavic/ Slovene language with the beginnings of a national myth. Keywords: Reformation, Slovene ethnogenesis, linguistic norm, Slovene church, (proto-)nationalism Dókler bo Nemčija zvesta, cvelà bo Lutrova slava, hvala živela po njem, z naukom dobljena, bo vdilj; dokler Slovenija bo zvesta, cvelà bo Trubarja slava, hvala živela po njem, z naukom dobljena, bo vdilj. (Matija Trost, 1587, prevod: Anton Sovrè)1 Uvod Razprava se pri svojem izvajanju opira na izsledke slovenskega zgo- dovinopisja, jezikoslovja in literarne znanosti. večina dejstev, predstav- ljenih v nadaljevanju, je slovenski (strokovni) javnosti sicer že znana, vendar si ta študija prizadeva, da bi jih predstavila v novi luči in jih s po- močjo socioloških konceptov, ki v slovenski humanistiki in družboslov- ju do zdaj še niso bili deležni večje pozornosti, postavila v širši koncept zgodovine razvoja slovenske etnične kolektivne identitete ali etnogene- ze. Glavna cilja razprave sta torej: 1) predstaviti vlogo, ki jo je reformaci- ja imela v procesu razvoja slovenske etnične kolektivne identitete, in 2) ugotoviti, kateri dosežki tega obdobja so slovenstvu pustili trajni pečat. Teoretski okvir predstavlja model izgrajenosti etnične kolektivne identitete, kot ga v svojih delih razvijata Don Handelman (1977, 187– 200)2 in Anthony D. Smith (2009, 27) in ki kot glavni kriterij upošte- va izgrajenost kolektivne identitete določene etnične skupnosti. Model 1 Citirano po: Höfler 2009, 53, 69, op. 120. 2 v primerjavi s Smithom, ki se na Handelmana sicer sklicuje, slednji loči štiri or- ganizacijske dimenzije etničnosti: 1) etnično kategorijo (angl. ethnic category), 2) 15 vAnjA KoČEvAR je zasnovan kot lestvica, ki predstavlja gradacijo etničnih vezi od naj- ohlapnejših do najtrdnejših. Avtorja tozadevno ločita tri poglavitne stopnje razvoja etnične skupnosti, in sicer: 1) etnično kategorijo, ki jo določa eno ali več etničnih znamenj (jezik, navade ali vera), sicer pa se njeni člani zaradi šibke kohezije lastne skupnosti določajo bolj v odno- su do drugih, 2) etnično mrežo, ki poseduje določene skupne instituci- je (npr. kultna središča), in 3) etnično skupino ali etnijo, katere vodilni sloji imajo razvit občutek skupinske solidarnosti, vsi člani skupnosti pa delijo predniški mit o svojem izvoru in zgodovinski spomin. Prvi poskus aplikacije omenjenega modela na zgodovinski primer slovenske etnogeneze je bil že opravljen v drugi iz serije treh razprav »Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? Kolektivne identitete in amplitude pomena etničnosti v zgodnjem no- vem veku«, ki je bila objavljena v Zgodovinskem časopisu (Kočevar 2019b, 382–87). Pričujoča razprava pa bo posvečujoč se zgolj obdobju reforma- cije konturam izpred dveh let poskusila dodati jasnejše poteze. ob tem velja izpostaviti še koncept »amplitud pomena etničnosti«, ki je bil prav tako predstavljen v zgoraj omenjeni seriji razprav in je namenjen opiso- vanju variiranja pomena etnične kategorije za nastajanje ali utrjevanje kolektivnih identitet (Kočevar 2019b, 382–98; 2020, 39–95). nihanje pomena etničnosti na premici zgodovine dolgega trajanja je treba imeti pred očmi še zlasti, ko se posvečamo raziskovanju kolek- tivnih identitet v obdobju reformacije. Slovenska humanistika in druž- boslovje v zadnjih desetletjih namreč pogosto opozarjata, da poglavitni cilj jezikovnega dela protestantov ni bil »narodnobuditeljski«, temveč verski. To sicer drži, konfesionalno obdobje, kot zgodovinopisje običaj- no imenuje čas med letoma 1526 in 1648, je temeljilo na srednjeveški ma- ksimi religio vinculum rei publice (Dolinar 2011, 327; Brendle 2015, 100), kar bi v prostem prevodu pomenilo, da je vera vezivo države, vendar je reformacija pri Slovencih, paradoksalno, trajnejše sledi kot na verskem pustila prav na etničnem področju, in sicer zlasti s štirimi dosežki, ki so predstavljeni v nadaljevanju. etnično mrežo (angl. ethnic network), 3) etnično združbo (angl. ethnic association) in 4) etnično skupino (angl. ethnic community). 16 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS Knjižna norma Slovenski jezik, ki je skozi zgodovino vselej predstavljal ključno etnič- no znamenje (angl. ethnic marker)3 in glavni steber kolektivne identi- tete Slovencev, se je na prostoru med vzhodnimi Alpami, severnim jadranom in Panonsko nižino ob koncu zgodnjega srednjega veka raz- vil iz praslovanščine. Po mnenju Marka Snoja lahko za poimenovanje tega jezika od 8. stoletja do približno leta 1050 uporabljamo besedno zvezo stara slovenščina. Za označevanje istega kontinuuma med letoma 1050 in 1550 pa jezikoslovje običajno uporablja sintagmo zgodnjesloven- ski jezik. Znotraj tega se je najkasneje v 12. stoletju zaključilo še več pro- cesov, ki jih ima stroka za ekskluzivno slovenske in jih zasledimo na ce- lotnem slovenskem etničnem prostoru. od tedaj dalje jezikoslovje lahko z gotovostjo ločuje slovenski idiom od sosednjega kajkavskega in čakav- skega. (Snoj, v tisku) Snoj o povezanosti jezikovnih procesov s kolektivnimi etničnimi identitetami ugotavlja še, da ko jezikovne inovacije ene skupnosti pri drugi niso sprejete, meja, ki jo zariše izoglosa,4 hkrati predstavlja tudi mejo identitetne skupnosti. To velja, tako Snoj (v tisku), tudi, »če zave- danja o tej identiteti še ni bilo in se je identiteta izkazovala samo v deja- njih, kot sta širjenje jezikovnih inovacij do meje s kajkavsko in čakavsko identitetno skupnostjo in ustavljanje kajkavskih in čakavskih jezikovnih inovacij na isti črti«. Ugotovitve jezikoslovja o nastajanju jezikovnih in etničnih meja se torej skladajo z zgoraj omenjenim Handelmanovim in Smithovim modelom razvoja etničnih vezi, po katerem etnične katego- rije določa eno ali več etničnih znamenj, npr. jezik, njihovi člani pa po- gosto bolje vedo, kaj niso, kot to, kaj so (Smith 2009, 27–28). 3 na koncept etničnih znamenj (angl. ethnic markers) se pri svojih raziskavah etnič- nosti opira Pierre L. van den Berghe. Anthony D. Smith po drugi strani uporab- lja koncept kulturnih markerjev (angl. cultural markers), ki jih opredeli kot: jezik, navade in religijo. Te značilnosti v van den Berghovem konceptu spadajo v drugo (etnična uniformnost) in tretjo (vedenjske značilnosti) skupino etničnih znamenj. Prim. Smith 2009, 27; Berghe 1991, 107. o tem gl. tudi: Kočevar 2019a, 94, op. 23. 4 Izoglosa je črta, ki zaznamuje območje z določenim jezikovnim pojavom (»Izoglosa« s. d.). 17 vAnjA KoČEvAR Slovenci so po preliminarni oceni zgodnji novi vek torej dočaka- li kot etnična kategorija z lastnim jezikom (gl. Kočevar 2019b, 382–87), ljudsko kulturo (Cevc 2000, 559–80) in nezapisanim ljudskim pesni- štvom (Pogorelec 2011, 35). Poleg tega se je stara in zgodnja slovenščina od Brižinskih spomenikov dalje sporadično zapisovala, razvile pa so se tudi variante »slovenskih pismenih jezikov«.5 Ključna sprememba v ra- zvoju slovenske etnične identitete je nato nastopila sredi 16. stoletja kot stranski produkt obdobja reformacije, ko je Primož Trubar z objavo Katekizma in Abecednika postavil temelj nepretrgani knjižni tradiciji slovenskega jezika (Pogorelec 2011, 20). Trubarjeva izjava glede sloven- ščine v Katekizmu (1550), da »se ta jezik poprej ni nikoli pisal niti tiskal«, odpira vprašanje, ali je reformator srednjeveške zapise slovenščine poz- nal ali ne (Rajhman [1982] 2013).6 Trubar je, po ugotovitvah Brede Pogorelec, v svoje delo deloma pre- vzel tudi sočasno, nezapisano slovensko ljudsko pesništvo, sam knji- žni jezik pa je oprl na sočasni mestni govor Ljubljane, ki je s svojo lego na stičišču dolenjskih in gorenjskih govorov vseboval značilnosti obeh osrednjih dialektov. Poleg tega Pogorelčeva utemeljeno domneva, da je Trubar svoj »slovenski koine« še pred zapisom najprej izpilil v sedemnaj- stih letih pridiganja po slovenskem etničnem prostoru. (Pogorelec 2011, 20, 34) vendar njegova vzpostavitev knjižnega standarda ne bi mog- la uspeti, ko ne bi bila oprta na dejanske jezikovne razmere na terenu, kot je bila neuspešna zamisel Petra Pavla vergerija ml. o oblikovanju enotnega jezika za vsa južnoslovanska ljudstva (Grdina 1999a, 115–22; Höfler 2009, 58). Pod vergerijevim vplivom je Trubar, kot ugotavlja Igor Grdina, med govorce slovenskega jezika enkrat prištel tudi Hrvate in kajkavce (Bezjake, kot jih imenuje sam) (Grdina 1999a, 115–22; Höfler 2009, 58). vendar je njegov jezik kljub temu ostal omejen na Slovence, kot tujega 5 Za kratek pregled razvoja »slovenskih pismenih jezikov« od Brižinskih spomeni- kov do Trubarja gl. Pogorelec 2011, 55–59. 6 na podoben nazor naletimo pri juriju Dalmatinu, ki je v svojem predgovoru v slovenski prevod Svetega pisma s 1. januarja 1584 med drugim zapisal, da se slo- venski jezik še pred »kakimi tridesetimi leti« ni »niti pisal niti spravljal na papir« (Rajhman 1997, 292–93, izvirnik 283). 18 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS pa so ga dojemali tudi »Bezjaki« sami, kot dokazuje ocena Trubarjevega dela, nastala februarja 1560, v kateri je anonimni avtor med drugim zapisal: [G]ovor, ki ga je avtor predstavil kot slovanskega, je omejen na poseb- nosti slovanskega jezika, ki ga uporabljajo v deželah štajerski, Kranjski in Koroški, tako da bodo, če bodo ta prevod brali med tistimi Slovani, ki bi- vajo v zgornjih delih ogrskega kraljestva, v turčianski, moravski, liptovski in drugih sosednjih županijah, razumeli le malo ali skoraj nič. Enako je potrebno domnevati o Poljakih, Čehih, Moravcih, Rusih, Moskovitih, Ili- rih in tistih, ki živijo v okolici Zagreba, da namreč tega prevoda ne bodo razumeli. ([Skalić?] [1560] 2015, 390, izvirnik 389)7 Geografski okvir naslovnikov svojih del pa je v odgovoru na ano- nimno oceno svojega dela, ki je sledil že marca istega leta, podal tudi Trubar sam, ko je zapisal: Dobri mož, ki je svojo sodbo o mojih knjigah izročil kraljevemu dosto- janstvu, ni ne Kranjec ne Spodnještajerec, temveč Bezjak, morda utegne biti doktor Skalić. Sem pa kraljevemu dostojanstvu javno v posvetilnem pismu in prav tako v svoji poslanici, nanj naslovljeni, pisal, da hočem ime- ti za presojevalce in sodnike svojih spisov samo Kranjce, Spodnještajerce, Korošce, Istrane in tiste iz Slovenske marke, ne pa Bezjakov, Hrvatov, Če- hov ali Poljakov. (Trubar [1560] 2015, 59, izvirnik 58)8 Slovenski knjižni jezik je nato pičlih 34 let po izidu prvih dveh knjig dobil še svoj celotni prevod Svetega pisma, ki ga je prispeval jurij Dalmatin, in svojo prvo slovnico Arcticae horulae, ki jo je prispeval Adam Bohorič (Pogorelec 2011, 35; Ahačič 2007, 69–211; Dolinar et al. 2011, 134). ob tem velja izpostaviti še pomen posebne komisije, sestav- ljene iz teologov in predstavnikov deželnih stanov štajerske, Koroške in Kranjske, ki so Dalmatinov prevod Biblije pregledali tudi po jezi- kovni plati in Trubarjev pravopis nadomestili z izboljšanim Kreljevim. Sebastjan Krelj, ki je bil sicer bolj kot latinici naklonjen cirilici in ne- 7 Tj. vrečko in Krajnc-vrečko 2015, 390, izvirnik 389. 8 Tj. vrečko in Krajnc-vrečko 2015, 59, izvirnik 58. 19 vAnjA KoČEvAR mara tudi glagolici, se s slednjim predlogom sicer ni uspel uveljaviti (Pogorelec 2011, 36; prim. Rupel 1934, 232; Dolinar et al. 2011, 232),9 je pa komisija, kot poroča Adam Bohorič, posredno botrovala nastanku nje- gove »kranjske slovnice« (Rupel 1934, 232). obdobje reformacije sta konec 16. stoletja sklenili deželnoknežja pro- tireformacija in katoliška obnova, ki sta, kot opozarja Kozma Ahačič, po eni strani sicer dosledno brisali konfesionalno delo protestantov, po dru- gi strani pa ohranili in nadgradili njihovo jezikovno izročilo. Ljubljanski škof Tomaž Hren je tako v letih 1602 in 1621 od papeža dosegel dovoljen- je, da so nekateri njegovi duhovniki pri svojem delu smeli uporabljati protestantske knjige (Ahačič 2012, 17, 58–62), na Dalmatinovem prevo- du Svetega pisma pa sta temeljila tudi katoliška lekcionarja Evangelia inu lystuvi iz let 1613 in 1672 (vidmar, v tisku). jezikoslovje je neizpodbitno dokazalo neprekinjeno kontinuiteto slovenskega knjižnega jezika od Primoža Trubarja dalje (Ahačič 2012, 227–28). Ker je Bohoričeva slovnica do njene ponovne objave, ki jo je leta 1715 priskrbel Hipolit novomeški, veljala za izgubljeno (gl. Ahačič 2012, 87–140), je enotnost slovenske knjižne norme v času katoliškega pismenstva vzdrževala zlasti Dalmatinova Biblija (Pogorelec 2011, 21– 23; Ahačič 2012, 17–19, 20, 52–53, 58–60, 87, 172, 228, 231), njen nadna- rečni značaj pa so še zlasti vzdrževali redovni pridigarji, ki so se red- no selili po celotnem slovenskem etničnem prostoru (Ahačič 2012, 233). Sredotežne sile slovenske etnične identitete so v obdobju baroka pred- stavljala tudi vse slovenska romanja, kot npr. »kranjsko romanje« (nem. Krainer Wallfahrt) h grobu Eme Krške (Wakounig 2017, 153–54). Čeprav med letoma 1615 in 1672 ni bila natisnjena nobena slovenska knjiga (ogrin 2020, 375–77, 397–98), slovensko pismenstvo, oprto na pro- testantsko knjižno tradicijo, v t. i. katoliški dobi ni zamrlo, temveč se je nadaljevalo v rokopisni obliki in ustvarilo kompleksen sestav literarnih besedil, ki so obsegala meditativno-pripovedno prozo, duhovno pesem in duhovno dramo (ogrin 2018, 25–26; Ahačič 2012, 227). Matija ogrin 9 Prihodnja raziskovanja tega vprašanja bodo morala upoštevati tudi gradivo kranjskih deželnih stanov: ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 88 (fasc. 54), 2. snopič 1–4. 20 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS zato predlaga, da bi bilo namesto »dobe književnega zastoja« bolj upra- vičeno govoriti o »dobi slovenskih rokopisov«. Kot razlog za odsotnost slovenskih tiskov v tem obdobju poleg političnih razlogov izpostavlja tudi majhnost slovenskega tržišča in velika finančna bremena, poveza- na s tridesetletno vojno (ogrin 2020, 375–98). Koncept Slovenske cerkve Poleg praktično-sporazumevalne funkcije je (materni) jezik skozi zgodovino pri mnogih etničnih skupnostih vselej predstavljal tudi ene- ga od ključnih etničnih znamenj in nosilcev kolektivne identitete nje- govih govorcev, četudi je v določenih obdobjih po pomenu zaostajal za konfesionalno ali deželno pripadnostjo (gl. Berghe 1991, 104; južnič 1993, 283–89; Kočevar 2019b, 375–80). Hagen Schulze opozori na več prime- rov iz visoko- in poznosrednjeveške zgodovine Evrope, v katerih je priš- lo do pojmovnega enačenja med jezikom in etnično skupnostjo. Tako je Walther von der vogelweide konec 12. stoletja, ko je nemški prostor pretresal nasledstveni spor med Staufovci in Welfi, vzkliknil: »[S]ô wê dir, tiuschiu zunge, wie stât dîn ordenunge!«10 Gorje, o katerem je govo- ril znameniti minezenger, je namreč dejansko grozilo (nemško govore- čim) knezom Cesarstva, ki se niso mogli zediniti glede izvolitve kral- ja. (Schulze 2003, 116) Leta 1454 so stanovi Svetega rimskega cesarstva Eneja Silvija Piccolominija, ki jih je na državnem zboru v Regensburgu kot cesarjev odposlanec spodbujal k križarski vojni proti Turkom in ponovni osvo- jitvi Konstantinopla, zavrnili, češ da mora cesar najprej poskrbeti za ce- sarstvo, ki je tedaj nujno potrebovalo reformo. Pri svoji argumentaciji so se poslužili podobne prispodobe kot znameniti pesnik poltretje sto- letje prej, in sicer: »[S]olich fuernemig wirdig und edel land, als Teutsch gezunge ist, […] und auch das heilig reich, so loblich an Teutsch gezun- 10 Citirano po Wimmer in jackson 1998, 324. Prosti prevod bi se glasil: »[G]orje ti torej, nemški jezik, kaj se dogaja s tvojim redom.« 21 vAnjA KoČEvAR ge bracht, in grosser unordenung.«11 Po mnenju Schulzeja se »nemški je- zik« (nem. Teutsch gezunge) nanaša na nemško govoreče stanove v ce- sarstvu. Stanovi so torej hoteli, da cesar najprej poskrbi za cesarstvo, v katerem so vladali neredi (Schulze 2003, 133). Zgovorna sta tudi angleška primera iz časa kralja Edvarda I. (1239– 1307) (Treharne s. d.), ki ju navaja Schulze in sta vsebovana v kralje- vih vabilih na zasedanja parlamenta. Leta 1283, ko se je angleški kralj vojskoval s sosednjimi valižani, je v svojem vabilu med drugim zapi- sal, da »je jezik valižanov napadel« tako njegove prednike, njega oseb- no kot tudi njegovo kraljestvo. nato je Edvard I. leta 1295, ko si je bil v laseh s Francozi, člane parlamenta med drugim svaril, da namerava francoski kralj z mogočnim ladjevjem in vojsko povsem uničiti »angle- ški jezik« Schulze (2003, 115–16). Angleški kralj je torej s konceptom je- zika označeval tudi obe ljudstvi – valižane in Angleže –, ki sta govori- li angleško in valižansko. Materinščina je pomembno vlogo večkrat igrala tudi v zgodovini dežel Češke krone. jezik je kot ključno etnično znamenje, ki je ločeva- lo Čehe od nemcev, izpostavljen npr. v Dalimilovi kroniki iz leta 1314. Tozadevno so najbolj povedne besede, ki jih je avtor kronike položil v usta enemu od njenih junakov: ta je zavračajoč poroko z nemko ugotav- ljal, da bi mu nemka otroke vzgojila v nemščini, tuj jezik pa bi deže- li prinesel pogubo.12 navedek med drugim kaže tudi na to, da češčina 14. stoletja še ni imela ustreznice za nemški izraz Volk in je za označe- vanje ljudstva uporabljala kar njegovo najbolj očitno znamenje – jazyk (Treichler 2007, 12). Pomen jezika kot stebra kolektivne identitete pa je na Češkem zopet izrazito narasel pred in med husitskimi vojnami ko- nec 14. in v prvi polovici 15. stoletja (Kočevar 2020, 71–73). 11 Citirano po: Schulze 2003, 133. Prosti prevod bi se glasil: »[T]akšna odlična, dosto- janstvena in plemenita dežela, ko je nemški jezik […] in tudi Sveto [rimsko] cesar- stvo, tako hvalevredno prinaša nemški jezik, [je] v velikem neredu.« 12 odlomek se v prevodu Andreja Rozmana (2011, 275) glasi: »Raje se s češko kmetico poročim, / kakor nemško kraljico za ženo bi imel. / vsak hrepeni po svojem jezi- ku, / zato bo nemka manj naklonjena mojim ljudem; / nemka mi bo rodila nem- ške otroke / in v nemščini jih bo vzgojila. / In zato bo tuj jezik / prinesel deželi pogubo.« 22 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS ob koncu srednjega veka na podoben primer naletimo tudi v nepo- sredni soseščini slovenskega etničnega prostora, in sicer je hrvaški gla- goljaš pop Martinac z Grobnika v Drugem novljanskem brevijarju iz leta 1495 med drugim opisal tudi bitko na Krbavskem polju (»Martinac, pop« s. d.), v kateri so Turki 9. septembra 1493 uničili hrvaško vojsko (Kekez 2010, 37–41). Zapis popa Martinca govori tudi o grozodejstvih Turkov, ki, zapiše avtor, »nalegoše na jazik hrvatski« (Rotar 1991, 357). janez Rotar je glede pomena besede jazik v zgornjem navedku ugotavljal, da je hrvaški pisec s konca 15. stoletja jezik svojega ljudstva pojmoval kot prvi znak entitete, etnične pripadnosti in samosvojosti (str. 357). To dokazuje, da je (materni) jezik v mnogih predelih Evrope v visokem in poznem sre- dnjem veku lahko označeval tudi ljudstvo, ki ga je govorilo. na Slovenskem nam podobni primeri sicer niso znani, so pa na jezi- kovni in etnični pripadnosti temeljili integralni označevalci za sloven- ski etnični prostor, ki izvzemši Slovensko marko (Höfler 2009, 18) sicer niso imeli politično-upravnih atributov.13 Tomaž Lazar je na podlagi štu- dije vpliva vojskovanja na oblikovanje kolektivnih identitet v srednjem veku dokazal, da je do sredine 14. stoletja na slovenskem etničnem pro- storu obstajal otipljiv geografski pojem, ki se je označeval s toponimom Sclavonia ter kot tak presegal deželne meje in premogel navzven pre- poznavno identiteto. v poznem srednjem veku pa so se, sprva med viš- jim sloji, začele vse bolj krepiti deželne identitete. (Lazar, v tisku; prim. Höfler 2009, 13–18) Integralni označevalci za politično-upravno razdel- jeni slovenski prostor so se nekajkrat pojavili še v času Maksimilijana I.14 in nato reformacije, nakar so se do zgodnjega 19. stoletja umaknili 13 Sergij vilfan je zagovarjal stališče, da so vpadi ogrov slovenskim prednikom v okviru vzhodnofrankovske države onemogočili razvoj nove pokrajinske zveze, ki bi izhajala iz nekdanje plemenske povezave, kot se je to zgodilo npr. pri Čehih. Pohodi ogrov so za nameček povzročili nastanek (obrambnih) krajin, iz katerih so se nato razvile dežele (gl. vilfan 1961, 442; Kočevar 2018, 149–50). 14 Primož Simoniti navaja, da je v fragmentih neke latinske avtobiografije Maksimilijana I. navedeno tudi, da se je cesar kot otrok slovenskega jezika učil od nekega šaljivega kmeta in dveh svojih plemenitih dečkov, ki sta bila ex Sclavonia. Izvirnik: »[D]idicit quoque Sclavonicam, a buno rustico faceto et duobus suis pu- eris nobilibus ex Sclavonia« (Simoniti 1979, 152, op. 21). Tomaž Lazar ugotavlja, da je v inventarnem popisu orožja iz leta 1507 navedeno, da je bil le-ta narejen v 23 vAnjA KoČEvAR prevladujočim deželnim identitetam (gl. Höfler 2009; Kočevar 2019b, 387–92; Rajšp 2020, 276–77). Etnični prostor svojega ljudstva je dobro poznal tudi Trubar, ki si je kot mladenič nabiral znanje ter nato še pred objavo prve slovenske knjige kot duhovnik služboval v Trstu, Laškem, Ljubljani in šentjerneju (Grdina 1999b, 372–73). o tem je v pismu svojemu švicarskemu reforma- torskemu kolegu Heinrichu Bullingerju s 13. septembra 1555 med drugim zapisal: »[…] vnd aus derselbigen 17 jar nacheinander jm Windischland gepredigt; […]« (Trubar [1555] 2015, 19).15 ne Slovenci ne »Slovenska de- žela« (Windischland), v kateri je reformator še kot katoliški duhovnik pridigal, nista bili njegovi iznajdbi, temveč zgodovinski danosti, ki sta imeli (zgolj) jezikovne in etnične atribute. na jezikovnem in etničnem načelu je Trubar nato osnoval tudi svoj koncept Slovenske cerkve, ki je, kot ugotavlja Luka vidmar, idejno pre- stal protireformacijo in v dobi katoliškega pismenstva do prve polovice 18. stoletja pomembno zaznamoval tudi delovanje Katoliške cerkve na jezikovnem področju (vidmar 2018, 9; 2019, 14; gl. tudi: Kerševan 2009, 31–32; Kidrič 1929–38, 65–66). v isto leto kot zgoraj omenjeno Trubarjevo pismo Bullingerju datirata tudi prvi znani pisni omembi »Slovenske cerkve« (nem. windische Kirche). In sicer je, kot opozarja vidmar, Trubar svoji knjigi Ta evangeli svetiga Matevsha in Cathechismus, ki sta izšli leta 1555 (vidmar, v tisku), posvetil, prvo: »TEI PRAvI CERQvI Boshy tiga Slouenskiga Ieſika« (Trubar 1555, A2a), drugo pa: »vSEM vERnIM kerszhenikom tiga Crainskiga inu Slouenskiga Ieſiga« (Trubar 1550b, A2). Koncept »Slovenske cerkve« je še jasnejše poteze dobil v Trubarjevi Cerkovni ordningi iz leta 1564, ki je bila namenjena protestantski cerkve- Windischen lannden (Lazar, v tisku). Boris Hajdinjak (2017, 71) opozarja na dve rabi nemške različice integralnega označevalca za slovenski etnični prostor, ki sta nastali v povezavi s slovenskim kmečkim uporom leta 1515, in sicer je Sebastian Franck v delu Germaniae Chronicon iz leta 1538 omenil Auflauff im Windischen Land, nakar je Clemens jäger v delu Spiegel der Ehren , ki je izšlo pred letom 1561, upor poimenoval Bauern-Aufruhr im Windischland. 15 Tj. vrečko in Krajnc-vrečko 2015, 19. Prevod na str. 20: »[…] in iz njih 17 let zapo- red v slovenski deželi pridigal; […]«. 24 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS ni organizaciji na Kranjskem, pa tudi v širšem slovenskem prostoru (Kerševan 2009, 32; Grdina 1999b, 376; Ahačič 2014, 501, 508–9). Knjiga, napisana v visoki knjižni slovenščini, je prinašala smernice, ki bi ureja- le cerkveno strukturo evangeličanske verske skupnosti in ji dale pasto- ralne ter obredne temelje (Rajhman 1988, 44; Grdina 1999b, 376; Ahačič 2014, 501). Čeprav Trubarjev cerkveni red v praksi ni popolnoma zaži- vel, predstavlja idejno vizijo slovenske reformacije. Marko Kerševan gle- de Cerkovne ordninge ugotavlja, da gre za »besedilo, ki bi hkrati spod- bujalo versko, izobrazbeno in kulturno (samo)zavest in enotnost ljudi ’slovenskega jezika’« (Kerševan 2009, 32). Ker je po Augsburškem verskem miru iz leta 1555 odločanje o vero- izpovedi posameznih dežel Svetega rimskega cesarstva pripadalo de- želnemu knezu, je Cerkovna ordninga posegala v njegove pravice. To je botrovalo tako zaplembi knjige kot Trubarjevemu izgonu. (Žnidaršič Golec 2009, 234–36; Ahačič 2014, 508–9) Kljub deželnoknežji prepovedi Cerkovne ordninge so jo v omejenem številu vendarle uporabljali prote- stanti širom slovenskega etničnega prostora tako na Kranjskem kot tudi na štajerskem, Koroškem in Goriškem (Kidrič 1929–38, 65–66; Žnidaršič Golec 2009, 234–36, 239; Ahačič 2014, 508–9). Poleg tega je kljub odsot- nosti cerkvenoupravne strukture koncept Slovenske cerkve, kot kažeta spodnja primera, na idejni ravni zaživel.16 Andrej Savinec je namreč v svojem pismu kranjskim odbornikom z 10. januarja 1572 med drugim izrazil željo po služenju vnserer armen win- dischen Kirchen. Trubarjev varovanec je svoje naslovnike obveščal, da študija teologije v Tübingenu zastran neimenovanih razlogov ne more več nadaljevati, in jih prosil, da bi mu dodelili pomoč ali cerkveno služ- bo v »ljubi domovini« (nem. lieben Patriae). Smoter svojega študija je od- bornikom opisal z besedami: Pred štirimi leti sem se, vaših milosti nevreden služabnik, iz šole va- ših milosti, po nasvetu in prijateljskem nagovarjanju mojega dragega lju- beznivega gospoda in zaščitnika učenega gospoda Primoža Trubarja, na- potil iz Ljubljane v Tübingen, da bi tukaj študiral teologijo in Sveto pismo 16 Besedno zvezo windische Kirche je uporabljal tudi jurij Dalmatin (vidmar, v tis- ku). Gl. tudi Ahačič 2014, 508–9. 25 vAnjA KoČEvAR in tako sčasoma, z oznanjanjem božje besede služil in bil v korist naši ubo- gi slovenski Cerkvi. (Rajhman 1997, 51, izvirnik 49) S konceptom Slovenske cerkve se srečamo tudi v Dalmatinovem nemškem predgovoru k slovenskem prevodu Biblije s 1. januarja 1584, in sicer se ob koncu svojega predgovora še enkrat obrača na naslovnike – deželne stanove dežel štajerske, Koroške in Kranjske rekoč: Zato z vso vdanostjo in nedvoumnim zaupanjem pričakujem, da bodo vaše milosti in gospostva to slovensko biblijsko delo ne samo z naklonje- nostjo sprejele, temveč jo [prav: ga] z vso milostjo in dobroto priporočile v čast božjo za razvoj in utrditev [ljube (v. K.)] slovenske Cerkve [zarten windischen Kirchen (v. K.)], ter za srečo in blaginjo vseh.« (Rajhman 1997, 294, izvirnik 285)17 Evangeličanske Cerkve štajerske, Koroške in Kranjske so bile med tem leta 1578 z bruško pacifikacijo začasno legitimirane, Kranjska pa je skupaj s Koroško sprejela cerkveni red, ki ga je bil za štajersko se- stavil David Chytraeus (Žnidaršič Golec 2011, 115). vendar je bila dvaj- set let poz neje protestantska cerkvena organizacija po nastopu vladavi- ne odločnega nadvojvode in poznejšega cesarja Ferdinanda II. leta 1598 odpravljena. Z ramo ob rami z deželnoknežjo (proti)reformacijo pa je napredoval tudi proces katoliške obnove, ki so ga vodili reformni škof- je ter jezuiti in kapucini. (Kočevar 2016, 28–34) Prav slednji proces se je oprl tudi na nekatere dosežke dobe protestantizma, kot sta bili knjižna norma in koncept Slovenske cerkve. vidmar ugotavlja, da je ljubljanski škof Tomaž Hren svoj lekcionar Evangelia inu lystuvi, ki sta ga leta 1613 v Gradcu objavila skupaj z jezu- itom janezom Čandkom, v podnaslovu namenil identičnemu občestvu kot Trubar in Dalmatin svoje svetopisemske prevode. obe gibanji – pro- testantizem in katoliška obnova – sta torej, tako vidmar, nagovarjali (slovenske) krščanske skupnosti ne ozirajoč se na političnoupravne meje in cerkvenoupravni okvir, predvsem na Kranjskem. (vidmar, v tisku) Hren-Čandkov lekcionar je torej namenjen »vSEM CATHoLISHKIM CERKvAM, STvprau v’Krajnſki Desheli« (Hren, Čandek in Dalmatin 17 Prevod nemškega izvirnika je delo jožeta Rajhmana. 26 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS 1613, naslovnica). vidmar poleg tega utemeljeno domneva, da je iz posve- tilne besedne zveze brez posebnega razloga izpadla beseda »slovenskim« (vidmar, v tisku). Leta 1672 je ponovno izdajo lekcionarja pripravil janez Ludvik Schönleben, ki je, kot ugotavlja vidmar, očitno opazil pomanjk- ljivost v Hrenovem posvetilu in ga dopolnil s pridevnikom »slo- venskim«. Dopolnjeno posvetilo se je potemtakem glasilo: »vSEM CATHoLISHKIM SLoUEnSKIM Cerkuam, ſtupráu v’Krainski Deshéli« (Čandek et al. 1672, naslovnica). Z vseslovenskim značajem lek- cionarjev se je torej nadaljevala idejna dediščina Trubarjevega koncepta Slovenske cerkve, k čemur sta dodatno pripomogli dejstvi, da je imela Ljubljanska škofija svoj sedež v geografskem središču slovenskega etnič- nega prostora, svoje župnije pa do leta 1787 raztresene po Kranjskem, štajerskem in Koroškem (Dolinar et al. 2011, 100–101, 122–23).18 Kot je izpostavil že janko Prunk, se v prizadevanjih slovenskih pro- testantov za slovenski knjižni jezik ter cerkveno in šolsko organizacijo lahko vidi prve zametke »narodnega programa« pri Slovencih, čeprav je pravo gibanje, ki je imelo etničnost oziroma narodnost za svoj glav- ni smoter, nastopilo šele dve stoletji pozneje s preroditelji (Prunk 1993, 314–16). ob tem velja izpostaviti le še, da je bilo tako reformaciji kot ka- toliški obnovi skupno to, da je bila njuna prva skrb vselej posvečena zveličanju občestva, medtem ko so bila prizadevanja na jezikovnem in kulturnem področju kljub izpričanemu domoljubju obeh gibanj temu cilju vselej podrejena. Pri tem slovenski prostor ni nobena posebnost, saj je tudi na nemškem v času reformacije nacionalni moment v javnem diskurzu primat prepustil konfesionalnemu (prim. Haug-Moritz 2018). Mit o etnični izbranosti Anthony D. Smith je ugotavljal, da enega od najučinkovitejših ge- neratorjev etnične (samo)prenove vselej predstavlja mit o etnični izbra- 18 o povezovalni vlogi Ljubljanske škofije za Slovence gl. Grdina 2006, 209. 27 vAnjA KoČEvAR nosti. Etnične skupnosti v zgodovini, ki niso posedovale lastnega mita o etnični izbranosti, so se svojemu etnocentrizmu navkljub v primeru izgube samostojnosti vselej raztopile, dodaja Smith. Kar mit o etnični izbranosti dela tako učinkovito vezivo skupnosti, je obljuba pogojnega odrešenja skozi očiščenje. odrešenje je potemtakem mogoče doseči z vrnitvijo k starim navadam in prepričanjem. Smith navaja, da je to raz- log za ponavljajoči se motiv vrnitve v mnogih etničnih in verskih tra- dicijah. Tak mit vselej spodbuja nove verske in kulturne preporode ter skupnosti zagotavlja trdoživost. (Smith 1991, 36–37) Smith kot locus calssicus mita o etnični izbranosti navaja zavezo na Sinaju, opisano v drugi Mojzesovi knjigi, ki jo je tretji mesec po izhodu iz Egipta Bog sklenil z Izraelovimi sinovi: Zdaj pa, če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh ljudstev, kajti moja je vsa zemlja. vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod. (2 Mz 19,5–6) Zaveza med Bogom in izvoljenim ljudstvom Izraelom je bila nato v Stari zavezi večkrat obnovljena, z Novo zavezo pa razširjena na celotno kr- ščansko občestvo. (Smith 1991, 37) Svetopisemski koncept izvoljenega ljudstva je pozneje tudi pri krščanskih ljudstvih in državah zelo po- membno oblikoval tako dojemanje lastnega odnosa do Boga kot do same etničnosti (gl. Hastings 1997, 1–34). Zgornjemu gre dodati še navedek iz pete Mojzesove knjige, ki nazor- no odraža vrnitev k versko-etnični tradiciji kot spiritus movens etnične samoprenove (angl. ethnic selfrenewal),19 in sicer: Kadar pridejo nadte vse te reči, blagoslov in prekletstvo, ki sem ju po- ložil predte, in si jih boš vzel k srcu med vsemi narodi, med katere te je pregnal Gospod, tvoj Bog, in se povrneš h Gospodu, svojemu Bogu, in boš poslušal njegov glas, ti in tvoji sinovi, natanko tako, kakor vam danes za- povedujem, z vsem srcem in vso dušo, tedaj bo Gospod obrnil tvojo usodo in se te usmilil in te spet zbral izmed vseh ljudstev, med katera te je razkro- 19 o konceptu etnične samoprenove gl. Smith 1991, 34–37; Kočevar 2019a, 97. 28 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS pil Gospod, tvoj Bog. Četudi bi bil razkropljen do konca neba, te bo Gos- pod, tvoj Bog, zbral in te vzel od tam. (5 Mz 30,1–4) Starozavezno izvoljeno ljudstvo je postalo zgled mnogim mitom o etnični izbranosti v krščanskem svetu. Takšni pogledi so se pojavili npr. pri Hieronimu Praškem (Jeroným Pražský), mlajšem kolegu jana Husa, ki je v začetku 15. stoletja zagovarjal idejo enotnosti jezika, etničnega izvora in vere, slavil je »prave in čiste Čehe«, o katerih je govoril kot o izvoljenem ljudstvu, ter svojim študentom naznanjal, da je Češka sveta nacija in Praga sveto mesto (Treichler 2007, 10, 19; Sayer 2000, 37). Enak nazor je vzklil v vrstah angleških puritancev med državljanskima voj- nama (1642–1651), ko je sentiment nacionalne enotnosti dobil še verski vidik. Angleži so postali za puritance izvoljeno božje ljudstvo, Anglija novi Izrael, angleška zgodovina pa zgodovina odrešenja (Schulze 2003, 125). Podobnih primerov iz starejše in mlajše zgodovine pa bi našli še mnogo. v času reformacije je tudi na Slovenskem vzklil izviren mit o etnič- ni izbranosti, ki pa se za razliko od starejše češke ali mlajše angleške različice ni opiral na Staro, temveč je svoj navdih našel zlasti v Novi za- vezi. Kot je opozoril Ahačič (2007, 238), je prevajalsko delo slovenskih protestantov pomembno motiviral odlomek iz Apostolskih del, ki opi- suje, kako je Sveti Duh napolnil apostole, da so govorili v tujih jezikih (Apd 2,1–11). Poleg tega, ugotavlja Ahačič, vse tri ključne mejnike nasta- janja slovenskega knjižnega jezika – Trubarjev Abecednik, Dalmatinov prevod Biblije in Bohoričevo slovnico – kot maksima povezuje stavek iz Pavlovega Pisma Rimljanom: »in vsak jezik bo slavil Boga« (Rim 14,11). Gre za misel, s katero se je apostol Pavel oprl na preroka Izaijo: »[M]eni se bo upogibalo vsako koleno, prisegal vsak jezik« (Iz 45,23). Trubar, ki je svojo identiteto pri prvi objavi Abecednika leta 1550 skril za psevdonimom aniga Peryatila vſeh Slouenzou, je na dnu na- slovne strani knjige navedel še obravnavani biblijski izrek v latinščini: »Rom. xiiii. Et oĩs lingua confitebitur Deo« (Trubar 1550a, A1a). Izrek apostola Pavla kot vodilo knjige, ki je namenjena mladim in prepro- stim Slovencem, jasno ponazarja njena poglavitna cilja, da bi se na- mreč njeni naslovniki podučili o pomembnejših naukih krščanske vere 29 vAnjA KoČEvAR in se obenem naučili še brati. Izbiri mota bi nemara lahko botrova- lo tudi dejstvo, da slovenščina do tedaj ni imela neprekinjene literar- ne tradicije (Gl. Pogorelec 2011, 33–37). Tozadevno ne preseneča, da se je Trubar videl kot duhovnega voditelja Slovencev, ko je zapisal: »[I]eſt kir ſem tudi kanimu ſtarimu vom Slouenzom naprei poſtaulen « (Trubar 1550a, 4). v predgovoru jurija Dalmatina k štiriintrideset let mlajšemu sloven- skem prevodu Svetega pisma se srečamo še z nemško različico obrav- navanega svetopisemskega izreka: »[A]lle zungen, wie Paulus aus jesaia dem Propheten sagt, Gott bekennen.«20 Avtor ga povezuje z naročilom apostolov, naj se evangelij povsod širi v »krajevno običajnem in razum- ljivem jeziku«, s čimer jezikovno prizadevanje postane del zgodovine odrešenja. Evangelij se je potem, tako Dalmatin, širil v grškem in la- tinskem jeziku, po Martinu Luthru21 pa naj bi se naposled razodel tudi »barbarskim narodom« in po nemškem so svetopisemski prevodi nas- tali še v francoskem, italijanskem, madžarskem, poljskem, češkem, ru- skem, danskem in naposled tudi v slovenskem jeziku (Rajhman 1997, 291–92, izvirnik 280–82). nazor, ki ga lahko označimo kot mit o etnični izbranosti, pa v Dalmatinovem predgovoru zasledimo, kot avtor ugotavlja, »Kako je Bog nam Slovencem naklonil milost«, in sicer ko zapiše: In če bi mi Slovenci le hoteli tudi povsod hvaležno priznati, bi videli, da se je dobri, usmiljeni Bog tudi nas v teh deželah spomnil v našem na- vadnem jeziku [in vnserer gewöhnlichen Muttersprach (v. K.)] s posebno nepričakovano milostjo pred drugimi narodi [Völcker (v. K.)], naklo nivši nam prav isti dar in razodetje svoje besede kakor spočetka Hebrejcem, nato Grkom in Latincem in naposled tudi nemcem in drugim narodom [Nationen (v. K.)] (Rajhman 1997, 292, izvirnik 282). 20 jože Rajhman stavek prevaja: »[K]akor govori sveti Pavel po preroku Izaiju, v vseh jezikih izpovedovati Boga.« (Rajhman 1997, 291, izvirnik 281) Dalmatin se pri svo- jem izvajanju sklicuje tudi na Pavlovo Prvo pismo Korinčanom (1 Kor 14). 21 Že pred Luthrom so nastajali nemški, angleški, češki idr. prevodi svetopisem- skih besedil, vendar je bilo Dalmatinu na tem mestu bržkone pomembno, da je Luthrov prevod edini v skladu s pravovernostjo. Za pojasnilo in nesebično pomoč se na tem mestu vljudno zahvaljujem Lilijani Žnidaršič Golec. 30 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS Adam Bohorič je na naslovni strani slovnice zadevni svetopisemski izrek navedel v šestih jezikih, med drugim tudi v slovenščini (Vſaki je- sik bode Boga ſposnal). neuradni moto se ponovi takoj na začetku jedr- nega dela predgovora, ko avtor zapiše o pravi rabi jezikov je najveljavnejši svetega Pavla izrek, ki ga navaja v listu do Rimljanov iz preroka Izaije, rekoč: »vsak jezik bo slavil Boga.« S temi besedami nam prikazuje sv. Pavel znamenit nauk in presladko tolaž- bo, pa tudi pravo rabo jezikov. Kajti prvič ugotavlja, da bo zmerom obsta- jalo neko óbčestvo pobožnih, ki bodo s pomočjo jezikov Boga prav spoz- navali in častili, drugič pa očitno opozarja, da ta svet ne bo prešel, preden ne bo božja volja znana med vsemi ljudstvi in vsemi narodi. (Rupel 1934, 220) Mit o etnični izbranosti, ki je nastal v vrstah reformatorjev prve ge- neracije, je v najčistejši obliki izrazil mlajši predstavnik gibanja Andrej Savinec, ki je v svojem predgovoru v posthumno objavo Trubarjeve Postile leta 1595 svojim rojakom med drugim sporočal, da […] je Bog, ta nebeski oča, iz velike neizrečene gnade inu milosti tudi nas Kraince inu Slovence raven inu poleg druzih folkov h tej veliki gnadi pus- til priti, de my tudi to cejlo sveto BIBLIo ali vse Svetu pismu v našim pra- vim slovenskim inu materinim jeziku imamo inu beremo, za katero veli- ko gnado inu dobruto bi my spodobnu Boga imejli častyti inu zahvaliti. (Trubar 1595, 00) Slovenski mit o etnični izbranosti – tudi nas Kraince inu Slovence ra- ven inu poleg druzih folkov, ki je posredno oprt na starozaveznega prero- ka Izaija (Iz 45,23) in neposredno na novozavezna Apostolska dela (Apd 2, 1–11) ter Pavlovo Pismo Rimljanom (Rim 14,11) za razliko od drugih mitov o etnični izbranosti nima ekskluzivističnih predstav o lastnem odnosu do Boga, temveč je v tem pogledu afirmativen za Slovence in in- kluziven do ostalih. Izraža namreč, da so Krainci inu Slovenci s Svetim pismom v lastnem jeziku poleg druzih folkov zdaj enakopravni partner znotraj ekumene krščanskih ljudstev. 31 vAnjA KoČEvAR Topos o velikem obsegu slovanskega/slovenskega jezika z zametki nacionalnega mita Humanizem je kljub svojemu svetovljanstvu hkrati tudi obdobje, ki je med evropskimi ljudstvi vzpostavilo mnogo (proto)nacionalizmov in sprožilo »(med)narodno tekmovanje za nacionalno čast«.22 Hagen Schulze navaja, da je bilo za nastanek nemškega humanističnega (proto) nacionalizma ključno odkritje Tacitove Germanije sredi 15. stoletja. oprt na podobo pristnih, zvestih, pogumnih in preprosto živečih Germanov, ki jo je podal rimski zgodovinar, se je nemški humanizem lahko uprl negativnim stereotipom, ki so v določenih delih Evrope tedaj veljali o nemcih. Kljub temu da so bili nemški humanisti večinoma latinsko pišoči svetovljani, so obenem imeli tudi nacionalno poslanstvo, da bi namreč s klasično latinsko kulturo nemčijo izpeljali iz »barbarstva«. (Schulze 2003, 134–36; prim. Rajšp 2020, 272–73) Schulze nadaljuje, da je na ta način približno do leta 1500 zrasel nemški nacionalni mit, ki ga je zaznamovala podoba nemcev kot ne- pokvarjenega naroda, ki naj bi nadomestil staro civilizacijo Italijanov in Francozov (Schulze 2003, 135). Kot tipičnega predstavnika takšne- ga »emancipirajočega se nacionalnega nemškega humanizma«, kot je giban je označil Primož Simoniti (1979, 174), lahko štejemo Konrada Celtisa (1459–1508) (Rupprich 1957, 181–83), ki je med drugim menil, da bo prvenstvo v kraljestvu duha Germanija kmalu iztrgala »Lahom« in da bodo morali slednji priznati superiornost nemških poetov (Simoniti 1979, 172). Leta 1492 je Celtis v svojem znamenitem govoru dejal tudi, da uničevalnemu boju med nemci in Italijani ne bi bilo konca, ko jih z Alpami ne bila ločila narava sama (Simoniti 1979, 172; gl. Celtis 1492). Znan pa je tudi njegov prezir do Slovanov, zlasti Čehov in Poljakov (Simoniti 1979, 172). v povezavi z nemškim humanističnim (proto)nacionalizmom velja izpostaviti tudi Celtisovega mlajšega sodobnika Ulricha von Huttena (1488–1523) (Grimm 1974, 99–102), ki je s svojim delom Arminius iz leta 22 Prosti prevod besedne zveze, ki jo je skoval Caspar Hirschi (2012, 15), »national competition of honour«. 32 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS 1520, v katerem se je oprl na germansko zmago nad rimskim vojsko- vodjo varom iz zgoraj omenjene Tacitove Germaniae, začel nov literar- ni žanr, ki je v nemški književnosti nato vztrajal do prve polovice 20. stoletja (Pobežin 2018, 108–11; Rajšp 2020, 272–74). vendar, kot ugo tavlja Schulze, nemščine na raven nacionalnega jezika ni povzdignilo ne la- tinsko literarno delo humanistov ne spodletela reforma Svetega rim- skega cesarstva (gl. Burkhardt 2009, 10–20), temveč verska reformaci- ja Martina Luthra, s katero je merilo postal meissensko-saški dialekt, v katerem je napisan Luthrov prevod Svetega pisma v nemščino (Schulze 2003, 136–38). Podobne (proto)nacionalistične topose, ki so nato zaznamovali po- samezne literarne tradicije, so v času humanizma dobila tudi nekatera druga evropska ljudstva. Italijanske vojne (1494–1559) so rodile (proto) nacionalistična čustva Italijanov, ki sta jih nemara najjasneje izrazila niccolò Machiavelli (Kočevar 2020, 62–65) ali Francesco Guicciardini.23 Francisco de Quevedo je leta 1609 pri opisovanju značaja španske- ga ljudstva poudarjal njegovo različnost od »delomrznih« črncev in Indijancev ali »flegmatičnih« nemcev (Schulze 2003, 132). v elizabetin- ski Angliji se je oblikovala močna kulturna zavest o pripadnosti lastni skupnosti, ki se je lahko oprla na Wyclifov prevod Biblije, domoljubna čustva stoletne vojne in razvit institucionalni okvir (Schulze 2003, 121– 31). Podobne tendence pa so se pojavile tudi pri ostalih ljudstvih Evrope. Pri Slovencih v času humanizma sicer še ni nastal poseben nacio- nalni mit ali (proto)nacionalistična retorika, z izjemo močnega proti- turškega sentimenta,24 četudi so se nekateri slovenski humanisti znaš- li v navzkrižnem ognju nemško-italijanskega spopada za prvenstvo na Parnásu. Bernard Perger, kraljevi superintendent na dunajski univerzi, si 23 Prevod navedka iz Guicciardinijevega dela je povzet po: Milza 2012, 297, 429–30. 24 Topos, ki bi ga lahko poimenovali antemurale Christianitatis ali Vormaur der gan- zen Christenheit, je povezoval oba konfesionalna tabora, tako katoličane kot pro- testante, vendar v tem obdobju ni bil slovenska posebnost, saj je zaznamoval vsa krščanska ljudstva ob meji osmanskega imperija in se je močno odrazil tudi na deželnih in stanovskih identitetah. v funkcijo slovenskega nacionalnega toposa je »predzidje Krščanstva« stopilo v času narodnega gibanja v 19. stoletju z literarnim žanrom turške povesti (Kočevar 2018, 127–36). Gl. tudi vinkler 2011, 59–111. 33 vAnjA KoČEvAR je zaradi svoje naklonjenosti italijanskim pesnikom, ki jih je skušal pri- vabiti na Dunaj, nakopal zamero nekaterih nemških kolegov, ki so žele- li, da bi na Dunajsko univerzo prišel znameniti Konrad Celtis (Simoniti 1979, 172–73). Tudi sam Celtis je Pergerju zameril njegovo italofilijo in ga leta 1493 napadel z epigramom, v katerem ga je naslovil z »verolom- nim Slovanom« (lat. perfide Slave).25 Kljub deficitu humanističnega (proto)nacionalizma pri Slovencih bi lahko rekli, da je slovenske »barve«26 v vseevropski tekmi za nacional- no čast zastopal zlasti Adam Bohorič, ki se je s predgovorom27 k svo- ji slovnici Arcticae horulae iz leta 1584 najbolj približal »nacionalnemu mitu« ter, kot ugotavlja Ahačič, na Slovenskem uvedel topos o velikem obsegu »slovanskega« oziroma slovenskega jezika (Ahačič 2012, 183–84; 2007, 208–9, 213; o tem tudi Burke 2004, 24). v Bohoričevem predgovo- ru namreč opazimo podobne nastavke kot pri nemškem »nacionalnem mitu«. Tako kot nemški humanisti je namreč tudi slovenski protestant s svojim pisanjem želel zavreči negativne stereotipe o svoji skupnosti, ko je opozarjal, da nekateri o »našem slovenskem jeziku nespoštljivo so- dijo in govoré«.28 25 Stih se glasi: »non te Germana iam dicam stirpe creatum, / dum sperins patriam, perfide Slave, meam.« Slovenski prevod je prispeval Anton Sovrè: »več ne pore- čem poslej, da na deblu si zrasel germanskem, / ker domovino črtiš mojo, zahrb- tni Slovan!« Povzeto po: Simoniti 1979, 173, op. 74, 75. 26 Besedna zveza slovenske »barve« je tu rabljena zgolj kot prispodoba. narodnih za- stav, kot jih poznamo od francoske revolucije ali pomladi narodov dalje, v obrav- navanem obdobju še ni bilo. Po drugi strani pa ni nepomembno, da so pred uvod- no besedo Bohoričeve slovnice upodobljeni grbi vojvodin Koroške, štajerske in Kranjske (Bohorič 1584, naslovnica). 27 Izvirnik: Bohorič 1584; prevod predgovora Antona Sovrèta: Rupel 1934, 219–35. Historiografska in jezikoslovna študija s prevodi ključnih pasusov: Ahačič 2007, 206–11. Gl tudi: Kidrič 1929–38, 86–87; Simoniti 1979, 193. 28 vsi citati iz Bohoričevega predgovora njegove slovnice so vzeti iz prevoda, ki ga je prispeval Anton Sovrè (Rupel 1934, 219–35). Da je namen Bohoričevega poveliče- vanja Slovanov res premagovanje negativne podobe, ki se je v določenih krogih te- daj očitno držala tako samih Slovencev kot nemara tudi slovanskih ljudstev na- sploh, kaže misel, s katero zaključi drugi del svojega predgovora: »Saj prav nič ne dvomim, da bo tej moji preprosti, vendar resnični pripovedi sleherni rodoljub pri- tegnil in z menoj vred potrdil, da se mora slovanski narod imeti za zelo starega in 34 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS Da bi povečal pomen jezika, ki mu je slovnica posvečena – torej slo- venščine, je Bohorič slovenščino predstavil kot enega od slovanskih dia- lektov, Slovence pa kot del »zelo močnega, domala po vsem svetu raz- širjenega« slovanskega naroda. na začetku zato poudari, da z imenom »Slovani« ne označuje »kakega v zakotnem kraju skritega, v določenih, in to le ozkih mejàh zaprtega ljudstva« (Rupel 1934, 225), kar je bil oči- tno stereotip o Slovencih, temveč s Slovani pojmuje vse krájine in ljudi, kateri koli ali slovenski govore ali se jim očitno vidi, da jih veže zbog pretežno ujemajočega se besedišča bodisi nekako svaštvo bo- di[si] krvno sorodstvo s slovanskim jezikom« (str. 225; prim. Rajšp 2020, 280). jezikovno (ne)enotnost slovanske skupnosti pozneje primerja z različ- nimi nemškimi dialekti, ki naj bi si bili, tako avtor, med seboj bolj raz- lični kot slovanski jeziki (Rupel 1934, 228). o etimologiji imena Slovani Bohorič zapiše, da le-to izvira od slave: »jasno je torej, da so prejeli Slovani ime po slavnih delih« (Rupel 1934, 226). na kar naj bi kazala tudi Ciceronova hvala bojevitosti (antičnih) »Dalmatov«. Za humanizem značilno vpletanje izvorov v klasični lite- rarni kanon se nato nadaljuje s postavitvijo praizvora Slovanov v čas trojanske vojne, ki naj bi po avtorjevem izračunu potekala »kakih tisoč let po vesoljnem potopu« (str. 227). nakar poudarja veliko razširjenost slovanskega jezika, saj se po avtorjevem mnenju slovanska beseda raz- lega po večjem delu sveta, »če že ne po vsej zemlji«. Ko našteva posa- mezna slovanska ljudstva in dežele, poudarja, da Slovani prebivajo »od morjá do morjá« (str. 227–28), čemur doda obširen seznam toponimov v srednji, vzhodni in jugovzhodni Evropi, ki so (domnevno) slovanske- ga izvora (str. 228–30). Bohorič navede tudi dva pravna vira legalnih pravic slovanskega je- zika, in sicer odredbo cesarja Karla Iv., »naj se poslej še sinovi volilnih po številu zelo močnega, domala po vsem svetu razširjenega, da ga ni imeti za kaj vem kako zanikarnega, ampak da ga je po pravici prištevati med najbolj spoštova- ne in je poznavanje njegovega jezika prav tako potrebno kakor katerega koli dru- gega.« (Rupel 1934, 232) 35 vAnjA KoČEvAR knezov uče med drugimi poglavitnimi jeziki tudi slovanskega« (Rupel 1934, 231), in (imaginarno) listino Aleksandra velikega, s katero naj bi antični makedonski vladar Slovanom v zahvalo za pomoč pri osvajanjih dovolil, da smejo zavzeti najlepše pokrajine na severu in jugu Evrope (str. 235). Medtem ko je slednja listina plod domišljije, se »odredba« Karla Iv. dejansko nanaša na 31. poglavje Zlate bule iz leta 1356, s katerim je cesar določal, naj se otroke oziroma naslednike štirih svetnih volilnih knezov cesarstva poleg nemščine, ki se je naučijo »po naravni poti«, od sedmega leta starosti dalje poučuje tudi v latinskem, italijanskem in slo- vanskem jeziku (Slavica).29 na slednje določilo znamenitega cesarja in češkega kralja se Bohorič sklicuje dvakrat, saj nato še ob koncu predgovora, ko se obrača na svo- je naslovnike, sinove deželanov in vitezov dežel štajerske, Koroške in Kranjske, le-tem na dušo polaga: »Ker nalaga, dalje, Zlato pismo si- novom volilnih knezov dolžnost, da se uče slovanskega jezika, si bo- dite tudi vi v svesti, da vam bo v posebno diko, ako ga pospešujete« (Rupel 1934, 233). Iz nadaljnjega avtorjevega izvajanja je moč razbrati, da neznan je slovenščine med plemstvom notranjeavstrijskih dežel, ali vsaj slovenskega etničnega prostora, ni bila težava, pač pa je Bohorič že- lel poudariti pomen nadaljnjega literarnega razvoja slovenščine, saj nje- nim govorcem »do naših dni še ni bilo dano«, da bi imeli celotno Sveto pismo v svojem »narečju« (str. 224). ob Bohoričevem predgovoru gre dodati še, da je kljub navidezni zabrisanosti pojmovne meje med Slovenci in Slovani ta vendarle dovolj jasno nakazana. Avtorju je pri sklicevanju na »slovanske brate« šlo na 29 Povzeto po nemškem prevodu latinskega izvirnika, ki ga je leta 1978 priskrbel Wolfgang D. Fritz: »Wir bestimmen daher, daß die Söhne, Erben oder nachfol- ger der erhabenen Fürsten, nämlich des Königs von Böhmen, des Pfalzgrafen bei Rhein, des Herzogs von Sachsen und des Markgrafen von Brandenburg, die doch wahrscheinlich als Kinder die deutsche Sprache auf natürliche Weise erlernt ha- ben, vom siebenten jahre an in der lateinischen, italienischen und slawischen [d. h. wohl tschechischen] Sprache unterrichtet werden.« (Karel Iv. [1356] 1978) Fritz je očitno domneval, da se je označevalec Slavica nanašal na češčino, kar spričo dejstva, da je bil Karel Iv. češki kralj, gotovo drži. Bi pa k temu sklepu vendarle vel jalo dodati domnevo, da se je omemba »slovanščine« nanašala na vse slovanske jezike, ki so se sredi 14. stoletja govorili na teritoriju Svetega rimskega cesarstva. 36 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS roko dejstvo, da slovenščina (do 19. stoletja) ni imela različnih označe- valcev za species – Slovence in genus – Slovane (Lenček 1990, 94, 96). Da se je razlik med posameznimi Slovani in njihovimi »narečji« avtor dob- ro zavedal, postane jasno, ko na več mestih našteva različne Slovane, in sicer Bosance, »(Moshe ali) Moskovite«, Rutene, Hrvate (Rupel 1934, 227), Litvance, Poljake, Čehe, »Lužičane ali vende«, Moravce, »valahe«, Rascije30 in Bolgare, ter (slovanske) jezike, v katere je Biblija že bila pre- vedena: češkega, poljskega, rutenskega in moskovitskega (str. 224). Ko govori o Slovencih ali slovenščini, se Bohorič zateče k tedaj raz- širjeni sintagmi »kranjski ljudje ali Slovenci«, »Kranjci in Slovenci«, ter kranjskemu lingvonimu: »kranjsko narečje«, »kranjski jezik« (Rupel 1934, 224, 232).31 Zlasti na dveh mestih Slovence tudi geografsko zame- ji, v prvem primeru k njim prišteva tudi kajkavce (»Bezjake«),32 v dru- gem pa prostorsko zameji jezik, ki mu je njegova »kranjska slovnica« na- menjena, in sicer »narečje Kranjcev in njim blizko in sorodno, po vsej Kranjski in večjem delu štajerske in Koroške« (str. 232). Slovnica je bila torej posvečena izključno slovenščini (Ahačič 2012, 213),33 topos o veli- ki »slovanščini« pa je treba razumeti kot Bohoričev prispevek h gradnji slovenskega poznohumanističnega »nacionalnega mita«. na podobna stališča kot v Bohoričevem naletimo tudi v Dalmatinovem predgovoru k slovenskemu prevodu Svetega pisma, ki je prav tako kot Bohoričev datiran s 1. januarjem 1584 v Wittenbergu. Dalmatin na- slovnike – notranjeavstrijske deželne stanove – med drugim spomni, da se slovenski jezik »še pred kakimi tridesetimi leti« ni ne pisal ne tis kal in da niso bili redki, ki so trdili, da ta jezik ni primeren ne za pisanje ne tiskanje z latinskimi črkami, kaj šele za prevod Svetega pis- 30 Z »Rasciji« bržkone označuje Srbe. 31 o sintagmi Kranjci in Slovenci gl. Höfler 2009, 11; Grdina 2011, 17, op. 27; Rotar 1987, 465. o karniolizaciji slovenskega etno- in lingvonima gl. Golec, v tisku. 32 navedek: »na Spodnjem štajerskem jih je precejšno število: tu se posebej nazivajo Slovence (po domače jim pravijo Bezjaki). In malo niže vsa Požega, vsa Kranjska naša in velik del Spodnje Koroške, Kraševci, vsi Istrani, dotikajoč se mesta po ime- nu Pole, podložnega Benetkam, ki so ga ustanovili Argoriavti, kakor piše Strabo.« (Rupel 1934, 228) 33 Ko Bohorič obravnava posamezne slovanske jezike, za označevanje slovenščine uporabi kranjsko ime (Carniolana). 37 vAnjA KoČEvAR ma. Takšnim trditvam se Dalmatin po robu postavi z evokacijo toposa o veliki razprostranjenosti slovanskega jezika in ljudstev, pri čemer mu pomaga zgodnjenovoveška »pojmovna nedoslednost«, s pomočjo katere za potrebe afirmacije slovenščine govori o veliki slovanščini. Dalmatin dvomljivcem v slovenščino tako odgovarja, da: […] ni slovanski jezik skrit v kakem kotu, ampak je danes v razmahu po mogočnih in mnogih deželah, čeprav razdeljen v nekaj dialektov; kajti danes govore slovanski jezik ne samo tisti, ki prebivajo na vsem Kranj- skem, Spodnještajerskem, Koroškem in v sosednjih deželah, kakor na Hr- vaškem, v Dalmaciji in Slovenski marki, na Krasu, v Metliki in v Istri, am- pak tudi na Čehi, Poljaki, Rusi, Ukrajinci, Bošnjaki, vlahi in skoro večji del ljudstev, ki jih je naš dedni sovražnik Turek siloma odtrgal od krščan- stva, tako da je celo na turškem dvoru poleg drugih jezikov, ki so v Turči- ji na splošno in tudi v pisarnah v rabi, slovanski jezik med poglavitnimi. In vsa našteta slovanska ljudstva morejo naše narečje […] čisto dobro in mnogo laže dojeti in razumeti kakor mi njihovo […]. (Rajhman 1997, 293, izvirnik 283) Primož Simoniti je sicer ugotovil, da je že Pavel oberstain tisti Slovenec, ki je prvi uporabil trditev o »slovanščini« kot najbolj razšir- jenem med jeziki, in sicer v svojem panegiriku iz leta 1513, v katerem omen ja, da mu je bil Maksimilijan I. naročil, naj pripravi slovar, s kate- rim bi se cesar lahko do konca naučil slovanskega/slovenskega jezika, ki je med vsemi jeziki najbolj razširjen (lingua Sclavonica omnium alia- rum latissima) (Simoniti 1979, 152, 193). Simoniti nato potegne premico uporabe toposa o velikem obsegu slovanščine/slovenščine od oberstaina preko Žige Herbersteina in jurija Dalmatina do Bohoriča (str. 193). Poleg tega je že Franc Kidrič ugotavljal, da je delu slovenskih protestantov na konfesionalnem področju sledilo zbiranje »slovanskih narodno-poveli- čevalnih elementov«, ki naj bi svoj vrh doseglo prav z avtorjem prve slo- venske slovnice (Kidrič 1929–38, 86–87). Bohorič je med slovenskimi protestanti torej najbolj poudarjal vred- nost slovenščine in pomen njenega učenja argumentiral z veliko razšir- jenostjo slovanskih jezikov. Ahačič ocenjuje (2012, 208), da je Bohorič 38 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS s predgovorom svoje slovnice slovenščino postavil na čelo najobsežnejše- ga evropskega jezika. Topos o velikem obsegu slovanščine/slovenščine pa se je nato pojavil še pri Alasiu da Sommaripi (Ahačič 2012, 76–77; Ahačič in šekli 2008, [79]–94), valvasorju, čeprav neodvisno od Bohoriča,34 Hipolitu novomeškem (gl. Ahačič 2012, 87–140) in Marku Pohlinu. Sklep Doba reformacije je s svojimi stvaritvami na jezikovnem področju v drugi polovici 16. stoletja na proces slovenske etnogeneze delovala kot katalizator, četudi je bila njena pozornost v prvi vrsti posvečena veroiz- povedi. Ker se je obdobje protestantizma na Slovenskem zaključilo z vla- davino nadvojvode in poznejšega cesarja Ferdinanda II., ki je zlasti med letoma 1598 in 1628 v skladu z določili Augsburškega verskega miru v notranjeavstrijskih deželah izvedel protireformacijo, so se morala verska prizadevanja protestantov na Slovenskem z izjemo Prekmurja ponovno umakniti katoliški veroizpovedi. Kljub neuspehu na konfesionalnem področju je doba reformacije svoj neizbrisni pečat pustila na področju izgradnje slovenske etnične iden- titete, saj se je katoliška obnova, ki je spremljala deželnoknežjo proti- reformacijo, oprla na določene dosežke protestantov. Z vidika sloven- ske etnogeneze so se za pomembne izkazali zlasti štirje od teh, in sicer: 1) knjižna norma, ki se je v polnosti izoblikovala med letoma 1550 in 1584, 2) koncept Slovenske cerkve, ki ga leta 1550 zasnoval Primož Trubar, 3) mit o etnični izbranosti, oprt na stavek iz Pavlovega Pisma Rimljanom, »in vsak jezik bo slavil Boga« (Rim 14,11), ter 4) topos o velikem obsegu slovanskega/slovenskega jezika z zametki nacionalnega mita. v skladu s Handelmanovim in Smithovim modelom razvoja etnič- nih skupnosti, ki je bil predstavljen v uvodu, lahko torej postavimo tezo, da so Slovenci kot etnična skupnost čas reformacije dočakali na ravni 34 Kot ugotavlja Kozma Ahačič (2012, 182–88), se valvasor sicer ni naslanjal na Bohoriča, čigar slovnica je v 17. stoletju veljala za izgubljeno, temveč na Hatthiasa Quadena in Hermanna Fabroniusa. Gl. valvasor 1689, vI, 271–77. 39 vAnjA KoČEvAR etnične kategorije, v katero so se izoblikovali tekom srednjega veka. Kot takšno je slovensko etnično kategorijo določalo in povezovalo zlasti nje- no ključno etnično znamenje – slovenski jezik. Poleg tega so Slovence določale še druge prvine njihove ljudske kulture kot npr. nezapisano ljudsko pesništvo. vse od konca prvega tisočletja dalje pa so nastajali tudi sporadični zapisi slovenščine, vendar kljub pojavom slovenskih za- pisov neprekinjena literarna tradicija ni nastala. Z obdobjem knjižnega dela protestantov, ki sta ga napovedali prvi Trubarjevi knjigi leta 1550 in je svoj vrh doseglo leta 1584, ko sta izšla Dalmatinov prevod Svetega pisma in Bohoričeva slovnica, pa je sloven- ska etnična skupnost dobila svojo prvo »institucijo«, ki jo je od tedaj da- lje neprekinjeno povezovala – svoj normiran knjižni jezik. Poleg tega je tudi Trubarjev koncept Slovenske cerkve pomembno zaznamoval ka- toliške lekcionarje, ki so sicer izhajali v okviru Ljubljanske škofije, ven- dar naslavljali vse Slovence ne glede na njihovo deželno ali cerkveno- upravno pripadnost. Z mitom o etnični izbranosti in toposom o velikem obsegu slovan- skega/slovenskega jezika z zametki nacionalnega mita pa so se tudi Slovenci z nekoliko zamude pridružili vseevropski humanistični tek- mi za nacionalno čast. Poleg tega se je topos o veliki slovanščini iz prve slovenske slovnice nadaljeval tudi v njenih naslednicah. na podlagi teh dosežkov lahko v skladu z Handelman-Smithovim modelom zaključi- mo, da so se Slovenci v času reformacije iz etnične kategorije razvili na raven etnične mreže z lastno knjižno normo in produkcijo ter intelek- tualno elito, ki se je zavedala vitalnih interesov svoje skupnosti. Čeprav je slovenska etnična identiteta v 17. in 18. stoletju primat prepustila po- sameznim deželnim pripadnostim, nikakor ni izginila in je v 19. stoletju postala temelj za oblikovanje slovenskega naroda v političnem smislu. viri in literatura Tiskani viri Bohorič, Adam. 1584. Arcticae horulae succisivae de Latinocarniolana literatura, ad Latinae linguae analogiam accommodata, Vnde Moshoviticae, Rutenicae, Poloni- 40 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS cae, Boëmicae et Lusaticae lingvae, cum Dalmatica et Croatica cognatio, facilè de- prehenditur. vvitebergae [Wittenberg:] [johann Cratonis Haeredes]. http://www. dlib.si/?URn=URn:nBn:SI:DoC-XjXCBRP9 Hren, Tomaž, janez Čandek in jurij Dalmatin. 1613. Evangelia inu lystuvi: na vse nedéle, inu jmenite prasnike, céliga léjta, po stari karszhanski navadi resdeleni: vsem catho- lishkim cerkvam, stuprau v’Krajnski Desheli, k’dobrimu, s’novizh is Bukovskiga na Slovénski jesik svestu prelosheni. Prev. jurij Dalmatin. Istiskanu v’némshkim Grádzu [Gradec:] skusi Iuria Widmanstéterja [Georg Widmanstetter] v’ sakladi tiga vissoku vrejdniga […] Gospuda Thomasha, Lublanskiga Shkoffa. http://www. dlib.si/?URn=URn:nBn:SI:DoC-0DZ4FLI6 Čandek, janez, janez Ludvik Schönleben, jurij Dalmatin in Tomaž Hren. 1672. Evan- gelia inu lystuvi: na v’se nedele inu jmęnitne prasnike, ceiliga léita, po catholiski vishi, inu po teh ponoulenih mashnih bukvah resdeléni: vsem catholishkim slou- enskim cerkuam, stupráu v’Krainski deshéli, k’ dobrimu, is Latinskiga na Sloven- ski jesik suestu prelosheni, inu s’nouizh poprauleni. Stiskanu v’nemskim Gradzu [Gradec:] skusi Widmanstetterske erbe [Widmanstetter Erben] v’ sakhladi jo- annesa Helma. http://www.dlib.si/?URn=URn:nBn:SI:DoC-F1MRGD0K Trubar, Primož 1550a. Abecedarium vnd der klein Catechiſmus Jn der Windiſchen Sprach. [Schwäbisch Hall: Peter Frentz]. https://fran.si/korpus16/Knjiga/5/ abecedarium_katekizem_vindicarski Trubar, Primož 1550b. Catechiſmus. [Schwäbisch Hall: Peter Frentz]. https://fran.si/ korpus16/Knjiga/4/katekizem Trubar, Primož 1555. TA EVANGELI SVETIGA MATEVSHA, SDAI PERVIZH VTA Slouenski Ieſig preobernen. [Tübingen: Ulrich Morchart.] https://fran.si/korpus16/ Knjiga/8/evangelij_svetega_matevza Trubar, Primož 1595. HISHNA POSTILLA. Tübingen: Georg Gruppenbach. https:// fran.si/korpus16/Knjiga/51/hishna_postilla Objavljeni viri Rajhman, jože, ur. 1997. Pisma slovenskih protestantov = Briefe der slowenischen Pro- testanten. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraz- iskovalni center SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede. Rupel, Mirko, ur. 1934. Slovenski protestantski pisci. Ljubljana: Tiskovna zadruga. [Skalić, Pavel?]. (1560) 2015. Latinsko poročilo o ustreznosti Trubarjevih knjig. Preve- del Aleš Maver. v vrečko in Krajnc-vrečko 2015, 389–91. Trubar, Primož. (1555) 2015. Henriku Bullingerju, 13. septembra. v vrečko in Krajnc- -vrečko, 2015, 19–21. 41 vAnjA KoČEvAR Trubar, Primož. (1560) 2015. Krištofu vojvodi Württemberškemu, 8. decembra. v vrečko in Krajnc-vrečko 2015, 58–60. vrečko, Edvard, in Fanika Krajnc-vrečko, ur. 2015. Zbrana dela Primoža Trubar- ja 10: Primož Trubar; pisma. Ljubljana: Pedagoški inštitut. https://www.doi. org/10.32320/978-961-270-230-4. Literatura Ahačič, Kozma. 2007. Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: protestantizem. Lingu- istica et philologica 18. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. –––. 2012. Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600–1758). Lingu- istica et philologica 28. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. –––. 2014. »veliki slovenski Cerkveni red.« v Primož Trubar. (1564) 2014. Cerkveni red (1564): znanstvenokritična izdaja dela Cerkovna ordninga z znotrajjezikovnim pre- vodom v sodobni slovenski knjižni jezik, ur. Kozma Ahačič, 501–29. Trubar v so- dobnem jeziku 3. Ljubljana: Založba ZRC. Ahačič, Kozma, in Matej šekli. 2008. »Komentar in kritični prevod slovničnega uvo- da v italijansko-slovenskem slovarju Alasia da Sommaripe (1608).« Slavistična re- vija 56 (1): [79]–94. Berghe, Pierre L. van den. 1991. »Biologija nepotizma.« v Študije o etnonacionalizmu, ur. Rudi Rizman, 79–108. Knjižna zbirka Krt 79. Ljubljana: Knjižnica revolucio- narne teorije. Brendle, Franz. 2015. Das konfessionelle Zeitalter. Berlin in Boston: DeGruyter. Burke, Peter. 2004. Languages and Communities in Early Modern Europe. Cambridge: Cambridge University Press. Burkhardt, johannes. 2009. Deutsche Geschichte in der Frühen Neuzeit. München: verlag C. H. Beck. Celtis, Conradus [Konrad]. 1492. »oratio in gymnasio in ingelstadio publice recitata.« The Latin Library. http://thelatinlibrary.com/celtis.oratio.html Cevc, Tone. 2000. »Genese der slowenischen volkskultur.« v Slovenija in sosednje de- žele med antiko in karolinško dobo: začetki slovenske etnogeneze = Slowenien und die Nachbarländer zwischen Antike und karolingischer Epoche: Anfänge der slowe- nischen Ethnogenese 1, ur. Rajko Bratož, 559–80. Situla: Razprave narodnega mu- zeja Slovenije = Dissertationes Musei nationalis Sloveniae 39. Ljubljana: narodni muzej Slovenije in Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Dolinar, France Martin. 2011. »Die Gegenreformation in Innerösterreich und das Schicksal der Protestanten.« v Primus Truber 1508–1586: Der slowenische Refor- mator und Württemberg, ur. Lorenz Sönke, Anton Schindling in Wilfried Setzler, 327–40. Stuttgart: W. Kohlhamer verlag. 42 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS Dolinar, France Martin, Aleš Gabrič, Miha Kosi, Tomaž nabergoj in Mateja Rihtaršič. 2011. Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana: nova revija. Golec, Boris. v tisku. »Karniolizacija – stranpot v slovenski etnogenezi?« v Kolektiv- ne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja: slovenski pogledi, ur. vanja Kočevar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Grdina, Igor. 1999a. Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva. Maribor: obzorja. –––. 1999b. »Trubar, Primož.« v Enciklopedija Slovenije 13, ur. Marjan javornik, 372– 78. Ljubljana: Mladinska knjiga. –––. 2006. »Do ’fine moke 00’ mleto Trubarjevo vprašanje.« Stati inu obstati 2 (3-4): 202–36. –––. 2011. »Pripadnosti in identitete med preteklostjo in vizijami prihodnosti.« v Jezi- ki, identitete, pripadnosti med središči in obrobji: V počastitev 500. obletnice rojstva Primoža Trubarja, ur. Kozma Ahačič in Petra Testen, 9–20. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Grimm, Heinrich. 1974. »Hutten, Ulrich von.« v Neue Deutsche Biographie 10, 99–102. Spletna verzija. https://www.deutsche-biographie.de/pnd118555049. html#ndbcontent Hajdinjak, Boris. 2017. »‘Kmetje nimajo nobene pravice do pritožbe’: kmečki upor leta 1915 in Posavje.« v Leukhup!: kmečko uporništvo v obdobju predmoderne; zgodovi- na, vzporednice, (re)prezentacije, ur. Sašo jerše, 33–76. Ljubljana: Slovenska matica in Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU; Brežice: Posavski muzej. Handelman, Don. 1977. »The organization of Ethnicity.« Ethnic Groups: An Internati- onal Periodical of Ethnic Studies 1 (3): 187–200. Hastings, Adrian 1997. The Construction of Nationhood: Ethnicity, Religion and Natio- nalism. Cambridge in new York: Cambridge University Press. Haug-Moritz, Gabriele. 2018. »Luther in nemška nacija: revizija velike pripovedi.« Zgodovinski časopis 72 (3-4): 372–91. Hirschi, Caspar. 2012. The Origins of Nationalism: An Alternative History from An- cient Rome to Early Modern Germany. Cambridge: Cambridge University Press. Höfler, janez. 2009. Trubarjevi »Lubi Slovenci« ali Slovenija pred 650 leti v Strasbour- gu: o pojmu Slovenije v srednjem veku. Ljubljana: avtor. »Izoglosa.« S. d. Fran. https://fran.si/iskanje?view=1&Query=izoglosa južnič, Stane. 1993. Identiteta. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Karel Iv. (1356) 1978. Die Goldene Bulle: das Reichsgesetz Kaiser Karls IV. vom Jah- re 1356. Akademie der Wissenschaften der DDR, Zentralinstitut für Geschichte. Prev. Wolfgang D. Fritz. Spletna verzija. http://pom.bbaw.de/mgh/index.php Kekez, Hrvoje. 2010. Bitke prekretnice hrvatske povijesti. Zagreb: Mozaik knjiga. 43 vAnjA KoČEvAR Kerševan, Marko. 2009. »Božja beseda in/kot ljudski jezik pri slovenskih protestantih 16. stoletja.« Slavistična revija 56-57 (4-1): 23–34. Kidrič, Franc. 1929–38. Zgodovina slovenskega slovstva: od začetkov do Zoisove smrti: razvoj, obseg in cena pismenstva, književnosti in literature. Ljubljana: Slovenska matica. Kočevar, vanja. 2016. »vojvodina Kranjska v času Ferdinanda II. (1595–1637): politična zgodovina osrednje slovenske dežele.« Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani. –––. 2018. »Družbena in identitetna mobilnost kranjskih deželnih stanov kot posle- dica protireformacije in katoliške obnove.« v Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem, ur. Boris Golec, 101–79. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. –––. 2019a. »Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? Ko- lektivne identitete in amplitude pomena etničnosti v zgodnjem novem veku (1. del).« Zgodovinski časopis 73 (1-2): 88–116. –––. 2019b. »Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? Ko- lektivne identitete in amplitude pomena etničnosti v zgodnjem novem veku (2. del).« Zgodovinski časopis 73 (3-4): 366–411. –––. 2020. »Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? Kolek- tivne identitete in amplitude pomena etničnosti v zgodnjem novem veku (3. del).« Zgodovinski časopis 74 (1-2): 38–95. Kohler, Alfred. 1994. »Bayern als vorbild für die innerösterreichische Gegenreforma- tion.« Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628 = Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628 = Ri- forma cattolica e controriforma nell’Austria interna 1564–1628, ur. France Martin Dolinar, 387–404. Celovec, Ljubljana in Dunaj: Hermagoras = Mohorjeva; Gradec, Dunaj in Köln: Styria. Lazar, Tomaž. v tisku. »Poznosrednjeveško vojskovanje kot kovačnica kolektivnih identitet: slovenska izkušnja?« v Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dol- gega trajanja: slovenski pogledi, ur. vanja Kočevar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Lenček, Rado Ludovik. 1990. »The Terms Wende – Winde, Wendisch – Windisch in the Historiographic Tradition of the Slovene Lands.« Slovene Studies: Journal of the Society for Slovene Studies 12 (1): 93–97. »Martinac, pop.« S. d. Hrvatska enciklopedija: mrežno izdanje. Leksikografski zavod Miroslav Krleža. http://www.enciklopedija.hr/natuknica.aspx?ID=39155 Milza, Pierre. 2012. Zgodovina Italije. Ur. Peter štih in Peter vodopivec. Zgodovina držav in narodov 5. Ljubljana: Slovenska matica. ogrin, Matija. 2018. »Slovenski rokopisi 17. stoletja v senci 30-letne vojne in ‘doba knji- ževnega zastoja’«. v Tridesetletna vojna in slovenski etnični prostor v prvi polovici 44 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS 17. stoletja: znanstveni posvet; program in povzetki referatov, ur. vanja Kočevar in Miha Preinfalk, 25–26. Ljubljana: ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa. –––. 2020. »Slovenski rokopisi 17. stoletja v senci tridesetletne vojne in ‘doba književ- nega zastoja’«. v Tridesetletna vojna in Slovenci: evropski konflikt in slovenski pros- tor v prvi polovici 17. stoletja, ur. vanja Kočevar, 375–98. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Pobežin, Gregor. 2018. »nihil odiosius quam nomen Italorum: vergerij mlajši med hu- manističnim univerzalizmom in nacionalizmom.« Evropski humanizem in njego- vi izzivi 41 (2): 99–115. Pogorelec, Breda. 2011. Zgodovina slovenskega knjižnega jezika: jezikoslovni spisi 1. Ur. Kozma Ahačič. Zbirka Lingua Slovenica, Fontes 1. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU in Znanstvena založba Filozofske fakultete. Prunk, janko. 1993. »narodni program.« v Enciklopedija Slovenije 7, ur. Marjan javor- nik, 314–16. Ljubljana: Mladinska knjiga. Rajhman, jože. (1982) 2013. »Trubar, Primož (med 1507 in 1509–1586).« v Sloven- ska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenorazisko- valni center SAZU. Spletna verzija. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi729148/#slovenski-biografski-leksikon –––. 1988. »Cerkovna ordninga.« v Enciklopedija Slovenije 2, ur. Marjan javornik, 44. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. Rotar, janez. 1987. »Toponimika in etnika v Trubarjevih pregovorih in posvetilih.« Zgodovinski časopis 41 (3): 465–72. –––. 1991. »najstarejši domači zapis imena dežele Kranjske.« Zgodovinski časopis 45 (3): 357–61. Rozman, Andrej. 2011. »Uveljavljanje češčine in slovaščine v književnosti do narodne- ga preporoda.« v Jeziki, identitete, pripadnosti med središči in obrobji: v počastitev 500. obletnice rojstva Primoža Trubarja, ur. Kozma Ahačič in Petra Testen, 271–87. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Rupprich, Hans. 1957. »Celtis, Konrad.« v Neue Deutsche Biographie 3, 181–83. Histori- sche Kommission bei der Bayerischen Akademie der Wissenschaften. Spletna ver- zija. https://www.deutsche-biographie.de/pnd118519891.html#ndbcontent. Sayer, Derek. 2000. The Coasts of Bohemia: A Czech History. Princeton, nj: Prince- ton University Press. Schulze, Hagen. 2003. Država in nacija v evropski zgodovini. Modra zbirka: Delajmo Evropo. Ljubljana: Založba /*cf. Simoniti, Primož. 1979. Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica. Smith, Anthony David. 1991. National Identity. Reno, Las vegas in London: Universi- ty of nevada Press. 45 vAnjA KoČEvAR –––. 2009. Ethno-Symbolism and Nationalism: A Cultural Approach. London in new York: Routledge. Snoj, Marko. v tisku. »Slovanski jezik v vzhodnih Alpah na prelomu prvega in dru- gega tisočletja, slovenščina in Slovenci.« v Kolektivne identitete skozi prizmo zgo- dovine dolgega trajanja: Slovenski pogledi, ur. vanja Kočevar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Treharne, Reginald Francis. S. d. »Edward I.« Britannica. https://www.britannica. com/biography/Edward-I-king-of-England/Wars Treichler, Michael. 2007. Das von nationalen Motiven geleitete Handeln und Denken des Jan Hus am Beispiel des Kuttenberger Dekrets. München in Ravensburg: Grin verlag. valvasor, janez vajkard. 1689. Die Ehre dess Hertzogthums Crain, das ist, Wahre, grün- dliche, und recht eigendliche Belegen- und Beschaffenheit dieses ... Römisch-Key- serlichen herrlichen Erblandes / ... durch selbst-eigene ... Historisch-Topographi- sche Beschreibung, in funffzehen, wiewohl in vier Haupt-Theile unterschiedenen, Büchern, wie auch häuffigen Abrissen und zierlichen Kupffer-Figuren, ausgebrei- tet, von Johann Weichard Valvasor ...; aber in reines Teutsch gebracht, auch, auf Be- gehren, mit manche beyfügigen Erklärungen, Anmerck-und Erzehlungen, erweitert durch Erasmum Francisci. Laybach; [nürnberg]: Wolfgang Moritz Endter. vidmar, Luka. 2018. »Schönleben in koncept slovenske Cerkve.« v Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): 400-letnica rojstva; znanstveni simpozi; program simpozi- ja in povzetki referatov, ur. Monika Deželak Trojar, 9. Ljubljana: Založba ZRC. –––. 2019. »Koncept slovenske Cerkve: Trubar, Hren, Schönleben.« v Razvoj kolek- tivnih (etničnih) identitet na Slovenskem skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja: znanstveni posvet, ur. vanja Kočevar in Boris Golec, 14. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU. –––. v tisku. »Schönlebnova izdaja lekcionarja in koncept slovenske Cerkve oziroma slovenskih cerkva.« v Janez Ludvik Schönleben v luči novih raziskav, ur. Monika Deželak Trojar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. vilfan, Sergij. 1961. Pravna zgodovina Slovencev: od naselitve do zloma stare Jugoslavi- je. Ljubljana: Slovenska matica. vinkler, jonatan. 2011. Uporniki, hudi farji in hudičevi soldatje: podobe iz evropskih in slovenskih imaginarijev 16. stoletja. Digitalna knjižnica, Dissertationes 17. Ljublja- na: Pedagoški inštitut. https://www.doi.org/10.32320/978-961-270-094-2 Žnidaršič Golec, Lilijana. 2009. »Trubarjeva Cerkovna ordninga med želenim in žive- tim.« v Vera in hotenja: študije o Primožu Trubarju in njegovem času, ur. Sašo jer- še, [224]–42. Ljubljana: Slovenska matica. 46 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS –––. 2011. »Die ‘Slowenische Kirchenordnung’ von 1564 zwischen Wunsch und Wirk- lichkeit.« v Primus Truber 1508–1586: der slowenische Reformator und Württem- berg, ur. Anton Schindling in Wilfried Setzler, 103–15. Stuttgart: W. Kohlhammer. Wakounig, Marija. 2017. »Hemma von Gurk – Ema Krška: Das Werden einer Hei- ligen.« v Heilig: transkulturelle Verehrungskulte vom Mittelalter bis in die Ge- genwart, ur. Dietlind Hüchtke in Kerstin S. jobst, 141–60. Göttingen: Wallstein verlag. Wimmer, Albert K., in W. T. H. jackson. 1998. »Walther von der vogelweide.« v Anthology of Medieval German Literature, ur. Albert K. Wimmer, 318–53. Tretja, revidirana izdaja. Spletna verzija. https://www3.nd.edu/~gantho/noframes.html 47 OB 500-LETNICI LUTHROVEGA NASTOPA NA DRŽAVNEM ZBORU V WORMSU Vincenc Rajšp Slovenski znanstveni inštitut, Dunaj (v pokoju) vincenc@rajsp.si Prispevek povzema dognanja in poglede novejše nemške znanstvene literature o dogajanju na državnem zboru v Wormsu leta 1521, ki se je končalo z wormškim ediktom, s katerim je bila uveljavljena papeževa bula o ekskomunikaciji Luthra in obveza po izvršitvi predvidene kazni. Ključne besede: wormški edikt, Friderik Modri, Karel v., Hieronim (Girolamo) Ale- andro, Albrecht Brandenburški On the 500th Anniversary of Luther’s Appearance at the Diet of Worms The paper summarizes the findings and views of recent German scientific literature on events at the Diet of Worms in 1521, which ended with the Edict of Worms, en- forcing the papal bull on Luther's excommunication and the obligation to impose penalty. Keywords: Edict of Worms, Frederick the Wise, Charles v., Girolamo Aleandro the elder, Albert of Brandenburg Luthrov nastop na državnem zboru v Wormsu v navzočnosti cesar- ja pomeni zadnjo postajo in globoko prelomnico v primeru Luther ca- usa Lutheri in pojmovanju Roma locuta causa finita. osnovna zahteva tako rimske strani kot posledično cesarja je bila, da Luther prekliče ne- kaj manj kot polovico od 95 tez, ki jih je zapisal in objavil leta 1517, ter tistih, ki jih je zapisal v kasnejših spisih, med katerimi je bil najbolj na udaru spis O babilonskemu ujetništvu Cerkve (De captivitate Babylonica ecclesiae) iz leta 1520, v katerem je postavil pod vprašaj število sedmih zakramentov in obdržal le tri, krst, pokoro in obhajilo, proti koncu spi- sa pa le še dva, krst in obhajilo. Praktično pa je bila na državnem zboru Stati in obstati 17(2021): 47-70 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)47-70 48 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS osrednja in najpomembnejša točka spora Luthrova trditev, da so se mo- tili in se motijo tudi papeži in koncili. Luthrova ločitev od papeža in posledično od katoliške Cerkve je po- tekala postopoma in jo je dokončno povzročila bula z grožnjo izobče- nja (Exsurge Domine = vstani, Gospod), ko je papeža proglasil za an- tikrista; dotlej je v direktnih pismih, naslovljenih na papeža, nastopal proti rimski kuriji in papeževim svetovalcem, ne pa tudi poti same- mu papežu. Bula je od Luthra zahtevala, da v šestdesetih dneh prekli- če 41 za Rim spornih trditev, čeprav med njimi niso bile izrecno ozna- čene heretične; v kolikor tega ne stori, je bula grozila z izobčenjem iz Cerkve. Razglasitev Luthrovih spisov za krivoverske je delovala pred- vsem prek Karla v. Tako so univerze pod njegovo direktno oblastjo leta 1520 zažigale Luthrove spise: 17. oktobra v Lüttichu in 28. oktobra v Löwenu, sežigali pa so jih še 12. novembra v volilni škofiji Kölnu ter 29. novembra v volilni škofiji Mainzu. (Schilling 2017, 207) v odgovor na sežig Luthrovih knjig so knjige nasprotnikov sežigali tudi Luthrovi pristaši v Wittenbergu. v obeh primerih so sežigali knjige »sovražni- ka«. Ena takšnih grmad je gorela v Wittenbergu 10. decembra 1520, na kateri so gorele cerkvenopravne (kanonsko pravo) knjige ter knjige in teološki spisi, predvsem taki, ki so utemeljevali papežev monopol raz- lage Svetega pisma, Luther pa je pred vsemi vrgel v ogenj bulo z grož- njo izobčenja. Če je zažig organiziral sam Luther, ni čisto gotovo, vse- kakor pa je na dogodek z oglasom na vratih župnijske cerkve vabil Filip Melanchthon. (Roper 2016, 219) Dogajanje v zvezi z Luthrom je doživljalo izredno zanimanje, najprej v nemško govorečih deželah, kjer so tiskarji z letaki (nem. Flugschriften) ter sprotnimi natisi in ponatisi Luthrovih spisov seznanjali občinstvo. višek je dogajanje doživelo z nastopom Martina Luthra na državnem zboru 17. in 18. aprila 1521 v mestu Worms, približno 60 km jugozaho- dno od Frankfurta in približno 800 km od Ljubljane. Glavni junaki tega dogodka so bili Martin Luther, cesar Karel v., saški volilni knez Friderik Modri, mainški volilni nadškof ter nad- škof Magdeburga Albert Brandenburški in papežev legat Hieronim (Hyeronimus, Giorolamo) Aleandro. 49 vInCEnC RAjšP Martin Luther v Wormsu Stik s cesarjem je Luthar skušal vzpostaviti v začetku leta 1521. Leto prej, avgusta 1520, je sporazumno s saškim dvorom izdal spis, ki se je ši- ril kot letak, z naslovom Erbieten v nemščini, Oblatio v latinščini, po slo- vensko »ponudba«, v katerem je cesarju izrazil pripravljenost, da opra- viči očitane mu sporne člene, vendar je poudaril, da je bil v zadnjih treh letih neprestano preganjan in da o njem govorijo samo slabo. obenem se je opravičeval, da je včasih pisal prestrogo ali žaljivo. Glede samega bistva pa je ostal trden in je sporočil, da se kot pokoren sin svete krščan- ske Cerkve pusti prepričati le z argumenti, ki temeljijo na Svetem pis- mu. Tekst, ki je bil napisan v latinščini (za vladarja, ki ni znal nemško) in v nemščini, je dal tudi nemudoma natisniti. v začetku januarja 1521 je Luther poslal ta »spravljivi« spis cesarju skupaj z osebnim pismom, vendar slednji tega ni prebral, temveč je pismo raztrgal. (Schilling 2017, 211) Kljub temu je, ne brez intenzivnih pogajanj, cesar 6. marca Luthru izdal poziv (nem. Zitation) na zagovor na državnem zboru in mu za- gotovil – kljub pojmovanju kurije, da gre za pravnomočno obsojenega krivoverca – zaščito na poti tja in nazaj (nem. freies und sicheres Geleit) (Schilling 2017, 209). Prenos poziva in zaščita na poti sta bila poverjena državnemu glas- niku (Reichsherold) Kasparju Sturmu, ki je cesarjev mandat Luthru iz- ročil 29. marca (Reinhardt 2016, 172). na pot se je slednji pod varstvom državnega glasnika odpravil 2. aprila. odprto kočijo za potovanje mu je posodil zlatar Christian Döring iz Wittenberga, mestni svet mu je daroval 20 goldinarjev ter pregrinjalo za kočijo za primer dežja, pri- jatelj johannes Lang pa je primaknil še en goldinar. (Roper 2016, 229) Univerza v Wittenbergu in magistrat sta finančno podprla Luthrovo pot v Worms kot »službeno pot« za zastopanje »raziskovalnih izsledkov« pred najvišjo institucijo države – državnim zborom. v skladu s pravi- li eremitskega avguštinskega reda (ordo Eremitarum Sancti Augustini) ga je spremljal sobrat johann Petzensteiner, ki mu pa »v svoji prepros- tosti« ni bil vedno ravno v korist. Pomemben sopotnik je bil nikolaus von Amsdorff, profesor na wittenberški teološki fakulteti. Pri uvelja- 50 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS vljanju nove Cerkve je imel kasneje pomembno vlogo, bil je prvi pro- testantski škof v škofiji naumburg (1542–1546), ki ga je posvetil Luther (nem. ordiniert und eingeweiht), imenoval pa ga je saški knez johann Friedrich. (Brunner 1961, 60) Med sopotniki sta bila še jurist, huma- nist in teolog, profesor univerze v Erfurtu justus jonas, ki je po vrnit- vi iz Wormsa prestopil na univerzo v Wittenbergu in postal ena osre- dnjih osebnosti nadaljnjega razvoja reformacije, ter Petrus Suawe kot zastopnik študentov (kasneje je bil luteranski teolog, ki je stopil v di- plomatsko službo Danske). v Wormsu pa sta Luthru ob strani stala še jurij (Georg) Spalatin, spovednik, glavni zaupnik in svetovalec kneza Friderika Modrega, ter Hieronymus Schurf, knezov pravni svetovalec, profesor na univerzi v Wittenbergu. njega je knez določil za Luthrovega odvetnika na državnem zboru, kljub temu da se Schurf z Luthrom ni strinjal glede sežiga knjig kanonskega prava. na svoji poti je bil Luther v številnih mestih deležen navdušenega sprejema. najslavnejši je bil na univerzi v Erfurtu, kjer ga je sprejelo 40 konjenikov, tam je pridigal v nabito polni cerkvi. Sprejem je pojmoval kot sprejem Kristusa na cvetno nedeljo v jeruzalemu; kljub varnostnim zagotovilom Luthru namreč ni moglo biti jasno, kaj ga na poti ali v Wormsu še čaka. Svojo pot je gledal kot odrešilno zgodovinsko nalogo, zato je tudi v vsaki nevšečnosti videl delo nasprotne sovražne sile, hudiča. (Schilling 2017, 216) Tudi v Wormsu ga je ob prihodu pričakala velika množica. Prispel je v torek, 16. aprila, nastanjen pa je bil – na zahtevo saškega kneza – v prostorih njihove delegacije. Aleandro si je namreč prizadeval, da bi stanoval v habsburškem predelu in bil s tem ločen od saškega kneza in njegovih svetovalcev. Luther je nastopil v sredo, 17. aprila, ob štirih popoldne. Pričakoval je, da se bo zagovarjal, vendar je scenarij predvidel samo preklic. Cesarjev zastopnik johann von der Ecken ga je vprašal, če so prisotne knjige nje- gove in po potrditvi zahteval preklic. na zahtevo Luthrovega saškega zastopnika Hieronima Schurfa, je Ecken moral posamično našteti na- slove spisov. Luther je knjige priznal kot svoje, glede preklica pa je za- prosil za premislek, ker to zadeva »božjo besedo, ki je največja stvar na zemlji in v nebesih (sach betreff gottes wort, das das allerhochste ding 51 vInCEnC RAjšP in himmel und auf erden sei)«. Sam se tudi noče izpostaviti nevarnos- ti Kristusove obsodbe, ko je rekel »kdor se sramuje mene na zemlji, tega se bom jaz sramoval pred mojim nebeškim očetom in angeli (der gesagt hat: wer sich mein schemt auf erden, des werd ich mich schemen vor me- inem himmlischen vatter und seinen engeln)«. Po kratkem posvetu je bil Luthru »samo po cesarjevi prizanesljivosti« dovoljen premislek do nas- lednjega dne. vsekakor je na obeh straneh zavladalo razočaranje, tudi pri knezu Frideriku, ki je Luthra tokrat prvič videl. Zadovoljen je bil le papežev odposlanec Aleander, saj je bil na vidiku njegov uspeh. Medtem pa nastop pri Luthru ni povzročil malodušja. Prvo pismo, ki ga je po za- slišanju napisal, je bilo naslovljeno na johannesa Cuspiniana, humanis- ta, profesorja na dunajski univerzi in diplomata cesarja Maksimilijana, kjer ga prosi, da ga sprejme v svoj krog in dodal, »da glede Kristusove milosti ne bo vzel nazaj nobene črke«. Luthrov nastop naslednji dan, v četrtek, 18. aprila, je izpadel čisto drugače. Govoril je najprej v nemščini, nato pa zaradi cesarja in pape- ževega legata Aleandra, ki nista razumela nemško, povedano ponovil še v latinščini. Knjige je razdelil v tri skupine. v prvo je uvrstil pridige in razlage Svetega pisma, ki jim, kot je menil, tudi njegovi nasprotniki ne oporekajo, zato preklic ni potreben. Isto je menil za drugo skupino, ka- mor je uvrstil spise, ki kritizirajo Rim, pri čemer je spretno vključil gra- vamina – pritožbe (Gravamina nationis germanicae). Tako bi, po nje- govem, lahko bila sporna le tretja skupina knjig, v katerih razpravlja o Kristusovem nauku. Glede tega pa bi se pustil prepričati le z evangeli- ji in spisi prerokov (»[sich] mit ewangelischen und profetischen schrif- ten uberwinden [zu lassen]«). In če mu bodo zmote dokazane na osno- vi Biblije, je pripravljen vse preklicati in bo prvi, ki bo vrgel svoje knjige v ogenj. orator Ecken mu je odgovoril, da ponavlja herezijo, ki so jo že obsodili koncili, predvsem koncil v Konstanci z obsodbo jana Husa. na to je Luther odgovoril, da ne verjame ne papežu ne koncilom, ker so se ti v preteklosti dokazljivo motili in bili v protislovju sami s seboj. Sam se pusti prepričati le s Svetim pismom, na katerem temelji njegovo prepriča- nje. Prav tako je tudi njegova vest ujeta v božji besedi, zaradi česar niti ne more niti je pripravljen preklicati, ker je ravnati proti vesti težavno, 52 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS spravlja v nesrečo in je nevarno. »Bog mi pomagaj! Amen!« (»uberwun- den durch die schriften, so von mir gefurt und gefangen im gewissen an dem wort gottes, derhalben ich nicht mag noch will widerrufen, weil wider das gewissen zu handeln beschwerlich, unheilsam und ferlich ist. Gott helf mir! Amen!«). (Schilling 2017, 225) Ker preklica ni bilo, je lahko sledilo le še državno izobčenje (nem. Reichsbann). Kljub temu je Luthrov govor na cesarja Karla napravil glo- bok vtis, tako da je tudi sam, brez sodelovanja svetovalcev, napisal svo- jo, sicer popolnoma drugače utemeljeno, vendar osebno versko izpoved, ki jo je orator prebral pred državnim zborom naslednji dan 19. apri- la. Tako reformator Luther kot cesar Karel sta bila prepričana, da je Bog na njuni strani. vendar je posledično Luthrov govor postal ključ- ni tekst protestantizma, medtem ko je ostal Karlov tekst zasebne priva- tne narave in ni imel vpliva na nadaljnjo reformo Cerkve. vsekakor je bila Karlova verska izpoved osebna, korenine njegove vernosti so izha- jale iz Erazma Rotterdamskega in nizozemske Devotio moderna, ki mu jo je posredoval vzgojitelj Adrian iz Utrechta, kasnejši papež Hadrijan. (Schilling 2017, 227–28) na stanove je tudi Karlova osebna verska izpoved naredila globok vtis, kljub temu pa se niso bili pripravljeni podrediti obsodbi Rima, s katero je Luther izgubil tudi državljanske pravice. Zahtevali so sklic po- sebnega odbora državnega zbora, kar je bilo po poslovniku možno, da bi ta zadevo še enkrat pretehtal in našel za obe strani sprejemljivo re- šitev. v ponedeljek, 22. aprila, je cesar privolil k sklicu odbora, vendar zahteval, da mora ta v treh dneh doseči Luthrov preklic. Pred odbor je bil Luther vabljen v sredo, 24. aprila, zjutraj. Sestavljali so ga: volilni škof iz Trierja in volilni knez kneževine Brandenburg za kurijo volilnih knezov, knez jurij saški (Georg von Sachsen) ter škofa iz Augsburga in Brandenburga za drugo kurijo knezov, mojster nemškega viteškega reda in grof Georg von Wertheim za državne grofe in državne opate ter pos- lanca mesta Straßburg Hans Bock in mesta Augsburg Konrad Peutinger za mestno kurijo. vendar odbor Luthra ni prepričal k preklicu, niti po- tem, ko mu je trierski škof, sam reformator škofije, ki ni bil ne na Karlovi ne na Luthrovi strani, predlagal, naj sam predlaga pot za rešitev, da ne 53 vInCEnC RAjšP bo prišlo do državnega izobčenja. Luther ni preklical, zato je cesar ugo- tovil, da je primoran izreči državno izobčenje. nato je Luther prejel od- pustnico z zagotovilom svobodnega povratka, vrniti se je moral v ena- indvajsetih dneh. Iz Wormsa je odpotoval v petek, 26. aprila. Tako je bila izdelava prekletstvenega edikta (nem. Verdammungsedikt) samo še birokratska zadeva, vendar tudi to ni teklo brez zaznavnih značilnosti. (Schilling 2017, 234) Čeprav je bila izdelava teksta poverjena papeškemu poslaniku Aleandru že pred tedni, so redakcijski posegi izdajo zavlekli, tako da ga je Karel izdal 8. maja, pred državnim zborom je bil prebran 24. maja, 26. maja pa ga je Karel končno podpisal, s tem pa je bilo Luthru dano na razpolago tudi dovolj časa za varen povratek. odlok, ki je znan kot wormški edikt (nem. Wormser Edikt), ni izšel kot sklep državnega zbora – knez Friderik je namreč odpotoval, predno je bil prebran –, temveč kot odlok vladarjeve suverenosti. vendar edikt, državno izobčenje Luthra, velikemu delu stanov ni bil po volji, očita- li so mu pravne pomanjkljivosti. Med sklepe državnega zbora (nem. Reichsabschiede) je bil uvrščen šele na državnem zboru v nürnbergu, leta 1524. vendar tudi to ni zadovoljilo Luthrovi reformaciji naklonje- nih stanov. Dve leti kasneje, v državnem zboru v Speyerju, je Ferdinand, ki je zastopal brata cesarja Karla v, pristal na zahtevo stanov, da izvaja- jo edikt tako, kot lahko to zagovarjajo pred Bogom in cesarjem. na dr- žavnem zboru v Speyerju leta 1529 so še enkrat potrdili veljavnost edik- ta, proti čemur je protestirala manjšina v državnem zboru, šest knezov in grofov ter 14 zastopnikov državnih mest, beseda pa se je nato uvelja- vila kot oznaka za novo vero – protestantizem. (»Wormser Edikt« s. d.) vendar sam edikt ni imel nikakršnega vpliva na Luthrov povratek, ki je bil prekinjen 11. maja s spektakularno ugrabitvijo in z Luthrovim iz- ginotjem. To se je zgodilo v popolni tajnosti, nihče ni vedel, če je Luther živ ali ne, čeprav so bile močne domneve, da je zapustil državo. vsekakor je bilo ob podpisu edikta cesarju Karlu jasno, da lahko sežge le Luthrove knjige, medtem ko njegovega življenja ne ogroža. Kot domnevajo danes, je prišlo med vlado in saškim knezom celo do sporazuma ali vsaj tihe- ga dogovora, da preprečijo najhujše. Saški knez Friderik Modri edik- ta uradno tudi ni nikdar prejel, tako da za njegovo kneževino ni ve- 54 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS ljal, in kot so pisali, »tam kjer je krivoverec bival, edikt ni imel veljave«. (Schilling 2017, 235) Prihodnost in daljnosežne posledice Luthrovega nastopa niso mog- le biti predvidljive, saj ni bilo jasno niti to, kdo je zmagal in kdo izgu- bil. In šlo je za zmago! v dogodek na državnem zboru v Wormsu je bilo namreč vloženega veliko kapitala, takrat vidnega in še več nevidnega v ozadju. na dogajanje na državnem zboru je vplivalo veliko dejavnikov, ki se dotlej ob kakem dogodku še nikdar niso združili v taki meri. velik pomen je imel tisk, ki ni le poročal, temveč ustvarjal odločujoče javno mnenje. Pomembno vlogo sta igrala zgodovina in humanizem, s svojimi pogledi v preteklost, ki pa so ustvarjali sedanjost in bodočnost. In po- membne so bile seveda osebnosti, ki so bile vpletene v proces odločanja. Friderik Modri (Friedrich III. ali Friedrich der Weise von Sachsen, r. 1463, u. 1525, 1486–1525 volilni knez) Knez Friderik je bil zelo pobožen mož, dnevno je prisostvoval ma- šam, častil relikvije, njegova največja dragocenost pa je bila zbirka ok- rog 19.000 relikvij, kar je v tedanji protivrednosti pomenilo dva milijo- na let odpustkov. Kljub temu se je za njegovo najboljšo naložbo izkazala ustanovitev univerze v Wittenbergu leta 1502, tedaj moderne humani- stično-renesančne univerze, ki je z reformacijo postala ena najbolj zna- nih univerz širom Evrope. Prav univerza v Wittenbergu in Friderikov odličen političen ugled v cesarstvu sta omogočila zaščito Luthra in njegov nastop na državnem zboru v Wormsu. velik ugled je užival tudi zunaj cesarstva, saj ga je celo papež Leon X. nagovarjal, da bi po smrti cesarja Maksimilijana I. kandi- diral za bodočega cesarja, kar je odklonil in dal podporo Habsburžanu, španskemu kralju Karlu, ter ga nato brez podkupnine tudi volil. Sestavil je tudi volilno listino (nem. Wahlkapitulation) z zahtevami volilnih kne- zov, ki jo je izvoljeni kralj Karel podpisal. Luthrovih 95 tez, ki jih je izzvalo prodajanje odpustkov, je bilo le na- videzno v nasprotju s Friderikovo navezanostjo na relikvije, saj so pred- stavljale upor proti magdeburškemu in mainškemu nadškofu Albrechtu iz družine Hohenzollern, ki je izmaknil magdeburški škofijski sedež Friderikovi družini Wetincev (Wettiner). Prodaja odpustkov je pomeni- 55 vInCEnC RAjšP la hudo konkurenco Frideriku, ker je bil tudi Albrecht strasten zbiratelj relikvij. Predvsem pa je Friderik odločno zavračal obtoževanje Luthra kot krivoverca zaradi univerze, saj bi profesor »krivoverec« za univer- zo predstavljal velik udarec. Tako je bil Luther pri svojem verskem delu deležen zaščite volilnega kneza Friderika predvsem zaradi ugleda uni- verze in ne zaradi uvajanja verske reformacije. Pri vsakem Luthrovem odhodu na zagovore izven dežele mu je knez nudil popolno varstvo. vendar se osebno z Luthrom ni srečeval, prvič ga je videl na državnem zboru v Wormsu. Tako kot številni knezi je bil tudi Friderik prepričan, da se Luther bori za pravično stvar v smislu starih gravamina. Z vidika univerze je bilo za Friderika pomembno, da je Luther na »nacionalni« podlagi na svojo stran pridobil tudi številne nemške humaniste, ki so polemizirali z italijanskimi. Zlasti pomemben je bil Ulrich von Hutten, ki je bil pred tem v službi mainškega nadškofa Albrechta. Prav tako Frideriku tudi ni bilo neljubo, ko je Luther v nemških pridigah proti »papeškemu za- temnjevanju božje besede« na svojo stran pridobival tudi versko občin- stvo. (Reinhardt 2016, 92) Friderikova zaščita Luthra pa je povzročala nelagodje tudi papežu, ki si je prizadeval za dober odnos s knezom, že iz političnih razlogov. Zato je Luthrov zasliševalec v palači Fuggerjev v Augsburgu, kardinal Tomaž Cajetan, prejel papeževo navodilo, da ga, če Luther prekliče svoje trdi- tve, oprosti vsakršnih negativnih posledic, v nasprotnem primeru pa je bil pooblaščen, da Luthra privede v Rim. Friderikov odgovor na zahte- vo po izročitvi pa je bila njegova zahteva, da je proces dopusten le pred nemškim sodiščem, in od Cajetana je zahteval zagotovilo, da Luther ne bo v nobenem primeru odveden v Rim, nakar je papež Cajetanu tudi glede tega pustil proste roke. (Reinhardt 2016, 95–96) To stališče je Friderik neomajno zagovarjal po izidu papeževe bule (grožnje z izobčenjem). Po kronanju v Aachnu 23. oktobra 1520 so ste- kle priprave za državni zbor. Ta državni zbor je prekašal običajne, ker je bil prvi, na katerem bo sodeloval novoizvoljeni kralj-cesar. Pomembne pa so bile tudi priprave, saj so bili na kronanju navzoči volilni knezi, od njih pa ni bil odvisen le dnevni red, temveč tudi uspeh državnega zbo- 56 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS ra. Friderik Modri, ki je užival velik ugled tako pri volilnih knezih kot tudi pri Karlu, je poseben pomen pripisoval zadevi Luther, ki sicer za državni zbor ni bila predvidena. Po nasvetu svojega spovednika in najv- plivnejšega svetovalca jurija Spalatina ter kanclerja Gregorja Brücka se je odločil, da bo nepopustljivo branil wittenberškega profesorja, ki ga je, kot sta menila svetovalca, kurija krivično obsodila. njegova obram- ba je šla v smeri, da Luthru omogoči zagovor na državnem zboru. S tem pa je zadeva Luther causa Lutheri postala visokopolitična državna za- deva, zato tudi ni nerazumljivo, da zagovora ni bilo preprosto doseči. Kljub skrajnim Friderikovim prizadevanjem odločitev, da bo Luther lah- ko nastopil, ni bila sprejeta niti še do otvoritve državnega zbora 27. ja- nuarja 1521. Bulo Decet Romanum Pontificem (Bi moral papež), datirano s 3. januarjem 1521, s katero je bil Luther kot krivoverec, »ki je zapeljan od hudiča razsajal po nemčiji«, ekskomuniciran, je cesar prejel 18. ja- nuarja, kar je zanj pomenilo še dodatno oviro za pristanek. Kljub temu Friderik ni klonil in je končno, tudi s podporo stanov, prodrl z zahtevo, da je Luthru potrebno omogočiti zagovor na državnem zboru. Po spre- jetem wormškem ediktu, s katerim je bil Luther tudi državno izobčen, se je seveda lahko postavljalo vprašanje, ali je bil Friderik Modri zma- govalec ali premaganec? nedvomno je bil velik zmagovalec, ker je iz- vedbo Luthrove cerkvene ekskomunikacije v državi prenesel s področja »avtomatičnosti« na najvišjo politično instanco, državni zbor, in na po- lje političnih svoboščin, kot so jih pojmovali državni stanovi. Da je bil Luther, kljub temu, da je bil v Rimu že obsojen krivoverstva in izobčen, zaslišan na državnem zboru, je bil sploh prvi takšen primer. Zmagal je tudi v zahtevi, da lahko dokončno sodbo državljanu cesarstva izreče le domača instanca. Temu načelu se, na primer, ni uprl niti državni kan- cler, mainški nadškof Albrecht. nedvomno je na prvi pogled izgledalo, kot da je bil knez Friderik poražen, saj ni uspel preprečiti Luthrovega državnega izobčenja, kar pa tudi poraz ni bil, saj mu je uspelo prepreči- ti, da bi Luther zaradi tega trpel negativne posledice, preprečil pa je tudi razglasitev wormškega edikta v svoji kneževini. Karel V., cesar (r. 1500 v Gentu, Burgundska nizozemska, u. 1558 v Cuacos de Yuste, španija). 57 vInCEnC RAjšP Bil je sin španskega kneza Burgundije Filipa I., tako kot njegov brat Ferdinand (r. 1503 v Alcalá de Henares v španiji, u. 1564 na Dunaju) vnuk cesarja Maksimilijana I. Leta 1516 je postal prvi kralj španije, leta 1519 pa je po starem očetu cesarju Maksimiljanu I. nastopil dediščino avstrij- skih dežel (Erzherzogtum Österreich), 28. junija 1519 so ga volilni knezi v Frankfurtu v njegovi odsotnosti izvolili za kralja (rex in Germania), kronan je bil 23. oktobra 1520 v Aachnu. Do kronanja za cesarja leta 1530 je nosil naziv »izvoljeni cesar«. Karel je bil takoj po kronanju v Aachnu soočen z zadevo Luther. Sam je bil odločno proti Luthrovi »hereziji«, izdal je tozadevne mandate za sežig Luthrovih knjig, ki so Luthra spremljali tudi na poti v Worms. vendar je upošteval zahtevo Friderika Modrega, da noben državljan Svetega rimskega cesarstva ne sme biti podvržen kaznovanju izven dr- žave brez predhodnega zaslišanja pred državnim zborom. Cesar je na ta pogoj končno pristal, kar je Luthru omogočilo nastop pred državnim zborom v Wormsu. Tudi varen prihod in povratek domov (nem. freies Geleit), ki ga je zagotovil Luthru, je spoštoval. vznemirljiv pa je bil tudi Karlov osebni odgovor na Luthrov nastop v državnem zboru. Tako kot reformator je bil tudi cesar Karel prepričan, da je Bog na njegovi stra- ni. vendar je Luthrov govor postal ključni tekst protestantizma, med- tem ko je ostal Karlov tekst zasebne narave in ni imel vpliva na nadalj- njo reformo Cerkve. Čeprav je bil Karel v. v Luthrovi zadevi na strani papeža, to ni pomenilo absolutne odvisnosti, kaj šele podrejenosti pape- žu. Za tega je prva grenka preizkušnja sledila leta 1527, »sacco di Roma«, ko so cesarjevi vojaki opustošili Rim. Sledil je »interim« leta 1548, ko je cesar, čeprav začasno, uvedel ureditev cerkvenih razmer v državi brez odobritve ali pritrditve papeža, zaradi česar sta interim odklanjali tako katoliška kot protestantska stran. Določeno spoštovanje je ohranil tudi do Luthra, saj po zmagi pri Mühlbergu nad šmalkaldsko unijo v pod- pisanem miru pred Wittenbergom ni dopustil, da bi onečastili Luthrov grob. v času njegove vlade je bil leta 1555 podpisan Augsburški verski mir, ki ga je v njegovem imenu podpisal brat Ferdinand. Državni zbor v Wormsu je bil prizorišče dveh kontrahentov, ki sta določila nadaljnji razvoj evropskega krščanstva, s tem pa tudi evropske 58 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS družbe, saj so verske in cerkvene zadeve tudi še naprej ostale neločljivo povezane s političnimi oblastmi. Z Wormsom je bil razhod nepovratno zastavljen, čeprav s tem nista bila vidna ne pot ne nadaljnji razvoj. Tudi po Wormsu je Luthrove spise brala cesarjeva mlajša sestra Marija, žena ogrskega kralja Ludvika II. Luther je z razlago psalmov leta 1526 želel, da bi »evangeliju naklonjena (nem. dem Evangelio geneigte)« ogrska kra- ljica »na ogrskem sveže in veselo pospeševala sveto božjo besedo (nem. frisch und frölich an(zu)halten, das heylig Gotts Wort ynm Hungarland zufoddern)«. Po smrti moža Ludvika v bitki pri Mohácsu jo je Luther v osebnem pismu bodril, da lahko najde tolažbo samo v čisti božji bese- di, kot jo učijo v Wittenbergu. vendar je kmalu nato kot namestnica na nizozemskem izvajala »protiheretične« mandate brata cesarja Karla v. Drugače je bilo z njuno najmlajšo sestro Izabelo (1521–1526), ženo dan- skega kralja Kristjana II., ki je prestopila v luteransko vero in v njej vztra- jala tudi na smrtni postelji. (Schilling 2020, 127–28) Kljub temu da je papežev legat, izredni poslanec Aleandro (redni nuncij je bil namreč Marinus Caracciolo), vlagal vse napore za hitro re- šitev Luthrovega primera v smislu papeževe bule z grožnjo izobčenja in kasneje bule o izobčenju, je zadeva prerasla v domala osebno soočenje 21-letnega cesarja in 37-letnega profesorja Svetega pisma Martina Luthra. Polega papeža je »izvoljeni rimski cesar« stal na vrhu krščanstva. To is- točasno sakralno in svetno cesarstvo je bilo dolžno prisluhniti globoke- mu reformnemu gibanju. večanje in poglobitev svete vere se je nahajalo v cesarjevem vladnem programu. Krivoverec je bil za Karla nesprejem- ljiv, tako kot je bil nesprejemljiv tudi za kritike papeža, kakršen je bil Erazem Rotterdamski. Tudi za Luthra pravijo, da je Husove spise tak- rat slabo poznal, ker ga ta kot krivoverec ni zanimal. Za reformo krščanstva je šlo obema, tako Karlu kot Luthru, vendar z različno vizijo: Karlu univerzalnega krščanstva, ki naj bi Evropi prineslo mir in enotnost, Luthru pa v odločnem obratu k prvotnemu stanju zgo- dnjega krščanstva, kar pa bi zaradi tedanje nerazdružljivosti religije in države moralo povzročiti tudi spremembe v družbi in političnem redu. Luthrov nastop 17. aprila popoldne cesarja ni posebej vznemiril, ker je izpadel klavrno in mu je dovolil čas za premislek. nastop naslednji dan, 59 vInCEnC RAjšP ko je Luther predstavil svoje nazore, je izpadel čisto drugače. Kot pou- darja Schilling, cesarja ni vznemirila kritika »papeževe tiranije«, saj je to spadalo na področje gravamina, prav tako ne Luthrovo vztrajanje, da ne bo preklical, če se mu nasprotno ne dokaže na osnovi Svetega pisma, kar je po Karlovem naziranju spadalo na področje teologije in huma- nizma. Popolnoma nesprejemljiva pa so bili za Karla Luthrova stališča o cerkvenem učiteljstvu, in sicer da se lahko papež in koncili motijo. Za Karla je bil namreč papež druga avtoriteta, neobhodna za cerkveno pre- novo. (Schilling 2020, 124–31) v osebnem zagovoru, prebranem 19. aprila pred državnim zborom, je cesar Karel v. izpovedal svojo osebno vero, po kateri bo živel in umrl, ta pa temelji na tradiciji in veri očetov, ki so branili katoliško vero, sve- te obrede, zakone in svete običaje, medtem ko je »po mnenju redovnega brata – posameznika, bilo celotno zahodno krščanstvo v zmoti v prete- klosti in danes«. Zato je pozval stanove –»plemenito in slavno nemško nacijo, ki je s privilegijem in posebnim prestižem poklicana za brani- telja in zaščitnika katoliške vere«. Karlova obsodba Luthra je bila ja- sna, zapisal je, da obžaluje, da se je toliko časa obotavljal nastopiti pro- ti Luthru in njegovi krivi veri, ter da je trdno odločen, da ga ne bo več poslušal in da bo proti njemu nastopal kot proti notoričnemu heretiku. (Schilling 2020, 131–33) Čeprav sta bila Luther in Karel eden proti drugemu, gre med njima za veliko podobnost. oba si prizadevata za osebno vernost. Ta religioznost pa ni le osebna, temveč je usmerjena v krščanstvo in človeštvo. vest obeh kontrahentov je bila usmerjena v delovanje v svetu: vest upornega me- niha na osnovi zgodnjega krščanstva evangeljskega izvora, vest cesarja pa na ohranjanju tisočletje in pol trajajoče latinskokrščanske pobožnos- ti/cerkvenosti, ki je sledila zgodnjemu krščanstvu, vendar reformirane in očiščene nepravilnosti. Sorodnost obeh je tudi brezpogojna volja, da zmaga njegova vizija krščanske obnove. (Schilling 2020, 134) Z Luthrom in Karlom si nista stala nasproti moderna in v preteklost zazrta vera, temveč sta bili obe na razpotju novodobnih verskih koncep- tov in konceptov reda. Tako kot Luther je tudi Karel v osebno religio- znost vnesel reformi odprte pobožnosti in humanistične tradicije svoje 60 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS nizozemske domovine. nasproti sta si stali partikularnost in univerza- lizem. Erazem je glede partikularnosti krščanske narode v Evropi opo- minjal, »da bivajo vsi v eni hiši, (katoliški cerkvi), imajo istega gospoda (Kristusa), so vsi v njegovi službi ter so vsi združeni v istem zakramen- tu«. (Schilling 2020, 135) Papeži so se v naslednjih desetletjih menjavali, versko vprašanje pa se je odvijalo med cesarjem in Luthrom. Prvi je svoje verske nazore utr- jeval v svetu, tako kot jih je Luther na drugi strani utrjeval preko prote- stantskih knezov. Luther proti cesarju Karlu v. ni nikdar nastopal s po- dobno ostrino kot proti papežu, čeprav ga je tako kot papež razglasil za heretika. na drugi strani tudi Karel proti Luthru ni nastopil z ostrino, ki bi za tisti čas ne bila neobičajna za obsojenega heretika. To je namreč pokazal po zmagi v bitki pri Mühlbergu 24. aprila 1547, ko se je mudil v Wittenbergu. Tukaj je imel možnost, h kateri naj bi ga nagovarjali nje- govi spremljevalci, da bi Luthra ekshumirali in sežgali. Karel je to za- vrnil. Tudi sicer, kot poroča protestantska stran, se je obnašal spoštljivo ne le v dvorni cerkvi (nem. Schlosskirche), kjer je bil Luthrov grob (ne- kateri mislijo, da je bil prazen, ker da so ga umaknili pred nevarnostjo), temveč tudi ko je jahal mimo mestne cerkve, v katero ni mogel vstopiti, ker niso našli mežnarja, ki je imel ključe. odkril se je pred Križanim, ki je bil naslikan zunaj na steni, za njim pa tudi njegovi spremljevalci. (Schilling 2020, 293) Girolamo Aleandro (Hieronymus Aleander) (r. 1480 v Motta di Livenza, u. v Rimu 1542), 1524 škof v Brindisiju, 1537 član komisije za pripravo koncila, 1538 imenovan za kardinala. Hieronim Aleandro je bil kot izredni poslanec papeža in kurije glav- ni predstavnik ter zagovornik interesov Rima v zadevi Luther na držav- nem zboru v Wormsu. Rojen je bil na meji Benečije in Furlanije, v drža- vi Beneški republiki (Repùblega de venèsia), kamor so njegovi predniki prišli iz Istre; njegov oče je bil zdravnik. v zaupanem mu poslanstvu je nedvomno storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi njegova misi- ja uspela – ne le s telesnimi in z duševnimi močmi, temveč tudi z vsem znanjem, ki ga je imel daleč več kot vrsta njegovih učenih vrstnikov. najprej je študiral medicino, nato se je posvetil humanističnemu in te- 61 vInCEnC RAjšP ološkemu področju ter starim jezikom, latinščini, grščini in hebrejščini, vešč je bil tudi živih jezikov, ni pa obvladal nemščine, za katero niti ni imel volje, da bi se jo naučil, zaradi česar mu je bila zaprta pot do nepo- srednega razumevanja »germanske barbarske« kulture. Tudi deloval je na širokem področju, nekaj časa je bil učitelj grščine na pariški Sorboni, kjer je bil tudi rektor. nato je bil sekretar škofa v Lüttichu, čigar kardi- nalski naslov je izposloval, kar ga je pripeljalo v Rim, kjer je postal zaup- ni pisar papeža Leona X. in nato njegov vešč diplomat v zadevi Luther v Wormsu, opremljen z inštrukcijami in tudi denarnimi vsotami za pod- kupovanje. Aleandro je v začetku kazal naklonjenost do nemcev, hvalil je njihovo nesebično ljubezen do kreposti in znanosti. Kasneje je to mne- nje splahnelo; pripisoval jim je mlačnost in pomanjkanje vere. Bil pa je tudi eden redkih nenemcev, ki se je poglobil v Luthrova dela, čeprav le v tista, ki so bila napisana v latinščini – vendar ne v izpiljeni humanistič- ni latinščini, ki bi godila njegovemu posluhu. Sam pa je bil tudi Luthru nesimpatičen, pa ne le kot zastopnik »papeža antikrista«, temveč zaradi šušljanja, da je krščen jud (krivo je bilo znanje hebrejščine), v sporu pa je bil tudi z Erazmom Rotterdamskim, ki je Aleandra cenil kot humani- sta, vendar je bil razočaran nad njegovo nezvestobo in sovražnostjo do njega. Aleandro je bil pozoren opazovalec razmer v nemškem prosto- ru, tako da njegova poročila v Rim predstavljajo dragoceno gradivo za razumevanje antipatičnega gledanja Rima na »barbarsko Germanijo«. Že pred začetkom reformacije je leta 1516 prepotoval cesarstvo severno od Alp. Papeža Leona X. je opozarjal, da nemčiji grozi neurje z nepred- vidljivo silovitostjo. široki krogi čakajo na agitatorja in primerne paro- le, da udarijo proti papežu in kuriji. nejevolja se nabira že zadnja dese- tletja. nemci so prepričani, da so izkoriščani s strani kurije in da se jih zasmehuje kot dobrovoljne »zlate osle« (nem. Goldesel), ki jih je mogoče še naprej brez nevarnosti tepsti. To občutje osramočenosti in zagrenje- nost na eni strani ter nacionalni ponos na drugi ne obetata dobrega, zato je svetoval naj »ne dražimo neubogljivih barbarov do krvi«. Pri tem je Aleandro mislil na gravamina – pritožbe, da je prostor cesarstva s stra- ni Rima finančno izkoriščan, da je v korist Rima za nemce v letih 1455– 1521 padlo število nadarbin, časti in služb za dve tretjini, pa še pri teh je 62 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS sever ostal praznih rok. (Reinhardt 2016, 56) Takšne pritožbe sta obrav- navala že državna zbora leta 1497 v Freiburgu in leta 1500 v Augsburgu, pritožbe pa je uporabil tudi cesar Maksimilijan I. za svojo zunanjo po- litiko proti papežu, ko je izstopil iz Kambrejske lige, ki je bila usmerje- na proti Beneški republiki. nasprotje med Rimom in nemškim prostorom je v svojih spominih ohranil tudi kardinal Tomaž Cajetan, ko je v zvezi z zaslišanjem Luthra 12. in 13. oktobra 1518 v Augsburgu Luthra označil za barbara, ki ni zvest ne sebi ne bližnjim (Reinhardt 2016, 98), za Luthra pa je bil Cajetan Italijan, za katere velja, da so zahrbtni, nastopajo z nasmehom, medtem ko pripravljajo tvoje uničenje (nem. Untergang) (Reinhardt 2016, 100). Čeprav je šlo pri Luthrovem nastopu v Wormsu nominalno za versko vprašanje, so prišla do izraza nasprotja, ki so sicer bila del verskega vpra- šanja, ker je bila vera – religija neločljivo povezana s celotnim družbe- nim ustrojem in tako dala prevladujoč verski videz. In ravno eno od teh nasprotij, ne samo verskih, je bilo kulturno nasprotje med nemškim ob- močjem in Rimom. Zaostrilo se je vprašanje pojmovanja humanistične civilizacije (rimske, italijanske) in »germanske« nekulture, neizobraže- nosti. Predvsem se je odrazil razkol v dotlej enotnem znanstveno-kul- turnem gibanju, humanizmu: »nemški« humanisti proti »italijanskim«. Tudi odgovor (lat. responsio) papeževega teologa Sylvestra Prieriasa na Luthrovih 95 tez in Luthrov odgovor na responsio sta kazala, da gre za spor, pri katerem sta obe strani izhajali iz različnih premis ter z različ- nimi argumenti in se nista mogli sporazumeti niti glede osnov spora. Tako je Prierias operiral z Luthrom barbarom, Luther pa je v na papeža naslovljenem pismu spis Prieriasa označil kot »aroganten, čisto italijan- ski in tomistični dialog«, s čimer je bil izražen tudi boj za narodno čast. nacionalni toni vejejo tudi v zvezi z gradnjo cerkve sv. Petra v Rimu, ko se Luther sprašuje, zakaj naj bi bil kult okrog gradnje Petrove cerkve dober, ko nemci od tega nimajo ničesar razen stroškov in so jim lastne cerkve bliže kot bazilika v Rimu. (Reinhardt 2016, 90–91) Ta razcep zelo dobro ilustrirajo Aleandrova poročila kuriji in papežu v Rim. ne gre le za slike okolice, v kateri je deloval, pač pa odražajo tudi rimske poglede na nemški prostor ter osebno doživljanje tega prostora 63 vInCEnC RAjšP kakor seveda tudi gledanje nemškega prostora na Rim. obenem pa so njegova pisma in depeše tudi odlično pričevanje, kako je italijanski hu- manist in dober poznavalec Francije in nizozemske v službi kurije ter papeža dojemal Luthra, njegove pristaše in mogočnike v nemških de- želah Svetega rimskega cesarstva. Tako med vrsticami najdemo kritiko kurije, da v odnosu do nem- škega prostora ni imela izostrenega čuta. Kot primer navaja Friderika Modrega. njegovo zamero naj bi si kurija nakopala v zvezi z neko na- darbino, ki si jo je za veliko denarja zagotovil Friderikov domnevno nezakonski sin. Ko je imel imenovanje že pri sebi, ga je na povratku v Bologni dohitela vest, da je to isto nadarbino dobil neki kardinal, česar knez ne more pozabiti. v tem je Aleandro videl glavni vzrok za knezo- vo podporo Luthru, saj da so »barbari glede vprašanja časti izredno ob- čutljivi«. Pa še eno lastnost naj bi imeli: »[B]arbari se morejo hliniti bolj, kot bi jim človek prisojal.« Kot primer navaja škofa Albrechta v Mainzu in Friderika Modrega, ki da sta na smrt sprta zaradi oblasti nad mes- tom Erfurt, ko pa se srečata pred drugimi, se vedeta kot najboljša pri- jatelja. Pa še na nekaj je Aleandro opozarjal Rim: naj bodo odnosi med družinama obeh nasprotnikov, Hohenzollnerji in Wettinci še tako nev- zdržni, se v eni točki oboji popolnoma strinjajo, in sicer v odporu do Rima in papeža. vodilna misel njegovih poročil pred zasedanjem dr- žavnega zbora v Rim pa se je glasila: »[v]sa nemčija je proti kuriji.« Kot naslednji vzrok odpora proti Rimu je označil razkošno življenje nemških škofov ter jezo zaradi nadarbin, ki so jih na nemškem dobivali Italijani. (Reinhardt 2016, 154–55) vse to bi mu bilo še nekako razumljivo, popolnoma nerazumlji- vo pa mu je bilo ravnanje profesorjev prava na univerzah, še posebej kanonskega prava, ki so bili proti Rimu in javni pristaši Luthra in so »tako neumni«, da zanj pridigajo in ga branijo, »čeprav Luther neneh- no kriči, da je potrebno njihove spise sežgati od prve do zadnje črke«. še bolj obupen kot pri juristih se mu je zdel neuspeh rimskih prizade- vanj za »žlahtnjenje nemških barbarov« pri nemških humanistih. Ti, ko šele komaj obvladajo osnove gramatike, se že imajo za velike pesnike, predvsem pa odstopijo od nauka Cerkve, mednje pa je štel tudi Erazma 64 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS Rotterdamskega. Prav tako ni mogel razumeti, da so bili nad Luthrom navdušeni menihi, katerih način življenja je Luther odločno grajal. Tudi to si je Aleandro razlagal kot posledico sovraštva do Rima. odpor proti Rimu in papežu je zaznal tudi med kleriki. Tiste, ki so ostali zvesti pa- pežu, je našel le med takimi, ki so študirali v Rimu in so se tam navzeli »nekoliko bolj civiliziranega načina življenja«. Takšna je bila Aleandrova predstava o barbarih. Samokritike ali sprejemanja kritike z njegove stra- ni ni bilo nobene. videl se je kot pravega mučenca, ki vztraja v temni bar- barski deželi, obdan s samimi sovražniki, pristaši Reuschlina, Luthra in Erazma Roterdamskega. Tožil je, da ga zmerjajo kot izdajalca bonae li- tterae, lepih znanosti, lizuna dvorjanov, branitelja menihov, rablja in za- žigalca dobrih ter svetih knjig izpod peresa Luthra in Huttena itd. Tako je Aleandro dobro zaznal, da je postala zadeva Luther boj nemčije pro- ti Rimu in s tem proti Italiji in da je bil preko teh meja vsakršen spora- zum nemogoč. (Reinhardt 2016, 157–59) Poročal je tudi o odporu proti Rimu, ki se je ob državnem zboru v Wormsu odražal tudi na ulicah. Po njegovem ljudje sicer niso razume- li Luthrovih sola fidae in sola gratia, razumeli pa so ilustrirane letake (nem. Flugblätter), ki so prikazovali papeževo paktiranje s samim hu- dičem, cerkvene kneze na vislicah, obenem pa skrb za zveličanje duš, upanje, ki jim ga je vlival Luther (Reinhardt 2016, 159). Tudi v Rimu so dojeli, da so na Luthrovo stran stopili vplivni nemški humanisti, v prvi vrsti Ulrich von Hutten, ki so ga slavili kot branitelja nemške časti (Reinhardt 2016, 136). Tako je tudi papež poslal dva huma- nista, nemškega dominikanca johannesa Ecka in Hieronima Aleandra kot poslanca za razširjanje bule o Luthrovi ekskomunikaciji. niso pa dojeli, da so nasprotja podžigali tudi sami italijanski humanisti z za- ničevanjem »rovtarskih« (nem. hinterwädlerisch) barbarov severno od Alp. Že koncem 15. stoletja so humanisti kot Conrad Celtis protestira- li proti takemu podcenjevanju in proti temu, da bi morali biti nemci hvaležni italijanskim humanistom za širjenje humanizma. nasprotja so naraščala do »vehementnega nacionalizma, ki je šel daleč preko obi- čajnih točk spora, kdo je koga kulturno obogatil ali pisal lepšo latinšči- no«. (Reinhardt 2016, 161) Med humanisti se na takšno raven ni spustil 65 vInCEnC RAjšP Erazem Rotterdamski, ki pa ga je Aleandro tudi štel med tiste, ki sra- motijo Rim, med glavnimi razlogi pa je bilo Erazmovo nasprotovanje zažiganju knjig, ki je bilo ena od Aleandrovih temeljnih strategij pro- ti »krivoverstvu«. Aleandro je bil odločen privrženec zažiganja knjig, kar očitno tudi v Rimu ni bilo samo po sebi umevno, kot je lahko razvidno iz njegovih poročil, zakaj pripisuje temu tako velik pomen: Čeprav nas zakrinkani luteranci, ti podleži, ki trdijo, da zastopajo našo stvar, odvračajo od zažiga knjig, in sicer pod pretvezo, da mi naše nasprot- nike, če je to sploh še mogoče, še bolj obračamo proti sebi, se je vendar po- kazalo, da je to zdravilna in koristna zadeva. Prvič, ker na ta način pre- poved dotičnih knjig pri nemcih in drugih narodih veliko bolj odmeva kot naznanitev pristojnim cerkvenim uradom, čeprav to redno počnem. In drugič, ker se laiki, inficirani po pridigah in spisih v narodnem jeziku [nem. volkssprachigen Schriften] tega več kot tisočkratnega Arija, s pogle- dom na ogenj ki je zagorel z avtoriteto papeža in cesarja, veliko lažje ločijo od takšnih knjig. (Reinhardt 2016, 147) Med »zakrinkane Luterance«, ki nasprotujejo sežiganju knjig, je štel tudi humanista Erazma Rotterdamskega. Aleandro je pokazal dober čut za nemške razmere ob izidu papeže- ve bule o Luthrovem izobčenju, datirane s 3. januarjem 1521. v njem je izzvala grozo in jezo, ker se ni nanašala le na Luthra, temveč je vklju- čevala tudi vse, »ki so javno in notorično sledili Martinu in mu javno, pred očmi vseh nudili pomoč, nasvet in naklonjenost, ga krepili v nje- govi nepokorščini in upornosti ter preprečevali objavo bule z grožnjo izobčenja iz Cerkve«. vsakomur je bilo jasno, da so bili mišljeni nemški knezi, za katere se je Aleandro trudil, da jih pridobi proti Luthru. v buli, ki je prispela v nemčijo maja leta 1521, je bil ta del izpuščen. (Reinhardt 2016, 145–46) vendar je podobno »nerodnost« zagrešil sam, ko je triurno pridigo proti Luthrovim naukom na pepelnično sredo 13. februarja pred udele- ženci državnega zbora in cesarjem (Friderik Modri je manjkal) zaklju- čil z razlago, da so stanovi dolžni sprejeti papeževo obsodbo že zaradi 66 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS tega, ker so Karel veliki in otoni prejeli nemško cesarsko dostojanstvo od papeža in bi ga papež lahko tudi odvzel. Ravno to pa je bilo tisto, če- sar zbrani državni knezi niso želeli slišati. (Reinhardt 2016, 170) Albrecht Brandenburški (Albrecht von Brandenburg, 1490–1545, nad- škof v Mainzu in s tem volilni knez ter kancler države Svetega rimske- ga cesarstva, nadškof v Magdeburgu in apostolski administrator škofije Halberstadt. Ravno v času Luthrovega postopka v Rimu je bil leta 1518 imenovan za kardinala.) Čeprav je bil Albrecht glavni sprožilec reformacije s prodajo od- pustkov, s čimer je izzval Luthrovih 95 tez, ki jih je ta objavil 31. ok- tobra 2017, nikakor ni bil ne v ospredju ne v središču primera Luther. Pismo s tezami, ki mu ga je Luther poslal, je bilo odprto in registrirano 17. novembra. škof se je obrnil za nasvet na teološko fakulteto univerze v Mainzu. Teologi niso zavzeli jasnega stališča proti tezam, temveč so svetovali, da naj škof zadevo posreduje Rimu, kar je ta tudi storil. S tem pa so Luthrove teze dosegle glavnega naslovljenca – papeža –, čigar avto- riteta in kompetence so bile poleg skrbi za zveličanje duš osrednja tema tez. Tako je že v začetni fazi zadeva Luther prešla na papeža, ki je dojel problematičnost tez, ki so presegale tako samo finančno vprašanje kakor tudi pomen nekega meniha, in že 3. februarja 1518 naložil generalu av- guštincev eremitov, Egidiju iz viterba (Egidio da viterbo), da naj zade- vo uredi, kar pa se ni zgodilo. (Reinhardt 2016, 68) v zvezi z Luthrovim nastopom Wormsu, kjer je bil Albrecht navzoč, ni nikakršnih poročil o njegovi morebitni reakciji. Prav tako, čeprav je vso zadevo izzval, za- radi tega v svoji karieri ni utrpel nikakršne škode. nemoteno je izpelje- val lastne načrte v duhu humanistično-renesančnega izobraževanja in kulture. v leto 1520 segajo Albrechtovi začetki univerze v mestu Halle, ko je kot njen začetek 28. junija 1520 ustanovil »novo ustanovo« (nem. Neues Stift), po zgledu univerze v Wittenbergu. Papeški privilegij je uni- verza prejela leta 1531. v ta namen je razvil tudi veliko gradbeno dejav- nost in nastopil kot velik renesančni knez. v letih 1513–1541 je spremenil Halle iz srednjeveškega mesta v sijoče renesančno rezidenčno središče. oltarje za prenovljeno cerkev so izdelali najbolj znani umetniki tistega časa – Albrecht Dürer, Matthias Grünewald, Hans Baldung Grien ter 67 vInCEnC RAjšP Lucas Cranach starejši s svojo delavnico v Wittenbergu. Albrecht je pla- čeval z denarjem iz prodaje odpustkov in z velikimi zadolžitvami, kar ga je prisililo, da se je zaradi velikih dolgov leta 1541 moral umakniti iz rezidence Halle ter ustanovo (nem. Stift) Magdeburg z velikimi posestvi prepustiti protestantskim stanovom. (»Albrecht von Brandenburg« s. d.) Lucas Cranach starejši, od leta 1505 dvorni slikar na dvoru Friderika Modrega. naslikal je pomembne ljudi tistega časa iz obeh taborov, ka- toliškega in protestantskega, tako leta 1529 tudi nadškofa Albrechta, Martina Luthra, Filipa Melanchtona in Friderika Modrega. (»Lucas Cranach der Ältere« s. d.) Zaključek na državnem zboru v Wormsu si seveda nihče ni mogel predstavljati, da bo mesto Halle čez trideset let prešlo v protestantizem, da bo Albrecht pregnan ter da bo večina umetnin, ki jih je kot mecen financiral, uni- čenih. Prav tako ne, da bo prva stoletnica nabitja tez leta 1617, na pra- gu tridesetletne vojne, izpadla zelo protirimsko in borbeno, da bo dves- toletnica leta 1717 v takratni politični realnosti zelo spravljiva, da bosta tristoletnica leta 1817 in štiristoletnica leta 1917 v znamenju nemškega nacionalizma, kakor tudi ne, da bo šele petstoletnica leta 2017 skuša- la realno prikazati dogajanje začetkov reformacije. Tokrat so se razme- re bistveno razlikovale od tistih ob prejšnjih obletnicah. Tudi nekda- nja protestantska družba je v veliki meri sekularizirana, vera v Boga in v moč hudiča, ki sta bili osnova dogajanja v času začetkov reformacije, ter strah pred koncem sveta in skrb za zveličanje po smrti so ji posta- li tuji. nacionalizmi so potisnjeni na področje nevrednot. Edini pojem iz zakladnice podob sovražnika je ostal papež, vendar tudi ta še komaj kje uživa ta »sloves«. Sovražno odklanjanje rimskokatoliške Cerkve je v nekaterih sredinah sicer še živo, nikakor pa ne več prevladujoče. Kaj torej sploh še ostaja od Wormsa? nedvomno nova spoznanja, da ni več posluha za črno-belo predstavljanje zmagovalcev in poražencev. Da so prav v Wormsu 17. 18. in 19. aprila 1521 na dan privrela vsa nakopičena 68 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS družbena nasprotja, ki jih konkretno ni bilo mogoče ne našteti ne izreči, ki pa so zahtevala reforme in spremembe. vprašanje reform ne v Cerkvi ne na državnem zboru v Wormsu ni bilo vprašljivo, odprto je ostalo le, kako jih izvesti. jasno se je pokazalo, da sicer uveljavljeni načini ureja- nja ne delujejo več, da izobčenje kot sredstvo ne deluje več. Luthrov upor je veljal proti papežu in kuriji kot edini merodajni in nezmotljivi oblasti v Cerkvi. Luthrova izjava na zaslišanju v Wormsu, da se lahko motijo papež in tudi koncili, je bila nedvomno prelomna za nadaljnje krščansko družbeno življenje in za bodočnost Svetega rim- skega cesarstva. Tudi po Luthru »edina avtoriteta«, Sveto pismo, pač ni dajalo konkretnih podlag za življenje cerkva in družbe. Tudi z ustano- vitvijo novih protestantskih cerkva so ostale avtoritete, svetne oblasti, ki so urejale cerkveno življenje. Pa tudi to ni bilo nekaj novega, saj so svetni vladarji že dotlej imeli pomembne kompetence v verskih zadevah, cerkveni dostojanstveniki, mnogi opatje in škofje v Svetem rimskem ce- sarstvu ter sam papež, pa so opravljali posvetne vladarske službe. To se tudi z reformacijo ni spremenilo, saj je tako v katoliških kot protestant- skih deželah cerkveno in versko življenje ostalo najtesneje povezano s političnimi oblastmi. Strah pred širšimi nemiri prebivalstva je bil eden pomembnih de- javnikov na državnem zboru v Wormsu, nihče pa si seveda ni mogel predstavljati velikih kmečkih uporov čez nekaj let, ki so vplivali – mimo Svetega pisma – tudi na razvoj reformacije. Prav tako ne, da bodo zara- di predstav o moči hudiča v naslednjih desetletjih in stoletjih gorele – ne knjige, temveč – čarovnice, pred katerimi je strah širil tudi Luther. Znano seveda tudi ni moglo biti, da bo veliko stvari v »rimski« Cerkvi, ali bolje v »Reichskirche« v Svetem rimskem cesarstvu, teklo vzpored- no s protestantskimi cerkvami. nedvomno pa je v Wormsu leta 1521 zmagal partikularizem nad uni- verzalizmom. Čeprav je bilo lahko Luthrovo sklicevanje na Sveto pismo pojmovano kot sklicevanje na univerzalno krščansko osnovo, je z njego- vim prevodom, ki ga je začel prav neposredno po nastopu v Wormsu na gradu Wartburg, tudi to osnovo partikuliralo. šlo je namreč za prevod v jezik, ki je branje omogočil najširšim plastem ljudi z znanjem nemšči- 69 vInCEnC RAjšP ne, ne pa tudi drugim jezikovnim skupinam. šlo je za prevod, v katerega je Luther vključil svojo teologijo. Kot dokazuje Göttert, je Luther svoje nazore vnesel pri prevajanju opravičenja v Pavlovem Pismu Rimljanom: »Menimo namreč, da človek doseže opravičenje po veri, brez del posta- ve,« (Rim 3,28) Luther prevede »allein aus dem glauben«, pri čemer al- lein doda. Tudi glede »sola scriptura« se ne gre slepiti, da takšne Biblije ni. Imamo le tolmačeno (nem. gedeutete) Biblijo. Takšno tolmačenje je mogoče demonstrirati na prevodu, ja, sam prevod sili v tako tolmače- nje. In to je Luther storil. ne le z besedico »allein«, temveč tudi staroza- vezna nanašanja na Kristusa ne stoje vedno tako v originalu, kot je pre- vajal Luther. (Göttert 2017, 385–86) Dogodku v Wormsu 17.–25. aprila 1521 je sledila petstoletna zgodo- vina, ko so bile udejanjene takratne silnice, čeprav nedvomno drugače, kot so si to predstavljali takratni udeleženci, zavezniki in nasprotniki. šlo je za velik in pomemben prelomni dogodek. nenazadnje ne gre spregledati, da je Luther nastopil v državnem zbo- ru, v katerem je bila zastopana cela država Svetega rimskega cesarstva, od severnega morja do rek Mure, Sotle in Kolpe na jugu. neposredno sta bila navzoča vsaj dva moža, tesno povezana s slovenskim jezikovnim in kulturnim prostorom, Peter Bonomo in Žiga Herberstein (Bergstraesser 1969). Peter Bonomo (1458–1546) je z Aleandrom sodeloval pri izdela- vi wormškega edikta. Da bi bil Bonomo med »poglavitnimi pobudniki (artefici) wormskega edikta« in da se je »Bonomo pogajal s saškim vo- lilnim knezom Friderikom in ga skušal pregovoriti, naj Luthru odtegne svojo zaščito, če ne prekliče naukov, proglašenih za herezijo«, je hudo vprašljivo, saj Bonoma nobena od v tej razpravi uporabljenih knjig ne omenja. Da je bil »eden stalnih članov odbora, ki je redigiral worm- ški edikt«, lahko drži, da pa je »sam sestavil latinsko besedilo edikta« (Simoniti 1979, 2321), drugje nisem zasledil. na wormškem državnem zboru pa je bil navzoč tudi Žiga Herberstein (1486–1566). (Bergstraesser 1 Simoniti povzema po: Gerhard Rill, »Bonomo, Pietro,« Dizionario Biografico deg- li Italiani 12: Bonfadini–Borrello, ur. Alberto Maria Ghisalberti (Rim: Istituto del- la Enciclopedia Italiana fondata da Giovanni Treccani, 1970), 341–46. 70 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS 1969) vsekakor je bil preko njiju, sočasno ali pa tudi kasneje, sloven- ski prostor neposredno seznanjen s tem velikim dogodkom v Wormsu. literatura Brunner, Peter. 1961. Nikolaus von Amsdorf als Bischof von Naumburg: Eine Untersu- chung zu Gestalt des evangelischen Bischofsamtes in der Reformationszeit. Gün- tersloh: Bertelsmann. Göttert, Karl-Heinz. 2017. Luthers Bibel: Geschichte einer feindlichen Übernahme. Frankfurt ob Majni: S. Fischer verlag. Reinhardt, volker. 2016. Luther, der Ketzer: Rom und die Reformation. München: ver- lag C.H. Beck. Roper, Lyndal. 2016. Martin Luther: Renegade and Prophet. London: Bodley Head/ Penguin Random House. nemška izdaja: Der Mensch Martin Luther: Die Biograp- hie. Frankfurt ob Majni: S. Fischer verlag. Schilling, Heinz. 2017. Martin Luther Rebell in einer Zeit des Umbruchs: Eine Biograp- hie. München: verlag C.H. Beck. –––. 2020. Karl V.: Der Kaiser, dem die Welt zerbrach. München: verlag C.H. Beck. Simoniti, Primož. 1979. Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. Stoletja. Ljubljana: Slovenska matica. spletni viri »Albrecht von Brandenburg.« S. d. Wikipedia: Die freie Enzyklopädie. https://de.wiki- pedia.org/wiki/Albrecht_von_Brandenburg Bergstraesser, Dorothea. 1969. »Herberstein, Sigmund Freiherr von (Reichsfreiherr 1537).« v Neue Deutsche Biographie 8: 579–80. Spletna verzija. https://www.deut- sche-biographie.de/pnd118710656.html#ndbcontent »Lucas Cranach der Ältere.« S. d. Wikipedia: Die freie Enzyklopädie. https://de.wikipe- dia.org/wiki/Lucas_Cranach_der_Ältere#Werke_(Auswahl) »Wormser Edikt.« S. d. Wikipedia: Die freie Enzyklopädie. https://de.wikipedia.org/ wiki/Wormser_Edikt 71 JEZIK KOT POSODA DUHA PRI LUTHRU IN TRUBARJU Fanika Krajnc-Vrečko Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani (v pokoju) fanika.vrecko@guest.arnes.si Razprava osvetljuje pojmovanje oz. razumevanje narodnega jezika nemškega refor- matorja Martina Luthra in najpomembnejšega slovenskega reformatorja Primoža Trubarja. oba utrjujeta biblično besedilo v novodobnih evropskih jezikih: Luther v novi visoki nemščini, Trubar v slovenskem jeziku, ki se do njegovih tiskanih be- sedil poprej ni pojavljal v knjigah. oba avtorja sta izdelala vsak svoj jezikovni pro- gram, ki ju je mogoče vzporejati ter iz njiju prepoznati jezikovni nazor obeh prote- stantov, ki temelji na spoznanju, da se je Bog poslužil jezikov, ko je hotel, da se evan- gelij širi med vse ljudi. Zato vsak na svoj način utemeljujeta rabo maternega jezika kot sredstva, po katerem se uteleša Božji Duh. Ključne besede: Martin Luther, Primož Trubar, Biblija, prevajanje, jezikovni nazor, teološka antropologija Luther and Trubar's View on Language as the Vessel of the Spirit The discussion sheds light on the conception and understanding of the national language of the German reformer Martin Luther and the most important Sloveni- an reformer Primož Trubar. Both authors consolidate the biblical text in early mod- ern European languages: Luther in the new High German and Trubar in the Slo- vene language, which had not appeared in books until the publication of his print- ed texts. They each developed their own language programme that can be com- pared and from which both Protestants’ view on language can be discerned, which was based on the realization that God used languages when he wanted the gospel to spread among all people. Therefore, they each in their own way justify the use of the mother tongue as the means through which the Spirit of God is embodied. Keywords: Martin Luther, Primož Trubar, Bible, translating, view on language, the- ological anthropology Stati in obstati 17(2021): 71-81 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)71-81 72 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS Ko govorimo o vzniku reformacijske misli v evropskem 16. stoletju in z njo povezane vloge narodnih jezikov, ki so s prevodi Biblije posta- vili mejnike tiskani besedi, se zdi, da ni mogoče povedati ničesar več , da je o tem že vse zapisano. vendar je z razdalje petsto let še vedno mo- goče razmišljati o tem, zakaj je bil narodni jezik tako usodnega pomena v utemeljevanju odnosa med Bogom in človekom pri dveh za naš pros- tor pomembnih reformatorjih, in to pri nemškem reformatorju Martinu Luthru ter slovenskem protestantu in najpomembnejšem reformator- ju Primožu Trubarju. nemški reformator Martin Luther (1483–1546) je vse svoje življenje iskal milostnega Boga, da bi ga odrešil, in v tem svo- jem iskanju ustvaril številne teološke razprave, predvsem pa sprožil od- ločilne spremembe, ki so pripeljale do zahodnega razkola v Cerkvi in do velikih družbenih sprememb v zgodovini Evrope. Slovenski refor- mator Primož Trubar (1508–1586) pa, kot da je tega milostnega Boga že našel, je vse svoje življenjske moči zlil v uresničitev enega samega cilja: vedenje o tem milostnem Bogu posredovati svojemu preprostemu člo- veku in ga s tem postaviti v odnos z Bogom, s svetom in samim seboj. Posledice Trubarjevih prizadevanj ne dosegajo Luthrovega delovanja, vendar so enkratne in neponovljive za duhovno ter kulturno zgodovino Slovencev. Zaradi njegovih pastoralno-teoloških vzgibov ga moramo po- leg vseh drugih kategorij presojati predvsem v luči njegovega duhovnega delovanja, ki je spontano privedlo do vznika slovenske tiskane besede. Ko smo v naslovu zapisali tezo o jeziku kot posodi Duha pri Luthru in Trubarju, smo s tem nakazali, da bomo v nadaljevanju iskali sorodno- sti in razhajanja v pojmovanju obeh avtorjev o tem vprašanju. Za izho- dišče nam bosta služili dve temeljni Luthrovi besedili, in sicer njegova Poslanica o prevajanju (Sendbrief von dolmetschen) iz leta 1530 in posla- nica Mestnim svetnikom vseh mest nemške dežele, da morajo ustanavlja- ti in vzdrževati krščanske šole (izbrano drugo poglavje o pomenu pozna- vanja jezikov izvirnika) iz leta 15241 ter Trubarjevi nemški predgovori, predvsem predgovor k prevodu Nove zaveze Ta pervi deil tiga noviga te- 1 na oba Luthrova spisa se bomo sklicevali po slovenskem prevodu Božidarja Debenjaka: Poslanica o prevajanju (1530) v Luther (1530) 2002, 45–58; »Pomen jezi- kov izvirnika« v Luther (1524) 2002, 59–66. 73 FAnIKA KRAjnC-vREČKo stamenta iz leta 1557.2 Iz omenjenih spisov moremo prepoznati odnos av- torjev do Svetega pisma (Scriptura), na njem temelječe vere (fide) in do maternega jezika kot antropološke simbolne kategorije. Božji Duh deluje v človeku in jezik je sredstvo, po katerem se Duh razodeva Človek je v svoji bivanjskosti bitje odnosa, je simbolno bitje. Teologija človeku razlaga božje razodetje in človek Boga sprejema v sedanjosti; tako govorimo o človeku in njegovem odnosu do Boga, ki se kaže in iz- raža v govorici, zato se mora božja govorica nenehno prilagajati človeko- vi, in sicer v določeni kulturi in v tistih okvirih, ki jih je človek sposoben ter pripravljen sprejeti. Le tako bo lahko človeška govorica posamezni- ku približala božjo, ki je bila človeku v različnih časih bolj ali manj od- tujena. Tega so se zavedali misleci, ki so se skozi stoletja ukvarjali s človekom in z njegovim odnosom z Bogom, zato so tudi reformator- ji razvili poseben odnos do jezika, ki je osnovno sredstvo posredovanja božje govorice, izražene v Svetem pismu. Ko Luther razmišlja o besedi- lu Biblije, v katerem se Bog razodeva človeku, razvija svojo misel o jezi- ku kot sredstvu Svetega Duha: [Č]eprav je evangelij prišel in dnevno prihaja po Svetem Duhu, je ven- darle prišel po sredstvu jezikov in se je po le-teh krepil ter se mora po njih ohranjati. Zakaj takoj, ko je Bog hotel, da evangelij po apostolih pride po vsem svetu, je za to dal ’jezike’ (Apd 2,4ss). […] nihče ni vedel, zakaj je Bog dal jezikom, da se razvijejo, dokler nismo šele zdaj videli, da se je to zgodi- lo zavoljo evangelija. (Luther [1524] 2002, 60) To Luthrovo trditev nazorno dopolnjuje Barthova razlaga Pisma Rimljanom (8,11), kjer pravi, da 2 Trubarjev nemški predgovor k Ta prvi del tega novega testamenta iz leta 1557 nava- jamo po vrečko 2011, pismo ljubljanskemu cerkvenemu odboru z dne 19. marca po vrečko in Krajnc-vrečko 2015. 74 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS evangelij nikjer in nikoli ne obstaja sam po sebi, ampak vedno v določenih časih in okoliščinah; vedno v določenih osebah kot poslancih, ki ga spo- ročajo, in v določenih osebah, ki sporočilo sprejemajo (Barth [1956] 2002, 189). Kakor torej svetopisemsko sporočilo ne more živeti brez človeka posre- dovalca in sprejemnika, tako tudi ne more zaživeti brez jezika. Tega se v polnosti zaveda Trubar, ki trdno verjame, da je znanje jezi- ka – maternega in tujega – ena največjih vrednot, je dar Svetega Duha, dan človeku po božji milosti. Poznavanje jezika v sebi čuti kot najvišjo božjo milost in navdih Svetega Duha. v nemškem predgovoru k Ta pr- vemu deilu tiga Noviga testamenta pravi ([1557] 2011, 44): »Bog mi je dal milost in navdih, da sem katekizem, druge pesmi, pridigo o pravi veri ter njeni veljavi in šolske tablice, iz katerih se mladi Slovenci lahko naučijo brati, v kratkem času dokončal.« Svoje poslanstvo uresničuje in izpol- njuje s posredovanjem jezika njemu zaupanemu človeku, rojaku, ki mu bo zapisani jezik, tiskana beseda, odkrival božje skrivnosti. »Zaupam vsemogočnemu Bogu, da bo po tem našem preprostem jeziku in pisavi pri vas – njegovih izbrancih – dosegel, kar je njegova volja, vam odprl oči duha in razuma ter razsvetlil vaše mračno in nevedno srce, da boste videli in spoznali pravega odrešenika.« (str. 56) Trubarjev ponavljajoči se izraz za »preprostega« človeka se, kot vidimo, opira tudi na »prepros- ti« jezik, jezik neukega izkoriščanega ljudstva, ki mu s tiskano besedo šele odpira svet širše omike. Za razumevanje Svetega pisma je potreben razumljiv jezik, jezik preprostega človeka Tako Luther kot Trubar se v iskanju teološkega izraza, ki ga prinaša biblična govorica, opirata na vsakdanjo govorico svojega okolja. Luther, ki se v Poslanici o prevajanju brani pred kritiki, izpostavlja svoj položaj doktorja teologije in svojo pravico presojanja ustreznosti bibličnega iz- razja v duhu nemškega okolja. 75 FAnIKA KRAjnC-vREČKo [n]i treba črk v latinskem jeziku spraševati, kako naj govorimo nem- ško, kakor to počno ti osli, temveč je treba o tem vprašati mater v hiši, ot- roke na ulici, preprostega moža na trgu in tem gledati v gofljo, kako go- vore, in po tem prevajati, tedaj bodo oni razumeli in opazili, da se z njimi govori nemško. (Luther [1530] 2002, 51) Trubar je v iskanju teološkega izraza skromnejši, čeprav se z vso od- govornostjo zaveda svojega početja. Avtonomije slovenskega jezika ne razume zgolj v nadomestilu domače besede za tujo, temveč jo povezuje s celotno narodovo dušo (Rajhman 1977, 124). Po načelu razumljivosti mora govoriti v jeziku svojih bralcev in pred očmi ima predvsem bra- lčevo ukaželjnost in njegovo potrebo po božji besedi. S svojo teološko govorico, ki jo moramo razumeti v širšem kontekstu kulture 16. stole- tja, je preko pridige in kateheze ustvaril možnosti za nadaljnjo kultur- no rast slovenstva. v tem prevodu sem se trudil z besedami in obliko, da bo lahko ra- zumljiv vsakemu Slovencu, naj bo to Kranjec, Spodnje štajerec, Korošec, Krašovec, Istran, Dolenc ali Bezjak. Zaradi tega sem se držal slovenske kmečke govorice in jezika, kot ga govore na Raščici, kjer sem bil rojen. nenavadnih in hrvaških besed sem se izogibal, pa tudi novih si nisem iz- mišljeval. Če pa je ali pa bo na nekaterih mestih zapisano in prevedeno skrivnostno, tega nisem kriv jaz ali drugi prevajalci, temveč je krivda pri evangelistih […]. (Trubar [1557] 2011, 55)3 Pri obeh avtorjih morem prepoznati vlogo posredovalca božje bese- de v razumljivem jeziku. Ko prvi gleda v usta človeku na ulici in se dru- gi drži slovenske kmečke govorice, oba izkazujeta svojo podrejeno vlogo posredovalca evangelija najširšemu krogu in ne učitelja, kot bi bilo pri- čakovati na osnovi njune vloge profesorja oziroma pastorja. Jezikovni nazor obeh reformatorjev oba avtorja se zavedata svoje vloge v posredovanju prevodnega dela bralcu, pri čemer vsak po svoje izpričujeta svoj jezikovni nazor. Luther 3 Tj. vrečko 2011, 55. 76 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS ga z odločno samozavestjo utemeljuje v vsej Poslanici o prevajanju, ko zavrača svoje nasprotnike in njihovo »oslovsko umetnost« ter zagovar- ja svoj pristop, ki temelji na duhu časa in prostora, v katerem živi. Že Poslanica o prevajanju sama je nastala kot obramba proti napadom in očitkom, da je Sveto pismo prevajal »po duhu« in ne »po črki«. Zato se je suvereno branil in tudi z grobianizmi svojega časa, ki niso bili nič nenavadnega, obsojal papistične sodobnike ter zavračal njihove očitke. In zdaj, če bi hotel angelove besede prevesti po črki, po oslovski umetnosti […]. Zato moram tu pustiti v kraj črke in raziskati, kako nem- ški mož izrazi tisto, kar hebrejski mož meni […]. Zakaj kdor hoče prevaja- ti, mora imeti veliko zalogo besed, da bi mogel izbirati, če bi katera ne zve- nela na vseh mestih prav. (Luther [1530] 2002, 53) Trubarjev jezikovni nazor izhaja iz njegovega prepričanja, da je nje- gova temeljna vloga posredovanje božje besede in spoznavanje božjih resnic preprostemu rojaku, ki bo razumel njegov jezik. Že v predgovo- ru k prvi slovenski knjigi iz leta 1550 se zaveda svoje pionirske prevajal- ske vloge in spodbuja bralca, da premišljeno sprejme svoj materni jezik: ne ustraši se, če se ti bo sprva zdelo nenavadno in težko, temveč beri in piši ta jezik tako, kot sem ga nekaj časa tudi sam. Kmalu boš spoznal in občutil, da je tudi ta naš jezik prav tako kot nemški blagozvočen ter prime- ren za pisanje in branje. (Trubar [1550] 2011, 15)4 Podobno kot Luther v Poslanici o prevajanju tudi Trubar v pismu lju- bljanskemu cerkvenemu odboru marca 1560 pojasnjuje, kako je iskal iz- raze in zakaj se je odločal za tiste, ki jih je končno uporabil v svojem pre- vodnem jeziku: »Lahko bi prevedel in postavil za uržah vzrok, za gnado milost, za milost pomilosardiju, za ferdamnene pogublene ali zgublene, za trost utisanje, za nuc prid, za leben život, za erbsčina dedina, za lon plačja, za štima glas itd., kakor sem nekatere teh besed tudi rabil. vendar sem hotel ostati pri preprostem kranjskem jeziku.« (Trubar [1560] 2015, 63)5 Ko njegov odnos do jezika kot antropološke kategorije v človekovi 4 Tj. vrečko 2011, 15 5 Tj. vrečko in Krajnc-vrečko 2015, 63. 77 FAnIKA KRAjnC-vREČKo simbolni bivanjskosti presojamo širše, ugotavljamo, da njegov jezikov- ni nazor izvira iz širšega razumevanja kulturnega okolja, v katerem živi njegov preprosti človek. ni mu namreč vseeno, s katerimi izrazi bo temu svojemu človeku posredoval verske resnice, ki ga bodo dvignile nad nje- govo 'ubogo preproščino'. Ubog in preprost po Trubarju ni človek v da- našnjem pomenu besede, ampak je ubog tisti njegov človek, ki ne pozna evangelija in nima možnosti poslušati božje besede v maternem jeziku. Prav to uboštvo pa spodbuja avtorja, da goji poseben čustveni odnos do jezika, ki bo omogočil prehod iz nevednosti v območje božje milosti in posledično širše omike. Čustven odnos do jezika in potreba po njegovi rabi Luthrov človek takratnega nemškega okolja ni izpostavljen tolikšne- mu pomanjkanju in zatiranju kot Trubarjev, vendar do njega goji ena- ka čustva in se mestoma popolnoma razneži, ko piše o svojem rojaku in njegovem čutenju: jaz pa tudi hočem ponemčiti […] kakor jaz hočem […]. ne vem pa, ali se da beseda »ljubi« [ti ljuba Marija, ljubezniva Marija] tudi tako prisrčno in smiselno izraziti v latinščini ali v drugih jezikih, da tako seže v srce in zveni skozi vse čute, kot je to v našem [tj. nemškem] jeziku. (Luther [1530] 2002, 52–53) Glede na svojo vlogo predavatelja se zaveda tudi širše rabe jezika, ne zgolj nemškega, ampak tudi »svetih jezikov« svojega časa, ki jih mora pozna- ti izobraženi del prebivalstva. odnos do jezika mora temeljiti na zave- danju o njegovem pomenu in njegovi rabi, ki jo je treba nenehno gojiti. jeziki so nožnica, v kateri tiči ostrina Duha. So posoda, v kateri se shranjuje ta napoj. So shramba, v kateri leži ta hrana. In kakor kaže evan- gelij sam, so košare, v katerih se shranjujejo ti hlebi in ribe in koščki (Mt 14,20). Da, če bi po nemarnem […] opustili jezike, ne bomo izgubili samo evangelija, temveč bomo tudi končno prišli do tega, da ne bomo znali prav govoriti ali pisati ne latinsko ne nemško. (Luther [1524] 2002, 61) 78 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS v tem duhu je že pred Poslanico o prevajanju nastalo Luthrovo bese- dilo, namenjeno Mestnim svetnikom vseh mest nemške dežele, da mora- jo ustanavljati in vzdrževati krščanske šole, katerega del je v tej razpra- vi obravnavano besedilo Pomen jezikov izvirnika (Luther [1524] 2002, 59–66). o Trubarjevem čustvenem odnosu do jezika na tem mestu ne go- vorimo prvič, saj se skozi mnoga njegova besedila kaže ta odnos, ki tudi avtorja samega postavlja v luč dobrotljivega učitelja svojega neuke- ga ljudstva, ki mu je glavno vodilo duševni blagor tega ljudstva: Bog ve, da sem že takrat, ko sem pri vas iz latinskih in nemških knjig pridigal v slovenskem jeziku, pogosto vzdihoval ter prosil Boga, naj se za- radi posvečenja svojega imena ter širitve božjega kraljestva usmili tudi na- šega ubogega, preprostega slovenskega ljudstva ter mu tako kot ostalim narodom podari veliko milost in srečo, da piše in bere v svojem jeziku, da bi se Sveto pismo pa tudi druge dobre krščanske knjige lahko pravil- no prevedle ter natisnile v slovenskem in hrvaškem jeziku. (Trubar [1557] 2011, 41)6 Pravi razlogi za prevajanje Biblije v slovenski jezik izhajajo torej iz so- cialnih, kulturnih in religioznih razmer okolja njegovega človeka: »Kako naj se kristjan tolaži v skrajnih stiskah, kot so: uboštvo, dolgotrajna bo- lezen, preganjanje, beda, težki zapori, hude bolečine in smrt.« (Trubar [1557] 2011, 42)7 Bralec more prepoznati tega ubogega zatiranega človeka, ki mu je namenjena verska knjiga, da bo iz nje črpal moč in tolažbo. Sam se počuti poklicanega, da temu človeku pomaga, in to s knjigo v doma- čem jeziku, vendar je za uspeh posredovane dobrine maternega jezika vse odvisno od vaje in rabe tako kot pri vseh drugih jezikih in pisavah. nemec, ki se razen nemškega jezika ni naučil nobenega drugega jezika in pisave, nikoli ne bo znal pravilno brati in izgovarjati latinskega ali ita- lijanskega jezika, pa čeprav bo napisan ali natisnjen v lepi nemški pisavi. 6 Tj. vrečko 2011, 41. 7 Tj. vrečko, 2011, 42. 79 FAnIKA KRAjnC-vREČKo […] Zato, kot že poprej menim, da bo uspešnost pisanja in branja našega jezika odvisna samo od vaje in uporabe. (Trubar [1557] 2011, 44)8 jezik torej mora živeti, le tako bo dosežen njegov namen. Luhtrova samozavest in Trubarjeva skromnost razkrivata duh časa ob rojstvu jezika Ko primerjamo odnos obeh reformatorjev do jezika, ne moremo mimo okoliščin, v katerih sta ustvarjala, in duha časa, v katerem so nas- tajali njuni spisi. Gre za dva reformatorja, zrasla iz istega zgodovinskega konteksta (vinkler 2019, 60–65), vendar pripadnika različnih etničnih skupin in v različnih položajih na družbeni ter cerkveni lestvici. Učeni menih doktor Luther v teologiji seveda predstavlja neprimerno višjo av- toriteto kot preprosti pastor Trubar, vendar je njun pogled na svet in nju- no vlogo v njem soroden. oba v prevodnem delu živita za čistost besede, ki črpa iz Svetega pisma, pri čemer pa se razkriva njuna povsem različna družbena pogojenost pa tudi njuna narava. Luther se zaveda svoje avto- ritete, zato more samozavestno zavračati svoje nasprotnike: A kaj mi mar, če norijo ali besnijo? ne branim jim, naj ponemčijo, kar hočejo. jaz pa tudi hočem ponemčiti, a ne, kakor bi hoteli oni, temveč ka- kor jaz hočem. Kateri tega ne sprejema, naj mi pusti in obdrži svoje moj- strstvo zase. (Luther [1530] 2002, 52) Trubar pa, nasprotno, izkazuje svojo ponižnost in odvisnost od avtori- tet, od katerih bo odvisno, ali bodo njegovi spisi sploh zagledali luč sveta. Iskreno pa vas prosim, da mi vse pomanjkljivosti ali napake pri bese- dah in črkah, ki jih boste zasledili v tej knjigi, s krščanskim čutom čim prej sporočite, da bom v bodoče pri prevajanju in pisanju znal tem bolje ravna- ti. (Trubar [1557] 2011, 55)9 8 Tj. vrečko 2011, 44. 9 Tj. vrečko 2011, 55. 80 RAZPRAvE, šTUDIjE, PAPERS v tem se kaže odločilna razlika med obema avtorjema, ki sta tudi s svojim prevodnim delom soustvarila dva sodobna evropska jezika. Sklep jezik kot osnovno simbolno sredstvo človekove komunikacije skozi tisočletja zaznamuje tako posameznika kot etnične skupine in narode. v krščanstvu pa je jezik tudi teološka kategorija, preko katere se Bog ra- zodeva človeku. Ko smo pri Luthru in Trubarju iskali potrditev za zas- tavljeno tezo, da je jezik posoda Duha, smo v njunem času in prosto- ru prepoznavali njun odnos do jezika, ki je bil v binkoštnem dogodku vdihnjen apostolom (Apd 2,3–5), da bi evangeljsko resnico ponesli med vse narode (Rim 15,6). njun odnos do jezika temelji na zavedanju o vlogi in pomenu maternega jezika v posredovanju verskih resnic krščanske- mu človeku njunega časa. Luther je svoje teze o jeziku gradil na Bibliji in skušal dokazati, da je le-ta namenjena preprostemu ljudstvu in ne le izbrancem. S prevodom Biblije in številnimi drugimi teološkimi spisi je oče nove visoke nemščine. Trubar je vse svoje delo posvetil širjenju krščanske vere med svojimi rojaki, zato je Slovencem tudi dal knjigo v narodnem jeziku. Po katekizmu in abecedniku je največ svojega dela namenil prevajanju Svetega pisma, pri čemer je sproti gradil svoj odnos do prevajanja v materni jezik, ki je postal zibelka slovenske tiskane be- sede in slovenske omike. literatura Barth, Karl. (1956) 2002. Kratka razlaga Pisma Rimljanom. Prev. Marko Urbanija. Lju- bljana: Logos. Luther, Martin. (1524) 2002. Mestnim svetnikom vseh mest nemške dežele, da mora- jo ustanavljati in vzdrževati krščanske šole [II. Pomen jezikov izvirnika]. v Tukaj stojim: teološko politični spisi. Ur. in prev. Božidar Debenjak. Temeljna dela. Lju- bljana: Krtina. –––. (1530) 2002. Poslanica o prevajanju. v Tukaj stojim: teološko politični spisi. Ur. in prev. Božidar Debenjak. Temeljna dela. Ljubljana: Krtina. 81 FAnIKA KRAjnC-vREČKo Rajhman, jože. 1977. Prva slovenska knjiga v luči teoloških, literarnozgodovinskih, jezi- kovnih in zgodovinskih raziskav. Ljubljana: Partizanska knjiga. Trubar, Primož. (1550) 2011. nemški predgovor h Catechiſmus In der Windiſchenn Sprach. v vrečko, 9–16. Trubar, Primož. (1557) 2011. nemški predgovor k Ta prvi del tega novega testamenta. v vrečko 2011, 17–58. Trubar, Primož. (1560) 2015. Ljubljanskemu cerkvenemu odboru, 19. marca. v vrečko in Krajnc-vrečko, 61–64. vrečko, Edvard, ur. 2011. Zbrana dela Primoža Trubarja 11: Primož Tru- bar; nemški spisi 1550–1581. Ljubljana: Pedagoški inštitut. https://www.doi. org/10.32320/978-961-270-098-0 vrečko, Edvard, in Fanika Krajnc-vrečko, ur. 2015. Zbrana dela Primoža Trubar- ja 10: Primož Trubar; pisma. Ljubljana: Pedagoški inštitut. https://www.doi. org/10.32320/978-961-270-230-4 vinkler, jonatan. 2019. »Trubarjeva Biblija v kulturnozgodovinskem kontekstu – med prevajanjem in pisanjem.« Stati inu obstati 15 (29): 59–87. 83 BILO JE POVEDANO DEMASKIRAJOČE TEDENDENCE: ABADON Cvetka Hedžet Tóth (†) Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Arthur Schopenhauer (1778–1860) je nedvomno zelo samosvoj mislec, ki združuje tako uporništvo kot svetništvo, asketstvo in prefinjen obču- tek za čutnost. Upira se ustaljenemu redu, bodisi družbenemu ali no- tranjemu, tradiciji in merilom razsvetljenske misli, ki so moderno oči- tno čedalje bolj soočale z dilemami, kako misliti pojem svobode, da ne bi ta spet prešel v svoje nasprotje. […] Svetovne zgodovine po Schopenhauerju nikakor ne moremo doje- mati kot načrtno in povsem organsko konstruirano celoto, ki jo usmer- ja zgodovinskorazvojni optimizem, zato je že v samem izhodišču nje- gove filozofije očitno antiheglovstvo. […] Eden izmed zelo tehtnih razlogov za učinkovanje misli upornega Heglovega učenca je to, da je bil trdovraten človek morale, kot o njem ugotavlja Friedrich Nietzsche (Nietzsche [1906] 1991, 238). Če filozof premore etiko, potem je njegova filozofija transparentna, in taka je Schopenhauerjeva filozofija, namreč razvidna po svojih temeljih in v njih, še bolj pa glede na svojo naravnanost, ki je bila zelo miroljubna. […] Prizvok nečesa pogubnega in uničevalnega je zajet v pojmu časa, ki je obsedel celo Samorada Veselina, glavnega junaka romana Abadon iz leta 1893, ki ga je napisal naš Janez Mencinger (1838–1912). Tako v tem slovenskem romanu vidimo določeno podobnost, vendar nikakor ne istovetnost s Schopenhauerjevim Svetom kot voljo in predstavo. Ker gre za analogijo in ne za identiteto, je treba odločno prekiniti z razprava- mi o neposrednem vplivu Arthurja Schopenhauerja na kakšnega slo- venskega misleca. Slovenska misel je v Schopenhauerjevem času že bila Stati in obstati 17(2021): 83-89 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)83-89 84 BILO JE POVEDANO zadosti svetovljansko, danes bi rekli evropsko, usmerjena, kot taka je sama izoblikovala svojo lastno komunikacijsko zmožnost glede odziva- nja na dogajanje v evropski kulturi, katere del je tudi sama vedno bila, posredno prek nje pa tudi s svetovno. Soočenje s Schopenhauerjem, po Mencingerju tem drznim sebehvalcem, ki je »zmešal glavo mnogim omi- kancem« (Mencinger [1893] 1962, 163), mora potekati na tej, docela ena- kovredni ravni, in ta se glasi Schopenhauer in slovenska misel. Kaj omogoča takšno enakovredno primerjavo? Najprej sámo dejstvo obstoja sveta, bitnost sveta samega in obstoj živ- ljenja v njem. To sproža radost bivanja, celo občudovanje in strmenje, ki je zelo daleč od pesimizma. […] In kakor koli že razumemo navzoč- nost Schopenhauerjeve misli v Mencingerjevem Abadonu, tudi v njem gre – povedano s Schopenhauerjevo pomočjo – za univerzalnost člove- kovega dojemanja, ki se nikakor ne omejuje samo na en narod, na eno kulturo, ampak je kljub vsem razlikam prepoznavna vsepovsod v sve- tu. Obširneje govori o svojem odnosu do Schopenhauerja Mencinger sam (Mencinger [1893] 1962, 427–34). Kot zanimivost naj navedem Mencingerjev poskus zavračanja pesimizma. Ker Schopenhauerjeva mi- sel ni pesimizem, je morda Mencinger dobil oporo za to že pri samem Schopenhauerju, kar potrjuje pravilnost njegovega razumevanja elegan- tnega filozofa. […] Če se vprašamo, kje so razlogi za bistveno nesoglasje med njim [Schopenhauerjem] in Heglom, potem je treba opozoriti na problem učasovanja bivajočega. Človeška iznajdba časa je po Schopenhauerju zgrešena predvsem zaradi tega, ker po njegovem človekovih časovnih ciljev ne moremo povzdigovati do večnih in absolutnih ciljev. Tako nje- gova nezaupnica zgodovini pomeni dejansko nezaupnico času. Pri tem je zavračal zamisel o obljubljeni srečni prihodnosti kot podlag[i] za zgo- dovinskorazvojni optimizem, kajti če bi nas čas mogel z lastno silo pri- peljati v nekakšno srečno stanje, bi v takem stanju morali biti že zdavnaj. Njegov ugovor teoriji propada, po kateri časovno bistvo zgodovine do- ločamo z razvojem navzdol, torej s čim propadajočim (ideja konca zgo- dovine), pa je, da nas, kot Schopenhauer ironično pripominja, po tej lo- 85 CVETKA HEDŽET TÔTH giki že zdavnaj ne bi smelo več biti. Schopenhauerjeva teorija bivajočega je kot himna obstoju, bivanju v trajanju, ki se izpoje v večnost. V romanu Abadon beremo: »Človeška iznajdba časa! In nje malenkost nasproti večnosti. Malenkost ohole človeške zgodovine.« (Mencinger [1893] 1962, 425) Vladimir Truhlar zato v svojem prispevku z naslovom »Notranje krščanstvo« v Mencingerjevem »Abadonu« komentira: »Kaj nakazujejo te beležke? Da je človek ’iznašel čas’. V njem gradi zgodovi- no. Oholo človeško zgodovino. Ta je malenkostna v primeri z večnostjo. V tej oholi zgodovini se človek moti, ker vidi učinke, vzrokov pa ne.« (Truhlar 1977, 36) […] Zato je po Schopenhauerju historično filozofiranje zgrešeno in zato osebno nasprotuje temu, da bi filozofija zgodovine pre- učevala to, »kar vedno nastaja in nikdar ni« (Schopenhauer [1844] 1986, 569). Svet je treba motriti celostno, vendar se ne spraševati »po zakaj, od kod, čemu sveta, temveč edino in samo po kaj« (Schopenhauer 1985, 570). Vprašanje zakaj svet je namreč po Schopenhauerju vedno podreje- no temu kaj sveta; tako odločno trdi, da je onkraj sveta samo izpeljani pojem, v bistvu posledica in ne vzrok. Celotna teorija, tudi filozofija in umetnost, zato pomenijo le ponavljanje in odražanje sveta v pojmih, ki nimajo samo in izključno duhovnega porekla, ampak so hkrati tudi po- polnočutni govor, ki enakovredno vključuje diskurzivno in intuitivno, refleksijsko in doživljajsko. Heglovstvo s svojim historizmom in deklari- ranim optimizmom prihaja po Schopenhauerju celo v bližino katoliciz- ma, zato ne preseneča tale sklep: »Nemški ali novi katolicizem ni namreč nič drugega kot popularizirano heglovstvo. Pri obeh ostane svet nepo- jasnjen, brez dodatnih izpeljav samo obstaja. Preprosto obdrži naziv Bog, človeštvo pa Kristus. Oba sta ’sama sebi namen’, to je, sta pač tu in treba ju je pustiti pri miru, vse dokler traja kratko življenje. Gaudeamus igi- tur! [Veselimo se torej!] In Heglovo poveličevanje države, ki vodi vse do komunizma.« (Schopenhauer [1851] 1986a, 180–81) Za te misli so mu po- znejši marksisti, kot je Max Horkheimer, dali priznanje z ugotovitvijo, da je zgodovini videl v srce (Horkheimer 1961, 14). Čas sesutja socializ- ma boljševiškega izvora, ki končuje dvestoletno obdobje revolucij, po- novno odpira pot k branju in razmisleku o tem, kaj je ta čudni samotar in ljudomrznež želel, ko nas je opozarjal, da dajmo zlo svetovnih razse- 86 BILO JE POVEDANO žnosti ustavljati s čim miroljubnim in nikdar ne z revolucijo, z nasiljem, ki spet poraja samo nasilje. Schopenhauer je bil zelo dolgo ne samo s strani heglovsko razmišlju- jočega uma, žal tudi s strani marksizma, uradnega še posebej, deležen očitka, da njegovemu učasovanju bivajočega očitno primanjkuje čuta za tematizacijo pojma napredka. Toda očitek, da je Schopenhauerjeva fi- lozofija filozofija zaustavljenega napredka, ki prisega na nekakšno brez- časnost, je treba soočiti z dejstvom, da Schopenhauer mnogo bolj kot na- predek sam zaustavlja človeško aroganco. Zaustavlja s čim? Predvsem z etiko – in etika je tista, ki vsak kanček življenja naredi za docela raz- vidnega v tem smislu, ker etično ozaveščeno bivanje spreminja svet v pristno, neodtujeno bivanje, ki obvladuje celo pesimizem. Klic romantike nazaj k naravi v Schopenhauerjevem uporniškem svetu ne pomeni eskapizma […]. Schopenhauer doživljanje narave […] eskapizmu odtegne in ga prenese v človekovo notranjost, da jo s tem ok- repi, predvsem v smislu »ozaveščanja občutja prvobitnosti, ki je v vsa- kem spoznavajočem bitju« (Schopenhauer [1851] 1986b, 25). Če ta obrat k notranjosti pomeni navzočnost mistike, pa je hkrati s tem notranjost kot ključ za bistvo sveta, ker se z njo po Schopenhauerju da razbrati celotni pojavni svet v njegovi soodvisnosti in univerzalni povezanosti vsega z vsem. In ravno ta hen kai pán – eno in vse – je več kot očitna kozmodi- ceja in panteizacija, ki se ji pridružuje poetizacija narave. Zdaj je svet po Schopenhauerju filozofsko berljiv, z vsem izstopa sto- icizem, njegov klic nazaj k naravi ni le romantična nostalgija premožne- ga in samovšečnega misleca, je klic nazaj k duhu sveta. Tukaj gre za hermenevtiko bivajočega, pred katero ne ostaja čisto nič skrivnostno in zagonetno, zavest je spoznavajoča in povzemajoča in nikakor ne več po vzoru absolutnega idealizma konstituirajoča. Ohranja svojo metafi- zično naravnanost, ki pa vsemu absolutnemu po vzoru platonistične- ga zasvetovja odločno reče ne, vendar odgovor spet ni nihilizem. Upor proti absolutnemu idealizmu končuje v etiki, ki ne priznava več absolu- tnih meril, čeprav etika sama zdaj marsikdaj nastopa kot verovanje, celo kot absolutni ideal, ki življenje z vsem osredinja in ga krepi. Prihaja do sovpadanja človekovega notranjega reda z zunanjim, družbenim in obo- 87 CVETKA HEDŽET TÔTH jega s svetovnim redom, harmonični krogotok svetovne biti in življenja v njej je sklenjen. Podobno kot etika nastopa še kultura, ki pri mnogih intelektualcih, ki so sledili Schopenhauerju, pomeni najvišji imperativ bivanja, najbolj osredinjeno življenje. […] Za mnoge je Schopenhauerjeva etika sočutja najdoslednejša krščan- ska etika. Mencingerjev Abadon to etiko imenuje »notranje krščanstvo, katero se ne kaže samo na licu, ampak se javlja v delih pravice in lju- bezni« (Mencinger [1893] 1962, 390), torej kot druga dejavna resnica in ne kot prva, najvišja, ki ljudi nazorsko ločuje med seboj. Kot druga, tj. praktično dejavna, vsebuje izrazito povezovalno moč in učinkuje kot etika. Ta moč notranjosti – kot občutje prvobitnosti – je idejno navzo- ča še pri Kocbeku, ki spregovori o biocentrični metafiziki, saj je kot »sil- na afirmacija življenja« (Kocbek [1974] 1989, 22) in k tej spadata tako sa- modanost sveta kot tudi krščanski etos. […] Tako Schopenhauer pri izgradnji svoje etike za podlago ne jemlje te- odiceje, ampak samo kozmodicejo, in pri tem skuša posredovati kaj od- rešujočega. Ravno zaradi tega ni malo tistih, ki o njegovi filozofiji ugo- tavljajo, da gre pri njej za religiozni ateizem. […] Tako boljša polovica Samorada Veselina, ki je v Mencingerjevem ro- manu Abadon ni mogel osvojiti zli duh Abadon, nakazuje pot iz mrež pesimizma z močjo notranjosti, in če ta moč ne izhaja iz odpovedi tran- scendence na ravni imanence, je primerjava s Schopenhauerjem spet zgovorna in prepričljiva. […] Schopenhauer ni razlagal etike najprej kot etiko, ampak stvarnost sámo in življenje v njej, zato je tudi njegova etika najprej teorija o biva- jočem, ki načenja vprašanje o »vrednosti in nevrednosti nekega biva- nja« (Schopenhauer [1819] 1986, 375), kajti najbolj notranje bistvo človeka je istovetno z bistvom sveta in vsega bivajočega. Vendar volja kot bitno- stno načelo (volja je volja do biti, bivanja, obstoja, življenja), to najbolj notranje bistvo vsega bivajočega, nima samo afirmativnega pomena. […] Skratka, sopomenskost volje je izvirno zlo, to je egoizem, ki je zelo nemoralen. […] »Egoizem je po svoji naravi brezmejen: človek želi brez- pogojno ohraniti svoje bivanje, […] razviti hoče najvišjo možno količino ugodja, […] poskuša razviti v sebi še nove možnosti uživanja. Vse, kar 88 BILO JE POVEDANO se zoperstavi prizadevanju njegovega egoizma, izzove njegovo nejevo- ljo, bes, sovraštvo […].« (Schopenhauer [1841] 1986, 727) […] Iz te težnje izhajajo vsa naša dejanja vse tja do najbolj grobega prisvajanja bogastva in tiranskega gospodovanja po pravilu zase vse, nič za drugega. […] Etika, ki sicer odrešuje, pa ni samo odrešenjska etika, ampak mnogo bolj etika, ki obvladuje svet, skratka etika obvladovanja sveta v tem in tam, kjer je najslabši, kajti trpljenje blaži s tem, da zaustavlja temelj, ki ga poraja. Tu izstopa sočutje, ta sicer najbolj nosilni pojem njegove etike, ki obvladuje človeški egoizem in zlobo. Tako razumljena etika si nikakor ne prizadeva sveta radikalno spremeniti – to ni možno. Schopenhauer se tega zaveda in njegova filozofija ni obsedena od napredka. […] Vsekakor pa njegova etika še zdaleč ni etika tiranije dobrega. Kakšni načelni ateistični drži so več kot dobrodošle tudi tele besede: »V svojih smrtnih stiskah se religija oklepa morale in se rada izdaja za njeno ma- ter – toda to nikakor ni! Prava morala in moralnost nista odvisni od nobene religije, čeprav ju vsaka sankcionira in jima s tem daje oporo.« (Schopenhauer [1851] 1986b, 464) [Iz podpoglavja Abadon v knjigi Demaskirajoče tendence. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete 2018. 65–77.] viri in literatura Horkheimer, Max. 1961. »Die Akualität Schopenhauers.« Schopenhauer-Jahrbuch 42: 12–25. Kocbek, Edvard. (1974) 1989. Svoboda in nujnost. Celje: Mohorjeva družba. Mencinger, Janez. (1893) 1962. Abadon: bajka za starce. V Zbrano delo 2. Ur. Janez Lo- gar. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Nietzsche, Friedrich. (1906) 1991. Volja do moči: poskus prevrednotenja vseh vrednot: iz zapuščine 1884/88. Prev. Janko Moder. Ljubljana: Slovenska matica. Schopenhauer, Arthur. 1985. Philosophische Vorlesungen 1: Theorie des gesammten Vorstellens, Denkens und Erkennens. Ur. Volker Spierling. München in Zürich: Piper. 89 CVETKA HEDŽET TÔTH –––. (1819) 1986. Die Welt als Wille und Vorstellung I. V Sämtliche Werke 1. Ur. Wolf- gang baron von Löhneysen. Frankfurt ob Majni: Suhrkamp. –––. (1841) 1986. Die beiden Grundprobleme der Ethik. V Sämtliche Werke 3. Ur. Wol- fgang baron von Löhneysen. Frankfurt ob Majni: Suhrkamp. –––. (1844) 1986. Die Welt als Wille und Vorstellung II. V Sämtliche Werke 2. Ur. Wol- fgang baron von Löhneysen. Frankfurt ob Majni: Suhrkamp. –––. (1851) 1986a: Parerga und Paralipomena I. V Sämtliche Werke 4. Ur. Wolfgang ba- ron von Löhneysen. Frankfurt ob Majni: Suhrkamp. –––. (1851) 1986b. Parerga und Paralipomena II. V Sämtliche Werke 5. Ur. Wolfgang baron von Löhneysen. Frankfurt ob Majni: Suhrkamp. Truhlar, Vladimir. 1977. Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju. Ljubljana: Župnijski urad Dravlje. Izbor odlomkov iz knjige Demaskirajoče tendence (Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018) pripravil Dušan Voglar. 91 RAZGLEDI, VPOGLEDI OSNOVNA OBLIKA CERKVE Matjaž Črnivec Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana matjaz.crnivec@gmail.com Vprašanje, kaj je Cerkev, se zdi precej samoumevno, vendar čim ho- čemo podati natančnejši odgovor, vidimo, da stvari niso tako preproste, kot se nam zdi na prvi pogled. Obstajajo različne, celo zelo različne pred- stave o tem, kaj naj bi bila Cerkev, kako naj bi se vzpostavljala in kaj naj bi bilo njeno bistvo oziroma njeno glavno opravilo v svetu. Od tega je od- visna celotna vizija in nato tudi konkretna organizacija krščanskega živ- ljenja in delovanja. Gre torej za bistveno vprašanje, kako naj bi kristjani obstajali in delovali v sodobnem svetu, kako naj bi se povezovali in kako naj bi izvrševali misijon »do skrajnih mej sveta«, ki nam je bil zaupan. Jezus o Cerkvi Dejstvo, ki vedno znova preseneča, je, da v evangelijih Cerkev skoraj- da ni omenjena – Marko, Luka in Janez je sploh ne omenjajo, edini dve omembi sta v Mateju 16,18 in 18,17. Grška beseda ekklesía, ki jo najdemo na teh mestih, v antičnem okolju označuje svečani, uradni zbor, ki ima določeno avtoriteto, lahko tudi v političnem smislu; uporablja se na pri- mer za volilno skupščino meščanov, ki odloča o zadevah polisa – dana- šnja ustreznica bi bil parlament. Besedo uporablja tudi Septuaginta, in sicer za zbor Izraelcev pod goro Sinaj (npr. v 5 Mz 4,10 idr.). V Mt 16,18 se zdi, da Jezus subvertira to starozavezno zgodbo in zatr- di, da se bo »njegov zbor«, se pravi »Božji zbor, zbran okrog Mesija«, zdaj Stati in obstati 17(2021): 91-109 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)91-109 92 RAZGLEDI, VPOGLEDI gradil na temelju vere, ki jo je Peter pravkar izpovedal. (Da s pétra ni mišljen Peter, ampak vera, da je Jezus Mesija in Božji Sin, pričujejo raz- lični zgodnji cerkveni očetje.) Temelj Cerkve je torej vera v evangelij, je preprosto spoznanje in javno priznanje, kdo je Jezus – Mesija in Božji Sin, se pravi pooblaščeni izpolnitelj vseh Božjih obljub, on, v katerega se stekajo vsa Izraelova upanja in pričakovanja. Druga omemba Cerkve v Matejevem evangeliju (18,17) je v kontekstu »cerkvene discipline«. Sledijo ji tri vrstice, ki se očitno navezujejo na po- jem Cerkve in ga razlagajo. Prva (v. 18) ponovi obljubo Petru iz 16,19, ki je zdaj razširjena na vse verujoče; to razloži, zakaj je »disciplinska« od- ločitev zbrane Cerkve v vrstici 17 merodajna oziroma »veljavna« celo v nebesih, se pravi pri Bogu. Vrstica 19 nato prinaša obljubo uslišane mo- litve in posebej izpostavi moč skupne, soglasne molitve. Ta vrstica pojas- ni, kako to, da lahko odločitve na zemlji postanejo veljavne »pri Očetu v nebesih«. Vrstica 20 pa vsemu temu dodaja obljubo Jezusove osebne prisotnosti, »kjer sta dva ali trije zbrani v njegovo ime«. V tej vrstici je v resnici podan temelj oziroma podlaga za vse presenetljive ali celo šokan- tne trditve prejšnjih vrstic. Ker je Jezus osebno prisoten med svojimi, so njihove prošnje uslišane, saj jih v nekem smislu moli oziroma posredu- je on sam. In zato tudi njihovi sklepi – storjeni v tem duhu (ali pravil- neje: v Svetem Duhu) – veljajo v nebesih: to so v resnici njegovi sklepi. »V Imenu«, »dva ali trije«, »v sredi med njimi« – obnovitev Božjega svetišča Poglejmo si vrstico 20 pobliže. Biti zbran »v Jezusovem imenu« ozi- roma dobesedno »v Jezusovo ime« pomeni zbrati se k njemu in zaradi njega, zaradi tega, kar on je in kar on dela. To svoje delo Jezus sam ime- nuje kar »evangelij« in je bistveno, skoraj neločljivo povezano z njegovo osebo (glej izraz »zaradi mene in zaradi evangelija« v Mr 8,35 in 10,29 ter siceršnjo rabo izraza »evangelij« v sinoptikih). To »delo evangelija« po Jezusovem vstajenju postane »misijon do skrajnih mej sveta« (prim. Apd 1,8), h kateremu so poklicani Jezusovi učenci. Izraz »biti zbran v 93 MATJAŽ ČRNIVEC Jezusovem imenu« torej vsaj delno sovpada z »vzeti nase Jezusov jarem« (Mt 11,29) in predvideva vsaj »funkcionalno« poistovetenje z Jezusom. Kdor nastopa »v imenu« nekoga, nastopa z njegovo avtoriteto, kot njegov predstavnik, da bi zanj oziroma namesto njega opravil določeno nalogo. Biti »zbran v Jezusovo ime« torej pomeni dvoje: tesno skupnost z njim, druženje z njim v enem duhu (prim. 1 Kor 6,17!) in pa vstopanje v njegov misijon, sestajanje z njim zaradi njegovega dela (delovni sestanek, kjer vodja daje navodila delavcem). Slednje od učencev zahteva držo preda- nosti, poslušnosti in pripravljenosti ne le za osebno, »duhovno« enost z Jezusom, ampak tudi za poenotenje z nameni in s cilji njegovega dela, priličenje njegovemu poslanstvu v svetu. Poleg duhovne ali celo mistične plati ima to zbiranje tudi zelo konkretno, zemeljsko, dejavno razsežnost. Omemba »dveh ali treh« v vrstici 20 se navezuje na »dve ali tri priče« iz vrstice 16 (sicer navedek iz 5 Mz 19,15). V vrstici 20 to dobi novo raz- sežnost: z dvema ali tremi, ki izpovedujejo Jezusovo Ime, se že vzposta- vi temeljno pričevanje o Bogu/Jezusu v svetu. To »pričevanje« kaže v smer »pričevanja«, ki je bilo v skrinji zaveze (2 Mz 25,16.21; šlo je za plo- šči, popisani z Božjim prstom) in ki je dalo ime najprej sami skrinji (2 Mz 25,22; 27,21) in nato celotnemu Božjemu prebivališču oziroma šoto- ru (4 Mz 1,50; 9,15). Zaradi tega avtoritativnega pričevanja je »Cerkev ži- vega Boga« hkrati »Božja hiša« in »steber in opora resnice« (1 Tim 3,15), se pravi »ustanova« resničnega spoznanja Boga v svetu. Na vzpostavitev Božjega bivališča med svojim ljudstvom pa nadalje kažejo tudi Jezusove besede »tam sem sredi med njimi«, saj naravnost spominjajo na besede o postavitvi Božjega šotora v Eksodusu: »In spoz- nali bodo, da sem jaz, Gospod, njihov Bog, ki sem jih izpeljal iz egip- tovske dežele, da bi prebival sredi med njimi; jaz sem Gospod, njihov Bog« (2 Mz 29,46; prim. tudi eshatološki obljubi v Jl 2,27 in Zah 2,14–15). Omenjeno sovpadanje nebeškega in zemeljskega, sobivanje Boga s človekom, lahko pojasni Jezusovo nezaslišano trditev iz vrstice 18, da se na cerkvenem shodu prav zares »urejajo zadeve na relaciji nebesa – zem- lja«. Tu se opravlja prvobitna duhovniška služba, služba posredovanja med Bogom in stvarstvom, ki je bila zaupana že prvemu človeku, izgub- 94 RAZGLEDI, VPOGLEDI ljena s padcem, obnovljena v Izraelu (2 Mz 19,6), v polnosti uresničena v Jezusu (Heb 3,1) ter zaupana vsej njegovi Cerkvi (1 Pt 2,5.9; Raz 1,6). Jezusov izrek v Mt 18,20 ima tudi presenetljivo vzporednico v zgo- dnjem judovskem slovstvu, ki potrjuje zgornje uvide. V talmudskem traktatu Izreki očetov 3,3 beremo: »Če dva sedita skupaj in so v nju- nem pogovoru besede Postave, je Božje veličastvo navzoče med njima«. Možno je, da je določena oblika tega izreka obstajala že v Jezusovem času in jo je Jezus preprosto subverzivno navezal nase, tako kot je počel z mnogimi besedili iz Stare zaveze. V tem primeru je provokacija dvoj- na: »biti v Jezusovem imenu« je izenačeno z Božjo Postavo, Jezusova nav- zočnost pa ni nič manj kot Jahvejeva šekina. Kakor koli, če ta povezava drži ali ne, je gotovo, da se obljuba Jezusove osebne navzočnosti vpisuje v širšo novozavezno temo obnove Božjega svetišča in povratka Jahvejeve slave. Kot vemo, je bilo to pričakovanje med Judi povezano z Mesijevim prihodom. V evangelijih najdemo več mest, ki kažejo, da se je to na nepričakovan, a realen način izpolnilo v Jezusu. V Mt 12,6 je Jezus »večji kot tempelj«. Obtožba v Mr 14,58 (»Jaz bom podrl ta tempelj, ki je narejen z rokami, in v treh dneh sezidal dru- gega, ki ne bo narejen z rokami.«) glede na Jn 2,19 temelji na resnični Jezusovi izjavi. In Janezova izjava »Božja beseda je postavila svoj šotor med nami in videli smo njeno slavo/veličastvo« (Jn 1,14) očitno kaže v isto smer: v Jezusu je Bog odločilno obnovil svoje svetišče, svoje prebiva- lišče med ljudmi, in z njim se je vrnila Božja slava (prim. tudi 2 Kor 4,6!). Mt 18,20 torej predstavlja razširitev te velike Božje obljube na zbrano skupnost: kjer koli se ta zbere »v Imenu«, tam je šekina, tam je resnični Božji tempelj. To témo pozneje razvijejo Pavlova pisma in drugi novo- zavezni spisi (1 Kor 3,16; 6,19; 2 Kor 6,16; Ef 2,21; 1 Pt 2,5; Raz 3,12) ter jo navezujejo predvsem na obljubo Svetega Duha. Mt 18,20 kot temeljna definicija Cerkve Glede na zgoraj povedano lahko sklenemo, da imamo v Jezusovem izreku v Mt 18,20 podano glavno definicijo in utemeljitev Cerkve. Glede 95 MATJAŽ ČRNIVEC na težo povedanega – kjer se zbereta samo dva ali trije »v Jezusovo ime«, tam je že resnično Božje svetišče, pravi tempelj, Jahvejeva šekina – mo- ramo reči tudi naslednje: to je temeljna in zadostna definicija. Kar koli bi Cerkev poleg tega še lahko bila, je drugotno, kot drobni tisk, kot ne- kaj, kar organsko izrašča iz te temeljne obljube Jezusove prisotnosti med svojimi in kar tej obljubi služi. Vse ostalo je v funkciji te obljube, ni av- tonomno, ampak se vzpostavlja (in ukinja) ravno vis-a-vis te obljube. Zakaj je potrebno to poudariti? Ker nič drugega, noben prispevek, no- bena dodatna stvar ne more niti malo povečati tega temeljnega daru, daru sáme Božje šekine v Mesiju Jezusu, ki se po njegovi obljubi resnič- no vzpostavlja oziroma »javlja« že pri dveh ali treh »v njegovem imenu«. Takšen je torej Jezusov »model cerkvenosti«: preprost, neposreden, hkrati ekleziološko nadvse visok (Cerkev ni nič manj kot bivališče sa- mega Boga) in človeško gledano neulovljiv (Cerkev se lahko nenado- ma vzpostavi kjer koli in se nenadoma tudi ukine, čim zbor ni več »v Jezusovem imenu« glede na zgornjo definicijo). Ta model mora torej imeti prednost pred vsemi ostalimi cerkvenimi modeli in jih dejansko lahko tudi pojasni in osmišlja. Poglejmo si torej njegovo razmerje do drugih, danes bolj znanih cerkvenih modelov. Mt 18,20 in drugi modeli cerkvenosti Zakramentalni model Zakramentalni model bi lahko na kratko opisali takole: »Cerkev je tam, kjer so zakramenti« (predvsem Gospodova večerja/evharistija kot Jezusovo vidno ponavzočenje). Z vidika Mt 18,20 lahko takoj rečemo dvoje: takšno gledanje je upravičeno kot »podaljšek« in konkretizacija obljube Jezusove prisotnosti, ki nam je dana. Vendar gre za »funkcional- ni« podaljšek: z zakramenti nam Bog pomaga, da se bolje, konkretneje oklenemo te obljube in jo tudi dejansko, konkretno izkušamo. Mt 18,20 torej po eni strani omogoča visoko »zakramentalno teologijo« (v zak- ramentih dejansko srečujemo Jezusa), obenem pa ji postavlja tudi mejo 96 RAZGLEDI, VPOGLEDI – zakramenti ne posredujejo Jezusa »sami od sebe«, zaradi neke speci- fične obljube, ki bi bila neodvisno vezana samo na njih, ampak ravno in zgolj v moči te prve, temeljne, širše obljube, da bo Jezus med »zbrani- mi v njegovo ime«. (To, recimo, takoj problematizira možnost »priva- tne Gospodove večerje« – za takšno udeleženost v Jezusu sta nujno pot- rebna vsaj dva zbrana.) Toda spet: ravno v moči te prve in širše obljube je Jezus lahko zares, realno, otipljivo navzoč v krstni vodi ter v kruhu in vinu, ker se oboje izvaja po njegovi besedi in ker so okrog teh vidnih podob Jezusovi učenci prav zares zbrani »v njegovem imenu«. Hierarhični model Hierarhični model lahko opredelimo tako: »Cerkev se zbira okrog opolnomočenega voditelja.« V katoliški in pravoslavni tradiciji je ta vo- ditelj škof, ki je udeležen v apostolskem nasledstvu. V evangelijski in še posebej karizmatični tradiciji pa je to »pastor«, ki ga posebej odlikuje- jo Božji darovi. V prvem primeru takšen voditelj svojo avtoriteto izva- ja iz Boga posredno (prek apostolskega nasledstva), v drugem pa nepos- redno (prek karizem Svetega Duha); pogosta je seveda tudi kombinacija obeh »overitev«. V širšem smislu bi lahko rekli, da gre tukaj za visoko vrednotenje cerkvenih služb, ki so razumljene kot pogoj cerkvenosti. Stališča, ki ka- žejo v to smer, najdemo že zelo zgodaj: »Otrok moj, tistega, ki ti govo- ri Božjo besedo, se spominjaj podnevi in ponoči ter ga spoštuj kakor Gospoda, kajti Gospod je tam, kjer se oznanja (Njegovo) gospodovanje.« (Didahe 4,1) Učiteljski vidik (oznanjevanje Božje besede) bomo obravna- vali pozneje, tukaj se ustavimo ob predstavi, da cerkveni voditelj/služ- bovalec v nekem smislu ponavzoči Jezusa. Nekaj pozneje to še odločneje izrazi Ignacij Antiohijski: »Jasno je torej, da moramo na škofa gledati ka- kor na Gospoda samega« (Efež 6,1); »Škof predseduje na Božjem mestu« (Magn 6,1); »[…] naj vsi spoštujejo diakone kot Jezusa Kristusa in tudi škofa, ki je Očetova prispodoba« (Tral 3,1); »Bodite […] pokorni škofu kot (Božji) zapovedi in podobno pokorni tudi starešinstvu« (Tral 13,2); »Kjer nastopi škof, tam naj bo občestvo, kakor je celostna Cerkev tam, kjer je Jezus Kristus« (Smirn 8,2). Takšna predstava se je kmalu ustali- 97 MATJAŽ ČRNIVEC la, kot kažejo Apostolske konstitucije (zbirka spisov iz 3. oziroma 4. sto- letja): »[Škof] je vaš vladar in upravitelj; on je vaš kralj in mogočnik; on je – naslednji za Bogom – vaš zemeljski bog, ki ima pravico, da mu iz- kazujete čast.« (3,26) Kaj lahko rečemo na vse to v luči Mt 18,20? Jezusova obljuba osebne prisotnosti in uslišane molitve seveda omogoča obstoj močnih cerkve- nih služb, ki dejansko delujejo v moči samega Boga in ga torej v dolo- čenem smislu posredujejo in ponavzočujejo. Vendar tako kot pri zak- ramentih moramo tudi tukaj reči: to lahko udejanjajo ne zaradi neke posebne obljube ali oblasti, ki bi bila ločeno, avtonomno, neodvisno za- upana cerkvenim službam, ampak zaradi prve, širše obljube in oblasti, ki je dana »dvema ali trem«. Toda zopet: prav v moči te obljube službe dejansko lahko predstavljajo neposredno »mladiko«, »podaljšek« Jezusa v svet. Zato že v evangelijih lahko najdemo besede, kot so: »Kdor pos- luša vas, posluša mene, kdor pa zavrača vas, zavrača mene.« (Lk 10,16) In še izrecneje v pismih: »Če kdo govori, [naj to stori] kakor Božje bese- de.« (1 Pt 4,11) Jezusova temeljna obljuba torej omogoča funkcioniranje močnih služb v telesu Cerkve, po drugi strani pa jih tudi omejuje, saj se primarna in največja oblast vzpostavlja pred njimi in zato lahko tudi brez njih, še posebej če »službovalci« izgubljajo radikalno ugnezdenost »v Jezusovem imenu« ter začenjajo delovati v svojem ali kakšnem dru- gem »imenu«. Vsaka »oblast«, ki jo imajo cerkveni službovalci, je torej relativna vis-a-vis absolutni oblasti, ki se vzpostavlja (in ukinja!) med »dvema ali tremi …«. Zato novozavezni spisi tudi preferirajo organsko vizijo telesa Cerkve, kjer vsak del oziroma »ud« prispeva k celoti, in ne hierarhične; iz podobnega razloga se zdi, da je vodstvo lokalnih Cerkva v novi zavezi skupinsko, ne individualno (prim. množino »škofov« v Flp 1,1 idr.; ideja »monarhičnega episkopata«, kjer cerkev vodi en škof, se po- javi šele z Ignacijem v 2. stoletju). Ob tem lahko obrobno omenimo še koncept »apostolskega nas- ledstva«. Ta očitno ni (in ne more biti) v nikakršni temeljni zvezi z ob- ljubo v Mt 18,20 – iz nje ne more izhajati niti je ne more omejevati ali po- gojevati. Če se postavimo v leto 150 ali tudi še na konec 2. stoletja, lahko rečemo, da je šlo za zelo pameten, samoumeven in praktičen koncept, 98 RAZGLEDI, VPOGLEDI ki je zgodnje krščanske skupnosti učinkovito varoval pred vdorom gno- stičnih ločin in raznih tujih naukov. Škofje tega časa so bili namreč le nekaj generacij oddaljeni od apostolov (npr. Irenej, škof v Lyonu, je bil učenec Polikarpa, ki je bil učenec apostola Janeza) in so torej dejansko predstavljali čisto konkretno, osebno navezavo na apostole. Prav v tej luči moramo brati tudi Ignacijeve za današnja ušesa pretirane izjave o vlogi škofa – tega Ignacijevega škofa je po vsej verjetnosti postavil kdo od apostolov osebno. Hkrati pa lahko postane jasno, da v poznejših de- setletjih in stoletjih takšna povezava postaja vse šibkejša, saj celo dru- žinski oče ne more zagotoviti, da bodo njegovi otroci hodili po njegovih stopinjah (kot vidimo na mnogih mestih v Stari zavezi), kaj šele njegovi vnuki ali prapravnuki. Tako, recimo, vidimo, da je sredi 4. stoletja ve- liko število škofov, ki so bili vsekakor umeščeni v skladu z apostolskim nasledstvom, sledilo arijanskemu nauku, ki je Jezusu odrekel božansko naravo v polnem smislu besede. To kaže, da sámo nasledstvo ni zados- tovalo, za ovržbo herezije so bili potrebni argumenti iz Svetega pisma. Vendar je to že druga debata, v katero tukaj ne bomo vstopili. Vseeno pa lahko v luči Mt 18,20 potrdimo tudi nasprotno: ker je Božji tempelj ne- kaj, kar ustvarja sam Jezus, naj bi bilo samoumevno, da imajo vsi kristja- ni določeno spoštovanje (če že ne »soglasje«) do zgodovinskih oblik in manifestacij takšnega občestva z Jezusom; še sploh, če je pri tem mogoče zaslediti določeno kontinuiteto v daljših časovnih obdobjih. Združenost s Kristusom namreč presega tako geografske kot časovne meje in nas v duhu povezuje z vsemi »živimi templji« vseh časov. Oba obravnavana cerkvena modela, zakramentalni in hierarhični, v katoliški in pravoslavni praksi seveda sovpadata in se dopolnjujeta: pra- vi zakrament je samo tisti, ki ga posveti ustrezno pooblaščeni cerkve- ni služabnik; duhovnik pa po drugi strani dobiva svojo oblast iz moči zakramenta mašniškega posvečenja. V sodobni karizmatični tradici- ji pa ponavadi srečujemo zgolj drugi model (brez načela apostolskega nasledstva, vendar včasih s primerljivimi nadomestki), ki zaradi naslo- nitve na avtoriteto duhovnih karizem lahko privede do še močnejšega pojmovanja avtoritete cerkvenih služb in zato potencialno tudi do nji- hovih večjih zlorab. 99 MATJAŽ ČRNIVEC Evangelijsko-učiteljski model Oglejmo si še tretji cerkveni model, ki bi ga lahko poimenovali evan- gelijsko-učiteljski in je značilen za protestantizem. Oblikoval se je kot odziv na težave oziroma zlorabe, ki so izhajale iz prvih dveh modelov. Tipično protestantsko razumevanje bi lahko povzeli takole: »Cerkev je tam, kjer se oznanja Božja beseda in kjer se pravilno delijo zakramen- ti.« Nekateri temu dodajajo še tretjo opredelitev: »In kjer se izvaja cer- kvena disciplina«. Ta model po eni strani odgovarja Jezusovi utemeljitvi Cerkve v evan- geliju (Mt 16,18), ki je izpričana tudi na mnogih drugih mestih v Novi zavezi (1 Kor 1,17; 3,10–11; Ef 2,20–21; Kol 1,5–6 idr.), po drugi strani pa se navezuje na poudarek, ki ga je že zgodnja Cerkev (kot smo videli zgoraj) pripisovala pomenu učiteljske službe kot tiste, ki uči in razglaša Božjo besedo. (Spet: Ignacijevo in tudi poznejše visoko vrednotenje škofovske službe izhaja predvsem iz tega, da škof oznanja oziroma »pridiga« evan- gelij ali Božjo besedo.) Za Lutra je Cerkev »kreatura Božje besede«, pri čemer igra ključno vlogo pridiga, ki v tej tradiciji dejansko prevzame vlogo glavnega »zakramenta«. V pridigi vedno znova zaživi in se aktu- alizira Božja beseda evangelija in ta razglas zbira Cerkev in jo v nekem smislu ustvarja ex nihilo. Kjer koli pridigani evangelij naleti na odprta ušesa in srca, nastane Cerkev. Zakramenta krsta in Gospodove večerje sta v tej tradiciji pravzaprav podaljšek pridige, sta »vidna Božja beseda« (Trubar), se pravi razglas evangelija z drugimi sredstvi. In v obeh vrstah razglasa je Jezus osebno, dejansko in dejavno navzoč. S stališča utemeljitve Cerkve, ki jo poda Jezus v Mt 18,20, lahko glede tega modela rečemo naslednje. Kot smo omenili uvodoma, že samo »zbi- ranje v ime Jezusa« predvideva določeno vključenost v Jezusov misijon. Biti zbran »v Jezusovo ime« torej predpostavlja, da je bil med tistimi, ki se »zbirajo«, evangelij že razglašen in sprejet. V tem smislu je evangelij temelj »zbora«, kakor beremo v Mt 16,18. Po drugi strani je ta zbor usta- novljen ravno zaradi tega misijona, se pravi zaradi nadaljnjega razglasa evangelija z besedo in dejanjem, z zakramenti in s čudeži, se pravi z vse- mi sredstvi. Jezus, ki je sredi zbora, je torej začetnik in voditelj misijo- na in hkrati Učitelj svojih učencev. (Ne smemo pozabiti, da je »učenec« 100 RAZGLEDI, VPOGLEDI glavna novozavezna oznaka za »kristjane« – slednji pojem se v celotnem novozaveznem korpusu pojavi le trikrat.) Kot tak Jezus najprej in pred- vsem avtoritativno govori oziroma uči. To se še posebno jasno izkaže v optiki uvida, da je Jezus sam Božja Beseda, kot beremo v janezovskih spisih, in glede na dar Svetega Duha, ki bo »učil« Jezusove učence po njegovem odhodu (Jn 14,26; 1 Jn 2,27). Smisel »zbiranja k Jezusu« mora torej nujno biti »poslušanje njegovega glasu« (Jn 10,27). In če se vrnemo na sliko obnovljenega templja: v notranjem svetišču se je dejansko sli- šal živi glas živega Boga (4 Mz 7,89). V novem svetišču torej to ne more manjkati: živi Bog je govoreči Bog in v svojem svetišču živo govori svo- jemu ljudstvu in ga s tem oživlja. Podobno kot smo rekli pri prejšnjih modelih, temeljna danost oblju- be iz Mt 18,20 omogoča tudi evangelijsko-učiteljski cerkveni model in ga hkrati omejuje. Dejstvo, da je Jezus sam osebno navzoč v svoji Cerkvi, omogoča, da pridigarji razglašajo svetopisemsko besedo v veri in zau- panju, da po njej sam Jezus osebno govori navzočim. Brez prvega drugo ne bi bilo mogoče. Bog hoče, da se v zbrani skupnosti sliši njegov glas. (In glede na Novo zavezo bi morali pridigarjem/učiteljem tukaj pridru- žiti še preroke, ki govorijo po neposrednem navdihu.) Ta živi glas hrani, spodbuja in kara skupnost; s tem jo gradi (1 Kor 14,3–4). Vendar pa ima takó oznanjanje kakor učenje in prerokovanje tukaj tudi svojo mejo: je strogo v funkciji vzpostavljanja tega preprostega občestva s Kristusom, ki se gradi tudi pred tem in onkraj tega. Pridiganje, učenje in preroko- vanje svoje avtoritete in svoje sposobnosti, da posreduje Božjo besedo, ne izvaja iz kakšnega posebnega, avtonomnega, neodvisnega daru ali karizme niti iz kvalitet Svetega pisma kot zapisanega besedila, ampak iz prve, širše obljube in daru Kristusove prisotnosti pri »dveh ali treh«, ki se preliva v mnogotero oznanjevanje Božje besede. Še posebej takšna vezanost izključuje vsakršno oznanjevanje, učenje ali prerokovanje, ki ne izhaja naravnost iz pričujočega Kristusa in ki se k njemu ne vrača kot k smeri, kamor usmerja naslovljence. Primer tega so lahko različna učenja o splošnih »bibličnih principih« ali pa razglabljanja o »bibličnem preroštvu«, ki smo jim danes pogosto priča. Pridiganje, ki ni kristocen- trično, pa naj bo še tako učeno, praktično, dobronamerno ali »mazilje- 101 MATJAŽ ČRNIVEC no«, ni v funkciji preprostega občestva z Vstalim in torej sploh ne spa- da v Cerkev, saj ji je tuje po naravi. Sklep: Cerkev kot aktivna realnost Če povzamemo: v Mt 18,20 in sobesedilu (vključno z Mt 16,19) pre- poznavamo primarno obliko cerkvenosti, ki jo lahko opišemo kot vzpostavljanje Božjega svetišča. K temu sodi »gosti« opis »zbiranja v Jezusovem imenu/v Jezusovo ime«, ki pokriva različne vidike učen- čevske hoje za Kristusom in misijona v tem svetu. V luči te temeljne obljube tudi vse nadaljnje obljube – »To je moje telo« (Mr 14,22), »Z vami sem do konca sveta« (Mt 28,20), »Kdor poslu- ša vas, posluša mene« (Lk 10,16), »Božja beseda je živa in dejavna« (Heb 4,12) idr. – dobivajo svojo moč kot dejanske obljube resnične Kristusove prisotnosti med svojimi. Takšno prvinsko obliko »Jezusovega zbora« lahko poskusimo tudi konkretneje vsebinsko opredeliti. Zanjo naj bi bilo značilno oziroma nujno potrebno vsaj dvoje: klicanje Jezusovega Imena in poslušanje nje- gove besede. Oboje naj bi bilo prisotno vsaj v zametku, kot izrekanje njegovega Imena in naslonitev na obljubo evangelija, navadno pa v pol- ni obliki kot molitev in slavljenje ter kot branje krajših ali daljših od- lomkov iz Svetega pisma in aktivno prisluškovanje učiteljevemu glasu po Svetem Duhu. Če vse to drži, potem lahko rečemo tudi naslednje: Cerkev ima po svojem bistvu naravo aktivne realnosti, ne pasivne danosti. Cerkev je določeno dogajanje, dinamična »dejavnost« s posebno kvaliteto, ne ne- kaj statičnega ali opredmetenega. Razlikovati moramo torej med primarno oziroma temeljno obliko Cerkve, ki lahko obstaja sama zase, in med različnimi možnostmi cer- kvenosti, ki iz nje izhajajo. Te možnosti so Cerkev pogojno, medtem ko je primarna oblika absolutna. Omenjene cerkvene oblike so pogojene ravno s tem, koliko so v neposredni navezavi in funkciji prve oblike. Kot smo videli, jih ta prva oblika po eni strani omogoča, vzpostavlja ter jim 102 RAZGLEDI, VPOGLEDI daje avtoriteto in kredibilnost, po drugi strani pa tudi omejuje ali celo ukinja, če se oddaljijo od svoje temeljne funkcije. Obenem nam to razlikovanje tudi pojasni, zakaj se lahko različne ob- like cerkvenosti same v sebi počutijo tako »samozavestne«. Zato, ker je v njih po različnih poteh ali »sredstvih milosti« prav zares osebno pri- soten Jezus. Večje potrditve in gotovosti ni mogoče prejeti. Kadar pa se ta gotovost in samozavest prevesita v omalovaževanje drugih oblik ter v povzdigovanje nadnje, to ne pomeni drugega kot pozabo izvirne, te- meljne cerkvene oblike, ki je obsežena v preprosti Jezusovi obljubi. Tu gre za pozabo dejstva, da so vse druge cerkvene oblike drugotne, izve- dene, derivativne – pri njih ne gre za en in edini izvir, ki je zavezujoč za vse in ki vse pogojuje. Tega izvira si človeško gledano ne moremo pris- vojiti in od nas terja predvsem eno: poslušnost vere, ki se steguje k dob- ri Jezusovi obljubi. Glede na to bi bilo koristno, da bi vse sodobne oblike cerkvenosti na različne načine omogočale, gojile in spodbujale to primarno, prepros- to srečevanje v Jezusovem Imenu, saj se iz njega napaja, zedinja in dobi- va vitalno moč vse ostalo, kar naj bi bila Cerkev – če naj bo res Cerkev. Ugovori Takšna predstava o Cerkvi v marsičem odstopa od ustaljenih vzor- cev, zato se lahko v zvezi njo pojavijo različni ugovori. Sledi poskus od- govorov na nekatere pomisleke, ki se zdijo najbolj pričakovani. 1. Osiromašena vizija Ugovor: Kar je predstavljeno tukaj, je osiromašena, minimalistična vizija Cerkve, v kateri manjkajo nekateri bistveni elementi. Odgovor: Ta ugovor težko zdrži, če pomislimo, za kaj res gre pri Jezusovi obljubi – za nič manj kot vzpostavitev Božjega templja. Ali je lahko kar koli večje od tega? Ali lahko s čimer koli bistveno dopolnimo to Božje milostno bivanje med ljudmi? Če pogledamo tako, postane jas- 103 MATJAŽ ČRNIVEC no, da so vse ostalo lahko kvečjemu dodatki, dopolnila, »mladike«, ne pa bistveni elementi. Je Cerkev res lahko kaj več od Jezusa, ki je poniž- no, zaveznozvesto prisoten med dvema ali tremi svojimi? 2. Povod za razcepljenost Ugovor: Sprejetje takšnega razumevanja Cerkve in cerkvenosti bi v krščanstvu povzročilo še več kaosa in razcepljenosti. Odgovor: Če pravilno razumemo pojem biti zbran »v imenu/v ime Jezusa«, se to ne more zgoditi, ker gre za vizijo radikalne podvrženosti in samoizničenja ob Jezusu. Za človeško samovoljo, ki dela razdore, ni boljšega zdravila kot Križani, on osebno. Kdo lahko zedini Cerkev, če ne samo On, ki je njena glava? (Če bi jo hotel zediniti kdo drug, bi bil to Antikrist, kakor ugotavlja Solovjov.) Kaj bi jo lahko zedinjalo bolj kot takšna preprosta, radikalna poslušnost in podvrženost Jezusu? 3. Krnitev spoštovanja do obstoječih cerkvenih oblik Ugovor: Takšno razumevanje bi povzročilo upad spoštovanja do de- lovanja obstoječih cerkvenih oblik in služb, ki je že tako nizko. Odgovor: Ravno nasprotno, to bi cerkvenim službam, zakramentom in učenju ravno podelilo pravo čast, ki jo imajo vis-a-vis vzpostavljanja preprostega Božjega svetišča okrog Jezusa. To bi jim dalo pravo mesto in novo vitalno moč za delovanje. Resda bi jim hkrati postavilo tudi mejo, ki pa je tako ali drugače nočejo prestopiti, če res hočejo služiti Jezusu kot mladike na vinski trti. 4. Dihotomija med vidno in nevidno Cerkvijo Ugovor: Pri takšnem razumevanju imamo spet opravka s problema- tičnim in potencialno zavajajočim zoperstavljanjem nevidne Cerkve proti vidni Cerkvi, saj nikoli ne moremo poznati resničnih motivov teh, ki se zbirajo v Jezusovem Imenu. Odgovor: Motivov teh, ki se zbirajo, resda ne moremo poznati, ven- dar za praktično rabo zadostuje, da upoštevamo to, kaj zbrani izreka- jo kot svoj namen. Če kdo pri tem hlini pravo pobožnost, je to njegov 104 RAZGLEDI, VPOGLEDI osebni problem; srečanje, ki ima za izrecni cilj zbiranje in združenje s Kristusom, moramo sprejeti in spoštovati kot takšno. 5. Nominalno shajanje »v imenu Jezusa« Ugovor: Kaj pa srečanja, ki se nominalno izvršujejo »v imenu Jezusa«, vendar v njihovi vsebini Jezusa in njegovega misijona ni oziroma sko- rajda ni, temveč so v ospredju drugi cilji (razne »duhovne izkušnje« ali »pobožnosti«, ki niso vezane na Jezusa in njegov evangelij, politič- ni, kulturni ali drugi socialni cilji ipd.). Nenazadnje so se v zgodovini »v imenu Jezusa« vršile tudi vojne, mučenja in vrsta drugih bogoklet- nih hudodelstev. Odgovor: Ta ugovor je resnejši od ostalih, ker nanj ni mogoč preprost odgovor. Rekli smo, da načelno zadostuje izrecno in jasno izražena na- mera tistih, ki se zbirajo, namreč, da se zbirajo k Jezusu zaradi prepros- te skupnosti z njim in zaradi nadaljevanja njegovega evangeljskega misi- jona. Rekli smo tudi, da sta za takšen shod značilna klicanje Jezusovega imena in poslušanje njegovega glasu. Seveda pa je mogoče, da zbrani takšen namen izrecno potrdijo, da zraven tudi molijo in pri tem navede- jo tudi kakšno svetopisemsko vrstico, a vendar je glavna vsebina sreča- nja zaradi takšne ali drugačne »cerkvene kulture« (ki določa, kaj in kako »se dela«, kaj je normalno in kakšen je horizont pričakovanja) usmerje- na kam drugam. Tukaj ne moremo drugače, kot da presojamo od pri- mera do primera in opazujemo, kam gre celota, ne glede na morebitne moteče ali deviantne posameznosti. Gre v smer gradnje Božjega svetiš- ča in širjenja njegovega kraljestva ali ne? Poveličuje Jezusa in njegovo delo na zemlji ali ga zamegljuje oziroma potiska na stran? Posebej tež- ki so primeri srečanj, kjer je lahko »klicanja Imena« in »Božje besede« tudi količinsko veliko, nameni pa so vprašljivi (npr. molitvena srečanja v podporo določenemu političnemu cilju oziroma voditelju ali pa mo- litvena srečanja, ki imajo za cilj določeno psihološko stanje, morda ču- stveno ozdravljenje, ponavadi označeno kot »duhovno izkustvo«). Tukaj preprosto potrebujemo modrost Svetega Duha, ki nam tudi daje daro- ve razločevanja duhov (1 Kor 12,10). Eno od meril je lahko naslednje: ali lahko omenjanje Jezusa na določenem srečanju preprosto zamenja- 105 MATJAŽ ČRNIVEC mo z omenjanjem nekakšnega splošno pojmovanega »Boga« ali božan- stva, tako da se izgubi vsa Jezusova specifika (učlovečenje, nauk, smrt na križu, vstajenje, dar Svetega Duha, misijonsko poslanstvo učencev)? Če je odgovor na to da, potem žal, kljub vsej pobožni govorici in okras- ju, to srečanje ne kaže, da je shod k Jezusu, torej Cerkev. Še posebej ve- lja biti pozoren na specifiko Jezusovega križa, ki je vedno najbolj spo- takljiv element evangelija in se ji ljudje najraje izogibajo. Toda: »da bi zbral razkropljene Božje otroke,« je Jezus moral umreti (Jn 11,52); zato ta isti križ nujno označuje življenjsko pot učencev (Mr 8,34), ki se zbirajo »v njegovem imenu«. Kjer je križ razveljavljen, to ne more biti Jezusov zbor (1 Kor 1,17; Flp 3,18–19). 6. Negotovo, nepregledno, nenadzorovano Ugovor: Tako razumljena Cerkev je nekaj negotovega, nepregledne- ga in nihče je ne nadzoruje. Odgovor: Če imamo res opravka s prebivanjem samega Boga med ljudmi, tako tudi mora biti. Božje bivališče ni »delo človeških rok« (Apd 7,48), človek ga ne more izdelati, ga nadzorovati ali ga pogojevati, am- pak lahko vanj zgolj ponižno vstopi kot nekdo, ki je slišal dobro besedo evangeljske obljube. Človek ne more upravljati z Bogom. Kot smo rekli, lahko Jezus tak prostor vzpostavi kadar koli in kjer koli in ga lahko ka- dar koli in kjer koli tudi ukine. Dejstvo, da je človek v tem čudežu res- nično udeležen, ne pomeni, da ima nad njim oblast, ampak da ima z njim povezano službo – se pravi podrejeno, a aktivno vlogo. Ta vloga je podobna službi Levitov v Stari zavezi; tem je bilo zaupano, da so nosi- li različne dele »šotora pričevanja«. Ko so se ustavili na določenem kra- ju in iz posameznih delov sestavili šotor, je nanj legel oblak Božje priso- tnosti. Njihovo postavljanje in sestavljanje ni ustvarilo oblaka, temveč je oblak prihajal po milostni Božji obljubi in zavezi. Njihovo postavlja- nje po Božjem naročilu je zgolj udejanjilo oziroma konkretiziralo Božje milostno pojavljanje v svetu. Bilo je posledica Božje milosti, ne njen po- goj. Prav zato tudi Jezusovo pojavljanje med svojimi ni nekaj negotove- ga, saj je njegova obljuba glede tega povsem jasna in trdna, tako da se nanjo lahko zanesemo. Celota Božjega čudeža pa od posameznika in 106 RAZGLEDI, VPOGLEDI skupnosti seveda zahteva, da zavzame ponižno in poslušno držo in da v njej tudi vztraja. 7. Izključitev ustaljenih cerkvenih dejavnosti iz Cerkve Ugovor: Ali s takšno definicijo iz Cerkve ne izključimo mnogih de- javnosti, ki samoumevno spadajo vanjo, kot so na primer skrb za ubo- ge, razširjanje krščanske literature, ukvarjanje s cerkveno umetnostjo, teološke razprave in podobno? Odgovor: Uporabnost vsake definicije se izkaže pri njeni uporabi. Preden obravnavamo našteta področja in mnoga njim podobna, naj opozorimo, da zgornja definicija pojem Cerkve vsekakor razširi na ne- katere prakse, ki ponavadi veljajo za obstranske. Na primer družinska večerna molitev ali sestajanje dveh prijateljev, ki v službenem času med odmori za malico skupaj bereta in premišljujeta določeno svetopisem- sko knjigo – oboje je Cerkev v pravem, strogem pomenu besede. Zgoraj omenjene dejavnosti nas opozarjajo, da v krščanski skupnosti, še posebej, če je večja in razvitejša, obstajajo dejavnosti, ki ne ustrezajo opredelitvi iz Mt 18,20, vsaj ne v dobesednem smislu, vendar so vseeno potrebne za misijon Cerkve v celoti in tudi za udejanjanje konkretnih oblik občestva s Kristusom. Če se te dejavnosti organsko vklapljajo v ce- lotno »ekonomijo« Božjega sestopanja in prebivanja med ljudmi kot njen sestavni del, lahko zanje upravičeno rečemo, da predstavljajo Cerkev v širšem, drugotnem pomenu. Definicija Cerkve iz Mt 18,20 nam lahko pomaga razumeti, kaj je tisto središče, od katerega je odvisno vse osta- lo, kaj je tista »dejavnost s posebno kvaliteto«, ki je Cerkev po naravi in h kateri morajo biti vsaj v določenem smislu usmerjene tudi te drugotne dejavnosti, če naj bodo Cerkev v tem širšem smislu besede. Pri presojanju te drugotne cerkvenosti lahko izpostavimo dve merili. a) Vsebinska bližina temeljni obliki Cerkve oziroma potrebnost/ko- ristnost določene dejavnosti za udejanjanje temeljne oblike določa »raven« njene cerkvenosti. Na primer: skrb za revne je vsebinsko zelo blizu temeljni realnosti Cerkve, že zato, ker sledi neposredni Kristusovi zapovedi, pa tudi zato, ker gradi občestvo s Kristusom, ki 107 MATJAŽ ČRNIVEC je skrit v ubogih (Mt 25,31–46). Cerkveni krožek ljubiteljev določene- ga športa pa te bližine in nujnosti nima, čeprav ga je mogoče upora- biti za evangelizacijo. b) Temeljna oblika določa tudi način konkretnega izvajanja vseh sekun- darnih dejavnosti. Če naj bodo te dejavnosti res Cerkev vsaj v tem drugem, širšem pomenu, potem jih treba izvajati »kot da je Kristus sredi med njimi« – ker v resnici tudi je. To pomeni, da ne morejo preprosto slediti zgolj profesionalnim ali katerim drugim sekular- nim standardom, kriterijem in vzorcem, ampak morajo biti prežete s spoznanjem o Jezusovi navzočnosti med in v sodelavcih ter v celo- ti operacij nasploh. To bo med drugim povzročilo, da bodo takšne dejavnosti izvrševane z upoštevanjem zelo specifičnega krščanskega etosa, ki je tuj golemu profesionalizmu. Tukaj lahko prejšnja primera obrnemo: skrb za revne se lahko izvaja zgolj birokratsko, formalno, brez iskanja skupnosti z ubogimi in torej s Kristusom – takšna dejav- nost ni Cerkev, ker bi jo brez ostanka enako lahko opravila tudi dr- žavna služba socialnega skrbstva. Krožek ljubiteljev določenega špor- ta pa je lahko sredstvo za poglabljanje iskrenih vezi med sokristjani, ki ima vizijo proslavljanja Božje lepote in prisotnosti v stvarstvu; hkrati je lahko odprt za vključevanje drugih, ki Božje ljubezni še ne poznajo. Tak »krožek« je lahko Cerkvi vsaj zelo blizu. V tako opredeljeno širšo obliko Cerkve lahko pogojno prištevamo tudi dejavnosti različnih »paracerkvenih« organizacij (karitativnih, so- cialnih, izobraževalnih, založniških, aktivističnih ipd.), seveda v tolikšni meri, kolikor ustrezajo navedenima dvema meriloma. Kot že prej tudi tukaj preprosta klasifikacija ni mogoča, ampak lah- ko zgolj opazujemo vsak primer posebej in v njem iščemo znamenja, od- seve, bližino temeljni naravi Cerkve. Vsaka takšna presoja bo nujno od- visna od posameznikovih prepričanj, izkušenj in stališč. Morda je zato prav zaključiti, da zunanji rob Cerkve nikoli ni vnaprej jasno določen, ampak ga lahko zgolj vsakokrat na novo razbiramo v luči osebne šeki- ne njega, ki prihaja med »dva ali tri«. 108 RAZGLEDI, VPOGLEDI 8. Branje izven konteksta Ugovor: Razumevanje Mt 18,20, kot je predstavljeno zgoraj, ne upo- števa konteksta. Ta vrstica se nanaša zgolj na cerkveno disciplino (gl. Mt 18,15–19) in je ne moremo jemati kot splošno trditev. Odgovor: Proti takšnemu ozkemu razumevanju govori vrsta dejstev: a) Vrstice 15–17 so v ednini, medtem ko je začetek vrstice 18 povsem brez potrebe v množini, kar nakazuje spremembo ali razširitev predmeta. Vrstica 18 sicer v tem kontekstu deluje kot razlaga prejšnjih treh vr- stic, vendar imamo enako obljubo že prej v Mt 16,18–19, kjer je kon- tekst bistveno širši: gre za utemeljitev Cerkve na veri, ki jo izpove Peter, ter za presenetljivo obljubo oblasti in moči, ki ju bo ta Cerkev imela, namreč za neposreden stik z Bogom (»nebesa«), ki ji bo omo- gočal avtoritativno sprejemanje odločitev, kaj je dovoljeno in kaj ne. Navezava Mt 18,18 na Mt 16,18–19 dodatno potrjuje ugotovitev, da gre Jezusu v Mt 18,18–20 za »temeljno definicijo Cerkve«. b) Vrstica 19 se začne: »Ponovno vam resnično povem …«, kar nakazu- je novo misel. c) Besede »v kateri koli zadevi, za katero bosta prosila« brez dvoma jas- no govorijo, da tukaj ne gre le za disciplinska vprašanja, ampak za katero koli prošnjo. Vsaj tukaj, če ne že v vrstici 18, je pomenski do- seg obljube torej razširjen. č) Omenjanje »dveh« v vrstici 19 in »dveh ali treh« v vrstici 20 tudi ni logično glede na vrstico 17, kjer je perspektiva očitno že razširjena na večjo skupino, kot sta dva ali trije. Očitno gre tu za novo misel ozi- roma drugačen pomenski vidik. Vrstici 19–20 (ali morda celo 18–20) sta torej nekakšno dodatno pojasnilo, kakšno moč ima harmonična skupnost samo dveh ali treh Jezusovih učencev. Ti so namreč dovolj, da se vzpostavi avtoritativno »pričevanje« o njem. d) Jezusova trditev v vrstici 20 je očitni vrhunec odlomka. Tako glede na širši kontekst (temeljna obljuba Kristusove prisotnosti na začetku in koncu Matejevega evangelija, glej zgoraj) kot z ozirom na pomen- ljivo podobnost s starozaveznimi eshatološkimi obljubami (prim. Jl 2,27; Zah 2,14–15 idr.) in sploh glede na vzporednico z omenjenim ra- 109 MATJAŽ ČRNIVEC binskim izrekom je preprosto nemogoče, da bi pomen vrstice 20 zo- žili zgolj na problematiko vrstic 15–17. Vse te vzporednice zahtevajo širšo razlago. e) Vrstica 21 se ne nadaljuje s cerkveno disciplino, ampak z vprašanjem odpuščanja, kar je sicer povezana, ne pa ista tema. Prav tako mora- mo vrstici 19–20 (ali morda celo že vrstico 18) razumeti kot poveza- no, ne pa identično temo glede na vrstice 15–17, saj nenazadnje tudi te sledijo sorodni, nikakor pa ne enaki temi iz vrstic 6–14. f) Nasploh je znano, da je evangelist Matej pogosto kombiniral sicer sa- mostojne Jezusove izreke v nekakšne ohlapne tematske sklope (prim. npr. Mt 6,19–24 z Lk 12,33–34; 11,34–36; 16,13). Več razlagalcev izrec- no trdi, da sta vrstici 19–20 ločen Jezusov izrek, ki ga je Matej temat- sko zbral v četrti daljši Jezusov govor v svojem evangeliju, ki obsega celotno 18. poglavje. To nam še dodatno narekuje, da pomena vrstic 19–20 ne smemo zamejiti z neposrednim sobesedilom. Vztrajati pri ozki razlagi je torej neodgovorno do teksta, kakor ga imamo pred sabo. 111 CERKEV ADVENTISTOV SEDMEGA DNE V SRBIJI Zorica Kuburić Filozofska fakulteta Univerze v Novem Sadu, Novi Sad zoricakuburic@gmail.com Adventisti imajo zelo specifičen sistem verovanja s sedemindvajse- timi členi vere, ki jih mora vsak vernik preučiti skupaj z duhovnikom, sam ali v skupini, preden se zaobljubi Bogu, preden je krščen in vklju- čen v cerkev. Verovanja Cerkve adventistov sedmega dne (ustanovljene leta 1863 v ZDA) so predstavljena v knjigi Verovanje adventistov sedme- ga dne (Bacchiocchi et al. 1994). Emilio Knechtle meni, da adventisti ne opredeljujejo in predpisujejo posebnega Creda, posebne veroizpovedi, niti seveda ne verujejo kar koli, temveč upoštevajo kot temelj svoje vere Sveto pismo v celoti (Knechtle 1980). Kljub temu pa je vprašanje »Kdo so adventisti sedmega dne in kaj verujejo?« zahtevalo neko selekcijo na tem temelju. Knechtle je razporedil adventistične nauke v tri skupine. Prva skupina temeljnih verovanj je skupna vsem evangeljskim prote- stantom in vključuje 53 % členov vere. Drugo skupino tvori 33 % členov vere, ki jih različne konservativne krščanske cerkve različno interpre- tirajo. Adventisti verujejo, da se vsak človek sam odloči, ali bo sprejel Kristusa ali ne, kar pomeni, da ne verujejo v predestinacijo; verujejo, da je dekalog stalno vodilo in merilo za življenje vseh ljudi in vseh ljudstev in da ga zato ne smemo niti opuščati niti spreminjati; obred krsta izvaja- jo z enkratno potopitvijo v vodo in ne priznavajo niti škropljenja z vodo niti trikratnega potapljanja; verujejo, da je bil človek ustvarjen tako, da bi lahko postal nesmrten, če bi prestal preizkušnjo; grešniki bodo zara- di svojih zlih del na koncu uničeni v gorečem jezeru, se pravi da adven- tisti ne verujejo v večni pekel, ampak v popolno izginotje greha; veru- Stati in obstati 17(2021): 111-121 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)111-121 112 RAZGLEDI, VPOGLEDI jejo, da spoštovanja sedmega dne – sobote – obvezuje vse ljudi (od tod njihov naziv); verujejo, da je Bog svet ustvaril dobesedno v šestih dneh in ne z evolucijo; sodijo, da morata biti cerkev in država ločeni; vzdržu- jejo se alkohola, tobaka, mamil in hrane, ki je po Bibliji nečista. Tretja skupina naukov obsega 14 %, je specifična za adventista in se nanaša na eshatološka vprašanja; prav tem dajejo v svojem nauku poseben pouda- rek. (Knechtle 1980; Knechtle in Sohlman 1981) Adventisti verujejo, da je Sveto pismo Stare in Nove zaveze zapisa- na Božja beseda, posredovana z božjo inspiracijo svetih božjih ljudi (Bacchiocchi et al. 1994). Dar prerokovanja je bil ob začetkih adventi- stične skupnosti najpomembnejši božji dar, saj so zgradili svojo identi- teto na verovanju v preroški dar Ellen White (1827–1915) (Kuburić 2006). Biblijsko vrstico iz Razodetja so kasneje interpretirali tako, da so iden- titeto adventistične skupnosti povezali s »cerkvijo preostalih«: »Zmaj pa se je razjezil nad ženo in se bojeval proti preostalim iz njenega rodu, proti tistim, ki se ravnajo po Božjih zapovedih in imajo Jezusovo priče- vanje.« (Raz 12,17) Tako pričevanje (potrdilo/certifikat) naj bi bilo pre- rokovanje Ellen White. V njihovem verskem sistemu je pomemben poudarek na obnašanju vernikov, na adventističnem way of life. Verujejo, da je posameznik tem- pelj, v katerem živi Sveti duh, zato mora skrbeti za zdrave življenjske na- vade, da bi ohranil nadzorni center svojega telesa, duha [angl. mind], ki je prebivališče, dom Kristusovega Duha. Adventisti tako že sto let po- udarjajo pomen zdravih življenjskih navad. Ta poudarek na skrbi za zdravo življenje očitno prinaša tudi posvetne koristi: najnovejše razi- skave naj bi ugotavljale, da so adventisti v vsej populaciji najmanj priza- deti od vseh razširjenih bolezni (Walton, Walton in Scharffenberg 1981; Nieman in Stanton 1988; Kuburić 2019). National Geographic na primer piše (november 2015), da so zaradi svojega življenjskega stila zgled dol- goživosti. Zaradi vpliva, ki ga ima način življenja na duhovno izkušnjo, postavlja adventistična cerkvena organizacija kot minimalno zahtevo, da nekdo postane njen član, vrsto življenjskih pravil, ki jih je treba spo- štovati. Ta pravila vključujejo abstinenco od alkohola, tobaka, kemič- nih sredstev, ki vplivajo na možgane in duha, nečiste hrane, kar vse naj 113 ZORICA KUBURIć bi dokazovalo povečevanje krščanske izkušnje pri oblikovanju in upo- rabi prostega časa. (Kuburić 2014) Adventisti verjamejo, da je zdravstve- na reforma desna roka evangelija. […] Z vidika verskih skupnosti, ki imajo za poslanstvo, da oznanjajo evangelij vsem ljudstvom, je proces konverzije, spreobračanja, nekaj le- gitimnega. Ker pa konverzija pomeni opustitev starega sistema in izbiro novih ciljev, to ne more pustiti ravnodušnih skupnosti, ki v tem proce- su izgubljajo. Krščanstvo je zgodovinsko zraslo iz razmerja med svobo- do, da se izbere Kristusov nauk, in pripravljenostjo, da se ostane v tako izbrani cerkvi. V svojem poizkusu znanstvene raziskave rasti adventi- stične cerkve se bom osredotočila na empirično raziskavo konverzij v Srbiji, v obdobju enega stoletja, odkar v Srbiji obstoje in misijonirajo pro- testantske cerkve. Misija je za take cerkve zadeva njihovega zemeljske- ga preživetja in ne le onstranskega odrešenja. Procesi konverzije pritegujejo pozornost tako političnih in cerkve- nih struktur kot znanstvenikov. V svojem bistvu je konverzija notra- nja transformacija in sprememba usmeritve. Sprememba usmerjenosti mišljenja in delovanja se običajno začne s srečanjem nekoga, ki išče, z nekom, ki pozna (odgovor). Duhovne skupnosti se rodijo iz interakci- je procesov pričevanja. O tem sem pisala v članku Spreobrnitev v religi- jo, ki ti spregovori (2009). Protestantizem je prišel v Srbijo iz Evrope, toda v Srbiji je dobil neke srbske značilnosti. Protestantov se je Srbiji oprijel izraz »novoverci« že od takrat, ko so v 19. stoletju nazarenci začeli preobračati pravoslavne Srbe v »novo vero«. Po stotih letih misijonskega dela je adventistična cerkev na ozemlju Srbije najmočnejša protestantska skupnost med tistimi, ki niso vezane na neko manjšinsko narodnostno osnovo [kot na primer evangeličan- ski Slovaki]. Po ljudskem štetju 2002 se skoraj 20.000 prebivalcev izre- ka za pripadnost neki varianti adventizma. Glavna struja adventizma, ki jo predstavljajo sledilci Ellen White, je versko gibanje, ki temelji na misijonarski dejavnosti. Branko Bjelajac piše o začetkih adventizma v Beogradu s prihodom diplomanta misijonarske šole v Fridensauu (Nemčija) Maxa Ludwiga 114 RAZGLEDI, VPOGLEDI leta 1909 v Beograd. Uradno je bila prva adventistična skupina usta- novljena 12. decembra 1909. Dnevnik Politika je sicer v svojem članku o adventistih 12. 9. 1923 kot začetek delovanja adventistov v Kraljevini Srbiji zabeležil letnico 1905. Leta 1911 je beograjski pravoslavni pop Ljubomir Mitrović po naročilu svojih cerkvenih oblasti prisostvoval ci- klusu adventističnih srečanj, zapisal svoje vtise in jih objavil v knjiži- ci z naslovom Religiozni vandrovci. Narejen je bil seznam tistih, ki so bili pripravljeni na konverzijo, in tistih, ki so ji izrecno nasprotovali. (Bjelajac 2003) Adventisti so postali uradno priznana verska skupnost z odlokom ministra za verske zadeve 30. septembra 1922, s čimer jim je bila dovo- ljena svoboda opravljanja verskih dejavnosti. Rast adventistične cerkve je bila opazna. Leta 1923 je jugoslovanska Zveza adventistov štela 26 cerkva in okrog 500 vernikov. Toda nova vla- da z novim ministrom za verske zadeve je 5. maja 1924 delovanje adven- tistov in nazarencev prepovedala. Razlog za tako stališče vlade in tradi- cionalnih cerkva je bil po Bjelajcu verjetno v statistiki: leta 1926 je bilo adventističnih vernikov 1.093 in čez dve leti že 1.728. Leta 1929 naj bi bilo v Jugoslaviji več kot 1.600 adventistov, zbranih v 84 krajevnih cerkvah. Ob koncu 20. stoletja je bilo v Srbiji okrog 6.600 vernikov, 3.081 v Vojvodini in 3.077 v preostali Srbiji. Taka porazdelitev ostaja vse do da- nes, ko naj bi bilo članov adventistične cerkve že več kot 10.000 (sku- paj s člani njihovih družin je verjetno število štirikrat večje). (Bjelajac 2010, 123, 135) Razvoj adventizma v Srbiji v zadnjem stoletju lahko vidimo kot tipi- čen primer razširjanja nove religije v novem okolju. Samo v beograjski osrednji adventistični cerkvi je bilo v tem času krščenih 3.500 vernikov. Cerkvene knjige jih sicer ne beležijo ustrezno: zaradi zaščite zasebno- sti vernikov ne navajajo vseh, ki so se zaobljubili Bogu proti volji svo- jih družin, sorodnikov ali prijateljev; razlog za nebeležnje je tudi zašči- ta vernikov pred državnimi ustanovami, saj vztrajajo, da je religioznost zasebna zadeva vsakega posameznika. Kot osrednja katedralna cerkev je imela vedno dovolj članov za svoj obstoj in delovanje ter dajala ton tudi drugim cerkvam. V empirični analizi se bom osredotočila na ra- 115 ZORICA KUBURIć zvoj adventizma v Zemunu, bistveno manjši občini, kjer lažje spremlja- mo spremembe v daljšem obdobju. Cerkvena občina v Zemunu Začetki cerkve adventistov sedmega dne in njene misijonske dejav- nosti v Zemunu1 segajo v leto 1933. V cerkveni knjigi je zabeleženo 621 vernikov, od tega 68 % žensk in 32 % moških. Od začetkov do danes se je izmenjalo mnogo pridigarjev, v skladu z naukom in prakso adventi- stične cerkve, da vsakih nekaj let zamenja pridigarja. Od začetkov do leta 2004 je bilo tako 18 pridigarjev (in trije asistenti), ki so se menja- li vsake 4 leta. Premeščanje pridigarjev spremljajo spremembe na ravni regije vsake 3 leta in volitve vodstvenega odbora cerkve v regiji vsakih 5 let. Južna regija, kamor spada zemunska občina, je imela tako do zdaj 14 predsednikov. Življenje in delo pridigarjev je tako odvisno od vodstve- nih struktur ter od pridigarjeve osebnosti ter zmožnosti, da izpolnjuje zahteve svojega poklica, dobro sodeluje z vodilnimi cerkvenimi organi v regiji in Zvezi, z verniki in socialnim okoljem, v katerem misijonsko deluje. Na čelu krajevne cerkve je cerkveni odbor s predsednikom, voli- jo ga vsako leto, kar omogoča, da so člani zamenjani ali ponovno izvo- ljeni. Vpogled v življenje in delovanje različnih krajevnih cerkva pokaže, da je najbolj nestabilna vodstvena struktura na ravni cerkvene občine, saj je na novo postavljena vsako leto s strani starih vernikov in tistih, ki so bili na novo pokristjanjeni. Profesionalni cerkveni delavci zasedajo v cerkvi tri vrste položajev: položaj škofa ali duhovnika v občini, ki je neposredno povezan s krajem in verniki (ter odvisen od njih); položaj administratorja, ki ne opravlja obredov, njegov profesionalni položaj je stabilnejši in je redkeje zamenjan; položaj uradnikov Zveze, ki se reor- ganizirajo le vsakih 5 let. Širjenje adventizma na teh območjih je bilo sistematično. Vsako leto so bile organizirane javne kampanje pridiganja, imenovane evangeliza- 1 Del sledečega poglavja je bil že objavljen v Kuburić 2004. 116 RAZGLEDI, VPOGLEDI cija. Njihov cilj je bil seznanjati publiko z bližnjim Kristusovim priho- dom in potmi za odrešitev samega sebe od greha in tega sveta od zla. Evangelizaciji so sledila predavanja in seminarji. Ti so poizkušali odgo- varjati na razna vprašanja, povezana s prerokbami v Bibliji. Tisti, ki so vztrajali na predavanjih in seminarjih, so postali jedro skupine, ki se je pridružila cerkvi, in imeli so občutek, da so odkrili nekaj, kar so iska- li vse življenje. V starejših časih so se novim vernikom pridružili izbra- ni dotedanji člani, ki so jih uvedli v življenje cerkve in jim dodelili raz- lične naloge pri obredih in dobrodelnih dejavnostih. Vedno bolj pa se je uveljavljala druga pot – da so za skupino tistih, ki so najdlje vztraja- li pri predavanjih in še naprej kazali interes za verske zadeve in način življenja, kot ga je zahteval adventistični verski sistem, ustanovili novo cerkev, ki so se ji pridružili najaktivnejši in skrbno izbrani starejši člani. Podala bom pregled obeh variant cerkvenega organiziranja v Zemunu. Odkrite vizije, jasna obzorja, zavest o lastni vlogi in mestu na tem svetu v procesu odrešenja sveta v bližnjem času – vse to močno moti- vira vernika za reševanje tudi njegovih bližnjih/sorodnikov, da se jih z navdušenjem zbira, da pridejo in slišijo resnico. Resnica je močna in dovolj je, da se ji posameznik podredi in se z zaupanjem pridruži skup- nosti. Kasnejši stalni stiki z verniki to zaupanje sicer demistificirajo, saj tudi sami niso svetniki, čeprav bi to hoteli biti. Po izvedenih raziskavah (Dudley 1992, 18 in Dudley 1999) povprečno vsak drugi vernik zapusti skupnost, največkrat mladi ljudje, ki hočejo biti svobodni pri izbiri svo- jega zakonskega partnerja, ali ker njihovo delo ne prenaša religioznega življenja, ali ker ne zmorejo doseči standardov pričakovanega obnaša- nja, ali ker so razočarani nad sabo ali drugimi verniki … Tako se do- gaja, da polovica navdušencev skupnost vernikov zapusti. Toda bili so vendarle obogateni z novim izkustvom, ki jih po obdobju življenja brez boga pogosto pripelje nazaj v cerkev, ko se upokojijo, po razvezi zakona ali po drugih izgubah, ko kljubovanje bogu zamre in se zgodi kesanje, ki jih privede k ponižnosti in predanosti, ki jo nihče ne more več zatreti. V Jezusovi pridigi o izgubljenem sinu in njegovem bratu sta opisana dva tipa vernikov. Brat, ki je vseskozi zvest domu, je nesrečen, ker oče z njim ravna enako kot z bratom, ki je iskal srečo zunaj očetovega doma. Tisti, 117 ZORICA KUBURIć ki se vrnejo, so pogosto privilegirani, ker jih očetova ljubezen pripravi, da so zmožni odpuščanja. Kot med otroci v družini tudi med verniki v skupnosti lahko prihaja do ljubosumja in zavisti, ki otežuje odnose in medsebojno razumevanje. Verniki, ki so prva generacija spreobrnjen- cev, in verniki, ki so že rojeni v družinah z adventistično tradicijo, so pogosto razpeti med ljubeznijo in ljubosumnostjo, med sodelovanjem in tekmovanjem. Spreobrnjenci so velik zaklad: njihova nova duhovnost osveži vsako cerkev in jo naredi za rastočo družino; njihovo mesto je v vsaki cerkvi, ki bogati dinamiko svojega življenja. V cerkvenih knjigah imamo po zaslugi krajevnih duhovnikov zabeležene vse člane cerkve v zaporedju, kot so bili krščeni, tudi tiste, ki so odšli ali bili ekskomunici- rani. Zabeleženi so datumi krsta, rojstva in sprejema. Če je bil član kas- neje izključen, če je odšel ali umrl, njegovo ime ni izbrisano in podatki o njem ostajajo. Na osnovi teh podatkov, ki so jih zbrali v cerkvenih ob- činah, dobimo naslednjo sliko: Med letoma 1933 in 1999 je bilo krščenih 621 vernikov. Od teh jih je bilo 73 kasneje izključenih (12 % vseh krščenih). V začetku je bilo število izključenih večje, medtem ko so bili v zadnjem desetletju verniki redko ekskomunicirani, tudi če dalj časa niso več prišli blizu. Kot razloge za izključitev iz skupnosti zapisi največkrat navajajo kršenje zapovedi de- kaloga ali splošno »nekrščansko življenje«: - 34 % nekrščansko življenje - 27 % kršenje 4. zapovedi (nespoštovanje sobote) - 11 % kršenje zapovedi dekaloga brez navedbe katere - 10 % nespoštovanje krščanskih dogem - 7 % kršenje 7. zapovedi [»Ne prešuštvuj!«] - 5 % pridružitev drugi verski skupnosti (Jehovove priče, baptisti) - 3 % na lastno zahtevo - 2 % alkoholizem - 1 % kršitev 6. zapovedi [»Ne ubijaj«!] Po zapisih je bilo leta 1999 v Zemunu 164 adventistov; od tega jih je 7 kasneje odšlo v Avstralijo, 2 v ZDA, 2 v Anglijo in 1 v Nemčijo. 118 RAZGLEDI, VPOGLEDI Od leta 1950 do 1999 je bilo krščeno 370 vernikov, 71 pa jih je prišlo iz drugih adventističnih cerkva. V povprečju je torej zemunska skupnost vsako leto pridobila 9 novih vernikov, skupaj 441, istočasno je šlo dru- gam 218 vernikov, od teh 41 v tujino: največ, 15, v Avstralijo, 13 v Nemčijo, 6 v ZDA, 3 v Francijo, 2 v Anglijo, 1 v Bolgarijo. Lahko sklepamo, da je v tujino odšlo okrog 10 % vernikov. Po podatkih Zveznega urada za stati- stiko je sicer delalo vsaj začasno v tujini okrog 6 % prebivalcev ožje Srbije (iz Pomoravja na primer 14 %). Zanimivo bi bilo natančneje primerjati podatke o začasnem ali stalnem izseljevanju v tujino prebivalcev Srbije sploh in posebej adventistov, da bi ugotovili, ali je ta tip zahodnega kr- ščanstva ena od poti (in spodbud) za odhajanje na zahod. Na osnovi teh podatkov lahko sklepamo, da je cerkveno življenje di- namično in da je fluktuacija vernikov velika. Pritok novih vernikov je vsako leto večji od števila tistih, ki odidejo. Praviloma se v cerkve vklju- čijo s krstom, nekaj pa jih sprejmejo na osnovi pričevanja vernikov ali na osnovi dokumenta, da je bil nekdo krščen v drugi adventistični cerkvi. Krajevno cerkev lahko zapustijo iz različnih razlogov, vendar cerkvena občina beleži vse vernike, dokler ti spoštujejo Božje in cerkvene zako- ne ter pravila in obiskujejo cerkev. Pridigarjem je bilo priporočeno, da ekskomunicirajo vernike, ki ne prihajajo več v cerkev (razen če so op- ravičeni zaradi bolezni in starosti), ter tiste, ki kršijo zapovedi ali nače- la, ki se jih drži cerkev. Najmanj je bilo krščenih v letih 1958 in 1969 (po 1), največ pa v letih 1951 (20), 1963 (16) in 1994 (35), povprečno, kot rečeno, na leto 9; če pri- merjamo desetletja, je bila najuspešnejša dekada 1990–1999, čas jugo- slovanske krize, ko je bilo v Zemunu krščeno skupaj 120 vernikov (pov- prečno v obravnavanih dekadah 74). Zemunska občina je vključevala več vaških cerkva, od katerih pa je delujoča le še ena v Dobanovcih. V tej vaški občini je bilo v obdobju 1934–1999 zabeleženo 137 vernikov (od tega jih je bilo 40 izključenih, naj- več zaradi nespoštovanja sobote, nekrščanskega življenja, prepirov, al- koholizma, poroke z neadventistom). Po teh zabeležkah je bilo torej iz- ključenih 30 % članov in število tistih, ki so cerkev zapustili, je bilo večje od števila tistih, ki so ostali. V vaški cerkvi v Bečmenu je bilo v obdob- 119 ZORICA KUBURIć ju 1933–1988 krščenih 70 vernikov; leta 1988 je cerkev nehala delovati, verniki so prešli k občini v Dobanovcih; 49 se jih je v tem času preselilo drugam, dobra četrtina teh v tujino. Skupnost v Surčinu je začela z de- lom leta 1968 in prenehala obstajati leta 1989: od registriranih 24 verni- kov so bili 4 izključeni, polovica pa jih je odšla v druge skupnosti. Moderni način sprejemanja novih vernikov je, kot smo omenili, po- vezan z ustanavljanjem nove cerkve. S predavanji in seminarji v najetih prostorih se poslušalci postopoma seznanijo s cerkvenimi nauki in iz skupine aktivnih se oblikuje nova cerkev, ki se ji pridruži jedro misijo- narjev iz že obstoječe cerkve. Tako je bila leta 1991 formirana nova cer- kev, ki je dobila ime po kinodvorani Kozara, kjer so bila organizirana predavanja in kasneje obredi. Od leta 1991 njihova cerkvena knjiga bele- ži skupaj 77 vernikov. Od tega je bilo 34 krščenih po javni evangelizaciji na Politehnični akademiji v Beogradu in še 30 leta 1999. Večina članov je bila novih, drugi so prišli iz že obstoječe občinske cerkve v Beogradu. Samo 4 so bili izključeni in 9 jih je odšlo drugam ali v tujino. Zanimiv je vpogled v organizacijsko strukturo te cerkve, ki je nasta- la med največjo jugoslovansko krizo. Šlo je za ljudi, ki so dvomili v smi- sel življenja in bili pripravljeni menjati svojo identiteto ali druge stva- ri v svojem življenju. Sodeč po intervjujih, ki sem ji opravila z verniki po obredih, je večina vernikov mladih, največ je študentov iz različ- nih območij Srbije in Črne gore, ki so v cerkvi našli svojo drugo druži- no, skupnost in duhovno usmeritev. Obredi in dejavnosti so sicer v sta- ri zemunski cerkvi. Nekatere njihove življenjske zgodbe sem že objavila (Kuburić 2007 in 2009). Zaključek Cerkvene knjige zemunske adventistične občine imajo skupno za- beleženih 939 vernikov. Steber verskega življenja je občinska cerkev v Zemunu, ki je najštevilnejša in najstarejša. Okrog 70 % so vernice in 30 % verniki. V cerkvenih vodstvenih strukturah je slika obrnjena: vse vodstvene položaje zasedajo moški, čeprav so seveda v izvoljenih orga- 120 RAZGLEDI, VPOGLEDI nih tudi ženske. V občini lahko pridigar na svojem položaju ostane 4 leta; vsako leto krstijo ali sprejmejo v cerkev okrog 14 vernikov, od tega 9 v glavni cerkvi. Čim večja je cerkev, tem večje je tudi število novih vernikov. Poleg krsta pridigar skrbi tudi za druge obrede, kot so poroke in posvetitve otrok na zahtevo staršev. Redni obred, ki se izvaja ne gle- de na število vernikov, je Gospodova večerja štirikrat na leto, ob kon- cu vsakega četrtletja. Verniki prejmejo nekvašen kruh in nealkoholno vino, simbola Kristusovega telesa in krvi. Kvas in vino sta simbola gre- ha, od katerega se verniki pri tem obredu očistijo. Če vprašamo o vplivu adventistične cerkve na mlade v tej regiji, lah- ko opazimo vpliv na povečanje motivacije za dosego višje izobrazbe. Kljub temu pa nekateri posamezniki v religiji najdejo tudi drugačen smi- sel, ki jih postopoma odvrača od študija in tega, da si ustvarijo družino. Svojo nepripravljenost, da bi prevzeli odgovornost za družino in prido- bivanje materialnih dobrin zanjo, opravičujejo s sklicevanjem na bliž- nji Kristusov prihod in nujno potrebo oznanjati evangelij ljudem zara- di njihovega odrešenja v večnosti. Znamenja izteka časa, ki jih nakazuje Sveto pismo, pri vsaki genera- ciji vedno znova vzbujajo upanje in strah ter prispevajo k vrednostnemu sistemu, ki usmerja življenje na zemlji. Duh protestantske etike, o kate- ri je pisal Max Weber, dviguje izobrazbeno raven in standarde obnaša- nja pri tistih, ki jo sprejemajo. Ta duh je navzoč tudi na poteh, ki verni- ke usmerjajo v razvite dežele, kjer zavzeto izpolnjujejo svojo zemeljsko misijo z marljivim delom ter pridobivajo vsakdanji kruh zase, a tudi za cerkev, ki jo s tako pridobljenimi sredstvi podpirajo, še posebej cerkev svoje domovine. literatura Bacchiocchi, Samuele [Bakioki, Samuele], in kolektiv avtorjev. 1994. Adventistički hrišćani veruju: biblijsko izlaganje 27 osnovnih doktrina. Beograd: Preporod. Bjelajac, Branko. 2003. Protestantizam u Srbiji: prilozi za istoriju reformacijskog nasleđa u Srbiji 1. Beograd: Alfa i Omega. –––. 2010. Protestantizam u Srbiji: prilozi za istoriju reformacijskog nasleđa u Srbiji 2. Beograd: Soteria. 121 ZORICA KUBURIć Dudley, Roger. 1992. »The Lost Generation.« Adventist Review 129 (14): 18–20. –––. 1999. Why Our Teenagers Leave the Church. Maryland, MD: Review and Herald Publishing. Knechtle, Emilio. 1980. Hristos naš život: trideset propovedi za evangelizaciju 1980/1981. Beograd: HAC. Knechtle, Emilio, in Charles Sohlman. 1981. Spremni za Hristov slavni dolazak. Beo- grad: HAC. Kuburić, Zorica. 2004. »Is Conversion Result of Church Missionary Work or Pro- selytism?« V Evangelisation, Conversion, Proselytism, ur. Dragan Todorović, 67– 74. Niš: JUNIR. –––. 2006. »Uloga žene u verskom pokretu«. Godišnjak Filozofskog fakulteta u Novom Sadu 31: 623–40. –––. 2007. Religija, porodica i mladi. Novi Sad: CEIR; Beograd: Čigoja štampa. –––. 2009. »Obraćenje u religiju koja ti progovori.« V Konverzija i kontekst: teorijski, metodološki i praktički pristupi religijskoj konverziji, ur. Zorica Kuburić in Srđan Sremac, 17–42. Novi Sad: CEIR. –––. 2014. The Self-Image of Adolescents in the Protestant Family: A Study of Seventh- -Day Adventist Families in Predominantly Orthodox Serbia. Lewiston, NY: Edwin Mellen Press. –––. 2019. »Natural Medicine in the Form of New Religiosity«. V Different Forms of Religiosity and the Modern World, ur. Mirko Bagojević in Zlatko Matić, 7–21. Beo- grad: Institute of Social Sciences. Nieman, David C., in Jewel H. Stanton. 1988. »The Adventist Lifestyle: A Better Way to Live.« Vibrant Life 103: 14–18. Walton, Lewis R., Jo Ellen Walton in John A. Scharffenberg. 1981. How You Can Live Six Extra Years: Health and Longevity Secrets of the Seventh-Day Adventists That Could Add Six Years or More to Your Life Span. Santa Barbara, CA: Woodbrid- ge Press. Prevedel in po dogovoru z avtorico mestoma skrajšal Marko Kerševan 123 TRIDESETLETNA VOJNA IN SLOVENCI Marko Kerševan Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana (v pokoju) marko.kersevan1@guest.arnes.si Kočevar, Vanja, ur. 2020. Tridesetletna vojna in Slovenci: evropski kon- flikt in slovenski prostor v prvi polovici 17. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 520 strani. Ob 400-letnici začetka tridesetletne vojne smo z nekaj zamude – na Slovenskem pogoste, če že ne kar običajne – dobili obsežno znanstveno monografijo, ki to vojno obravnava v zvezi s Slovenci oziroma sloven- skim prostorom. Kot poudari njen urednik Vanja Kočevar, skuša delo s tem začeti odpravljati zamudo in veliko vrzel v slovenskem zgodovino- pisju. Ne vem sicer od kod in od koga je prišla prva ideja/pobuda za to knjigo, gotovo pa je bil zgodovinar najmlajše generacije Vanja Kočevar najprimernejši, tako rekoč poklican, da jo kot avtor in urednik uspešno uresniči. Že tema njegovega diplomskega dela so bili Odmevi tridesetle- tne vojne na Kranjskem (Filozofska fakulteta UL, 2012), njegova doktor- ska disertacija pa je imela naslov Vojvodina Kranjska v času Ferdinanda II. (1595–1637): politična zgodovina osrednje slovenske dežele (Filozofska fakulteta UL, 2016). Dejstvo, ki ga ta monografija potrjuje in analizira, je, da tridesetletna vojna (1618–1648) s svojimi bitkami in spopadi sicer ni neposredno pri- zadela slovenskega prostora, toda ta in njegovi ljudje vendarle niso osta- li zunaj odnosov in posledic te »prakatastrofe« in/ali »ene od osrednjih epopej evropskega zgodnjega novega veka« in da zato tudi ne more os- tati zunaj slovenskega zgodovinopisja ter zanimanja in vedenja ljudi tega Stati in obstati 17(2021): 123-136 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)123-136 124 RAZGLEDI, VPOGLEDI prostora sploh. Spričo tudi verskih vidikov, razlogov in posledic te vojne kot (tudi) katoliško-protestantskega soočenja in spopada še posebej ne more ostati zunaj zanimanja in vedenja »revije za vprašanje protestan- tizma« (kot smo že zapisali v »Besedi urednika« ob samem spominskem letu in objavi razprave Igorja Grdine Tridesetletna vojna v reviji (Stati inu obstati 29/2018, str. 13–57)). I. Že vpogled v naslove/tematike 18 prispevkov pretežno mlajših sloven- skih zgodovinarjev pokaže zanimivo kompleksno sestavo monografije. Začenjajo in končujejo jo prispevki, ki predstavljajo znamenite dogod- ke in osebnosti te vojne v (srednje)evropskem merilu (praška defenestra- cija 1618, umor Wallensteina, likovni prikaz glavnih bitk in osebnosti v Valvasorjevi grafični zbirki). Sredino/jedro in največji del monografije tvorijo prispevki, ki so tako ali drugače usmerjeni v domače dogajanje, v slovenski prostor in njegove ljudi ter ki nenazadnje temelje na različnih arhivskih virih in drugih dokumentih iz tega prostora in o tem prosto- ru ter njegovih ljudeh iz tega obdobja: Arhiv Slovenije, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Nadškofijski arhiv Ljubljana, Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596–1691) pa seveda tudi Österreichisches Staatsarchiv in drugi tukajšnji ter tuji arhivi in zbirke knjig ter dokumentov. Kot se za obletnice vojn spodobi, prispevki najprej obravnavajo vo- jaški vidik, za tem političnega in posredno ekonomskega (ko govore o predvsem finančni politiki deželnih stanov) ter verskega (posebej ko raziskujejo verske vidike v odnosih med ljudmi v tem času na primeru Maribora in Ptuja). Ponujeni sta lokalno usmerjeni raziskavi in posre- dno primerjavi dogajanja v Ljubljani in Prekmurju. Posamezni prispev- ki raziskujejo dogajanje na področju pismenosti (slovenskih rokopisov 17. stoletja), glasbe in likovnih upodobitev. S posebnimi prispevki je po- nujen vpogled v različne domače arhivske vire in sočasne oziroma zgo- dnje »domače« obravnave ter prikaze 30-letne vojne (v dokumente nad- škofijskega arhiva v Ljubljani, ki govore o vojni, v spise domačih avtorjev 125 MARKO KERŠEVAN iz druge polovice 17. stoletja, kot sta Schönleben in Pelzhoffer). Skoraj vsi prispevki tako ali drugače tudi sami vključujejo osnovna vedenja o tridesetletni vojni, čeprav obravnavajo specifična vprašanja in vidike v našem prostoru in se tako rekoč vsi opirajo predvsem na svoje nepos- redno novo raziskovanje domačih arhivov ter drugih virov. Slednje je gotovo samo po sebi pomemben prispevek in odlika sedanje najmlajše generacije slovenskih zgodovinarjev, zbranih ob tej knjigi. Hkrati pa to poudarjeno opiranje, včasih že kar omejevanje, na vire/arhive iz naše- ga prostora lahko privede tudi do neuravnotežene podobe dogajanja ali ljudi: ne gre prezreti, da so bili pri nastajanju in kasnejšem hranjenju/ selekciji (dokumentov, zapisnikov, spominov, tudi slik) pri nas takrat in kasneje na delu predvsem katoliške roke, ki so hote ali nehote vendarle po svoje pisale, beležile, selekcionirale, hranile ali zametavale (na nekaj primerov tega bomo opozorili). Vse skupaj je pospremljeno s krajšim uvodnim prispevkom o 30-le- tni vojni, njenih dilemah in naukih. Prispevke je mogoče brati tudi po- sebej in posamično. Ta ugotovitev naj bo razumljena kot izraz prizna- nja njihovi kvaliteti in izziv/poziv k njihovemu branju! II. Pa vendar tudi na tem mestu nekoliko selektivno preglejmo posa- mezne prispevke in zabeležimo posamezne (po)misli, ki so se ob branju porodile piscu tega pregleda. Uvodno besedilo pod naslovom Tridesetletna vojna s tridesetletno senco je prispeval Aleš Maver. Čeprav kot zgodovinar ni specialist za ob- dobje in problematiko 17. stoletja, je napisal zelo dober, mestoma prav pronicljiv in tudi za občutljivo problematiko verskih vidikov te vojne spodoben uvod, na ravni in v duhu presoj, ki prevladujejo v sodobnem zgodovinopisju. K temu je gotovo prispevala tudi opora na dobro naj- novejšo strokovno literaturo, na primer na dela Georga Schmidta, učen- ca zdaj že pokojnega tübingenskega profesorja in zgodovinarja Volkerja Pressa, ki smo ga nekateri starejši lahko osebno srečali tudi v Ljubljani 126 RAZGLEDI, VPOGLEDI (in kasneje v Tübingenu) ob simpoziju »Slovenci v evropski reformaci- ji« (Filozofska fakulteta UL, 1983), kjer je odločno in meritorno pouda- ril Trubarjevo samostojnost in pogum v zapletenih razmerah njegove- ga življenjskega okolja ter časa. Žal pa se avtor ni povsem odlepil od značilnih prijemov tradicional- ne katoliške apologetike pri soočenju z občutljivo problematiko, ko je uporabljala evfemizme, (ne)ustrezno selekcioniranje dejstev in relativi- ziranje sodb. Taki prijemi seveda niso le značilnost ali celo monopol ka- toliške strani, nesporno pa se je prav katoliška apologetika pri tem v svoji dolgi, najdaljši tradiciji najbolj izmojstrila. Pri avtorju jo lahko opazi- mo v dveh primerih. Znano uničenje Magdeburga in pokol prebivalcev s strani katoliško-cesarskih zvede na »slovito obleganje Magdeburga«, ki se je »zaključilo s katoliško ’zmago’, a je ob njej izbruhnil požar, ki je uničil prej cvetočo metropolo in število mestnega prebivalstva s približ- no 25.000 zmanjšal na manj kot tisoč« (str. 11). In to je vse. Avtor opo- zarja, da je protestantska publicistika zlasti v 19. stoletju Gustava Adolfa povzdignila v »protestantskega leva« in nasproti njemu postavila nega- tivno podobo katoliškega vojskovodje Tillyja. Temu nasproti upravičeno opozarja na večjo »prizemljenost in kompleksnost« njunih podob v so- dobni historiografiji. Toda ob tem ne spomni, da je tudi katoliška stran povzdigovala in loščila svoje junake, na primer cesarja Ferdinanda II. kot »čistega« ali celo »svetega«, medtem ko ga sodobna historiografija ocenjuje bolj prizemljeno in kompleksneje (Dante pa bi ga – po moji eno- stranski presoji seveda – verjetno umestil v enega globljih krogov pekla). Prvi prispevek, kot rečeno, raziskuje in opisuje znano praško defe- nestracijo in njene »žrtve«. Lahko bi rekli, da članek pokaže zadrego zdaj čedalje bolj razširjenega tipa novejšega zgodovinopisja, ki na osnovi te- meljite raziskave virov in dokumentov izoblikuje podrobno pripoved/ zgodbo o nekem konkretnem dogajanju in ljudeh. Ko/če jo berejo ne- strokovnjaki, taka pripoved izvisi v zraku, ker/če ti ne poznajo dovolj šir- šega okvira in temeljev dogodka. Avtor je vedenje in pojasnila o širšem zgodovinskem dogajanju in osebnostih dodal v obsežnih opombah. Tu pa se srečujemo z dilemo: glede na to, da so sodobni, zdaj bolj ali manj po anglosaški »šoli« izobraženi bralci zgodovinsko čedalje bolj nevedni 127 MARKO KERŠEVAN (v primerjavi s starimi, »evropsko« šolanimi generacijami), bi to zahte- valo čedalje več opomb in pojasnil; po drugi strani pa so splošna in tudi konkretna vedenja danes prek interneta lahko in hitro dostopna vsako- mur, tudi bralcem takih tekstov. Kaj torej storiti in kako pisati? »Domače« prispevke začenja članek Tomaža Lazarja o orožarski ma- terialni zapuščini 30-letne vojne pri nas. Na našem prostoru v tem času sicer ni bilo bitk, orožje iz časa teh spopadov pa se je kljub temu ohra- nilo tudi pri nas, čeprav ga je relativno malo, saj je bila za slovenske de- žele takrat glavna in zaresna bojna črta meja z Otomanskim imperijem. Orožje se je pri nas ohranilo, ker so ga uporabljali tudi ljudje iz naših krajev na poteh in pohodih po Evropi ali ker so ga zapustili vojaki/na- jemniki, ki so v tistem času prišli k nam. Naslednja dva članka pišeta o vojakih/najemnikih iz časa 30-letne voj- ne, posebej seveda o vojakih najemnikih s Kranjske in na Kranjskem: članek Mihe Šimca širše, raziskava Janeza Weissa pa se posveča vojaški karieri metliških plemičev Kanižarjev in vojakom, ki so jim poveljeva- li. Oba dobro dokumentirana članka sta zelo zanimivo branje. Prvi čla- nek zajame v obravnavo tudi vojake cesarskega polka Ferrari, ki/ko je bil nastanjen v Ljubljani in se je zaradi tatvin ter vznemirjanja prebival- cev zapletel v krvav spopad z Ljubljančani; poroča tudi o novačenju vo- jakov s strani polka Gonzaga v sami Ljubljani leta 1643, ko je cesarskim spričo porazov in izgub tekla voda v grlo, pa so vsepovsod iskali rezer- ve: v Ljubljani naj bi jim uspelo nabrati okrog 250 vojakov. Avtor je zbral in objavil podatke o nekaterih osebah s Kranjskega, ki so zabeležene kot udeleženci v vojnah, posebej ker/če so dosegli častniške čine. Tako sreča- mo imena (in usode) barona Paradejserja, Wolfa, enega od Auerspergov ter številnih drugih, ki so služili cesarju, tudi konkretno Wallensteinu. Srečamo imeni dveh bratov iz Črnuč, od katerih je bil eden v cesarski, drugi pa je padel v švedski službi ob Bodenskem jezeru. V člankih so omenjeni tudi plemiči (Črnomaljski, koroški Khevenhüllerji), ki so se bojevali na protestantski strani; toda v uporabljenih naših ali drugih ka- toliških virih so zabeležena le imena s katoliške strani (o tem kasneje). Posebej zanimiva je raziskava in razprava Janeza Weissa o Kanižarjih, ki je na nek način nadaljevanje in konkretizacija prejšnje, ko se osredo- 128 RAZGLEDI, VPOGLEDI toči na poti in usode metliške plemiške rodbine Kanižarjev (po poreklu iz Slavonije), posebej na neposrednega in posrednega udeleženca bojev v 30-letni vojni, Mihaela Kanižarja. O njem piše že Valvasor, avtor pa na osnovi raziskave (novih) virov razširi in tudi kritično dopolni dose- danje (Valvasorjevo) pisanje o njem. Študija je posebej zanimiva za bra- nje, ker na osnovi virov spregovori o znameniti hrvaški lahki konjenici (»Croaten«) v tridesetletni vojni in mimo nje. (V njenih vrstah sicer niso bili le Hrvati, so pa prevladovali.) Bili so (in ostali) dvomljivega slove- sa: hrabri, odločni, včasih v spopadih celo odločilni, hkrati pa nedisci- plinirani, nezanesljivi, »sloveči« tudi po ropanju in nasilju nad civilnim prebivalstvom. Mihael Kanižar je poveljeval takemu oddelku in pre- ko njega pripelje avtor v študijo tudi bitke, v katerih je sodeloval. Weiss omenja tudi nekega Lambergerja, Kranjca in protestanta, v vojski kato- liškega bavarskega vojskovodje (str. 167). S prispevkom Andreja Hozjana Vojna in (občasni) mir: Prekmurje (s Porabjem) v luči tridesetletne vojne se srečamo z dinamiko dogajanja v trikotu med Habsburžani, protihabsburškim madžarskim/sedmograškim plemstvom in osmanskim imperijem. Zvemo tudi, da kot žrtev umora/ atentata v tem času ni padel le Wallenstein, ampak že prej (1626) tudi Jurij Zrinjski (zastrupljen na Wallensteinov ukaz) in z Zrinjskimi pove- zani član rodbine Rima-Seči (Szecsi) Jurij, protihabsburški protestant (umorili so ga s kraljeve/katoliške strani najeti morilci; njegov najmlajši sin Tomaž je kasneje prestopil v katolištvo). Če članek o Prekmurju sle- di razmerjem in usodam (naj)višjih slojev, članek Irene Žmuc Ljubljana na robu opisuje doživljanje bede (»umorov, požigov in ropov«) med naj- revnejšim mestnim prebivalstvom, posebej med številnimi domačimi in tujimi berači. Urednik zbornika Vanja Kočevar se je tokrat posvetil osrednji po- litični ustanovi tega prostora, deželnemu zboru kranjskih deželnih sta- nov, in njegovi osrednji dejavnosti, povezani s 30-letno vojno: ta pa je bila, kot kažejo preučeni regesti in zapisniki njegovih zasedanj, zagota- vljanje stalno novih in novih finančnih sredstev neposredno za vladar- jevo blagajno ali pa zagotavljanje nastanitve, oskrbe ali popolnitve/no- vačenja posameznih vojaških enot. Kranjska ni pošiljala posebnih enot 129 MARKO KERŠEVAN na bojišča, je pa delno financirala omenjene hrvaške oddelke. Izredne vojne dajatve so morali plačevati vsi posamezniki (in vse ustanove): od kajžarjev in gostačev (po nekaj krajcarjev), služinčadi (po nekaj šilin- gov) do trgovcev in gospode (po več deset goldinarjev). Vincenc Rajšp umešča slovensko reformacijo v širši evropski prostor. Pridružuje se tistim, ki uporabljajo izraz (katoliška) reformacija tudi za katoliške tridentinske in druge reforme ter dokumentira, kako so o »brezbožni papinski reformaciji« govorili tudi protestanti tistega časa (str. 294). (O uporabi izraza reformacija piše v številki 21-22/2015 naše revije Emidio Campi.) Gotovo je pomembno in potrebno Rajšpovo opo- zorilo na poseben položaj v habsburških dednih deželah (kot so bile Kranjska, Štajerska, Koroška) v primerjavi z deželami drugih katoliških ali protestantskih vladarjev znotraj Svetega nemškega cesarstva. Ne le da je bil tu katoliški cesar tudi katoliški deželni knez; ni bilo niti samostoj- nih državnih mest (kot na primer na Bavarskem, s sicer tudi katoliškim deželnim vladarjem). Notranja Avstrija je bila področje koncentrirane (pre)moči katoliškega habsburškega vladarja. Žiga Oman ob uporabi arhivskih in drugih virov iz Maribora in Ptuja razpre doslej zanemarjen – ne le pri nas – vidik obravnave problemati- ke reformacije in protireformacije: vprašanje ljudske religioznosti, vpra- šanje dejanskega verovanja, verskega opredeljevanja in prakticiranja v konkretnem življenjskem okolju in obdobju. Dokumentirano in proni- cljivo opozori (spodbujen tudi z novejšo tujo strokovno literaturo) na razliko med uradno cerkveno in oblastno versko politiko, njunimi za- povedmi in prepovedmi ter dejanskim uresničevanjem te politike v konkretnem (v tem primeru mestnem) okolju z njegovimi medoseb- nimi, socialnimi, sorodstvenimi, poklicnimi razlikami in prepletanji, ki pogojujejo pragmatizem pri njenem (ne)uresničevanju. Tako načr- tovana konfesionalizacija kot uradno »izpogajani« verski mir sta bila pri uresničevanju v veliki meri odvisna od kompleksnih razmer in raz- merij v konkretnih lokalnih skupnostih: te so lahko ohranjale med- ali nadkonfesionalni sinkretizem, omogočale prikrivanje »zaresnih« ver- skih opredelitev ali njihovo marginalizacijo, lahko pa so tudi utrjevale ali zaostrovale konfesionalne razlike. Avtor zanimivo opozarja na vztra- 130 RAZGLEDI, VPOGLEDI janje (prikritih) protestantskih opredelitev in ravnanj med meščanski- mi in plemiškimi ženami in ga povezuje z družbenim položajem žensk. Zanimivo je tudi zabeleženo nihanje v (ne)samozavesti takrat že prikri- tih protestantov oziroma lažnih katoličanov ob švedskih zmagah v vojni. Matija Ogrin motri obdobje 30-letne vojne z vidika poznanih ocen, da je to (in kasnejše 17. stoletje) obdobje zastoja slovenske knjige in ti- ska. Zaradi številnih rokopisov v slovenskem jeziku prav iz tega časa pa bi bilo po njegovem to obdobje ravno tako smiselno označiti kot »dobo slovenskih rokopisov«. Ugotavlja namreč, da je katoliška prenova v času baroka povečala potrebo po pisani slovenski besedi v cerkvenem de- lovanju in verskem življenju. Rokopisi so bili odgovor na to potrebo. Pokaže, da so rokopisna besedila verskih pesmi črpala tudi iz starejših, tiskanih protestantskih pesmaric, kot so se te po drugi strani opirale na starejšo ustno tradicijo »katoliških« ljudskih pesmi in jih hkrati »čisti- le« »zmot« (Trubar) oziroma »pretiravanj« (Ogrin) (na primer opevanje Marije kot »stvari, ki je rodila stvarnika«); tako očiščena je bila pesem o Mariji prevzeta tudi v katoliškem rokopisu. Avtor razlaga, da je usah- nitev verskega tiska v slovenskem jeziku posledica finančnih težav ob- dobja vojne, ob dejstvu, da katoliško plemstvo slovenskega tiska ni bilo pripravljeno tako podpreti, kot ga je prej protestantsko. To ni brez osno- ve, toda ne gre prezreti, da sta temu botrovala tudi bistveno drugačen status ljudskega jezika in drugačno razmerje med duhovnikom ter na- vadnimi verniki v katolištvu in protestantizmu. Beseda Svetega pisma in »pridiga po Božji besedi« (sola scriptura) sta po Luthru edina pot (do) vere, ta pa edina pot (do) odrešenja (sola fide): kot taka mora biti enako dostopna/ponujena vsem ljudem v njihovem jeziku in kot taka je navzo- ča v pridigi kot jedru protestantskega bogoslužja. V (takratnem) katoli- štvu je bilo zakramentalno jedro bogoslužja izključno v rokah duhov- nika in njegovih (takrat) latinskih besed. Ljudski jezik je bil navzoč in potreben zgolj v sekundarnem, perifernem delu: v pridigi kot vzgojnem sredstvu, v cerkveni pesmi, v ljudskih priprošnjah ali slavilnih pesmih, pri spovedi in zaobljubah, procesijah in spektaklih. Zapisi v ljudskem jeziku so bili predvsem pomožno sredstvo duhovništvu, da je lahko vo- 131 MARKO KERŠEVAN dilo, usmerjalo in nadzorovalo ljudsko pobožnost: za to pa so za silo za- doščali rokopisi. Tri besedila nudijo vpogled v dogajanje časa vojne skozi »oči« (skoraj) sočasnih virov in dokumentov. Julijana Visočnik prikaže (in nakaže), kaj nudijo dokumenti nadškofijskega arhiva v Ljubljani (NSAL). V večini gre za prepise poročil o bitkah in osebah iz širšega evropskega prostora, ki so takrat krožila; malo je takih, ki se nanašajo na dogajanje pri nas. Tako je na primer pismo/naročilo cesarskega sveta ljubljanskemu ško- fu, naj po porazu cesarskih pri Leipzigu leta 1642 poskrbi za procesije, molitve in ustrezne pridige (361). Zanimiv in zgovoren je zgodovinopi- sni in literarni odmev 30-letne vojne v obsežnem nemško in latinsko pi- sanem opusu Janeza Ludvika Schönlebna (rojenega v letu začetka vojne 1618), ki ga je raziskala Monika Deželak Trojar. Schönleben niza in opi- suje tako rekoč samo cesarsko-katoliške zmage, poraze obide. Tako za- beleži zmagovito zavzetje Heidelberga in omeni, da je slavna Bibliotheca Palatina končala (kot vojni plen in darilo papežu) v Vatikanu (in spom- nimo, z njo tudi izvod Trubarjeve Cerkovne ordninge, najden tam leta 1973). Zmago v bitki pri Lützenu leta 1632, v kateri je padel švedski kralj Gustav Adolf (in cesarski poveljnik Pappenheim), v tej maniri pripiše cesarju Ferdinandu II., čeprav velja v zgodovinopisju za sicer »Pirovo zmago« Švedov. Pri tem sploh ne omenja Wallensteina, ki je bil na cesar- ski strani vendarle najzaslužnejši za kolikor toliko ugoden izid spopada. Ferdinand II. naj bi sploh živel in umrl nadvse pobožno, še več, zapiše, da »Ferdinandus sanctus est« (str. 410). Schönleben se pokaže kot pravi slavilec Avstrije in Habsburžanov. Ne pozabi posebej izpostaviti, da so bili veliki častilci Marije, kot na primer vojskovodja Leopold Wilhelm, mlajši brat cesarja Ferdinanda III., ki ga kljub porazom hkrati poime- nuje »Avstrijski Mars«, »Avstrijski Herkul«. S poudarjanjem avstrijske in habsburške katoliške pobožnosti je hote ali nehote prispeval k poj- movanju 30-letne vojne kot (»verske«) vojne, ki jo je posebej v začetkih poganjalo tudi katoliško zelotstvo Ferdinanda II. in strah pred njim. Pojmovanje te vojne tudi kot verske vojne – kjer da je na habsburški strani vseskozi bila Marijina in Božja pomoč ali vsaj zaupanje vanjo – odseva tudi v pisanju kranjskega pravnika Franza Alberta Pelzhofferja (1643–1710) in njegove žene, baronice Paradeiser. Pelzhofferjeve poglede 132 RAZGLEDI, VPOGLEDI na politično zgodovino, 30-letno vojno in različne mirovne sporazume iz leta 1710 v knjigi predstavi Filip Draženović. Knjigo in sliko časa popestrita prispevka o glasbi v ljubljanski (in gornjegrajski) stolnici v času škofa Hrena (Klemen Grabnar) in plesni glasbi Isaaca Poscha (rojen v Kremsu 1591, umrl 1623), morda potom- ca protestantske ljubljanske trgovske družine Posch, vsekakor pa pro- testantskega verskega »esulanta«, ki je v letih 1617–1622 deloval tudi na Kranjskem in Koroškem, se tu tudi poročil in umrl. Kot strokov- njak za orgle je delal za škofa Hrena, svoji glasbeni deli Veselo glasbe- no slavje (Musikalische Ehrenfreundt, 1618) in Veseli glasbeni banket (Musicalische Tafelfreundt, 1620) pa je natisnil v svobodnih cesarskih mestih Regensburgu in Nürnbergu ter ju posvetil koroškim in kranj- skim deželnim stanovom. Avtorica prispevka Metoda Kokole je o njem napisala tudi monografijo, ki je izšla leta 1999 pri ZRC SAZU in 2009 pri znani založbi Peter Lang. Monografijo zaključujejo likovne upodobitve 30-letne vojne in nje- nih protagonistov v Valvasorjevi grafični zbirki (pripravil Gašper Cerkovnik) in posebej upodobitev »izvensodne usmrtitve«, ubo- ja Albrechta Wallensteina in njegovih privržencev leta 1634 (Polona Vidmar). Zaključna prispevka tako monografijo vrneta h ključnemu (srednje)evropskemu dogajanju, s katerim je s praško defenestracijo leta 1618 tudi začela. Lahko rečemo, da jo vrneta na izjemno slikovit in za- nimiv način: z likovnimi upodobitvami, ki so nastale že v času vojne, in preko prikaza umora Wallensteina v okviru opisa enega glavnih za- rotnikov, škotskega plemiča Valterja Leslieja oziroma njegovega glavne- ga dejanja. Po koncu vojne je od cesarja bogato nagrajeni Leslie nadalje- val vojaško in diplomatsko kariero na Balkanu, bil odposlanec k sultanu Mehmedu IV. in leta 1656 kupil gospostvo Gornji Ptuj. III. Prelet posameznih prispevkov in zabeleženje vtisov in pomisli ob njih (posebej tistih, ki so relevantni za »vprašanja protestantizma« v 133 MARKO KERŠEVAN obravnavanih prostorih in časih) lahko sklenemo – celo moramo – z oceno, da so urednik in avtorji posameznih prispevkov opravili odlič- no in pomembno delo: dobili smo kompleksno, večplastno, zanimivo in berljivo delo, s skrbno dokumentiranimi prispevki, tudi z na novo ali prvič preiskanimi domačimi arhivskimi in drugimi viri. V knjigi so objavljeni in uspešno združeni prispevki, ki so po večini nastali v okvi- ru različnih raziskovalnih projektov zadnjih let in ki bi sicer ostali do- stopni le specializiranim raziskovalcem. Če odmislimo posamezne kritične pripombe in manjše potrebne po- pravke, ki se jim ne more izogniti nobeno tako obsežno delo, se ob taki oceni kritičen pogled neizogibno usmeri k vprašanju, kaj v delu even- tualno manjka, kaj pogrešamo in kaj zato kliče po nadaljnjih raziska- vah ter objavah. Pod naslovom Tridesetletna vojna in Slovenci ter podnaslovom Evropski konflikt in slovenski prostor v prvi polovici 17. stoletja pogreša- mo obravnavo glavnega dogodka tega časa na Slovenskem, povezanega (tudi) s potekom 30-letne vojne: izselitve (ali spreobrnitve) velikega dela protestantskega plemstva (kot neposredne posledice odloka Ferdinanda II. iz leta 1628, na višku njegovih vojnih uspehov, preden so v spopade posegli Švedi). Urednik zbornika je pri tem po eni strani »opravičen«, saj je temu dogajanju v svojih raziskavah in objavah pri nas v zadnjem času prav on posvetil največ pozornosti (tako tudi v predavanju/razpra- vi Ferdinand II. na čelu protireformacije: plemstvo in konfesionalne raz- mere na Kranjskem v prvi tretjini 17. stoletja v reviji Stati inu obstati 21- 22/2015, str. 180–233). Toda če drugega ne, bi bilo potrebno odsotnost tega v monografiji nujno na nek način pojasniti in utemeljiti vsaj v splošnem uvodu. Za tako opravičilo/utemeljitev ne morejo veljati »Slovenci« v na- slovu, saj podnaslov smiselno izpostavi »slovenski prostor« (in prispev- ki smiselno obravnavajo protagoniste dogajanj v tem prostoru, ne glede na njihovo etnično/jezikovno poreklo in opredelitev) S tem mankom je povezan še drugi: obravnava protestantskih plemi- ških (in meščanskih) eksulantov iz tega prostora in posebej njihovega de- lovanja v času in dogajanju 30-letne vojne, nenazadnje tistih, ki so ak- tivno sodelovali na švedski strani. Dejstvo, da je šlo v tem primeru za 134 RAZGLEDI, VPOGLEDI dogajanje/delovanje zunaj slovenskega prostora, ne more biti zadosten razlog za neobravnavo, saj so v knjigi smiselno in upravičeno deležni po- zornosti cesarsko-katoliški poveljniki in vojaki, tudi če niso bili Slovenci in so bili le posredno povezani s slovenskim prostorom (kot »Croaten« v cesarski vojski). Mnogo plemiških protestantskih beguncev je sode- lovalo v vojni na švedski strani in nekateri med njimi so med vojno in po njej naredili uspešno kariero v švedski službi. Nekateri so tudi padli v bojih, kot polbrat in dva sinova Paula Khevenhüllerja, ki je bil do leta 1629 na čelu koroških deželnih stanov, v vojni pa je za švedskega kra- lja financiral regiment konjenikov in mu tudi poveljeval ter bil že leta 1645 sprejet v vrste najvišjega švedskega plemstva. Zaradi teh zaslug so Švedi zahtevali in dosegli, da je v ustrezen paragraf vestfalske/osnab- rüške mirovne pogodbe prišla zahteva po povrnitvi zaplenjenih rodbin- skih posestev na Koroškem. Švedi so si tudi sicer na mirovnih pogajanjih prizadevali za povrnitev pravic avstrijskega protestantskega plemstva, toda Habsburžani pri svojih dednih deželah (in Češki) niso popusti- li (in tudi omenjeni paragraf ni bil uresničen, kljub dolgotrajnim sod- nim postopkom). Tudi potomci izseljene ljubljanske meščanske družine Snoilsky/Znojilškov so pustili pomembne sledove. Kot lahko preberemo že v Enciklopediji Slovenije in kot je tam pisal pokojni Janez Stanonik, je bil eden od njih pisar švedskega vojnega kabineta, kot tak je sodeloval pri pripravah mirovne konference v Osnabrücku in bil po vojni šved- ski diplomat ter odpravnik poslov pri državnem zboru v Regensburgu. Skratka, več kot dovolj za kaj več kot zgolj posamezne bežne omembe v obravnavani monografiji. Zgled in spodbuda bi bilo lahko delo Petra Thalerja »Protestanti habsburških dednih dežel in protestantska velesila Švedska v 17. stoletju.«1 Razpravo pozna in jo navaja tudi urednik mono- grafije v omenjenem članku v Stati inu obstati 21-22/2015 (iz nje so tudi zgornji podatki iz švedskih virov). 1 Peter Thaler, »Erbländische Protestanten und die protestantische Großmacht Schweden im 17. Jahrhundert,« v Glaubwürdig bleiben: 500 Jahre protestantisches Abenteuer; Wissenschaftlicher Begleitband zur Kärntner Landesausstellung 2011 in Fresach, ur. Wilhelm Wadl (Celovec: Verlag des Geschichstvereines für Kärnten, 2011), 261–83. 135 MARKO KERŠEVAN Mimogrede: ko govorimo o »slovenskem prostoru« v zgodovini, se ne gre omejevati na tedanjo Kranjsko niti na sedanje državno ozemlje Slovenije: niti ni bila Kranjska takrat v celoti jezikovnoetnično slovenska (čeprav je v veliki večini bila), niti nista bili tedanja Štajerska in Koroška v celoti neslovenski (čeprav sta v večini bili). Drugo novejše delo, ki dokumentirano sledi usodi avstrijskih esu- lantov sploh, je obsežna študija (skoraj 800 strani) Wernerja Wilhelma Schnabla.2 Še najbolj utemeljen in najverjetnejši razlog za umanjkanje te proble- matike je dejstvo, da so se avtorji monografije zavestno posebej usmerili k doslej premalo raziskanim arhivskim in drugim virom na sedanjem slovenskem državnem prostoru. To, kar je po eni strani gotovo odlika in zasluga avtorjev, pa je po drugi strani, kot vse kaže, tudi izvor »eno- stranskosti« rezultatov raziskovanja. Kot smo že rekli: vire, dokumen- te, zapisnike, poročila, spomine in preglede pišejo, (i)zbirajo, ohranjajo (ali uničujejo), delajo (ne)dostopne v največji meri zmagovalci.3 In ti so bili v našem prostoru pač cesarski/habsburški/katoliški, in ti so tako ali drugače skrbeli predvsem za svoje, za »naše«. Že zato bi bilo dobro, če bi avtorji, ki delajo na (takih) arhivskih dokumentih, se opirajo ali celo omejujejo predvsem nanje, to tudi (na)povedali in ne ostajali pri zava- 2 Werner Wihelm Schnabel, Österreichische Exulanten in Oberdeutschen Reichsstädten: Zur Migration von Führungsschichten im 17. Jahrhundert (München: C.H. Beck, 1992). 3 Drastičen primer iz naše (proti)reformacijske zgodovine je »neznana usoda Petra Kupljenika«. Domači zgodovinarji so na osnovi (pomanjkanja) domačih virov vseskozi zatrjevali, da se o Kupljeniku po letu 1590 »nič ne ve«. Šele italijanski raz- iskovalci (Silvano Cavazza, Sergio Bonazza) in Johann Rainer iz Gradca so v Rimu ne le odkrili dokumente o njegovi usodi (smrti na grmadi na Campo dei Fiori 20. maja 1595), ampak našli tudi pričevanja o tem, da se je na Kranjskem o njegovi smrti takrat govorilo in da so »luterani tega heretika povzdigovali kot mučenca« (kot piše oglejski inkvizitor Benni v pismu 1. julija 1595). O tem (z bibliografski- mi podatki) v moji knjigi Protestanti(sti)ka (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2012), v poglavju »Pa vendar: Peter Kupljenik in slovenski zgodovinski spomin«. V Stati inu obstati 13-14/2011 glej prispevek: Sergio Bonazza, »Novi arhivski dokumenti o Petru Kupljeniku«: 292–96. 136 RAZGLEDI, VPOGLEDI jajočih splošnih naslovih. (Pri tem ne mislim na avtorje in urednika te monografije, ki so na to na različnih mestih dovolj opozorili!) A še enkrat: urednik in avtorji zaslužijo pohvalo in zahvalo za to, kar so v tem okviru naredili in ponudili v branje; kar (še) niso, naj bo izziv in naloga za nadaljnje raziskave (in njihovo financiranje). 137 ERRATUM1 Karl W. Schwarz Evangeličanska teološka fakulteta Univerze na Dunaju, Dunaj karl.schwarz@univie.ac.at V Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem: od za- četkov do leta 1942 (Enzyklopedie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška. Uredila Katja Sturm-Schnabl in Bojan-Ilija Schnabl. Dunaj: Bohlau Verlag, 2016) je tudi članek o Dalmatinovi Bibliji (zv. 1, str. 233 f), ki ga je podpisal Karl W. Schwarz. V članku avtor obravnava tudi izobraževalno pot Trubarjevega učenca Jurija Dalmatina (1547–1589) ter omeni njegov študij v Tübingenu, kjer je leta 1568 dosegel bakalaureat in bil 1569 promoviran za magistra. To akademsko pot mu je omogo- čil tako imenovani »Tiffernum«, štipendijski sklad slovenskega mece- na Michaela Tiffernusa (1488/89–1586). Ta je bil po rodu s Kranjske: kot najdenček brez staršev je zrasel in bil vzgojen v Laškem/Tuffer. Študiral je na Dunaju, dosegel akademsko stopnjo magistra in delal kot vzgoji- telj plemiških otrok: tako je leta 1526 postal njegov vzgajanec tudi princ Christoph von Württemberg (1515–1568), ki je živel na cesarskem dvo- ru pod skrbništvom Ferdinanda I., potem ko je njegov oče Ulrich von Württemberg izgubil vladarske pravice. Tiffernus je leta 1532 pomagal svojemu učencu pobegniti iz avstrijskega ujetništva. Ko je Christoph po očetovi smrti prevzel vladanje, ga je leta 1550 nagradil z visokim in vpliv- nim položajem vojvodovega svetovalca. Za zgodovino slovenske refor- macije je postal pomemben prav s štipendijskim skladom »Tiffernum« 1 Karl W. Schwarz, član mednarodnega sosveta revije in avtor več prispevkov v njej, nas je zaprosil, da tudi v naši reviji objavimo njegov popravek in strokovno javnost opozorimo na neljubo napako. Stati in obstati 17(2021): 137-138 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)137-138 138 RAZGLEDI, VPOGLEDI za nadarjene študente s Kranjske. Med njimi je bil v letih 1566–72 tudi Jurij (Georg) Dalmatin. V omenjenem članku pa je sklad Tiffernum povezan z Augustom Tyfernusom, slovenskim humanistom in kanclerjem pri Svetem Štefanu na Dunaju (umrl 1535). Ta zavajajoča informacija ni avtorjeva, temveč je bila vnesena v članek od tretje roke pri zadnji redakciji besedila. Ker sem bil mnogo let v prijateljskem stiku s tübingenskim teolo- gom Christophom Weismannom (1940–2013), zelo dobro poznam njego- vo študijo o humanistu Michaelu Tiffernu (»Mentor Herzogs Christoph und Mäzen des Tübinger Stifts,« v Wahrheit und Freiheit: 450-Jahre Evangelisches Stift in Tübingen, ur. Friedrich Hertel (Stuttgart: Calwer Verlag, 1986), 47–80) in študijo o njegovem skladu kot primeru spod- bujanja mednarodnega študija v 16.stoletju (»Primus Truber und die Tübinger Tiffernstiftung,« v Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen, ur. Rolf-Dieter Kluge (München: Otto Sagner, 1995), 414–26); leta 2011 sem ju upošteval v opombah o Michaelu Tiffernusu v prevodu knjige Jožeta Javorška Primož Trubar (iz slovenščine prevedla Richard Götz in Metka Wakounig, uvod in opombe Karl W. Schwarz (Klagenfurt/ Celovec: Wieser)). Poleg tega je z življenjsko potjo Michaela Tiffernusa i n njegovim skladom bralce seznanil Primož Simoniti, ko je pisal o humanizmu pri Slovencih (Humanismus bei den Slovenen: Slovenische Humanisten bis zur Mitte des 16. Jahrhunderts, Zentraleuropa-Studien, Band 11, ur. Marija Wakounig, prev. Jože Wakounig (Dunaj: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2008), 250–55). Zaželjeno bi bilo, da urednik in založba v ustrezni obliki opozori- ta na ta Erratum. 139 PORTRETI ANTON SCHINDLING (1947–2020) Vincenc Rajšp Slovenski znanstveni inštitut, Dunaj (v pokoju) vincenc@rajsp.si V začetku letošnjega leta, 4. januarja, je v Tübingenu umrl Anton Schindling, eden pomembnih zgodovinarjev zgodnjega novega veka v Nemčiji in v zadnjih desetletjih eden najzaslužnejših za seznanjanje nemškega kulturnega prostora z delom in pomenom Primoža Trubarja. Rojen je bil 20. januarja 1947 v Frankfurtu na Majni. Bil je redni pro- fesor v Eichstädtu (1985–1987), Osnabrücku (1987–1995) in Tübingenu (1995–2015). Šolal se je pretežno v Frankfurtu, kjer je na »Johann Wolfgang Goethe-Universität« študiral zgodovino, umetnostno zgodo- vino, filozofijo in politične vede. Leta 1971 je položil državni izpit za pro- fesorja zgodovine in političnih ved. Od leta 1971 je bil znanstveni so- delavec pri zgodovinski komisiji Bavarske akademije znanosti, kjer je sodeloval pri ediranju državnozborskih aktov države Svetega rimskega cesarstva za leto 1512. Doktoriral je leta 1974 in se leta 1983 habilitiral na »Julius-Maximilians-Universität Würzburg« z delom o neprekinjenem državnem zboru v Regensburgu, ki je postalo standardno zgodovinsko delo.1 Svoje raziskovalno delo je v veliki meri opravljal tudi v dunajskih arhivih (Haus-, Hof- und Staatsarchiv). Njegovo raziskovalno zanimanje je zajemalo zgodovino izobraževa- nja, obdobje konfesionalizacije in zgodovino Svetega rimskega cesarstva. 1 Anton Schindling, Die Anfänge des Immerwährenden Reichstags zu Regensburg: Ständevertretung und Staatskunst nach dem Westfälischen Frieden (= Veröffent- lichungen des Instituts für Europäische Geschichte Mainz, Abteilung Universalge- schichte 143; Beiträge zur Sozial- und Verfassungsgeschichte des Alten Reiches Nr. 11) (Mainz: Philipp von Zabern, 1991). Stati in obstati 17(2021): 139-143 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)139-143 140 PORTRETI Težišča njegovega raziskovalnega dela so obsegala politično in upravno zgodovino Svetega rimskega cesarstva, primerjalno zgodovino mest in dežel, primerjalno konfesionalno zgodovino ter zgodovino izobraževa- nja. Eno od težišč je bila tudi zgodovina vzhodne srednje Evrope, pred- vsem državi Poljska in Madžarska, med zgodovinskimi osebnostmi pa je imel prioriteto Primož Trubar. O Trubarju je predaval na domači univerzi v Tübingenu, na uni- verzi v Krakovu ter ob različnih priložnostih. Zelo je bil vesel skupin iz Slovenije, ki jim je rad razlagal Trubarjevo navzočnost v Tübingenu. Najpomembnejši prispevek k poznavanju Primoža Trubarja ned- vomno predstavlja knjiga/zbornik Primus Truber 1508–1586: der slowe- nische Reformator und Württemberg, ki jo je zasnoval ob 500-letnici Trubarjevega rojstva in katere sourednik in soavtor je bil; izšla je leta 2011 pri založbi W. Kohlhammer Verlag Stuttgart (izdajatelji: Sönke Lorenz, Anton Schindling, Wilfried Setzler). K sodelovanju je pritegnil sloven- ske in nemške poznavalce Primoža Trubarja. Dragocen Schindlingov prispevek je nedvomno objava s komentarji vseh spominskih obeležij Primoža Trubarja v Sloveniji in Nemčiji. Pomemben je tudi njegov pri- spevek pri odkritju spominske plošče v Schwäbisch Hallu leta 2017, ob novem dognanju, da sta bili v tem mestu natisnjeni prvi dve slovenski knjigi, Katekizem in Abecedarij Primoža Trubarja. Obžaloval je, da je bilo to odkrito po izidu knjige o Trubarju, prav tako kot dejstvo, da je bil šele po izidu zbornika najden izvod Trubarjeve Cerkovne ordnin- ge v knjižnici v Memmingenu, zaradi česar je poudarjal, da vedenje o Trubarju ni zaključeno in je potrebno raziskovati še naprej; monumen- talna knjiga o Trubarju ni zaključek raziskovanj, temveč le bilanca do- tedanjega znanja. Prav tako je izrednega pomena Schindlingovo umeščanje delovanja Primoža Trubarja v takratni državni prostor Svetega rimskega cesarstva. V tem državnem okviru so namreč delovali vsi njegovi podporniki, tako plemstvo v domačih notranjeavstrijskih deželah kakor mestne oblasti v Rothenburg na Tauberi in Kemptenu ter vojvodi Krištof in Ludvik v de- želi Württemberg, kjer je Trubar deloval kot župnik v Urachu, v mestu Lauffen ob Neckarju in Derendingenu. V okviru tega političnega prosto- 141 VINCENC RAJŠP ra so se Trubarju kljub oviram odpirale možnosti, ki so omogočale tako njegovo pridigarsko dejavnost v protestantski deželi kakor tudi delo za slovenske sorojake – možnosti, ki jih je odlično izkoristil. Postavljanje Trubarja v širši državni okvir odmeva tudi v Schindlingovem prispevku Die Habsburger, das Reich, die Erblande und die Reformation (Habsburžani, država, dedne dežele in reformaci- ja) v zgoraj omenjeni knjigi. Tu pokaže, kako pomembno vlogo so gle- de možnosti delovanja Primoža Trubarja imeli Habsburžani kot deželni knezi in cesarji. Ko je bil leta 1530 Trubar v Trstu posvečen v duhovni- ka, je Ferdinand I. kot deželni knez avstrijskih dednih dežel izdal že več ostrih mandatov, ki so prepovedovali širjenje reformacijskih idej, ki so prihajale iz Wittenberga in Züricha: pristaši so morali računati s ka- zenskim preganjanjem pod obtožbo krivoverstva, za kar je bila zagro- žena tudi smrtna kazen. Habsburžani so obvladovali domala tri četrti- ne ozemelj in mest države Svetega rimskega cesarstva, od Nizozemske do reke Kolpe. Vendar to področje ni bilo politično enotno, temveč je predstavljalo heterogeno monarhistično unijo stanovskih držav, ki so enotnost videle le v dinastiji in osebi njej pripadajočega deželnega kne- za. Z izzivom reformacije je katoliška konfesija vsaj z vidika dinasti- je ostajala povezujoča silnica. Vendar so bile dežele pod habsburško oblastjo preveč različne in politično samostojne, da bi lahko služile kot enoten, nepropusten jez proti širitvi reformacije. Le cerkvene instituci- je – škofije, kapitlji in samostani – so z vztrajanjem pri deželni oblasti Habsburžanov nudile trajno organizacijsko mrežo in institucije za pre- živetje katoliške cerkve. S habsburškimi teritoriji na jugovzhodu in jugu države je Ferdinand prejel tudi dolžnost turških vojn, kar je bila velika obremenitev, predvsem odkar so Turki v bitki pri Mohaču 1526 uniči- li ogrsko kraljestvo. Praktična potreba po oboroževanju vojske proti Turkom in utrjeva- nje vojne krajine je na drugi strani vedno znova izsilila kompromise z državnimi stanovi; brez njihove privolitve k davkom na državnih zborih Ferdinand I. in njegovi nasledniki ne bi mogli financirati vojne. S tem so evangeličanski državni stanovi v roke dobili svoj vzvod pritiska. Samo s pristankom vplivnih evangeličanskih stanov iz Volilne Saške in Hessna 142 PORTRETI kot tudi finančno močnih gornjenemških svobodnih državnih mest, kot sta bila Straßburg in Nürnberg, je bilo mogoče doseči za Habsburžane ugodne sklepe za obrambo pred Turki. Zaradi tega sta morala Karel V. in Ferdinand I. privoliti v koncesije v prid reformacijskim pravicam sta- nov. Tako so bili verski mir v Nürnbergu 1532 in Frankfurtu na Majni 1539 ter sklep državnega zbora v Speyerju 1544, ko so bili suspendirani dotedanji protiprotestantski sklepi državnega zbora, trije predhodniki augsburškega verskega miru 1555. Prevladujoča smer habsburške državne in verske politike ni postalo preganjanje krivovercev, temveč pogajanje s stanovi za izravnavo. Cesarja Karel V. in Ferdinand I. sta si, kolikor je bilo le mogoče, prizadevala za ohranitev katoliških pozicij, obenem pa sta bila prepričana o potrebi reforme katoliške cerkve in sta temu pri- merno nastopala v odnosu do papeža in škofov. Zahtevo po koncilu, na katerem bi uredili verske prepire v Nemčiji, je izrekel Karel V., česar v rimski kuriji niso cenili. H kompromisu in k izravnavi s protestantskimi stanovi usmerjena politika Ferdinanda I., ki je bila prisotna še pri njegovih vnukih, se je končala s smrtjo cesarja Matije leta 1619, ko ni ugasnila le tradicional- na smer habsburške hiše, temveč tudi doba prevladujoče veljave augs- burškega verskega miru. Odločitev za definitivni uspeh protireforma- cijske graške smeri je sledila šele po Trubarjevi smrti, čeprav je bilo v času njegove smrti že opazno, da je širjenje reformacije pod habsbur- ško oblastjo prispelo na rob in da se uveljavljajo protisile prenavljajoče se katoliške cerkve. Vendar ob Trubarjevi smrti še ni nastopil konec protestantizma v njegovi domovini. Tudi izoblikovanje in razmejitev med konfesijama leta 1586 še nista kazala kasnejše ostrine. Trubarjev čas je zato potrebno gledati v času odprtih možnosti ter tekočih prehodov. Prelom med kato- lištvom in luteranstvom je bil, gledano s strani prebivalstva, manj dra- matičen, kot je to predstavilo kasnejše zgodovinsko gledanje v pretek- lost. Ko je Trubar leta 1586 umrl v Derendingenu, je bilo v drugih krajih večkrat še odprto, kako daleč bo neizogibna prisila h konfesionalni raz- ločenosti in identiteti določala prihodnost. To velja za Sveto rimsko ce- sarstvo kot celoto in za Notranjo Avstrijo še posebej. 143 VINCENC RAJŠP Anton Schindling je tudi soavtor prispevka o Primožu Trubarju v širokem evropskem kontekstu reformacije v knjigi Europa reformata (Leipzig, 2016), kjer je Trubar predstavljen med 72 najvidnejšimi oseb- nostmi in Ljubljana med 48 mesti reformacije. Prispevek Antona Schindlinga k razumevanju delovanja Primoža Trubarja, slovenske in notranjeavstrijske reformacije ter širjenju vedenja o njih je nedvomno izjemen in zasluži priznanje ter hvaležen spomin. 145 CVETKA HEDŽET TÓTH (1948–2020) Marko Kerševan Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana (v pokoju) marko.kersevan1@guest.arnes.si Štirinajstega decembra 2020 je nenadoma umrla prof. dr. Cvetka Hedžet Tóth, udeleženka ustanovnega sestanka Slovenskega protestant- skega društva Primož Trubar leta 1994 in članica našega uredništva od leta 2009. Rodila se je leta 1948 v Razkrižju na slovensko-hrvaški meji. Gimnazijo je obiskovala v Murski Soboti, leta 1967 je vpisala študij filo- zofije in sociologije na Filozofski fakultete Univerze v Ljubljani. Po pro- fesorici Almi Sodnik (1896–1963) je bila dolgo prva in edina ženska na takrat edinem oddelku za filozofijo v Sloveniji: po diplomi leta 1972 kot asistentka in po letu 1998 kot redna profesorica za ontologijo in meta- fiziko. Predavala je tudi »filozofijo za nefilozofe« na drugih oddelkih Filozofske fakultete in Univerze v Ljubljani. Po disertaciji o znamenitem madžarskem marksističnem filozofu Györgyju Lukácsu (Lukácsevo poj- movanje dialektike, 1987) je objavila vrsto knjig s svojega univerzitetne- ga področja: Spontanost in avtonomnost mišljenja (1994), Med metafizi- ko in etiko (2002), Metafizika čutnosti (2005), Hermenevtika metafizike (2008), Materialistično-idealistična zareza (2015), Dialektika refleksijske- ga zagona (2018), Demaskirajoče tendence (2018). Celovita predstavitev poklicne poti ter njenega filozofskega opusa čaka njene kolege filozofe in njene nekdanje študente; o njeni siceršnji življenjski poti, delu in pri- zadevanju bodo pisali (ali so že) njeni nekdanji kolegi in kolegice iz štu- dentskih in univerzitetnih let ter rojaki iz domačega Prekmurja. Ob vesti o njeni smrti smo v reviji zapisali in lahko le ponovimo: ostala nam bo Stati in obstati 17(2021): 145-155 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)145-155 146 PORTRETI vzgled zvestobe filozofskemu etosu iskanja resnice in protestantski eti- ki poklicne ter človeške zavzetosti in odgovornosti. I. V rubriki Portret se bomo v skladu z zasnovo rubrike in usmeritvijo naše revije zaustavili le pri njenem prispevku »stvari protestantizma« na Slovenskem. Ni odveč, če pri tem takoj na začetku spomnim tudi na nje- no redno in zavzeto pisanje v Evangeličanskem listu in Evangeličanskem koledarju: ob vsem zahtevnem znanstvenem in pedagoškem delu na uni- verzi je v zadnjih desetletjih našla energijo in čas, da je svoje domače prekmursko okolje seznanjala (in spodbujala) s svojimi temeljitimi pre- misleki o filozofskih in še posebej etičnih vprašanjih. Najneposrednejši vpogled v njen prispevek stvari protestantizma na Slovenskem pa omo- gočajo prav njeni članki v reviji Stati inu obstati. V njih je ponudila je- dro (in odmev) tistega, kar je bilo v njenem študijskem in raziskovalnem delu kot filozofinje po njeni lastni presoji posebej relevantno za spozna- vanje in uveljavljanje protestantizma, in – z druge strani – tistega, kar je bilo po njenem uvidu in presoji v protestantski (teološki) misli in etiki posebej relevantnega za filozofske teme (in avtorje), ki jih je preučevala. Zgovoren je izbor mislecev, ki so bili deležni njene posebne pozor- nosti in priznanja ter predstavitve v reviji: Albert Schweitzer (1875–1965), Nobelov nagrajenec za mir, protestantski teolog, filozof in etik ter zdrav- nik, ki je po svojem znanstvenem delu več desetletij posvetil praktični skrbi za gobavce v Afriki (Stati inu obstati, št 3-4); Paul Tillich (1886– 1965), ki ga je tako rekoč pripeljala v slovensko filozofsko in teološko zavest: protestantski filozof in teolog, član in sopotnik znamenitega frankfurtskega filozofskega kroga (Adorno, Marcuse, Horkheimmer), nasprotnik nacizma in tudi sam begunec pred njim, ki je neutrudno iskal poti med teologijo in filozofijo (1-2, 13-14, 26); Hans Küng (1928– 2021) vsestranski in kritični katoliški teolog, zagovornik strpnosti in ekumenskega dialoga znotraj krščanstva in med religijami, posebej z vi- dika možnosti in nujnosti »svetovnega etosa« (15-16); nenazadnje v zvezi 147 MARKO KERŠEVAN z njim in posebej (19-20) naš Vekoslav Grmič (1923–2005), katoliški teo- log in škof, ki je ne glede na slepe ulice in stranpoti »realnega socializ- ma« vztrajal, da je opredelitev za vizijo in utopijo socializma udejanja- nje krščanske etike in upanja, ki ga nosi s seboj krščanstvo, kot je pisal marksistični filozof Ernst Bloch (1889–1977) in z njim protestantski te- olog Jürgen Moltmann (1926), ki sta bila prav tako deležna njene poseb- ne pozornosti (9-10, 11-12). In nenazadnje so tu še trije filozofski klasiki: trije izzivalni in »težki« avtorji, še posebej z vidika odnosa do (vprašanja) protestantizma. Tu je Soeren Kierkegaard (1813–1855) s svojim eksistencialnim, »eksistenciali- stičnim« obratom k posamezniku in njegovi veri, ki je v svojem času iz- zival tako glavni tok filozofije kot (ne le) protestantske teologije (17-18). Tu sta Arthur Schopenhauer (1788–1860) in Friedrich Nietzsche (1844– 1900), ki se je med drugim razglašal za ateista in nasprotnika krščan- stva, tudi protestantskega (29). Posebnega članka o Schopenhauerju za revijo ni napisala, čeprav ga je napovedovala. (V rubriki Bilo je poveda- no smo tudi zato izbrali odlomke iz ene njenih knjig, kjer piše o njem). Preden se posebej zaustavimo ob posameznih mislecih, ki jih Cvetka Tóth obravnava in kot jih obravnava v reviji, poizkušajmo očrtati njeno vodilno opredelitev/usmeritev, ki se (po)kaže skozi njen izbor in obrav- navo omenjenih avtorjev: opredelitev/usmeritev, ki je hkrati filozofska in življenjska; vezni člen med obema je etika, etična opredelitev, usme- ritev in zavzetost. V osnovnem zarisu, poenostavljeno izraženo v danes že kar plehko modnem govoru o »vrednotah« (ki ga sicer ni marala), gre Cvetki Tóth za naslednje vrednote in njihovo medsebojno sood- visnost in povezanost: svoboda posameznika kot odgovornega subjekta lastnih dejanj, v tesni zvezi z medsebojnim priznavanjem temeljne ena- kosti ljudi in občutenjem/zavezanostjo solidarnosti (slednje vključuje skrb in dolžnost do šibkih, revnih, ogroženih, ponižanih in prizade- vanje za preseganje ter odpravo takega njihovega stanja in statusa); hu- manizem, ki ga solidarnost usmerja k socializmu, k utopiji socializma, saj ta ni bil in ne more biti »dokončno« uresničen v nobenem doseda- njem in bodočem »realnem socializmu«, še manj seveda v nobenem so- cialnem kapitalizmu (da o kakšnem neoliberalnem niti ne govorimo); 148 PORTRETI utopija je nujna, da se ohranja upanje na možnost drugačnega sveta in daje opora ter vzpodbuda za etično delovanje v vsakokratni sedanjosti. Krščanstvo, vsekakor pa protestantsko krščanstvo je (ne edini ali mo- nopolni!) nosilec in opora teh usmeritev ter je samo »nošeno« po njih. Zato jih lahko spoznava kot krščanske vrednote tudi krščanska, zlas- ti pa protestantska teologija in tudi zato je možna ter dobra povezanost med filozofijo in teologijo oziroma je dobro graditi mostove med njima. Tak most, tako povezavo naj bi nudila prav etika (ki/ko zavezuje k delo- vanju v skladu s temi vrednotami). Ne bomo raziskovali, ali je taka vrednotna/etična usmeritev vodi- la Cvetko Tóth pri izbiri mislecev, ki se jim je posebej posvečala, in pri izbiri/presoji njihovih idej ali pa jo je srečanje z misleci, ki se jim je po- sebej posvečala, privedlo do nakazane filozofske in življenjske oprede- litve ter etične usmeritve. Glede na tematiko in pristop »revije za vpra- šanja protestantizma« pa moram še enkrat poudariti: za vse omenjene vrednote (in njihovo povezanost) je iskala in našla oporo ter spodbudo tudi v protestantskem krščanstvu. In z druge strani: v protestantskem krščanstvu je predvsem iskala in našla opore ter spodbude zanje. Seveda se ji je pri tem pokazala tudi nujnost (in možnost) kritike in zavrnitve drugačnih vrednotnih ter praktičnih usmeritev tudi v samem krščan- stvu in protestantizmu. Naj že tu spomnim, da se je sama priložnostno prištela k ateistom in agnostikom (»mi ateisti in agnostiki«, je zapisa- la v 15-16, 264), hkrati in predvsem pa nasprotovala nasilju v nazorskih zadevah, se zavzemala za toleranco, dialog in sodelovanje med ljudmi različnih religij ter ateizmov in v tem smislu posebej podpirala prizade- vanja Hansa Künga in drugih, tudi Tineta Hribarja, za »svetovni etos«. II. Med naštetimi/izbranimi avtorji gotovo izstopajo trije: Paul Tillich, Ernst Bloch in Albert Schweitzer. Na prvem mestu je Paul Tillich. O njem je pisala v prvi številki revije in v številki, posvečeni 500-letnici reformacije, pa še večkrat vmes (in v 149 MARKO KERŠEVAN prispevkih v drugih revijah in časnikih). Za razliko na primer od Blocha ali Kierkegaarda je (bil) Paul Tillich v slovenskem prostoru brez Cvetke Tóth komaj znan. Našla ga je in predstavila kot »luterana na meji«, kot luteranskega protestantskega teologa, ki je iskal in gradil mostove med protestantsko teologijo in filozofijo (na svoj način pa tudi med katoli- štvom in protestantizmom), drugače kot sočasna dialektična ali diasta- tična protestantska teologija Karla Bartha, ki je skušala osamosvojiti te- ologijo (in filozofijo) tako, da je zavračala povezave in »rušila mostove« med njima. Tillich je iskal in našel stičišča ter presečišča med filozofi- jo in teologijo v tistem, kar je človekova »zadnja skrb«, kar ga nazadnje zadeva, v zadnjih vprašanjih in odgovorih, ki izhajajo iz tistega, kar je človekov »ultimate concern«, brezpogojno, do katerega človek pride in mimo katerega ne more. Religija je usmerjenost/obrat k brezpogojne- mu: ateizem je odsev dejstva, da nobena opredelitev ali podoba boga ne more biti zadnja, brezpogojna, absolutna. Protestantizem je izraz tega spoznanja znotraj krščanske teologije, naproti katoliškemu nagnjenju k substancializmu in dogmatizmu; pri Tillichu je božje ali sveto le ozna- ka za brezpogojno. Pri Tillichu je našla mostove med filozofijo in teo- logijo, vero, religijo, tudi med vero in ateizmom. Tillich je bil nestor in tudi mentor nekaterih marksistično usmerjenih članov (kasnejše) fran- kfurtske šole. Cvetka Tóth nikdar ni skrivala svoje bližine marksizmu, čeprav ga v zvezi s vprašanji protestantizma nikdar ni posebej izpostav- ljala ali obravnavala. Tillich je odločno nasprotoval nacizmu; izrecno se je opredelil za (krščanski) socializem, za njegovo etično razsežnost in utemeljitev, v kateri so se srečala Tillichova filozofska pojmovanja in kr- ščanski etos. Tak socializem/humanizem je po eni strani nujno utopi- čen – »biti človek pomeni imeti utopijo, biti odprt za preseganje obsto- ječega«, citira Tóthova Tillicha –, po drugi strani pa zahteva od človeka konkretno življenjsko etiko, etično/moralno dejavnost. Pri Tillichu je Cvetka Tóth našla medsebojno povezane in utemelje- ne tako rekoč vse vrednote, ki so določale njeno filozofsko in življenj- sko držo ter delovanje. Ne slučajno pa je (tudi v reviji) že zgodaj kot dva svetilnika (iz)postavila še dve osebnosti: Alberta Schweitzerja in Ernsta Blocha. Najprej je v 3.-4. številki predstavila Schweitzerja, ki je svoje te- 150 PORTRETI ološko raziskovanje (tudi o vprašanju »zgodovinskega Jezusa«) in fi- lozofske razprave nadgradil z več desetletji praktičnega zdravniškega dela v Afriki. Poudari njegovo protestantsko krščansko in filozofsko opredelitev za »strahospoštovanje« (nem. Ehrfurcht) pred življenjem in za življenju posvečeno etiko, ki zahteva človekovo praktično dejavnost. Opozori na Nietzschejev vpliv pri usmeritvi k življenju in dejavnosti (o čemer piše tudi sam Schweitzer), toda hkrati podčrta tudi bistveno raz- liko. Nietzsche (kot pred njim tudi Fichte) je imel pred očmi etiko de- javnega samoizpopolnjevanja, Schweizer tudi iz krščanskega izhodišča poudari, da »etika predanosti življenju« ne zahteva le individualne, am- pak tudi družbeno etiko solidarnosti (posebej do šibkih). Schweitzer jo je odkril (kot Tolstoj) v zgodnjem krščanstvu, a tudi pri socialistih svojega časa (Bernsteinu) in jo radikalno udejanjal v svojem kasnejšem življenju. Že Schweitzer je zapisal, da je krščansko oznanilo evangelij upanja. V upanje je usmeril svojo misel (in naslovil svoje glavno delo Das Prinzip Hoffnung, »Načelo upanje«) marksistični filozof Ernst Bloch, za mno- ge, tudi za Cvetko Tóth, najprodornejši marksistični mislec, predstav- nik »toplega toka marksizma«, po lastni oznaki »ateist po Božji volji/mi- losti«. Po Blochu ne le da krščanstvo s svojo utopijo Božjega kraljestva prinaša upanje, za človeka je upanje nekaj tako konstitutivnega, da je tudi samo krščanstvo nošeno po njem. »Kjer je upanje, je tudi religija« (čeprav ne velja vedno tudi obratno). Še več, svet sam vključuje upanje na še-ne-nastalo, zato je treba vztrajati na odprtosti sveta in življenja v pri- hodnost, ne pa temu nasprotovati: s fiksiranjem na arhaičnost tal in krvi ali na metafizično onstranstvo. Treba se je (na)učiti upati. Kot opozar- ja Cvetka Tóth, Bloch govori o novi eshatologiji religije, ki naj jo sprem- lja nova antropologija religije, onkraj razlik med religijami in ateizmi. V tem smislu (lahko) Biblija govori vsem ljudem. (»Teologijo upanja« je v tesni povezanosti s »teologijo križa« kasneje razvil Jürgen Moltmann: še pred člankom Cvetke Tóth o njem mu je ob 80-letnici posvetil članek v reviji (št. 3-4) katoliški teolog Ciril Sorč, njegov študent v Tübingenu.) Cvetki Tóth ne uide, da je Bloch ob svojem poglabljanju v vprašanje upanja dal svojevrstno priznanje protestantskokrščanski usmeritvi v človekovo »notranjost«, »protestantski mistiki«. Bloch: »Moč protestan- 151 MARKO KERŠEVAN tizma je utelešena kot moč notranjosti.« Kot pravi, tega ne bi dojel brez svoje protestantske žene. »Protestantska mistika osamljenega posame- znika« je »najgloblji rudnik najbolj oddaljenih nebes«. Za Blochom se tudi Cvetka Tóth (zato) usmeri h Kierkegaardu, »s te plati verjetno najbolj protestantskemu mislecu«, in njegovemu do- -mišljanju človekove osamljenosti in svobode v veri ter etiki pri tem. »Ko notranjost umanjka, postane duh končen,« ga citira Tóthova in v povezavi z Blochom to pomeni ne le konec človekove svobode, ampak tudi upanja. Prav je, da tu zabeležimo – kot je storila tudi Cvetka Tóth –, da je v svojem iskanju v kritičnem času slovenskega prostora in slovenske- ga človeka Kierkegaarda in Blocha kot svoji navezi (v oporo in spod- budo) našel tudi Edvard Kocbek (glej tudi Mihael Glavan, »Kocbek in Kierkegaard« v 32/2020). In če ob spominu na Cvetko Tóth ne moremo mimo spoštovanja, ki ga je bil pri njej deležen Kocbek, iz istega razloga ne moremo tudi mimo dveh sodobnih osebnosti iz katoliškega okolja, ki se jima je poklonila v svojem delu. V svetovnem merilu je bil to letos umrli Hans Küng, v slo- venskem pa Vekoslav Grmič. Pri Küngu je občudovala njegovo ekumen- sko krščansko širino do drugih krščanskih usmeritev in drugih religij, (samo)kritičnost do teoloških kulturnih in političnih stranpoti svoje, Rimskokatoliške, cerkve, nenazadnje do pojmovanja papeževega pri- mata v Cerkvi, odprtost do rezultatov sodobne biblicistike, predvsem pa seveda njegovo prizadevanje za svetovni etos kot možno in nujno osno- vo sožitja ljudi različnih religij in ateizmov v sodobnem svetu. Pri teh temeljnih značilnostih svojega prizadevanja je bil Küng vseskozi blizu tudi protestantizmu, ne sicer vsakemu, gotovo pa njegovi luteranski in švicarski reformirani usmeritvi. Nenazadnje je tako rekoč začel svojo akademsko teološko pot z doktorsko disertacijo o Barthovem pojmova- nju opravičenja, v kateri je dokazoval, da je Barthovo pojmovanje v so- glasju s pravilno razumljenim naukom Katoliške cerkve. (Barth sam mu je priznal, da je njegovo pojmovanje pravilno razumel in predstavil …) Svoje naklonjenosti in občudovanja Grmiča ni izpričala le v dveh pri- spevkih v reviji, ampak med drugim tudi v zbornikih ob Grmičevih ju- 152 PORTRETI bilejih, za katere se je posebej zavzela. Pri Grmiču je (kot pri Kocbeku) visoko cenila njegovo socialistično opredeljenost (njegovo »socialistično teologijo«) in privrženost idealom ter vrednotam NOB, ki so bili po nje- govem v temelju krščanski. V tem ga ni omajal niti zlom »realnega soci- alizma« niti njegove stranpoti in zablode pred tem, vse do zločinov, ki so spremljali njegovo uveljavljanje v različnih okoljih in obdobjih, pri nas še posebej v povezavi z NOB. Iz krščanskih izhodišč je izražal naklonje- nost do samoupravnega socialističnega sistema pri nas in bil hkrati kriti- čen do drže ter ravnanj tistih v lastni Cerkvi, ki so ga kot bojda protikr- ščanskega zavračali. Kritična drža do lastne institucije, v kateri pa sta tako Küng kot Grmič ostajala in vztrajala kljub sankcijam, pritlehnim sumničenjem in podtikanjem, ki sta jih bila deležna, je bilo prav tako nekaj, kar je Cvetka Tóth visoko cenila kot zgled in spodbudo tudi zase ter ljudi v drugih institucijah. Grmiču nihče ni mogel dokazati katoli- ške teološke »nepravovernosti« in sam svoje pripadnosti Katoliški cerkvi nikdar ni postavljal pod vprašaj. Zaradi svoje humanistične, družbeno kritične, socialistične in narodno zavedne usmerjenosti je bil vseskozi naklonjen slovenskim evangeličanom in bil tudi član Slovenskega pro- testantskega društva Primož Trubar. Skratka, Cvetka Tóth je tako pri Küngu kot pri Grmiču (in Kocbeku) izpostavila iste ideje, vrednote in opredelitve, ki jih je našla in izposta- vila tudi pri izbranih velikih imenih sodobne protestantske teologije in marksistične filozofije. In končno (v svojem zadnjem prispevku v reviji) – Friedrich Nietzsche. Kaj je našla pri Nietzscheju (in Schopenhauerju), ki se mu že kot univerzitetna profesorica ontologije in metafizike ni mogla izogni- ti, saj se je posebej posvečala velikim imenom nemške filozofije? Kaj je sploh lahko našla pri razvpitem nasprotniku krščanstva, njegovega »re- sentimenta« in solidarnosti (do) šibkih, povzdigovalcu velikega posame- znika, njegove volje do moči »onkraj dobrega in zlega« ? Našla je in izpostavila že v naslovu prispevka (Misliti s kladivom v roki) Nietzschejevo priznanje Luthru – za njegovo jezo, strast, a tudi za njegov »pogum za čutnost« in »vero v pravico do svobode«, čeprav ga je sicer imel za »nemogočega meniha«. Najde seveda Nietzschejevo 153 MARKO KERŠEVAN nasprotovanje kontemplaciji, zavzemanje za vita activa, povzdigo- vanje življenja in čutnosti, volje do moči kot volje do svobode. Najde mimogrede tudi njegovo spoznanje iz leta 1881 o pogubnosti nem- ške »politične in nacionalne blaznosti«, ki ga pospremi z opazko, da je Nietzsche »svojevrstnež poljskega in protestantskega porekla«. Najde pa tudi Nietzschejevo zahtevo po človekovem »spoštovanju, odgovor- nosti, poštenosti do samega sebe«, ko se mora po Luthru človek »dogo- voriti sam s sabo«. Za Nietzscheja je »stvar svobodnega človeka, da živi zaradi sebe in ne glede na druge«. Nietzsche zapiše, da želi z reformaci- jo vsak človek biti svoboden, »celo vsak sam svoj duhovnik«. Toda za- piše tudi, da je med drugim protestantizem »pomenil ljudsko vstajo v prid poštenosti, zvestobe«. Prav zadnja konstatacija pa govori proti Nietzschejevemu izpostav- ljanju (zgolj) posameznikovih svobode, volje do moči, spoštovanja do sebe in svojega življenja ter dejavnosti za to. Protestantizem kot »ljud- ska vstaja v prid poštenosti, zvestobe« pomeni dejavno solidarno usme- ritev proti aktualni (in simbolno tudi pretekli in bodoči) nepoštenosti in nezvestobi ter njenim žrtvam. Z reformacijo (naj) vsak človek uresni- čuje Luthrovo »vero v pravico do svobode«, pri čemer svoboda pomeni »voljo do samoodgovornosti«, ko je »vsak človek sam svoj duhovnik«. Toda protestantizem je (bil) ljudska vstaja, napotilo za vstajo proti ra- zumevanju svobode, moči, življenja kot nečesa, kar je le za izbrane; je nasprotovanje/protest proti egoističnemu (»solipsističnemu«) povzdigo- vanju svobode in samoodgovornosti posameznika, je izraz (za)upanja v svobodo in samoodgovornost vseh. III. Tako je Cvetka Tóth kot profesorica filozofije izbrala in predstavlja- la filozofe (in teologe), ki jih je »ponudila« reviji za vprašanja protestan- tizma. (Lahko rečemo, da je bil to večji del mislecev, s katerimi se je in- tenzivno ukvarjala.) Njen izbor, predstavitve in ponudba reviji niso bili niti slučajni niti nevtralni – bili so »angažirani«. Angažirani, zavzeti za 154 PORTRETI vrednote in usmeritve, za katere ji je šlo, in zavzeti za to, da prikažejo pozitivno zvezo, medsebojno podpiranje in oplajanje med temi vredno- tami ter protestantizmom. Seveda je to vključevalo tudi kritiko in zavra- čanje tistih značilnosti ter usmeritev v zgodovinskem in sodobnem pro- testantizmu, ki so jih zavračali tudi protestantski misleci, ki jih je izbrala (na primer Tillich): značilnosti in usmeritve, ki/ko so v določenih druž- benih kontekstih legitimirale brezobzirno kapitalistično tekmovalnost, elitizem uspešnih, brezdušno moraliziranje in dejansko etično neobčut- ljivost, državljansko pasivnost, avtoritarno oblast … Njen prispevek k stvari protestantizma je bila utemeljena predstavi- tev dejanske in potencialne (čeprav ne izključne ali monopolne) med- sebojne povezanosti med temeljnimi humanističnimi opredelitvami in etičnimi praksami v sodobni civilizaciji ter protestantizmom, kot so ga živeli, pojmovali ali videli misleci, ki jih je izbrala in predstavila. Pri tem je bilo treba včasih ponovno poudariti sicer že stara, a premalo upošte- vana spoznanja, a tudi razkriti marsikaj doslej (pri nas in širše) nepoz- nanega in nespoznanega. Lahko bi rekli, da je bila zavzetost Cvetke Tóth dvosmerna. Prizadevala si je, da tudi s protestantskokrščanskimi uvidi in argumenti podpre humanistično er etično držo in ravnanje; priza- devala si je, da zaradi takih (dejanskih in možnih) učinkov da prizna- nje in podporo protestantizmu oziroma, natančneje, tistim usmeritvam v protestantizmu (in širše v krščanstvu), ki lahko prispevajo k humani- stičnim opredelitvam in etičnemu ravnanju ljudi v sodobnih razmerah. Ob tem ni skrivala svoje navezanosti na marksizem – ob vsej svoji kri- tičnosti do nekaterih njegovih usmeritev in zlorab ter svojem obsojanju neetičnih praks samih marksistov oziroma tistih, ki so ga »uporablja- li« in se nanj sklicevali. Ni izpostavljala svoje (ne)religiozne opredelitve, čeprav se je, kot sem že omenil, v prispevku v reviji nekoč izrecno priš- tela k ateistom oziroma agnostikom. Če sem poudaril angažiranost Cvetke Tóth in z njo povezano »pristranost« pri izbiri avtorjev in njihovih misli, moram priznati tudi svojo zavzetost in pristranskost pri branju ter pričujoči predstavitvi nje- nega dela. Ne skrivam, da si prizadevam za to, da bi – in kako naj bi – njene članke v reviji brali (tudi) kot »prispevek k stvari protestantizma« 155 MARKO KERŠEVAN v slovenskem prostoru, tako zdaj kot v prihodnje. Prepričan sem, da ona sama temu ne bi nasprotovala. Post scriptum V rubriki Bilo je povedano objavljamo izbor odlomkov iz zadnje knji- ge Cvetke Hedžet Tóth, ki govore o Schopenhauerju. Razloga za tak izbor sta dva. Cvetka Tóth je sama napovedala poseben prispevek o Schopenhauerju za revijo, a ga ni uspela pripraviti. Tekst iz knjige poleg tega (bolje kot besedila, ki jih je posebej pripravila za objavo v naši revi- ji) ilustrira širino njenega intelektualnega obzorja in značilnosti njene- ga filozofskega raziskovanja ter delovanja. Te vidike njenega dela bodo seveda analizirali in predstavili ob drugih prilikah ter v drugih okvir- jih njeni kolegi in kolegice s Filozofije. Z vidika, ki sem ga upošteval pri zgornji predstavitvi njenih prispevkov v reviji, pa je treba ob izbranih odlomkih iz knjige poudariti vsaj troje: (1) njen plaidoyer za etiko in ne- nasilje, ki je še posebej nujen po »sesutju boljševiškega socializma« in z njim »koncu revolucij zadnjih dveh stoletij«; (2) ponovno nasprotovanje egoističnemu individualizmu in njegovim načelom ter ponovno afirma- cijo medčloveške solidarnosti in njenih temeljev; (3) zavračanje enačenja med religijo/religioznostjo in etiko/etičnostjo ter hkratno ugotavljanje možnosti in koristnosti njune medsebojne podpore. Vse troje je mogoče razumeti kot še en njen »prispevek k stvari protestantizma«. 157 PREVOD OD »CVINGLIJANSKE« DO »ŠVICARSKE« REFORMACIJE – KAJ JE IME? Štiri desetletja raziskav: pregled literature in prihodnje smernice Emidio Campi Inštitut za zgodovino švicarske reformacije Univerze v Zürichu (v pokoju) emidio.campi@uzh.ch Profesorju Torrancu Kirbyu za njegov petinšestdeseti rojstni dan Kaj je ime? Nič manj ne bi dišala roža, če bi je rožo ne imenovali.1 Tako pravi Julija v nemara najbolj poznanem prizoru Shakespearove žaloigre Romeo in Julija. To bi lahko bila resnica za pesnika, gotovo pa ne za botanika. Tudi za zgodovinarje so imena pomembna in lahko spro- žijo živahne razprave. Medsebojna povezanost treh izrazov, »cvingli- janski«, »švicarski« in »reformacija«, v naslovu pričujočega članka ima, na primer, dolgo zgodovino polemik.2 Leta 1528 je v svojem spisu Von Abendmahl Christi Bekenntnis Luter nakazal, kako bodo glede tega tekle kasnejše razprave: »Zase lahko priznam, da imam Zwinglija z vsem nje- govim učenjem za nekrščanskega, saj ni člena krščanske vere, ki ga bi iz- povedoval in učil prav.«3 Načrtni poskusi spodkopavanja in omalovaže- vanja teološkega pomena cvinglijanske reformacije so se nadaljevali do začetka zgodnjega 20. stoletja. Povedano na kratko, naj zgolj opomnimo, da je bila do konca prve svetovne vojne med zgodovinarji in teologi zelo priljubljena misel Adolfa von Harnacka: »Ko se ukvarjamo z zgodovino dogme z univerzalnega gledišča, lahko pustimo Zwinglija ob strani.«4 Večji obseg primarnih in sekundarnih virov, dostopnih v začetku 20. stoletja, je sprožil niz raziskav, ki so se v štiridesetih letih razmahnile Stati in obstati 17(2021): 157-189 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)157-189 158 PREVOD in v sedemdesetih letih pripeljale do ponovnega in precej drugačnega ovrednotenja reformatorjeve misli.5 Najpomenljivejši prispevek je glede tega ponudil Gottfried Wilhelm Locher, ki je opomnil na izvirnost in koherentnost Zwinglijevega učenja. V številnih študijah, katerih vrh po- meni monumentalno delo Die zwinglische Reformation im Rahmen der europäischen Kirchengeschichte, ugleden švicarski znanstvenik ni zgolj osvobodil züriškega reformatorja bremena Lutrovih obtožb, ampak mu je tudi zagotovil pomembno mesto v panteonu poglavitnih reformator- jev.6 Temeljno Locherjevo delo je spodbudilo poplavo raznolikih speci- aliziranih študij in ni zaznati, da bi njihov obseg kakorkoli upadal. Tako predmet še danes privlači pozornost številnih raziskovalcev različnega geografskega in znanstvenega porekla. To se mi je zdelo pomembno poudariti, ker so me organizatorji pre- davanja prosili, da bi orisal glavne smernice in poteze historiografije o züriški reformaciji od leta 1979. Seveda sem lahkomiselno privolil, saj sem menil, da v grobem poznam živahne znanstvene razprave, ki so o tem predmetu potekale v zadnjih štiridesetih letih. Ko sem se v zade- vo poglobil, pa sem ugotovil, kako obsežna je literatura, večino katere so napisali moji dragi, zdaj žal že pokojni, kolegi pa tudi nekateri nav- zoči na tem predavanju, in da sem pred težavno nalogo. Seznam s tem povezanih naslovov namreč močno presega obseg pričujoče razprave in ga ni mogoče navesti v celoti. Že predstavitev najpomembnejših del, brez omembe velikega dela Gottfrieda Locherja, je v tem okviru izjemno nepraktična. Tako bi kolege prosil za prizanesljivost, če se bom večkrat oprl bolj na osnovne raziskave, teme in zagate kot pa na posameznike in določene monografije. Tak pristop namreč nalaga velika količina znan- stvenega gradiva. Razpravo sem razdelil na dva dela. Prvi, obširnejši del bo obravna- val glavne ugotovitve zadnjih štirih desetletij, ki so obogatile, poglobi- le, a tudi otežile naše razumevanje verske spremembe v Zürichu, pri če- mer se bom oprl na vire in glavne teme v literaturi. V drugem, krajšem delu pa bom skušal začrtati okvir za prihodnje razprave in raziskave. 159 EMIDIO CAMPI Viri Leta 1975 je v pomembni monografiji, kjer je analiziral raziskave o Zwingliju v 20. stoletju, Ulrich Gäbler hvalil visoko znanstveno raven kritične izdaje Zwinglijevih del. Pri tem pa je opomnil, da na podro- čju, ki se nanaša na eksegetske spise o Novi zavezi ni bilo dovolj hitrega napredka, zaradi česar so bile s tem povezane raziskave zelo okrnjene.7 V naslednjih osemintridesetih letih so tovrstne objave zavirali različ- ni dejavniki, kot so uredniške in finančne težave, konec leta 2013 pa je izšlo pet obsežnih zvezkov, ki so sklenili kritično izdajo reformatorje- vih zbranih del Hulderich Zwinglis sämtliche Werke,8 ki je začela izhaja- ti leta 1905. Približno petino gradiva sestavljajo Zwinglijeva neobjavlje- na dela. Sedaj lahko bolje razumemo Zwinglijevo biblično eksegezo in njegov razvoj od erazmijanskega humanista do reformatorja. Ker se je njegova eksegetska produkcija odvijala v kontekstu Prophezei, prve teo- loške šole za pastorje, ustanovljene leta 1525, so bile s tem povezane raz- lage tako očitno plod skupinskega dela, četudi je bila züriška duhovščina do neke mere podrejena močni osebnosti reformatorja. Preučevanje teh novih besedil nam tako lahko pomaga pri razumevanju züriške refor- macije, njene misli in institucij pa tudi zgodnjesodobnih bibličnih študij. V preučevanem obdobju so bili končani ali pa se koncu pribli- žujejo tudi drugi pomembni projekti. Tu velja najprej omeniti revijo Zwingliana,9 ki nepretrgoma izhaja od leta 1897 in za študij švicarske re- formacije pomeni pravo zakladnico, saj njene strani, namenjene pred- vsem raziskovalcem, ki imajo pri roki specializirane knjižnice, vsebujejo kopico pomembnih razprav in primarnih virov. Da bi zadostili zahte- vam digitalne dobe, so vse zvezke revije digitalizirali in ti so, razen zad- njih treh številk, dostopni zastonj. Trenutno je na spletu v 202 zvezkih revije na voljo več kot 2.200 člankov z omogočenim iskanjem. Veliko poznavalcev priznava badensko razpravo iz maja 1526 za točko zasuka v zgodovini švicarske reformacije. Četudi se je končala z jasno zmago Johannesa Ecka, je dogodek Bern, Sankt Gallen, Basel in Schaffhausen oddaljil od njihovih katoliških konfederatov, tako da so mesta med leto- ma 1528 in 1529 sledila zgledu Züricha. Opazno velika vrzel na področju 160 PREVOD naših raziskav je bila v tem, da do leta 2015 nismo imeli sodobne izda- je poteka tega zasedanja. Napor, ki so ga morali vložiti uredniki v obli- kovanje tega zvezka, ki šteje več kot 700 strani, je bil zares občudovanja vreden.10 Od nabiranja izvirnih zapiskov, ki so nastali med samo dispu- tacijo, do primerjave uradnih in neuradnih različic zapisnikov, ki so jih kasneje objavili na katoliški in reformirani strani, je preteklo kar sedem- najst let. Uredniški proces je bil dolgo in razgibano potovanje z veliko vzponi in padci, a na koncu se je raziskovalcem in znanstveni skupnos- ti zdelo, da so, predvsem, kar se tiče obsega podatkov, pridobili več, kot pa so si obetali na začetku. Rezultat je odlična kritična izdaja, ki skupaj z natančnim in izčrpnim uvodom Martina H. Junga od leta 2015 velja za referenčno besedilo za preučevanje badenske disputacije. Še en primer izvrstnega uredniškega dela pomeni nedavna obja- va dela Huldrych Zwingli’s Private Library.11 Avtorji so potrpežljivo in izčrpno dokumentirali Zwinglijevo branje in opombe ob robu, ki jih je dodal svojim knjigam, kot sta storila že Walther Köhler leta 1921 in Alfred Schindler v letih 1988 in 1989. Poleg tega so si zadali tudi težko nalogo preučitve Zwinglijevih pisem, kjer ta omenja svoje branje ali po- daja odločne, bistroumne in barvite komentarje o teh knjigah. Ta pre- finjena raziskava historičnega konteksta, v katerem je reformator razvil svojo misel in delo, je in nuce intelektualna biografija in koristno do- polnilo k zanimivemu orisu Zwinglijevega življenja, ki nam ga v svojem delu ponuja Peter Opitz.12 Za univerzitetni pouk in zasebne raziskave je bil potreben tudi iz- bor Zwinglijevih besedil v izvirni latinščini ali nemščini s prevodom v sodobno nemščino. Tem potrebam je v celoti zadostil dokaj obsežen antologijski zvezek, ki so ga naposled izdali leta 201813 in ki zaokro- ža zbirko štirih knjig izbranih del, ki jih je leta 1995 objavila družba Zwingliverein.14 Naj opomnim, da poteka prevod Zwinglijevih spisov v angleščino in italijanščino od petstote obletnice njegovega rojstva po- časi, a zanesljivo,15 medtem ko je v francoščini na voljo zgolj skromen izbor njegovih del. Ne gre pozabiti na nizozemske in nedavne japonske ter korejske prevode.16 Večina teh besedil je v javni rabi in jih lahko brez omejitev uporabljamo za izobraževalne in akademske namene. 161 EMIDIO CAMPI Med vrzelmi, ki so bile nedavno zapolnjene, odsevajo ponovno za- nimanje za raziskave kompleksnega razmerja med magistratom in Cerkvijo predvsem tri izdaje. Prva je digitalna izdaja izbora züriških izvornih pravnih besedil (eRQZH, 2009–2018) iz srednjega veka in zgo- dnjega sodobnega obdobja, ki vključuje tudi normativna besedila (npr. odloke, pravne sodbe in arbitražne odločbe) in pravne postopke. Druga je zbirka züriških cerkvenih uredb (1525–1675), ki poleg delovanja cerkve- nih oblasti pokriva tudi zakone o poroki, izobraževalne določbe, skrb za uboge in druge socialne uredbe, zakone proti razkošju in odloke v zve- zi z moralo. Tretja izdaja pa je zbirka čarovniških procesov, ki so se na področju Züricha med letoma 1487 in 1701 končali s smrtno obsodbo.17 Navedene tri zbirke ponujajo obetavno raziskovalno orodje, ki lahko v veliki meri prispeva k našemu razumevanju vzrokov in posledic züri- ške reformacije do konca reformne pravovernosti. Kar se tiče drugega pomembnega reformatorja iz Züricha, Heinricha Bullingerja, je vrsto odličnih publikacij virov ponudil nedaven razcvet raziskav, ki se je začel že leta 2004, torej v času štiristote obletnice njego- vega rojstva, pri čemer se bomo še pomudili. Med najbolj pričakovanimi in dobrodošlimi so prva kritična izdaja dela Decades,18 teološki traktat De scripturae sanctae authoritate,19 nekaj Bulllingerjevih pomembnej- ših pastoralnih spisov20 in veliko število komentarjev k pismom Nove zaveze.21 Tu velja opomniti, da je bilo besedilo Consensus Tigurinus, ki ga večina strokovnjakov pozna preko nezadovoljive različice v Calvini Opera, nedavno ponovno urejeno in skupaj z obsežno korespondenco med Calvinom in Bullingerjem pred sporazumom izboljšano na pod- lagi izvirnih rokopisov v Zürichu in Ženevi. Vse omenjene izdaje virov imajo bogat znanstveni aparat, skladen s sodobnimi standardi.22 Kdor bi želel spoznati različne teme Bullingerjeve misli ali nepos- redno brati njegova ključna besedila, ima sedaj na voljo izbor njegovih del v sedmih zvezkih v sodobni nemščini.23 Poleg kvalitetnega prevo- da ponuja delo izčrpne uvode k vsem besedilom (zgodovinsko ozadje, povzetek) in zgoščen kritični aparat, ključne besede ob robu pa poma- gajo slediti splošnemu toku besedila. Izdaja je tako primerna za šolsko 162 PREVOD in akademsko poučevanje ter vsem, ki jih zanima švicarska reformaci- ja, ponuja edinstveno zbirko virov. Na koncu te procesije uredniških pobud velja nenazadnje omeniti tudi monumentalno delo Tigurinenchronik,24 ki obsega čez 1.800 roko- pisnih strani, razdeljenih na dva dela. V prvem Bullinger opisuje izvor Züricha, ki ga umešča v predkrščanski čas, in najpomembnejše dogod- ke v mestu do leta 1400 v kontekstu družbene, politične in verske zgo- dovine Evrope. V drugem delu obravnava obdobje do leta 1516. Točke, na katere se osredotoča, so cerkveni razkol in koncil v Konstanci, zgo- dovina tako imenovane stare züriške vojne (1440–1446), vojaški uspeh Švicarjev proti tujim silam, njihov odmeven poraz v bitki pri Marignanu leta 1515 in mirovni sporazum iz leta 1516, s katero je konfederacija prišla trdno pod francosko nadvlado. Tigurinenchronik, verjetno Bullingerjevo najpomembnejše zgodovinopisno delo, je krožilo v številnih rokopisnih različicah, a ga prej nikoli niso natisnili. Izšlo je leta 2018, po petnajstih letih porodnih priprav. Kljub spodbudnim rezultatom glede izdajanja virov pa se moram do- takniti treh primerov, ki stroko na našem področju navdajajo z negoto- vostjo in skrbjo. Kdor se bo podal na zavito in težavno pot raziskova- nja korpusa Zwinglijevih spisov, bo hitro ugotovil, da odlična kritična izdaja z obsežnim aparatom ne vsebuje kazala imen, krajev, stvari, bib- ličnih odlomkov, latinskih in grških klasikov pa tudi patristične in sre- dnjeveške literature. Izdaja brez tovrstnega kazala je kot hiša brez vrat, torej skoraj nedostopna. To pomanjkljivost je skušal delno popraviti ne- davni projekt Huldrych Zwingli Works Digital, ki ponuja prepise spisov in pisem z omogočenim ukaznim iskanjem.25 Še vedno pa pogrešamo eksegetska besedila o Novi zavezi.26 Ob skrajno nedoslednem zapisu ter- minov to strokovnjakom omogoča delno zapolnitev vrzeli. Vseeno pa zaradi finančnih razlogov kritični aparat, jedro vsake kritične izdaje, ki to spremeni v znanstveno delo, ni bil digitaliziran. Poleg tega pro- jekt še zdaleč ni izpolnil pričakovanj, zastavljenih v prvotnem načrtu, da bi torej dobili izdajo Zwinglijevih zbranih del na CD-romu s kazali oseb, imen in svetopisemskih verzov pa tudi z lematizirano konkordan- co. Do takrat se bomo morali z besedili spoprijemati previdno in tipaje. 163 EMIDIO CAMPI Finančne omejitve so vplivale tudi na nedavno izdajo dopisovanja Oswalda Myconiusa (1512–1552).27 Njegovo ime danes ni poznano vsem, zato velja omeniti, da je nasledil Johannesa Oecolampadiusa na čelu baselske cerkve, ki jo je vodil do svoje smrti. Njegova pisma veljajo za enega najbogatejših virov o začetku švicarske reformacije in njenih hu- manističnih začetkih v sodalitas Erasmiana. Sicer 1338 pisem, ki jih je Myconius poslal ali prejel, ni bilo objavljenih in extenso, ampak v obli- ki registra v sodobni nemščini, zaradi česar so opombe zelo omejene, zato pa besedilo vsebuje napotke v oklepajih. Za vsako pismo je navede- no, kje se nahaja, če in kje je bilo objavljeno (in/ali prevedeno) ali če je še vedno neobjavljeno. Poleg tega uvod knjige ponuja natančen pregled Myconiusovega življenja, ki dopolnjuje in popravlja starejše življenjepise. Tretji primer se nanaša na paradnega konja uredniškega programa Inštituta zgodovine švicarske reforme Univerze v Zürichu, kritično iz- dajo Bullingerjeve zbirke pisem, katerega drnec je v zadnjem času pre- cej nemiren. Znano je, da ta izjemno bogata zbirka virov ne osvetlju- je zgolj züriške reformacije, ampak ponuja celo vpogled v mednarodno mrežo učenjakov zgodnje sodobnosti. Od leta 1973 je bila približno četr- tina od 12.000 obstoječih pisem, ki jih je Bullinger poslal ali prejel, obja- vljena v 19 zvezkih, ki pokrivajo obdobje med letoma 1524 in 1547 in ka- terih natančno pripravljena izdaja presega sprejete standarde kvalitete. Poleg tega so zvezki 1–15 sedaj dostopni v digitalni različici, ki omogoča ukazno iskanje. Od leta 2020 pa konvencionalne agencije za financira- nje ne bodo več podpirale projekta. Trenutno smo v obdobju tranzicije, v katerem bo najbrž preostala korespondenca z minimalno uredniško obdelavo ali celo brez nje na koncu shranjena na spletu, namesto da bi jo objavili v ustaljenih tiskanih izdajah. Cilj je digitalizirati in objaviti vse omenjeno dopisovanje, da bi ga lahko uporabljali povsod po svetu. Za ta inovativen projekt bo potrebnih približno šest milijonov švicar- skih frankov. Inštitut za zgodovino švicarske reformacije pri tem pod- vigu podpira Fundacija Univerze v Zürichu, a v tem trenutku ni pov- sem gotovo, kako se bo zadeva razpletla. Ti trije primeri kažejo, kako dejavniki onkraj izključno znanstvenih kriterijev spreminjajo našo disciplino. A tu je potrebno opomniti še na 164 PREVOD eno težnjo.28 Internetne objave redkih knjig in arhivskih dokumentov so se v zadnjih desetih letih presenetljivo razmahnile. Faksimile izdaje in digitalna besedila so popolnoma nadomestili mikrofiš zbirke izvirnih del in so do danes postali nujni del raziskovalne infrastrukture.29 Kako bo ta eksplozija dostopnosti zgodnjih besedil vplivala na stroko? Gotovo je raziskovanje s temi novimi orodji učinkovitejše, izčrpnejše ter vklju- čuje manj logističnih in finančnih bremen kot prej. Kot jasno kaže pri- mer Bullingerjeve korespondence, interes, da bi se končali kompleksni, dragi in dolgotrajni projekti, precej upada, saj je veliko izvirnih besedil lažje dostopnih in se jih lažje navaja v digitalni obliki. To prinaša izje- mne priložnosti – predstavljajte si, da lahko iščete ključne besede po več tisoč straneh Bullingerjeve zbirke pisem –, a tudi velike izzive. Do se- daj smo bili odvisni od raziskovalcev, ki so natančno pregledali rokopi- se in v lepih zvezkih ponudili izčrpno dokumentacijo o izvoru vsakega pisma, povzetek tem, na katere se navezuje razprava, in kritični aparat, pri čemer so veljali za nekakšne posrednike med bralci in besedilom. V prihodnosti bomo digitalizirana pisma lahko brali doma na ekranu, a resda v izvirni obliki, brez komentarja k težavnim odlomkom bese- dila. Zgodovinarji se bodo z njimi verjetno morali spoprijeti na druga- čen način in pridobiti nove veščine, da bi jih lahko primerno analizirali. Glede tega je danes izziv za našo stroko na prvi pogled preprost: pisati zgodovino, ki računalniško iskanje in povzemanje obsežnega dostop- nega materiala združuje z osnovnimi zgodovinarjevimi veščinami pre- učevanja, interpretacije in vrednotenja dokumentov ter njihove kohe- rentne razlage in pojasnila. Pri tej razpravi ne smemo prezreti tudi nedavnega premika. Knjižno izdajanje virov švicarskih anabaptistov je v osemdesetih in devetdese- tih letih preteklega stoletja nekoliko upadlo. Že bežen pregled komenti- ranih reformacijskih bibliografij jasno kaže, da se je v zadnjem času kar nekaj znanstvenikov spet spoprijelo s to pomembno nalogo.30 Medtem ko ostaja jezik večjega dela raziskav še vedno angleščina, pri čemer pre- vladujejo učenjaki menonitskega izročila, se na to mikavno področje re- formacijskih študij dejavno vračajo švicarski raziskovalci. Zanimivo je, da se je na obeh straneh Atlantika historiografska paradigma »dolge re- 165 EMIDIO CAMPI formacije« trdno zakoreninila pri novi generaciji znanstvenikov, ki te- žijo k obravnavi anabaptizma kot dolgotrajnega gibanja, ki naj ne bi os- talo omejeno na prva desetletja 16. stoletja, ampak naj bi se podaljšalo do poznega 17. stoletja. Ključne teme raziskave Poleg izjemnega napredka pri odkrivanju novih virov in arhivskih zbirk v zadnjih štirih desetletjih izvor in razvoj züriške reformacije dob- ro osvetljujejo tudi novi trendi pri raziskavah. Na tem mestu velja najprej pregledati, kaj se je zgodilo z nekaterimi od ključnih tem, ki so razvne- male razprave prejšnjih generacij strokovnjakov. Nekatere so ovrgli, kot tisto, da je bil Zwingli pri svojem reformacijskem delovanju domnevno odvisen od Luthrovega učenja, druge pa so izgubile nekaj svojega sijaja, kot legenda, da je nauk opravičenja po veri spravil Zwinglija in švicar- ske reformatorje v zadrego. Spet tiste, povezane z iskanjem osrednjega motiva njegove teološke misli, pa imajo še vedno nekaj verodostojnosti. Naj se na kratko posvetim vsakemu vprašanju. Najprej naj povem, da so mediji, gledališke igre in razstave v času t. i. Luthrovega desetle- tja 2008–2017 vneto širili tradicionalno zamisel o Luthru kot prevladu- jočemu reformatorju, čigar učenje naj bi veljalo za merilo vrednotenja vseh reformacijskih vzorcev, spričo česar so vsi drugi reformatorji nje- gove različice in deviacije. A videz lahko vara. V nasprotju s težnjami, ki so jih širili v času komemoracije, so se poznavalci v zadnjih petintri- desetih letih oddaljili od tega mnenja. Pravzaprav je uporaba ozko lute- ranskega teološkega merila za razumevanje verskih nemirov v Evropi 16. stoletja postala zelo problematična. Danes večina strokovnjakov preuču- je Zwinglijevo teologijo glede na njeno lastno vsebino in poudarja refor- matorjevo teološko neodvisnost.31 Seveda poznamo izjeme, a teh ni ve- liko. Če smo natančnejši, lahko ugotovimo, da so tovrstne trditve slabo podkrepljene z dokazi in temeljijo na nesprejemljivih predpostavkah.32 To je dobro izhodišče za drugo vprašanje. Pred Locherjevim velikim delom in vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo običajno tr- 166 PREVOD diti, da Zwingli in švicarski reformatorji skorajda niso kazali zanima- nja za Luthrov nauk o opravičenju in da je bila tako njihova glavna skrb etična razsežnost vere.33 Pazljive raziskave pa so pokazale, da so bili si- cer neizprosni pri poudarjanju potrebe po posvetitvi v smislu spoštova- nja zapovedi in ravnanja v skladu z njimi, toda hkrati enako neomajni v prepričanju, da mora posvetitev temeljiti na pripisani in popolni ter ne na inherentni in nepopolni pravičnosti. Povedano drugače, ne moremo trditi, da so imeli moralistični pristop k opravičenju. Nasprotno: jasno je, da pomeni njihova misel glede tega ključnega predmeta izvirni glas v veliki polifoniji zgodnje reformacije. Te in druge presenetljive zanimivosti Zwinglijevega glasu v zboru re- formacijskega gibanja so spet in spet vodile k iskanju osnovnega zdru- žitvenega načela, ki bi povezalo različne vidike njegove misli v enotno in razumljivo celoto. Neomajna odločnost Gottfrieda Locherja pri branju Zwinglijeve teologije v kristocentričnem ključu,34 ki je bila nekoč zelo razširjena, ni več splošno sprejeta. V svoji obsežni in izčrpni predstavitvi Zwinglijeve teologije je Peter Stephens gotovo bolj previden od Locherja; predmet obravnava primerno, a s tem povezana dokumentacija je pre- senetljivo skromna. V kasnejšem članku poudarja »teocentrični zna- čaj Zwinglijeve teologije«.35 Po drugi strani pa v nadvse učeni mono- grafiji Berndt Hamm razlaga, da je osrednja tema Zwinglijeve teologije »svoboda«, seveda ne v antinomičnem, ampak v teocentričnem smis- lu – kot svoboda, podarjena od Boga, svoboda vsakega človeka, pok- licanega od Boga, odkupljenega v Kristusu in posvečenega v Svetem Duhu.36 Razpravo je leta 1987 še dodatno zapletel Locherjev doktorski študent Walter Mayer, ki je učeno zagovarjal eshatologijo kot središ- če Zwinglijeve teologije, medtem ko je njegov učitelj poudarjal ključno vlogo kristologije.37 Martin Sallmann pa je nedavno predstavil koncept »heilsgeschichtlichen Gedankengang«, torej pojem zgodovine odrešenja v Zwinglijevem delu, ki mu doslej niso posvečali zadostne pozornosti, čeprav bi si to zaslužil.38 Cornelius Augustijn, Christine Christ von Wedel in drugi v svojih te- meljnih raziskavah ponovno razpravljajo tudi o razsežnosti humanistič- nega vpliva na Zwinglija, kot ga je zastavil Locher, s čimer so bolje osvet- 167 EMIDIO CAMPI lili Erazmov vpliv nanj. 39 Poleg tega je eden od raziskovalcev opozoril tudi na malo raziskani vpliv Francoza po imenu Faber Stapulensis.40 Vprašanje Zwinglijeve povezave z različnimi šolami sholastične te- ologije in filozofije je še vedno predmet razprav, kjer se krešejo različna mnenja. Po zgledu Walterja Köhlerja, Gottfrieda W. Locherja in Heika Augustina Obermana so Zwinglija običajno povezovali s pojmom via antiqua in še posebej z naukom Tomaža Akvinskega.41 V preteklosti so v Zwinglijevi teologiji bolj ali manj uspešno skušali iskati celo elemente okamizma in skotizma.42 Leta 2000 pa je Daniel Bollinger v svoji tehtni züriški disertaciji reformatorjevo misel vpel v nov interpretativni okvir, ko je pri reformatorju odkril vpliv samega Skota in vodilnih osebno- sti jugozahodnega nemškega skotizma. Po mnenju Bollingerja je osre- dnje teološke misli, ki jih je zagovarjal doctor subtilis, kot so intenzivna neskončnost Boga, radikalna svoboda in »popolna drugost«, Zwingli z veseljem sprejel v svojih obrobnih opombah k Dunsu Skotu, Stephanu Bruleferju, Konradu Summenhartu in k drugim avtorjem. V teh opom- bah uporablja besednjak, ki močno spominja na izročilo skotizma. Na koncu Bollinger prikaže učinek rezultatov, doseženih v tej raziskavi, na razvoj reformirane teologije: osnovno razlikovanje med stvarnikom in stvaritvijo, ki je običajno v klasični reformacijski teologiji, na primer, postane znamenje reformirane duhovnosti in prihajajoče konfesional- ne identitete.43 Čeprav te neskladne razlage potrjujejo podobo Zwinglija kot nadvse eklektičnega misleca, ne smejo voditi v skepticizem. Zdi se, da razkriva- jo predvsem potrebo po novi natančni raziskavi intelektualnega in kul- turnega konteksta med letoma 1506 in 1519, v katerem je Zwingli razvil svojo misel in svoje delovanje. To bi bil koristen korektiv, uporaben pri večini literature o Zwingliju, ki se večinoma nestrpno osredotoča na ob- dobje po letu 1523, času odločilne faze züriške reformacije, in ga obrav- nava kot predhodnika sodobnosti, namesto da bi ga skušala razumeti v kontekstu poznega srednjega veka ali humanizma. Kar je bilo v zgornjem besedilu povedanega o poskusih interpretacije starejših poznavalcev, je moč vključiti v historiografski okvir tem, tes- no povezanih s teologijo züriške reformacije. Sem sodijo Sveto pismo,44 zakramenti,45 Cerkev in razmerje Cerkev – država,46 cerkvena služba47 168 PREVOD in zaveza.48 Literatura, ki se navezuje na omenjene teme, je od leta 1979 naprej res bogata. Ni potrebe, da bi se na tem mestu mudili z razprava- mi o njih, saj sem o vsem tem pisal drugje.49 Povedano na kratko, rezul- tati teh raziskav nam pomagajo bolje razumeti socialne, intelektualne in kulturne dejavnike kot tudi medsebojno odvisnost med različnimi giba- li, ki so prinesla teološke spremembe v konfederaciji. Te študije odsevajo bolj kritično dojemanje sorodnosti med dvema strujama zgodnje refor- macije, luterancev in cvinglijancev, ter skupnih točk njihovih vodilnih teologov, ki sta delila več prepričanj, kot sta bila pripravljena priznati in kot bi kasnejši razlagalci dopuščali. Prinašajo tudi večjo natančnost in izboljšujejo naše poznavanje nekaterih tem, kot so vodenje cerkve in nje- na pravila, teologija zakramentov in teologija zaveze, ki so imele dolgo- trajen vpliv na švicarske cerkve, izročilo reformacije in anglikanizem. Niso pa te raziskave občutneje spremenile Locherjeve splošne ocene te- ologije Huldrycha Zwinglija. Najzanimivejši nedaven premik v usmeritvi raziskav se je zgodil na področju zgodovinopisja. Zgodovinarji 19. in 20. stoletja so se večinoma osredotočali na zgodnja leta züriške reformacije in to obravnavali pred- vsem kot zgodbo Huldrycha Zwinglija, čeprav je bilo precej zanimanja namenjenega tudi anabaptizmu. Medtem pa so strokovnjaki svojo po- zornost vedno bolj usmerjali v drugo polovico 16. stoletja in še posebej k Heinrichu Bullingerju, ki je zapolnil praznino, nastalo po Zwinglijevi smrti, nadaljeval njegovo poslanstvo in utrdil Zürich kot središče med- narodnega protestantizma. Po dolgih stoletjih zanemarjanja je Bullingerja leta 1975 iz pozabe potegnil prvi njemu posvečeni kongres in ob štiristoti obletnici njegove smrti leta 2004 so jasno poudarili njegovo pomembnost za evropsko re- formacijo.50 Medtem je bil več pozornosti deležen tudi njegov tesni pri- jatelj in sodelavec Pietro Martire Vermigli, čigar dela so bila večinoma objavljena v Zürichu.51 K temu je prispevala tudi izdaja zbirke angleških prevodov njegovih del z naslovom The Peter Martyr Library. Zbirka bo z novim imenom The Peter Martyr Vermigli Library: Exegetical Works and Tracts pri založbi Brill izhajala od leta 2020 naprej, uredil pa jo bom skupaj s profesorjem Torrancem Kirbyem. 169 EMIDIO CAMPI Težnja osredotočanja na kasnejšo züriško reformacijo je prinesla raz- iskave o manj poznanih, a pomembnih učenjakih, kot so bili Leo Jud, Rudolf Gwalther, Konrad Pelikan, Theodor Bibliander, Konrad Gessner, Josias Simler in drugi, ki so poskrbeli, da je Schola Tigurina ostala na čelu teološkega in kulturnega razvoja v okviru evropskega protestantiz- ma.52 Ta težnja je pomembna, saj je ponudila švicarski prispevek k tezi konfesionalizacije, ki sta jo v poznih sedemdesetin in osemdesetih le- tih 20. stoletja oblikovala Heinz Schilling in Wolfgang Reinhardt, da bi se ovrednotilo mesto religije na celinski Evropi med srednjim vekom in sodobnostjo.53 Omenjeno težnjo je podkrepila tudi vrsta predavanj, ki so poenotila mednarodno znanstveno skupnost in prispevala k širitvi re- zultatov raziskav.54 Dve knjigi, ki sta izšli leta 2002, osvetljujeta učinek novih študij. Knjiga The Swiss Reformation Brucea Gordona se še vedno osredotoča na Zwinglija in zgodnjo züriško reformacijo, a je več kot pol njene vsebine posvečene razvoju po Zwinglijevi smrti in obdobju vse do leta 1566, ko je izšla Druga švicarska veroizpoved.55 Družbena zgodovi- na reformiranega krščanstva Christ's Churches Purely Reformed avtor- ja Philipa Benedicta pa prikazuje novo dojemanje ključne vloge züriške cerkve v razvoju reformiranega protestantizma, ki ni več obravnavana zgolj kot znanilka pomembnih dogodkov v Ženevi.56 Na koncu velja omeniti, da so petstoletnica rojstva Heinricha Bullingerja leta 2004 in Jeana Calvina leta 2009 ter štiristota obletni- ca smrti Theodorja Beze leta 2005 omogočile pravi preporod mednaro- dnih raziskav o švicarski reformaciji. Objave predavanj in zbirke raz- prav, nove izdaje primarnih virov, biografije in doktorske disertacije so v veliki meri prispevale k razvoju študij o švicarski reformaciji s tem, da so ovrgle nekatere mite ter ponudile nove poglede na prej neraziskana ali slabše poznana področja ter spremenile obstoječe vzorce interpretacije.57 Pri premiku poudarka od Zwinglija k Bullingerju je potrebno ponov- no ovrednotiti züriško reformacijo in njeno mesto v okviru širšega refor- macijskega gibanja, ki se je razširilo po Evropi v času 16. stoletja. Malo ljudi bo zanikalo, da sta Zwinglijeva karizmatična osebnost in njego- va značilna teologija oblikovali tok reformacije v Zürichu in omogočili drugim švicarskim in južno nemškim področjem, da so sprejeli refor- mirano vero. A če bi hoteli krstiti Oecolampadija, Vadiana, Bullingerja, 170 PREVOD Musculusa ali Vermiglija za »cvinglijance«, bi bilo to prisilno spreobr- njenje, ki ne osvetljuje, ampak prej zamegljuje vprašanja, s katerimi se spoprijemamo, ko skušamo razumeti zapletenost verske spremembe v konfederaciji. Prav tako lahko dvomimo, ali lahko izjemno teološko, li- turgično, katehetsko, cerkveno in družbeno raznolikost švicarske refor- me povzamemo z nekoliko ohlapnim pojmom »cvinglijanstvo« ali s še bolj megleno oznako »pozno cvinglijanstvo«.58 Obenem postaja vedno bolj jasno, da je Zwinglijev evropski vpliv kmalu izpodrinil njegov na- slednik Heinrich Bullinger, ki je bil soglasno priznan za patriarha švi- carske reformacije in svetovalca večine reformiranih cerkva v Evropi.59 Ti dve sočasni težnji sta omogočili boljše razumevanje pojma »cvingli- janska reformacija«. Širši učinek tega procesa bi lahko bil sprememba imena iz »cvinglijanske« v »švicarsko reformacijo« – pot, ki sta jo izbra- la urednika dela Companion to Swiss Reformation. Ta kratek pregled ključnih tem raziskav ne bi bil popoln brez omem- be nedavnega razvoja dogodkov, povezanih z vlogo žensk v züriški re- formaciji. Tradicionalno preučevanje Zwinglijeve reforme je utrdilo do- mnevo, da ženske niso igrale pomembnejše vloge v reformatorjevem življenju. Gottfried W. Locher, na primer, podobno kot ostali strokov- njaki njegove generacije, ni razpravljal o Zwinglijevem odnosu do žensk. Z izjemo orisa Anne Reinhardt Oskarja Farnerja iz leta 1916 je bil prvi s tem povezan članek objavljen leta 1992, napisal pa ga je Kanadčan Edward J. Furcha, pokojni cerkveni zgodovinar z univerze McGill.60 Medtem so se odmevi ženskih študij neizogibno in zasluženo razleg- li tudi po našem raziskovalnem področju. V zadnjih letih se je peščica strokovnjakov moškega in ženskega spola poglobila v vprašanje učinka reformacije na vloge moških in žensk ter skušala razložiti poroko in dru- žino na primeru žensk v reformaciji, kot so bile Anna Reinhardt Zwingli, Katharina von Zimmern, Anna Adlischwyler Bullinger, Margarete Blarer in še mnoge druge.61 V veliko primerih niso bili ohranjeni niti portreti in ni bilo upoštevano, da so te za sabo pustile zapise ter bile s svojim delom in trudom dejavno vključene v pomembne dogodke. Te bogato dokumentirane študije dopolnjujejo prejšnje raziskave in nam ponujajo nov pogled na švicarsko reformacijo. 171 EMIDIO CAMPI Možne poti prihodnjih raziskav V sklepnem delu pričujoče razprave bi rad opomnil na nekatera od- prta vprašanja, h katerim bi veljalo usmeriti prihodnje raziskave. Prvo se navezuje na časovne omejitve »cvinglijanske reformacije«. Omenil sem že kronološki premik pozornosti od Zwinglijevega k Bullingerjevemu obdobju, ki je v zadnjih nekaj desetletjih zaznamoval glavni tok raziskav. Ta širitev v veliki meri odseva formulo »dolge reformacije« v zgodovi- nopisju.62 Tradicionalno razlikovanje med »reformacijo« in »konfesio- nalnim obdobjem« se izkaže za problematično, ko se oddaljimo od ver- skih nemirov zgodnjega 16. stoletja in se posvetimo institucionalizaciji evangelijskega gibanja ter oblikovanju specifične verske kulture. Danes o reformaciji ne govorimo kot o kratkotrajnem dogodku, ampak kot o dolgotrajnem procesu, ki se razteza od poznega srednjega veka do kon- ca 17. stoletja. Preprosto povedano, zgodovinska raziskava se ne ustavi, ko politični dogovori dodelijo protestantskim cerkvam pravni status, ko je sprejeta cerkvena ureditev ali ko je podpisana veroizpoved, ampak se spoprime z vprašanji o učinkih, ki so jih imeli ti dogodki na družbene strukture in miselnosti. To stališče, ki je danes med raziskovalci švicarske reformacije sploš- no sprejeto, je občutno vplivalo tako na časovni okvir kot na izbiro in obravnavo virov. Zgodovinarji so postopoma prepoznavali pomembne dejavnike kontinuitete, ali bolje kontinuitete znotraj diskontinuitete, med teologijo in pobožnostjo poznega srednjega veka ter odzivi zgo- dnjega evangelijskega gibanja.63 Po drugi strani se je večina nedavnih raziskav, pa najsi gre za teološko ali družbeno zgodovino, osredotoči- la na verske, institucionalne, izobraževalne, kulturne in cerkveno-poli- tične spremembe, ki so se odvijale med 16. in 17. stoletjem.64 A ta proces je še vedno v zgodnji fazi in ga je treba kljub dobrim dosedanjim dosež- kom dejavno pospešiti. Drugi desideratum se navezuje na geografsko področje švicarske re- formacije. Po Locherjevem velikem delu o njeni teološki in cerkveni spe- cifičnosti ni več dvoma, kar velja tudi za Zwinglijev teološki in politični vpliv. Ta kombinacija zunanjega vpliva in osebnega pristopa je zazna- 172 PREVOD movala starejše zgodovinopisje, s katerim so prežeti skorajda vsi učbe- niki. To zgodovinopisje se je osredotočilo na karizmatično osebnost re- formatorja in enačilo züriško reformacijo s švicarsko. Vseeno pa je bila vizija reformirane švicarske konfederacije pod nadvlado mest, predvsem Züricha in Berna, kratkega veka in se je končala s Zwinglijevo smrtjo na bojnem polju Kappelske vojne. Poleg tega je ta paradigma jasno v nasprotju z eno od najnenavadnejših potez stare konfederacije, ki jo je sestavljalo trinajst suverenih kantonov (ort), od katerih je vsak obdržal svobodo urejanja svojih zadev in se ni hotel odreči svojih suverenih pra- vic. Poleg političnih, ekonomskih in vojaških je med te sodila tudi pra- vica avtonomnega urejanja verskega življenja. Tako so kantoni vsak po svoje odločali o tem, kako naj bo cerkev reformirana, in svobodno izbi- rali, na primer, veroizpoved, obliko bogoslužja, katekizem in cerkveno disciplino. Švicarska reformacija je bila teološko zelo barvita. Namesto enotnega modela je ponujala pluralnost teoloških diskurzov in cerkve- nih organizacij, od katerih je imela vsaka svojo posebnost glede na čas in kraj, četudi so jih v precejšnji meri zaznamovale skupna identiteta, skupne vrednote in vzajemna odgovornost.65 V prihodnjih raziskavah bo potrebno popraviti tradicionalno, na Zürich osredotočeno pojmovanje in tako geografsko kot časovno raz- širiti pogled ter vanj vključiti sestrske reformirane cerkve v Bernu, Baslu, Sankt Gallenu in Schaffhausnu kot tudi svobodno državo treh lig (Graubünden). Njihova »religijska kultura«, kot so jo primerno po- imenovali, da bi jo ločili od »konfesionalne kulture«, se je, kljub temu, da je nanjo vplivala ista veroizpoved, razvijala nekoliko drugače na lo- kalni ali kantonski ravni, odvisno od različnih dejavnikov, povezanih z geografskimi in političnimi okoliščinami.66 Ko preučujemo ta proces, se lahko zgledujemo po nekaterih nedavnih raziskavah, ki so omogoči- le dostopnost dragocenih izvirnih dokumentov, kot so lokalni katekiz- mi, redko natisnjene cerkvene uredbe in redki rokopisi del, ter ponudi- le nove biografije cerkvenih voditeljev.67 Tu se pojavi še en desideratum – širitev tematskega polja naših raz- iskav. Najprej velja opomniti, da na reformacijo danes gledamo kot na zadevo tako gospodinjskega kot cerkvenega ali teološkega značaja. Medtem ko so se starejše študije osredotočale na pomembnejše reforma- 173 EMIDIO CAMPI torje in njihovo teologijo, se v zadnjih letih zmeraj bolj raziskuje druž- beno izkušnjo protestantskih duhovnikov in upošteva vse življenjske vi- dike, njihov družben izvor, izobrazbo, družinsko poreklo in razmerje z njihovimi župljani.68 Pomembne študije raziskujejo vpliv reformacije na obred in na svet čustev.69 Preučevanje liturgičnih praks zgodnje so- dobnosti ni več marginalna ali zastarela tema in pridiganje ni več skriv- nostno področje raziskovanja.70 Podobno so himnodija, psalmodija ter glasba reformiranih cerkva deležne vse večje strokovne pozornosti.71 Raziskovanje na teh področjih je vsekakor treba poglobiti. A treba je storiti še več: ponovno moramo odpreti dve stari vpraša- nji. Celovitejše razumevanje teoloških načel švicarske reformacije mora vključevati delovanje vseh njenih dejavnikov – tudi anabaptistov – v sodalitas Erasmiana v okviru in onkraj meja konfederacije. Kar se tiče zgodnje reformacije, je gotovo dobrodošlo, da se je s to nalogo spop- rijela nova publikacija Amy Nelson Burnett.72 Vsekakor bo to podro- čje zelo obogatil projekt Heidelberške akademije znanosti, ki ga vodi naš kolega Christoph Strohm in nosi naslov »Theological Epistolary in the Southwest of the Empire in the Early Modern Period (1550–1620)«73. Na koncu naj poudarim, da je večji kvalitativni napredek možen zgolj ob interakciji med reformacijskimi študijami Švice in Ženeve. To vklju- čuje opustitev zamisli, da raziskave švicarske-gornje renske reformacije in raziskave Calvina pripadajo »ločenim sferam«, kot je pogosto veljalo v preteklosti, toda ne za Gottfrieda W. Locherja, ki je tako spretno ob- vladal omenjeno dvojno vlogo. Ta ugotovitev presega vprašanje meto- de. Gre za zahtevno merilo, ki vključuje obravnavo pomembnih zgodo- vinskih povezav, ki so v nevarnosti, da ostanejo zakrite. Starejše študije so se navadno uklonile skušnjavi oblikovanja preveč poenostavljenega modela reformiranega krščanstva, pri čemer so zanemarile velik švicar- ski vpliv na njegovo formiranje in ga pravzaprav izenačile s Calvinom. Šele v zadnjih letih smo spoznali, da je imela Bullingerjeva cerkvena po- litika vsaj tako široko evropsko razsežnost kot Calvinova in da se je vpliv obeh reformatorjev kmalu razširil s stare celine na Novi svet.74 Še na za- četku 17. stoletja se je, na primer, uradna angleška cerkev ravnala po zgle- du, ki ga je deloma postavil Zürich.75 Anglija pri tem ni bila edina. Tudi reformirani cerkvi Madžarske in Transilvanije sta čutili posledice raz- 174 PREVOD prtij med izročilom Züricha in Ženeve.76 Podobno na Poljsko-litovskem reformiranih teženj nista zaznamovala zgolj Calvin in Beza. Nedavne ugotovitve so razkrile veliko teološko spretnost in politično kompetenco Bullingerja in Vermiglija pri delovanju v okviru te skrajne verske razdro- bljenosti.77 Nove študije tudi kažejo, da je Ženeva sicer res usmerjala re- formo v Franciji, a zaradi tega ne gre prezreti pomembne vloge, ki so jo odigrale švicarske reformirane cerkve in še posebej Bullinger pri pod- pori svojih sovernikov.78 Sklep Skušal sem orisati nekaj tem, o katerih se na našem raziskovalnem področju danes precej govori. Medtem ko v naslednjih dneh z vese- ljem pričakujem različna mnenja in razprave, naj prijazno opomnim, da sem se pri pripravi pričujočega pregleda v zadregi zavedel, v kolikšni meri sem tudi sam tako proizvod kot ujetnik zgodovinopisnih trendov, ki sem jih opisal. Večina oseb in tem, omenjenih v tem članku, je igrala in še igra pomembno vlogo v okviru mojih dolgotrajnih prizadevanj za boljše razumevanje reformacije. Ne vem, če mi je tu uspelo uravnoteži- ti lastne posebnosti in znanstveno strogost. Čeprav verjamem, da lah- ko roža v Shakespearovem svetu diši prav tako lepo tudi pod kakšnim drugim imenom, kaj podobnega ne bi mogli trditi za verske nemire v konfederaciji v 16. stoletju. V zgodovinopisju evropskih reformacij, ki je zelo tekmovalno, je več kot dovolj razlogov, spričo katerih še vedno me- nim, da je najboljše ime: švicarska reformacija. Prevedel Tomaž Jurca Prispevek s simpozija Inštuta za švicarsko zgodovino reformacije bo pred- vidoma izšel v zborniku: Albisser, Arianne, in Peter Opitz, ur. Die Zürcher Reformation in Europa. Zürcher Beiträge zur Reformationsgeschichte, zv. 28. Zürich: TVZ. 175 EMIDIO CAMPI 1 William Shakespeare, Romeo in Julija, poslovenil Ivan Cankar (Gorica: Goriška tiskarna, 1904). 2 Kurt Guggisberg, Das Zwinglibild des Protestantismus im Wandel der Zeiten (Leipzig: M. Heinsius Nachfolger, 1934); Fritz Büsser, Das katholische Zwinglibild: von der Reformation bis zur Gegenwart (Zürich: Zwingli Verlag, 1968). 3 Martin Luther, Vom Abendmahl Christi Bekenntnis (1528), WA 26, 342, 21–23: »Jch bekenne fur mich, das ich den Zwingel fur einen unchristen halte mit aller seiner lere, denn er helt und leret kein stueck des Christlichen glaubens recht.« 4 Adolf von Harnack, History of Dogma 1–7 (Boston: Little, Brown, 1896–1905, 7:268, op. 1). 5 Ulrich Gäbler, Zwingli im 20. Jahrhundert. Forschungsbericht und annotierte Bibli- ographie 1897–1972 (Zürich: TVZ, 1975). 6 Gottfried. W. Locher, »The Change in the Understanding of Zwingli in Recent Re- search,« Church History 34, št. 1 (1965), 3–24; Rudolf Dellsperger, »Gottfried Wil- helm Locher, 29. April 1911–11. Januar 1996,« Zwingliana 23 (1996), 5–9; Peter Win- zeler, »’Losend dem Gotzwort!’ – Gottfried W. Lochers Bedeutung für die Zwin- gliforschung,« Zwingliana 25 (1998): 43–63. 7 Gäbler, Zwingli im 20. Jahrhundert, 21–22, 26. 8 Max Lienhard in Daniel Bollinger, ur., Huldreich Zwinglis sämtliche Werke 17– 21: Exegetische Schriften 5–9; Neues Testament (Zürich: TVZ, 2013), zv. 5: Evange- lien nach Matthäus und Markus nach der von Leo Jud veranstalteten Erstausgabe, erschienen bei Froschauer 1539; zv. 6: Evangelien nach Lukas und Johannes sowie Evangelienharmonie nach der von Leo Jud veranstalteten Erstausgabe, erschienen bei Froschauer 1539; zv. 7: Evangelien nach Matthäus, Markus und Johannes (die eine Parallelüberlieferung zu den Bänden 17, 18 und 20) nach dem Manuskript in der Zentralbibliothek Zürich: Ms Car II 181; zv. 8: Evangelium nach Matthäus (die andere Parallelüberlieferung zu den Bänden 17 und 19) nach dem Manuskript in der Zentralbibliothek Zürich: Ms Z V 370; zv. 9: Briefe nach der von Leo Jud veranstal- teten Erstausgabe, erschienen bei Froschauer 1539, und Juds Notizen zum Jakobus- brief. 9 Http://www.zwingliana.ch/index.php/zwa. Gl. Bernd Moeller, »Der Zwinglivere- in und die reformationsgeschichtliche Forschung,« Zwingliana 25 (1998): 5–20. 10 Alfred Schindler, Wolfram Schneider-Lastin, Martin H. Jung in Thomas Mur- ner, ur., Die Badener Disputation von 1526: kommentierte Edition des Protokolls. Mit einer historischen Einleitung von Martin H. Jung (Zürich: TVZ, 2015). Prva in do sedaj edina monografska študija, ki pokriva teološko vsebino disputacije, je: Irena Backus, The Disputations of Baden, 1526 and Berne, 1528: Neutralizing the Early Church (Princeton, NJ: Princeton Theological Seminary, 1993) (v nemščini: Das Prinzip »Sola scriptura« und die Kirchenväter in den Disputationen von Baden (1526) und Bern (1528) (Zürich: TVZ, 1997)). 11 Urs Leu in Sandra Weidmann, ur., Huldrych Zwingli’s Private Library (Leiden: Brill, 2018). Glej tudi: Walther Köhler, Huldrych Zwinglis Bibliothek (Neujahrsbla- 176 PREVOD tt auf das Jahr 1921, zum Besten des Waisenhauses in Zürich, herausgegeben von der Gelehrten Gesellschaft 84) (Zürich: Kommissionsverlag Beer & Co., 1921); Al- fred Schindler, »Zwinglis Randbemerkungen in den Büchern seiner Bibliothek. Ein Zwischenbericht über editorische Probleme,« Zwingliana 17 (1988), 477–96; 18 (1989), 1–11. 12 Peter Opitz, Prophet, Ketzer, Pionier des Protestantismus, 3. izd. (Zürich: TVZ, 2019). 13 Peter Opitz in Ernst Saxer, ur., Zwingli lesen. Zentrale Texte des Zürcher Reforma- tors in heutigem Deutsch (Zürich: TVZ, 2018). 14 Thomas Brunnschweiler in Samuel Lutz, ur., Huldrych Zwingli Schriften (Züri- ch:TVZ, 1995). 15 Edward J. Furcha in H. Wayne Pipkin, ur. in prev., Huldrych Zwingli Writings: 500th Anniversary Volume (Allison Park, PA: Pickwick Publications, 1984); Huld- rych Zwingli, The Implementation of the Lord’s Supper; prev. in uvod Jim West (At- lanta, GA: Pitts Theology Library, 2016); Ermanno Genre in Emidio Campi, ur., Ulrico Zwingli, Scritti teologici e politici (Torino: Claudiana, 1985); Bernard Rous- sel, ur., Ulrico Zwingli. Breve istruzione cristiana (Torino: Meynier, 1988); Erman- no Genere in Fulvio Ferrario, ur., Ulrico Zwingli, Scritti pastorali (Torino: Clau- diana, 1996); Ermanno Genre, ur., Huldrych Zwingli. La provvidenza di Dio (Tori- no: Claudiana, 2004); Ermanno Genre, ur., Huldrych Zwingli, Amica esegesi (Tori- no: Claudiana, 2017). 16 Seznam prevodov v različne jezike v: Jacques V. Pollet, Huldrych Zwingli et le Zwinglianisme (Pariz: Vrin, 1988), 407–12. 17 Elektronische Rechtsquellen-Edition Zürich (= eRQZH) https://staatsarchiv.zh.ch/ internet/justiz_inneres/sta/de/ueber_uns/organisation/editionsprojekte/rq.html. Emidio Campi in Philipp Wälchli, ur., Zürcher Kirchenordnungen 1520–1675 (Züri- ch: TVZ, 2011); Otto Sigg, Exenprozesse mit Todesurteil: Justizmorde der Zunftstadt Zürich: vom bösen Geist in Stadt und Land Zürich und im aargauischen Kelleramt – Dokumentation zu den 79 mit Todesurteil endenden sogenannten Hexenprozes- sen im Hoheitsgebiet der Stadt Zürich 1487–1701 (Frick: Buchmodul.ch, 2012); gl. tudi: Emidio Campi in Philipp Wählchli, ur., Basler Kirchenordnungen 1528–1675 (Zürich: TVZ, 2012). 18 Heinrich Bullinger, Sermonum decades quinque de potissimis Christianae religio- nis capitibus (1552) 1–2, ur. Peter Opitz (Zürich: TVZ, 2008 (HBTS 3.1–3.2)). 19 Heinrich Bullinger, De scripturae sanctae authoritate deque episcoporum instituti- one et functione (1538), ur. Emidio Campi (Zürich: TVZ, 2009 (HBTS 4)). 20 Heinrich Bullinger, Pastoraltheologische Schriften, ur. Detlef Roth (Zürich: TVZ, 2009 (HBTS 5)). 21 Heinrich Bullnger, Kommentare zu den neutestamentlichen Briefen, ur. Luca Ba- schera, zv. 6: Röm – 1 Kor – 2 Kor, zv.7: , zv. 8: 1–2 Thess – 1–2 Tim – Tit – Phlm, zv. 9: Hebräerbrief – Katholische Briefe (Zürich: TVZ, 2012, 2014, 2015, 2019). 177 EMIDIO CAMPI 22 Emidio Campi in Ruedi Reich, ur., Consensus Tigurinus (1549): die Einigung zwi- schen Heinrich Bullinger und Johannes Calvin über das Abendmahl: Werden – Wertung – Bedeutung (Zürich: TVZ, 2009); Emidio Campi in Torrance Kirby, Re- formation Debates over the Lord’s Supper (1536–1560): Sources and Impact of the Consensus Tigurinus, posebna izdaja Reformation and Renaissance Review 18, št. 1 (2016). 23 Heinrich Bulllinger, Schriften 1–7, ur. Emidio Campi, Detlef Roth in Peter Stotz (Zürich: TVZ, 2004–2007). Potem, ko je izšla izdaja Schriften, je prof. dr. Sang- -Bong Park iz teološkega seminarja Hapdong v mestu Suwon-si v Južni Koreji os- noval raziskovalno skupino za promocijo Bullingerjeve teološke misli. Združenje od leta 2015 pripravlja različne dejavnosti, organizira javna srečanja, vabi odlič- ne strokovnjake iz tujine, objavlja članke, knjige in disertacije. Njihov najambici- oznejši projekt je prvi korejski prevod Bullingerjevih Decades. Prvi zvezek, ki vse- buje Decade 5, je izšel spomladi 2019. 24 Heinrich Bullinger, Tigurinerchronik 1–3, ur. Hans Ulrich Bächtold (Zürich: TVZ, 2018 (HBHS 1)). Med najboljša nemška dela o Bullingerjevi zgodovinski metodo- logiji sodi: Christian Moser, »’Papam esse Antichristum’ Grundzüge von Heinri- ch Bullingers Antichristkonzeption,« Zwingliana 30 (2003), 65–101. Velja opomni- ti predvsem na njegovo delo Die Dignität des Ereignisses. Studien zu Heinrich Bul- lingers Reformationsgeschichtsschreibung 1–2 (Leiden, Boston: Brill, 2012). Gl. tudi Hans Ulrich Bächtold, »Heinrich Bullinger als Historiker der Schweizer Geschi- chte,« v Heinrich Bullinger und seine Zeit. Eine Vorlesungsreihe, ur. Emidio Cam- pi (Zürich: TVZ, 2004), 251–73. Izjemna je tudi knjiga, pod katero se je podpisal družbeni zgodovinar Franz Mauelshagen, Wunderkammer auf Papier: die »Wic- kiana« zwischen Reformation und Volksglaube (Tübingen: Bibliotheca-Academi- ca-Verlag, 2011). Literatura v angleščini je omejena. Glavno delo ostaja: Aurelio A. Garcia Archilla, The Theology of History and Apologetic Historiography in Hein- rich Bullinger: Truth in History (San Francisco: Mellen Research University Press, 1992). 25 Http://www.irg.uzh.ch/static/zwingli-werke/index.php; http://www.irg.uzh.ch/ static/zwingli-briefe/index.php. 26 Gl. op. 7. 27 Oswald Myconius, Briefwechsel 1515–1552: Regesten 1–2, ur. Rainer Henrich (Züri- ch: TVZ, 2017); Kaspar von Greyerz, »Oswald Myconius: Briefwechsel 1515–1552; Eine Würdigung,« Zwingliana 44 (2017), 377–89; Amy Nelson Burnett, »The Myth of the Swiss Lutherans: Martin Bucer and the Eucharistic Controversy in Bern,« Zwingliana 32 (2005), 45–70; Marcus Ries, »Oswald Myconius in Luzern,« v Bewe- gung und Beharrung: Aspekte des reformierten Protestantismus, 1520–1650; Fe- stschrift für Emidio Campi, ur. Christian Moser in Peter Opitz (Leiden, Boston: Brill, 2009), 1–20. 28 Tu navajam: Euan Cameron, »Nearly 500 Years and Still Counting: The Reforma- tion in Recent Scholarship and Debates,« The Expository Times 126, št. 1 (2014), 178 PREVOD 1–14; Ian Gregory, »Challenges and Opportunities for Digital History,« Frontiers in Digital Humanity 1 (2014), https://doi.org/10.3389/fdigh.2014.00001; Christoph Flüeler, »Digital Manuscripts as Critical  Edition,« Penn Libraries blog, https:// schoenberginstitute.org/2015/06/30/digital-manuscripts-as-critical-edition/; Pe- ter Boot et al., ur., Advances in Digital Scholarly Editing: Papers Presented at the DiXiT Conferences in The Hague, Cologne, and Antwerp (Leiden: Sidestone Press, 2017). 29 Na primer: Digital Library of Classic Protestant Texts (and Its Early Modern Catholic Counterpart); Early English Books Online; Bavarian State Library, Her- zog-August-Bibliothek Wolfenbüttel; Gallica; e-rara; Hathi Trust; Internet Ar- chive; Google Books. 30 Na primer: Leland Harder, ur., The Sources of Swiss Anabaptism: The Grebel Let- ters and Related Documents (Scottdale, PA: Herald Press, 1985); Cornelius J. Dyck, ur., Spiritual Life in Anabaptism (Scottdale, PA: Herald Press, 1995); C. Arnold Snyder, ur., Biblical Concordance of the Swiss Brethren 1540 (Kitchener: Pando- ra Press, 2001); James W. Lowry, Hans Landis, Swiss Anabaptist Martyr in Sev- enteenth Century Documents (Millesburg, OH: Ohio Amish Library, 2003); Jere- my Dupertuis Bangs, ur., Letters on Toleration: Dutch Aid to Persecuted Swiss and Palatine Mennonites 1615–1699 (Rockport, ME: Picton Press, 2004); R. Emmet Mc- Laughlin, »Paul In Early Anabaptism,« v A Companion to Paul in the Reforma- tion, ur. R. Ward Holder (Leiden, Boston: Brill, 2009), 215–40; Andrew P. Klager, »’Truth is Immortal’: Balthasar Hubmaier (c.1480–1528) and the Church Fathers,« (PhD thesis, University of Glasgow, 2011); »The Early Influence of Humanism on Balthasar Hubmaier (1485–1528) During His University Studies,« Reformation and Renaissance Review 22, št. 1 (2020), 4–24; C. Arnold Snyder, ur., Later Writings of the Swiss Anabaptists, 1529–1592 (Walden, NY: Plough Publishing House, 2019). Pomembni švicarski prispevki: Hanspeter Jecker, Rebellen – Heilige: das Basler Täufertum von 1580–1700 (Liestal: Verlag des Kantons Basel-Landschaft,1998); Urs B. Leu und Christian Scheidegger, ur., Das Schleitheimer Bekenntnis 1527: Einlei- tung, Faksimile, Übersetzung und Kommentar (Zug: Achius, 2004); Urs B. Leu, »A Memorandum of Bullinger and the Clergy Regarding the Punishment of the Ana- baptists (Mai 1535),« Mennonite Quarterly Review 78, št. 1 (2004), 109–32; Urs B. Leu in Christian Scheidegger, Die Zürcher Täufer, 1525–1700 (Zürich: TVZ, 2007); Martin Haas, ur., Quellen zur Geschichte der Täufer in der Schweiz 3: Kantone Aar- gau – Bern – Solothurn (Zürich: TVZ, 2008); Philipp Wälchli, Urs Leu in Christi- an Scheidegger, ur., Täufer und Reformierte im Disput: Texte des 17. Jahrhunderts über Verfolgung und Toleranz aus Zürich und Amsterdam (Zug: Achius, 2010); Christian Scheidegger, »’Wider die unsinnigen Wiedertäufer’ Ein unbekanntes Briefgedicht von Jörg Syz an Hans Brennwald (um 1527),« Zwingliana 39 (2012), 1–21. 31 Tu ne gre za izčrpno opombo, ampak zgolj za nekaj predlogov, za bolj pogloblje- no branje o tej temi v sedanjih priznanih delih: Andrew Pettegree, ur., The Refor- 179 EMIDIO CAMPI mation World (London: Routledge, 2000); Diarmaid MacCulloch, Reformation: Europe’s House Divided, 1490–1700 (London: Allen Lane, 2003); Patrick Collin- son, The Reformation (London: Weidenfeld & Nicolson, 2003); Scott H. Hendrix, Recultivating the Vineyard: The Reformation Agendas of Christianization (Louis- ville, KY: WJK Press, 2004); R. Ward Holder, Crisis and Renewal: The Era of the Reformations (Louisville, KY: WJK Press, 2009); Peter Marshall, The Reforma- tion (Oxford: OUP, 2009); Carter Lindberg, The European Reformations, 2. izd. (Oxford: Wiley-Blackwell, 2010); Kenneth G. Appold, The Reformation (Chiches- ter: Wiley-Blackwell, 2011); Lee Palmer Wandel, The Reformation: Towards a New History (Cambridge: CUP, 2011); Euan Cameron, The European Reformation, 2. izd. (Oxford: OUP, 2012); Irene Dingel, Reformation: Zentre – Akteure – Ereignis- se (Neukirchen-Vluyn, Göttingen: V&R, 2016); Thomas Kaufmann, Erlöste und Verdammte. Eine Geschichte der Reformation, 2. izd. (München: C.H. Beck, 2017); Volker Leppin, Die Reformation, 2. izd. (Darmstadt: WBG, 2017). Gl. tudi: Chris- toph Strohm, »Luther 2017 – Debatten um das Reformationsjubiläum,« Verkündi- gung und Forschung 62, št. 2 (2017), 77–92. 32 Na primer: Hans J. Hillerbrand, The Division of Christendom: Christianity in the Sixteenth Century (Louisville, KY: WJK Press, 2007); Martin Brecht, »Zwingli als Schüler Luthers. Zu seiner theologischen Entwicklung 1518–1522,« Zeitschrift für Kirchengeschichte 96 (1985), 301–19; »Die Reform des Wittenberger Horengottes- dienstes und die Entstehung der Zürcher Prophezei,« v Reformiertes Erbe: FS für Gottfried W. Locher zu seinem 80. Geburtstag 1–2, ur. Heiko A. Oberman, Ernst Saxer in Heinzpeter Stucki (Zürich: TVZ, 1992), 1: 49–62; »Was war Zwinglia- nismus?« v Die Zürcher Reformation: Ausstrahlungen und Rückwirkungen: wis- senschaftliche Tagung zum hundertjährigen Bestehen des Zwinglivereins (29. Ok- tober bis 2. November 1997 in Zürich), ur. Alfred Schindler in Hans Stickelberger (Bern: Lang, 2001), 281–300; Ralf Hoburg, Seligkeit und Heilsgewißheit. Hermene- utik und Schriftauslegung bei Huldrych Zwingli bis 1522 (Stuttgart: Calwer Verlag, 1994); gl. odločno kritiko Alfreda Schindlerja v Zwingliana 5 (1998), 184–88. 33 Za bolj obširno razpravo o tem gl. moj esej »Das theologische Profil,« v Amy Nel- son Burnett in Emidio Campi, Die schweizerische Reformation. Ein Handbuch (Zürich: TVZ, 2017), 458–64 (ang.: A Companion to the Swiss Reformation (Lei- den: Brill, 2016, 456–63)); toplo priporočam tudi: Volker Leppin, »Setting Luther into His Historical Place: My Quarrels with the German Orthodoxy in Luther Re- search,« Sixteenth Century Journal 48, št. 4 (2017), 927–43. 34 Gottfried W. Locher, Die Theologie Huldrych Zwinglis im Lichte seiner Christo- logie 1: Die Gotteslehre (Zürich: Zwingli-Verlag, 1952). Gl. tudi Locher, Zwingli’s Thought: New Perspectives (Leiden: Brill, 1981). 35 W. P. Stephens, The Theology of Huldrych Zwingli (Oxford, Clarendon Press, 1986). Gl. tudi Stephens, »Zwingli and Luther,« v Evangelical Quarterly 71, št. 1 (1999), 51– 63. 180 PREVOD 36 Berndt Hamm, Zwinglis Reformation der Freiheit (Neukirchen-Vluyn: Neukirche- ner, 1987). 37 Walter E. Mayer, Huldrych Zwinglis Eschatologie (Zürich: TVZ, 1987). 38 Martin Sallmann, Zwischen Gott und Menschen. Huldrych Zwinglis theologischer Denkweg im De vera et falsa religone commentarius (1525) (Tübingen: Mohr, 1999). 39 Gottfried W. Locher, »Zwingli und Erasmus,« Zwingliana 13 (1969), 37–61; »Christ Our Captain: An Example of Huldrych Zwingli’s Preaching in Its Cultural Set- ting,« v Gottfried W. Locher, Zwingli’s Thought (Leiden: Brill, 1981), 72–86; Cor- nelius Augustjin, »Zwingli als Humanist (1986),« v Cornelius Augustjin, Erasmus, der Humanist als Theologe und Kirchenreformer (Leiden: Brill, 1996), 197–219; John B. Payne, »Erasmus’ Influence on Zwingli and Bullinger in the Exegesis of Mat- thew 11:28–30,« v Biblical Interpretation in the Era of Reformation: Essays Present- ed to David C. Steinmetz in Honor of His Sixtieth Birthday, ur. Richard A. Muller in John L. Thompson (Grand Rapids, MI: Eerdmans, 1996), 61–81; Emidio Cam- pi, Zwingli und Maria. Eine reformationsgeschichtliche Studie (Zürich: TVZ, 1997); Christine Christ von Wedel, »Die Perikope von Martha und Maria bei Erasmus und den Reformatoren,« Zwingliana 27 (2000), 103–15; »Zur Christologie von Eras- mus von Rotterdam und Huldrych Zwingli,« v Reformierte Retrospektiven: Vor- träge der zweiten Emder Tagung zur Geschichte des Reformierten Protestantismus, ur. Harm Klueting in Jan Rohls (Wuppertal: Foedus, 2001), 1–23; »The Vernacu- lar Paraphrases of Erasmus in Zurich,« v Erasmus of Rotterdam Society Yearbook 24 (2004), 71–88; Christine Christ von Wedel in Urs B. Leu, ur., Erasmus in Züri- ch. Eine verschwiegene Autorität (Zürich: NZZ, 2007); Christine Christ von Wen- del, Erasmus of Rotterdam, Advocate of a New Christianity (Toronto: University of Toronto Press, 2013). 40 Hoburg, Seligkeit und Heilsgewißheit, 276. 41 Podroben pregled razpoložljive literature v Daniel Bolliger, Infiniti contemplatio. Grundzüge der Scotus- und Scotismusrezeption im Werk Huldrych Zwinglis (Lei- den: Brill, 2003), 60–105. 42 Johann Friedrich Gerhard Goeters, »Zwinglis Werdegang als Erasmianer,« v Re- formation und Humanismus, Robert Stupperich zum 65. Geburtstag, ur. Martin Greschat in J. F. G. Goeters (Witten: Luther-Verlag, 1969), 255–71); Fritz Blanke, v Huldreich Zwinglis sämtliche Werke 5 (Leipzig: Heinsius, 1934), 679–81, op. 3; Jac- ques Vincent Pollet, Huldrych Zwingli et le Zwinglianisme: essai de synthèse histo- rique et théologique mis à jour d‘après les recherches récentes (Pariz: Librarie Vrin, 1988), 358–63. 43 Bolliger, Infiniti contemplatio, 515–16. 44 Med nedavne raziskave in preglede sodijo: Fulvio Ferrario, La »Sacra Ancora« Il principio scritturale nella Riforma zwingliana (1522–1525) (Torino: Claudiana, 1993); Fritz Büsser, Die Prophezei. Humanismus und Reformation in Zürich (Bern: Lang, 1994); Traudel Himmighöfer, Die Zürcher Bibel bis zum Tode Zwinglis (1531). Darstellung und Bibliographie (Mainz: Philipp von Zabern, 1995); Thomas Krüger, 181 EMIDIO CAMPI »Heinrich Bullinger als Ausleger des Alten Testaments,« v Heinrich Bullinger und seine Zeit, ur. Emidio Campi (Zürich: TVZ, 2004), 91–104; Irena Backus, »Bullin- ger als Neutestamentler. Sein Kommentar zu den Paulusbriefen und den Evange- lien,« v Heinrich Bullinger und seine Zeit, ur. Emidio Campi (Zürich: TVZ, 2004), 105–31; Henning Graf Reventlow, »Forming the Church according to the Bible: Hul- drych Zwingli,« v Henning Graf Reventlow, History of Biblical Interpretation, zv. 3: Renaissance, Reformation Humanism (Atlanta, GA: Society of Biblical Litera- ture, 2010), 94–114); Peter Opitz, »The Exegetical and Hermeneutical Work of John Oecolampadius, Huldrych Zwingli, and John Calvin,« v Hebrew Bible/Old Testa- ment: The History of Interpretation, zv. 2: From the Renaissance to the Enlighten- ment, ur. Magne Sæbø (Göttingen: V&R, 2008); Peter Opitz, »The Authority of Scripture in the Early Zurich Reformation (1522–1540),« Journal of Reformed The- ology 5, št. 3 (2011), 296–309; Christoph Sigrist, Die Zürcher Bibel von 1531. Entste- hung, Verbreitung und Wirkung (Zürich: TVZ, 2011); Christine Christ-von Wedel, »Das Buch der Bücher popularisieren: der Bibelübersetzer Leo Jud und sein bi- blisches Erbauungsbuch ’Vom lyden Christi’ (1534),« Zwingliana 38 (2011), 35–52; Bruce Gordon in Matthew McLean, ur., Shaping the Bible in the Reformation (Le- iden: Brill, 2012); Martin Rüsch in Urs B. Leu, Getruckt zů Zürich: ein Buch verän- dert die Welt (Zürich: Orell Füssli, 2019). 45 Za koristne preglede glej: William P. Stephens, The Theology of Huldrych Zwin- gli (Oxford: Clarendon,1986), 180–93; Alfred Ehrensperger, »Zwinglis Aben- dmahlsgottesdienst. Seine liturgietheologischen Voraussetzungen und seine Wir- kungen auf die Abendmahlspraxis in den reformierten Kirchen der deutschen Schweiz,« v Lebendiger Gottesdienst. Beiträge zur Liturgik, ur. Ralph Kunz in Han- s-Jürgen Stefan (Zürich: TVZ, 2003), 15–40. Za podrobne bibliogradije o Zwingli- ju in Bullingerju glej: Luca Baschera in Christian Moser, »Indexed Bibliography of the Literature on Heinrich Bullinger, 1975–2004,« v Heinrich Bullinger: Life – Tho- ught – Influence, Zürich, Aug. 25‒29, 2004. International Congress Heinrich Bullin- ger (1504‒1575), Vol. 1, ur. Emidio Campi in Peter Opitz (Zürich: Theologischer Ver- lag, 2007), 21–55; Torrance Kirby in Ian Hazlet, »Collective Bibliography,« v Emi- dio Campi in Torrance Kirby, Reformation Debates over the Lord’s Supper, 95–102. Viden prispevek k odpravi nekaterih starih mitov in k uvrstitvi evharističnih po- lemik v njihov primeren zgodovinski kontekst ponuja Amy Nelson Burnett, Karl- stadt and the Origins of the Eucharistic Controversy: A Study in the Circulation of Ideas (Oxford, New York: OUP, 2011); »Hermeneutics and Exegesis in the Early Eucharistic Controversy,« v Shaping the Bible, ur. Bruce Gordon in Matthew Mc- Lean (Leiden: Brill, 2012), 85–105; Debating the Sacraments: Print and Authority in the Early Reformation (New York: Oxford University Press, 2019). 46 O Zwinglijevi ekleziologiji: Fritz Büsser, »Zwingli und die Kirche: Überlegun- gen zur Aktualität von Zwinglis Ekklesiologie,« Zwingliana 16 (1984), 186–200; Stephens, The Theology of Huldrych Zwingli, 260–81; Gottfried Wilhelm Locher jun., Sign of the Advent: A study in Protestant Ecclesiology (Fribourg, CH: Acade- 182 PREVOD mic Press, 2004), 52–68; Andrew Allan Chibi, The Wheat and the Tares: Doctrines of the Church in the Reformation, 1500–1590 (Cambridge: James Clarke & Co.), 2917, 83–111. O Bullingerjevi ekleziologiji: Hans Ulrich Bächtold, Heinrich Bullinger vor dem Rat: Zur Gestaltung und Verwaltung des Zürcher Staatswesens in den Jah- ren 1531 bis 1575 (Bern: Lang, 1982); Pamela Biel, Doorkeepers at the House of Righ- teousness: Heinrich Bullinger and the Zurich Clergy 1535–1575 (Bern: Lang, 1991); Bruce Gordon, Clerical Discipline and the Rural Reformation: The Synod in Zuri- ch 1532–1574 (Bern: Lang, 1992); Peter Opitz, »Gemeinschaft mit Gott als Gemein- schaft der Heiligen,« v Peter Opitz, Heinrich Bullinger als Theologe. Eine Studie zu den Dekaden (Zürich: Theologischer Verlag, 2004), 417–61; Herman J. Selderhuis, »Kirche am Kreuz. Die Ekklesiologie Heinrich Bullingers,« v Heinrich Bullinger: Life – Thought – Influence. Zurich, Aug. 25–29, 2004, International Congress Hein- rich Bullinger (1504–1575), Vol. 1, ur. Emidio Campi in Peter Opitz (Zürich: Theo- logischer Verlag, 2007), 515–36; William Peter Stephens, »Chap. 11: The Church« v The Theology of Heinrich Bullinger, ur. Jim West in Joe Mock (Göttingen: V&R, 2019), 293–314. – O razmerju Cerkev – država: J. Wayne Baker, »Church, State, and Dissent: The Crisis of the Swiss Reformation, 1531–1536,« v Church History 57, št. 2 (1988), 107–20; Torrance Kirby, The Zurich Connection and Tudor Political Theol- ogy (Leiden: Brill 2007); »The Civil Magistrate and the ‘cura religionis’. Heinrich Bullinger’s Prophetical Office and the English Reformation,« v Heinrich Bullin- ger: Life – Thought – Influence. Zurich, Aug. 25–29, 2004, International Congress Heinrich Bullinger (1504–1575), Vol. 2, ur. Emidio Campi in Peter Opitz (Zürich: Theologischer Verlag, 2007), 935–50; Matthias Neugebauer, Ulrich Zwinglis Ethik : Stationen, Grundlagen, Konkretionen (Zürich: TVZ, 2017), 171–96; Emidio Cam- pi, »Bullingers Recht und Staatsdenken,« v Evangelische Theologie 64 (2004), 116– 26; »Heinrich Bullingers Lehre von der Obrigkeit und dem Verhältnis von Kirche und Gemeinwesen,« v 450 Jahre Zweites Helvetisches Bekenntnis, ur. Martin Hirzel in Frank Mathwig (Zürich: TVZ, 2020), 5–36. 47 Martin Hauser, Prophet und Bischof. Huldrych Zwinglis Amtsverständnis im Rahmen der Zürcher Reformation (Freiburg: Universitätsverlag, 1994); Bruce Gor- don, »The Protestant Ministry and the Cultures of Rule: The Reformed Zurich Clergy of the Sixteenth Century,« v The Protestant Clergy of Early Modern Eu- rope, ur. C. Scott Dixon in Luise-Schorn-Schutte (Basingstoke: Palgrave Macmil- lan, 2003), 137–55; Daniel Bolliger, »Bullinger on Church Authority: The Trans- formation of the Prophetic Role in Christian Ministry,« v Architect of Reforma- tion: An Introduction to Heinrich Bullinger, 1504–1575, ur. Bruce Gordon in Emi- dio Campi (Grand Rapids, MI: Baker Academic, 2004), 159–77; Hans Scholl, Ve- rantwortlich und frei. Studien zu Zwingli und Calvin, zum Pfarrerbild und zur Isra- eltheologie der Reformation (Zürich: TVZ, 2006), 7–71; Peter Opitz, »Von prophe- tischer Existenz zur Prophetie als Pädagogik: zu Bullingers Lehre vom munus propheticum,« v Heinrich Bullinger: Life – Thought – Influence. Zurich, Aug. 25– 29, 2004, International Congress Heinrich Bullinger (1504–1575), Vol. 2, ur. Emi- 183 EMIDIO CAMPI dio Campi in Peter Opitz (Zürich: Theologischer Verlag, 2007), 493–513; Eduardus Van der Borght, Theology of Ministry. A Reformed Contribution to an Ecumenical Dialogue (Leiden: Brill, 2007), 15–29; Daniël Timmerman, Heinrich Bullinger on Prophecy and the Prophetic Office (1523–1538) (Göttingen: V&R, 2015), 83–127; Jon D. Wood, Reforming Priesthood in Reformation Zurich. Heinrich Bullinger’s End- Times Agenda (Göttingen: V&R), 2019). 48 Trditev, da je dvoplevrično [duopleuric] (bilateralno) prepričanje o zavezi razpoz- navno znamenje züriške reformacije in s tem povezano poimenovanje »Druga re- formacija« (J. Wayne Baker) v nasprotju s kalvinizmom, je bila med strokovnja- ki zelo razširjena v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja. Trditvev so od- ločno izpodbijali in jo kot nezanesljivo paradgmo zavrnili. Za podrobno razpra- vo o literaturi glej moj esej »Theologisches Profil,« v Die Schweizerische Reforma- tion, ur. Amy Nelson Burnett in Emidio Campi (Zürich: TVZ, 2017), 482–91 (ang.: »Theological Profile,« v A Companion to the Swiss Reformation, 476–86). 49 Amy Nelson Burnett in Emidio Campi, ur., Die Schweizerische Reformation (Zürich: TVZ, 2017), 449–93 (ang.: A Companion to the Swiss Reformation, 447– 88). 50 Za literaturo glej: Nelson Burnett in Campi, ur., Die schweizerische Reformation, 19–20 (ang.: A Companion to the Swiss Reformation, 6). 51 Bistvena študija je: Michael Baumann, Petrus Martyr Vermigli in Zürich (1556– 1562). Dieser Kylchen in der heiligen gschrifft professor und läser (Göttingen: V&R, 2016). 52 Hans Ulrich Bächtold, ur., Schola Tigurina: die Zürcher Hohe Schule und ihre Ge- lehrten um 1550, 2. izd. (Zürich: Pano Verlag 2000); Kurt Jakob Rüetschi, »Bullin- ger and the Schools,« v Architect of Reformation: An Introduction to Heinrich Bul- linger, 1504–1575, ur. Bruce Gordon in Emidio Campi (Grand Rapids, MI: Baker Academic, 2004), 215–29; Karin Maag, »Das Schul- und Bildungswesen zwischen 1500 und 1600,« v Die Schweizerische Reformation, ur. Amy Nelson Burnett in Emidio Campi (Zürich: TVZ, 2017), 527–48 (ang. »Schools and Education,« 1500– 1600, in A Companion to the Swiss Reformation, 520–41). Med bolj specializirani- mi študijami so: Martin Germann: Die reformierte Stiftsbibliothek am Großmün- ster Zürich im 16. Jahrhundert und die Anfänge der neuzeitlichen Bibliographie. Re- konstruktion des Buchbestandes und seiner Herkunft, der Bücheraufstellung und des Bibliotheksraumes, mit Edition des Bibliothekskataloges von 1532/1551 von Co- nrad Pellikan (Wiesbaden: Harrassowitz, 1994); Urs B. Leu, Conrad Gessner (1516– 1565). Universalgelehrter und Naturforscher der Renaissance (Zürich: NZZ, 2016); Kurt Jakob Rüetschi, Verzeichnisse zu Rudolf Gwalther (Walther, Gualtherus Ti- gurinus, Walthart), Vater (1519–1586) und Sohn (1552–1577), zv. 1.1 in 1.2 (Baden-Ba- den: Valentin Koerner, 2019). 53 Za koristen pregled glej: André Holenstein, »Reformation and Confessionaliza- tion in the Historical Research of German-speaking Switzerland,« v Archiv für Reformationsgeschichte 100, št. 1 (2009), 65–87. 184 PREVOD 54 Za bibliografijo glej: Nelson Burnett in Campi, ur., Die schweizerische Reformati- on, 20–21 (ang.: A Companion to the Swiss Reformation, 6–7). 55 Bruce Gordon, The Swiss Reformation (Manchester: Manchester University Press, 2002). 56 Philip Benedict, Christ’s Churches Purely Reformed: A Social History of Calvinism (New Haven, CT: Yale University Press, 2002). 57 Za bibliografijo glej: Nelson Burnett in Campi, ur., Die schweizerische Reforma- tion, 21 (ang.: A Companion to the Swiss Reformation, 8). 58 Glede historiografije pojma »cvinglijanstvo« glej: Jacques Vincent Pollet, Huld- rych Zwingli et la Réforme en Swisse d’après le recherches récentes (Pariz: PUF, 1963), 93–98. Učeni dominikanski strokovnjak je v zvezi z uporabo termina opo- zoril: »zwinglianisme tend à faire illusion et on ferait mieux de l’eviter… On parlera de préférence de Zwingli et de la doctrine, de la Renaissance zwinglienne« (str. 97). Kljub temu opozorilu pa ga je na silo na najdobesednejši način miselne šole, veje krščanske misli, spet uvedel Gottfried Locher v svojem pomembnem delu Zwinglische Reformation (str. 584–614). »Izmislil« si je tudi izstopajoč izraz, »Spätzwinglianism« ‒ pozno cvinglijanstvo, za Bullingerjevo obdobje. Glej Ulrich Gäbler, Huldrych Zwingli: eine Einführung in sein Leben und sein Werk, 3. izd. (z dopolnili Martina Sallmanna) (Zürich, TVZ, 2004), 137–38. 59 Ključno delo ostaja Andreas Mühling, Heinrich Bullingers europäische Kirchenpo- litik (Bern: Lang, 2001). 60 Oskar Farner, »Anna Reinhart, die Gattin Ulrich Zwinglis,« Zwingliana 3/7 (1916), 197–211; 3/8 (1916), 229–45; Edward J. Furcha, »Women in Zwingli's World,« Zwin- gliana 19 (1992), 131–42. 61 Christine Christ-von Wedel, »’Praecipua coniugii pars est animorum coniunctio’. Die Stellung der Frau nach der ‘Eheanweisung’ des Erasmus von Rotterdam,« v Eine Stadt der Frauen: Studien und Quellen zur Geschichte der Baslerinnen im späten Mittelalter und zu Beginn der Neuzeit (13.–17. Jahrhundert), ur. Heide Wun- der (Basel: Helbing und Lichtenhahn, 1995), 125–49; Irene Gysel in Barbara Hel- bling, Zürichs letzte Äbtissin, Katharina von Zimmern, 1478–1547, 2. izd. (Züri- ch: NZZ, 2000); Hans Ulrich Bächtold, »Frauen schreiben Bullinger – Bullinger schreibt Frauen. Heinrich Bullinger im Briefwechsel mit Frauen, insbesondere mit Anna Alexandria zu Rappoltstein,« v Die Zürcher Reformation. Ausstrahlun- gen und Rückwirkungen. Wissenschaftliche Tagung zum hundertjährigen Bestehen des Zwinglivereins 1997, ur. Alfred Schindler in Hans Stickelberger (Bern: Lang, 2001), 143–60; Urte Bejick, »Margarete Blarer (1493–1541). Humanistin, Reforma- torin und Diakonin in Konstanz,« v Frauen gestalten Diakonie, zv. 1: Von der bibli- schen Zeit bis zum Pietismus, ur. Adelheid M. von Hauff (Stuttgart: Kohlhammer, 2007), 295–304; Rebecca A. Giselbrecht, »Religious Intent and the Art of Courte- ous Pleasantry: A Few Letters from Englishwomen to Heinrich Bullinger,« v Ju- lie A. Chappell in Kaley A. Kramer, Women During the English Reformations: Re- negotiating Gender and Religious Identity (New York: Palgrave, 2014), 45–68; »Re- 185 EMIDIO CAMPI forming a Model: Zwingli, Bullinger, and the Virgin Mary in Sixteenth-century Zurich,« v Following Zwingli: Applying the Past in Reformation Zurich, ur. Luca Baschera, Bruce Gordon in Christian Moser (Farnham: Ashgate, 2014), 137–74; »Myths and Reality about Heinrich Bullinger's Wife Anna,« Zwingliana 38 (2011), 53–66; »Zwingli und Bullinger: Väter des reformierten ’Wybsbilds’,« v Kirche, The- ologie und Politik im reformierten Protestantismus. Vorträge der 8. Emder Tagung zur Geschichte des reformierten Protestantismus, ur. Matthias Freudenberg in Ge- org Plasger  (Neukirchen: Neukirchener Verlag, 2011), 28–40; Rebecca A. Gisel- brecht in Sabine Scheuter, ur., Hör nicht auf zu singen Zeuginnen der Schweizer Re- formation (Zürich: TVZ, 2016); Rebecca A. Giselbrecht, »Cliché oder Piety: Hei- nrich Bullinger and Women in Alsace,« v From Zwingli to Amyraut. Exploring the Growth of European Reformed Traditions, ur. John Balserak in Jim West (Göttin- gen, V&R, 2017), 43–56; Christoph Sigrist, Anna Reinhart & Ulrich Zwingli. Von der Tochter eines Gastwirts zur Frau des Reformators (Freiburg i. Br.: Herder-Ver- lag, 2017); Christine Christ-von Wedel, Die Äbtissin, der Söldnerführer und ihre Töchter. Katharina von Zimmern im politischen Spannungsfeld der Reformati- onszeit (Zürich: TVZ, 2019). 62 Za nekaj koristnih pregledov te težnje glej: Amy Nelson Burnett, »Basel’s Long Reformation: Church Ordinances and the Shaping of Religious Culture in the Six- teenth Century,« Zwingliana 35 (2008), 145–59; Alexandra Walsham, »Migrations of the Holy: Explaining Religious Change in Medieval and Early Modern Europe,« Journal of Medieval and Early Modern Studies 44, št. 2 (2014), 241–80, posebej 255– 56. 63 Glej npr. Barbara Helbing, Magdalen Bless-Grabher in Ines Buhofer, ur., Bette- lorden, Bruderschaften und Beginen in Zürich. Stadtkultur und Seelenheil im Mi- ttelalter (Zürich: NZZ, 2002); Peter Stotz, ur., Turicensia latina. Lateinische Texte zur Geschichte Zürichs aus Altertum, Mittelalter und Neuzeit (Zürich: NZZ, 2003); Berndt Hamm, The Reformation of Faith in the Context of Late Medieval Theo- logy and Piety (Leiden: Brill, 2004); André Holenstein, »Reformation and Confe- ssionalization in the Historical Research of German-speaking Switzerland,« Ar- chiv für Reformationsgeschichte 100, št. 1 (2009), 65–87; Ronald K. Rittgers, The Re- formation of suffering. Pastoral Theology and Lay Piety in Late Medieval and Ear- ly Modern Germany (New York: Oxford University Press, 2012); Martina Wehr- li-Johns, »The Prayer Booklet of Eternal Wisdom (Der ewigen wiszheit Betbüch- lin, 1518). Catechistic Shaping of Religious Lay Identity,« v Religious Orders and Re- ligious Identity Formation, ca. 1420–1620. Discourses and Strategies of Observance and Pastoral Engagement, ur. Bert Roest in Johanneke Uphoff (Leiden: Brill, 2016), 127–51; Thomas Maissen, »Religiöses Patt und konfessionelle Allianzen: Dynami- ken und Stagnation in der Eidgenossenschaft von1531 bis 1618,« v Die Schweizeri- sche Reformation, ur. Amy Nelson Burnett in Emidio Campi (Zürich: TVZ, 2017), 595–623 (ang.: »Polity and Worship in the Swiss Reformed Churches,« v A Com- panion to the Swiss Reformation, 590–618); za prispevek, ki daje misliti, glej Ralph 186 PREVOD Kunz, »Reformation als Frömmigkeitsbewegung: im Gespräch mit heutiger Spiri- tualitätsforschung,« v Peter Opitz, 500 Jahre Reformation: Rückblicke und Ausblic- ke aus interdisziplinärer Perspektive (Berlin: Walter de Gruyter, 2018), 95–109. 64 Za nekaj pomembnejših prispevkov glede teh tem glej med drugim Regula Sch- mid, »Die Schweizer Eidgenossenschaft vor der Reformation,« v Die Schweizeri- sche Reformation, ur. Amy Nelson Burnett in Emidio Campi (Zürich: TVZ, 2017), 27–68 (ang.: »The Swiss Confederation Before the Reformation,« v A Companion to the Swiss Reformation, 14–56); Bruce Gordon, »Gemeinwesen und Gottesdienst in der schweizerischen reformierten Kirchen,« v Die Schweizerische Reformation, ur. Amy Nelson Burnett in Emidio Campi (Zürich: Theologischer Verlag, 2017), 495– 525 (ang.: »Polity and Worship in the Swiss Reformed Churches,« v A Companion to the Swiss Reformation, 489–520); Karin Maag, »Das Schul- und Bildungswesen zwischen 1500 und 1600,« 527–48 (ang.: »School and Education: 1500–1600,« 520– 41); Kaspar von Greyerz, »Die Schweizer Gesellschaft: Familie, Geschlechterrollen und die Armen,« v Die Schweizerische Reformation, ur. Amy Nelson Burnett in Emidio Campi (Zürich: TVZ, 2017), 549–72 (ang.: »Swiss Society: Family, Gender, and the Poor,« v A Companion to the Swiss Reformation, 542–66); Irena Backus, »Reformationskultur,« v Die Schweizerische Reformation, ur. Amy Nelson Burnett in Emidio Campi (Zürich: TVZ, 2017), 573–94 (ang.: »Reformation Culture,« v A Companion to the Swiss Reformation, 567–89). 65 Med drugimi glej Kaspar von Greyerz, »Switzerland,« v The Reformation in Na- tional Context, ur. Bob Scribner (Cambridge: University Press, 1994), 30–46; Mark Taplin, »Switzerland,« v The Reformation World, ur. Andrew Pettegree (London, New York: Routledge, 2000, 169–89; Maissen, »Religiöses Patt,« 595–623, posebej 600–1 (ang.: »Polity and Worship,« v A Companion to the Swiss Reformation, 590– 618, posebej 595–96); Thomas Kaufmann, »Die Reformation macht Gott zu einem Schweizer Bürger« v NZZ, 24.08.2018 (https://www.nzz.ch/feuilleton/die-refor- mation-macht-gott-zu-einem-schweizer-buerger-ld.1413131). 66 Burnett, »Basel’s Long Reformation«, 146–47. 67 Za nekaj koristnih pregledov nastajajočih pristopov k tej temi glej poglavja 3–7 dela Burnett in Campi, ur., Die schweizerische Reformation, 135–269 (Zürich: TVZ, 2017) (ang.: A Companion to the Swiss Reformation, 126–263 (Leiden in Boston: Brill, 2016)); Sabine Schlüter, »Buchdruck und Reformation in Bern,« Zwingliana 45 (2018), 203–32; Hans Rudolf Lavater-Briner, »’Veritas evangelica per typograp- hiam’: Zur Genese der in Zürich gedruckten Berner Disputationsakten«, v ibid., 233–79; – Basel: Christine Christ-von Wedel, »Buchdruck in der Reformationszeit in Basel. Mit besonderer Berücksichtigung von Flugschriften aus den Jahren 1521 und 1522« v ibid., 172–202; Emidio Campi in Philipp Wälchli, ur., Basler Kircheno- rdnungen 1528–1675 (Zürich: TVZ, 2012); Daniel Abendschein, Simon Sulzer. Her- kunft, Prägung und Profil des Basler Antistes und Reformators in Baden-Durla- ch (Stuttgart: Verlag W. Kohlhammer, 2019); − St. Gallen: Rudolf Gamper, Joa- chim Vadian, 1483/84–1551: Humanist, Arzt, Reformator, Politiker, mit Beiträgen 187 EMIDIO CAMPI von Rezia Krauer und Clemens Müller (Zürich: Chronos, 2017); Frank Jehle, ur., Ain christliche Underwisung der Jugend im Glouben’: der St. Galler Katechismus von 1527 (Zürich: TVZ, 2017); Katharina Suter Meyer, »Eine Weltbeschreibung als humanistische Wissensliteratur. Vadians Kommentare zur Chorographie des Pomponius Mela (Basel, 1522)« (PhD siss., Basel (v tisku)); − Schaffhausen: Erich Bryner, ur., »Den wahren Gott recht erkennen und anrufen«: der älteste Schaffhau- ser Katechismus von Johann Konrad Ulmer 1568/69; mit einem Beitrag von Jan-An- drea Bernhard (Zürich: TVZ, 2019); – Grisons: Jan Andrea Bernhard, »’Raget von Plant, Bürger zu Chur hat das Buoch zu Genff koufft’: Buchhandel, Buchdruck und Reformation in den Drei Bünden,« Zwingliana 45 (2028), 317–63. 68 Literatura o reformiranem duhovništvu zgodnje sodobnosti je zelo obsežna. Za koristen pregled glej: Amy Nelson Burnet, Teaching the Reformation: Ministers and Their Message in Basel, 1529–1629 (Oxford: OUP, 2006), 197–278, 397–99; Scott M. Manetsch, Calvin’s Company of Pastors: Pastoral Care and the Emerging Re- formed Church, 1536–1609 (New York: OUP, 2013). 69 Christian Grosse, Les rituels de la Cène. Le culte eucharistique réformé à Genève, xvie–xviie  siècles (Ženeva: Droz, 2008); Neil Kenny, Death and Tenses: Posthu- mous Presence in Early Modern France (Oxford: OUP, 2015); Susan Broomhall, Early Modern Emotions: An Introduction (London: Routledge, 2017); Anne Chri- stina May, Schwörtage in der Frühen Neuzeit. Ursprünge, Erscheinungsformen und Interpretationen eines Rituals (Ostfildern: Jan Thorbecke Verlag, 2019). 70 Glej npr. Maria Cristina Pitassi, ur., Edifier ou instruire ? Les avatars de la litur- gie réformée du XVIe au XVIIIe siècle (Pariz: Campion, 2000). Za zgodovino bo- goslužja nemško govorečih evangelijskih reformiranih cerkva Švice v zgodnji so- dobnosti glej Alfred Ehrensperger, Der Gottesdienst in Stadt und Landschaft Ba- sel im 16. und 17. Jahrhundert (Zürich: TVZ, 2010); Der Gottesdienst in Stadt und Landschaft Bern im 16. und 17. Jahrhundert (Zürich: TVZ, 2011); Der Gottesdienst in der Satdt [i.e. Stadt] St. Gallen, im Kloster und in den fürstäbtischen Gebieten vor, während und nach der Reformation (Zürich: TVZ, 2012); Der Gottesdienst im Appenzellerland und Sarganserland-Werdenberg vor, während und nach der Re- formation bis ca. 1700 (Zürich: TVZ, 2015); Geschichte des Gottesdienstes in Zürich Stadt und Land im Spätmittelalter und in der frühen Reformation bis 1531 (Zürich: TVZ, 2019). – Glede pridig zgodnje sodobnosti glej Larissa Taylor, ur., Preachers and People in the Reformations and Early Modern Period (Leiden: Brill, 2001); Sa- bine Holtz, »Predigt: Religiöser Transfer über Postillen,« v Europäische Geschichte Online (EGO), ur. Institut für Europäische Geschichte (IEG) (Mainz, 2011); Luise Schorn-Schütte, Gottes Wort und Menschenherrschaft: politisch-theologische Spra- chen im Europa der Frühen Neuzeit (München: Beck, 2015); za bolj poglobljene štu- dije: Torrance Kirby in P. G. Stanwood, ur., Paul's Cross and the Culture of Persu- asion in England, 1520–1640 (Boston: Brill, 2014); Torrance Kirby, ur., Sermons at Paul's Cross,1521–1642 (Oxford, OUP, 2017) (s pozornostjo na švicarkem reformi- ranem vplivu na sestavo in utrditev elizabetanske verskega poravnave); Max En- 188 PREVOD gammare, Prêcher au XVIe siècle. La forme du sermon réformé en Suisse (1520–1550) (Ženeva: Labor et Fides, 2018). 71 Alfred Ehrensperger, »Die Stellung Zwinglis und der nachreformatorischen Zürcher Kirche zum Kirchengesang und zur Kirchenmusik,« v Institut für Kirchenmusik der ev.-ref. Landeskirche des Kantons Zürich et al., Musik in der evangelisch-reformierten Kirche, eine Standortbestimmung (Zürich, 1989), 15– 44; Gerhard Aeschbacher, »Zwingli und die Musik im Gottesdienst,« Zwinglia- na 19 (1992), 1–11; Kenneth H. Marcus, »Hymnody and Hymnals in Basel, 1526– 1606,« Sixteenth Century Journal 32, št. 3 (2001), 723–74; Robert Sherman, »The Ca- techetical Function of Reformed Hymnody,« Scottish Journal of Theology 55, št. 1 (2002),79–99; Christian Grosse, »L’esthétique du chant dans la piété calviniste aux premiers temps de la Réforme (1536–1545),« v Revue de l’histoire des religions 227, št. 1 (2010), 13–31; Andreas Marti, Wie klingt reformiert? Arbeiten zu Liturgie und Musik […] (Zürich: TVZ, 2014); O. Taylor, The Theater of God’s Glory: Calvin, Cre- ation, and the Liturgical Arts (Grand Rapids, MI: Eerdmans, 2017). 72 Amy Nelson Burnett, Debating the Sacraments: Print and Authority in the Early Reformation (Oxford: OUP, 2019). 73 Christoph Strohm, Theologenbriefwechsel im Südwesten des Reichs in der Frühen Neuzeit (1550–1620). Zur Relevanz eines Forschungsvorhabens (Heidelberg: Uni- versitätsverlag, 2017). 74 Richard A. Muller, The Unaccommodated Calvin. Studies in the Foundation of a Theological Tradition (New York: OUP, 2000), posebej 3–17; Richard Muller, After Calvin. Studies in the Development of a Theological Tradition (Oxford: OUP, 2003), posebej 25–102. Glej tudi Christoph Strohm, »Methodology in Discussion of ’Cal- vin and Calvinism’,« v Calvinus Praeceptor Ecclesiae, ur. Herman J. Selderhuis (Ženeva: Droz, 2004), 65–105. 75 Diarmaid MacCulloch, »Heinrich Bullinger and the English-Speaking World,« v Heinrich Bullinger: Life – Thought – Influence, Zürich, Aug. 25‒29, 2004. Interna- tional Congress Heinrich Bullinger (1504‒1575), ur. Emidio Campi in Peter Opitz (Zürich: Theologischer Verlag, 2007), Bullinger: Life 891–934, tu 933. O izjemno ve- likem, a pogosto spregledanem vplivu, ki ga je v Angliji imel Vermigli, glej Diar- maid MacCulloch, »Peter Marty Vermigli and Thomas Cranmer,« v Peter Mar- tyr Vermigli. Humanism, Republicanism, Reformation, ur. Emidio Campi (Žene- va: Droz, 2002), 173–201, in Torrance Kirby, The Zurich Connection and Tudor Po- litical Theology (Leiden: Brill, 2007). 76 Jan Andrea Bernhard, »Konrad Gessner und Ungarn: Kommunikations- und bi- bliotheksgeschichtliche Erkenntnisse,« v Bewegung und Beharrung: Aspekte des reformierten Protestantismus, 1520–1650; Festschrift für Emidio Campi, ur. Christi- an Moser in Peter Opitz (Leiden, Boston: Brill, 2009), 159–91. 77 Mark Taplin, The Italian Reformers and the Zurich Church, c. 1540–1620 (Alder- shot: Ashgate, 2003), 170–214; Andreas Mühling, »Calvin and Eastern Europe,« v Herman J. Selderhuis, The Calvin Handbook (Grand Rapids, MI: Eerdmans, 189 EMIDIO CAMPI 2009), 97–104; Erich Bryner, »Die religiöse Toleranz in Siebenbürgen und Polen- Litauen im Kontext der europäischen Kirchengeschichte,« v Bewegung und Be- harrung: Aspekte des reformierten Protestantismus, 1520–1650; Festschrift für Emi- dio Campi, ur. Christian Moser in Peter Opitz (Leiden, Boston: Brill, 2009), 361– 81; Emidio Campi, »Theodore Beza and Heinrich Bullinger in Light of Their Cor- respondence,« v Emidio Campi, Shifting Patterns of Reformed Tradition (Göttin- gen: V&R, 2014), 169–83. 78 Mühling, Heinrich Bullingers europäische Kirchenpolitik, 187–224; »Heinrich Bullingers politische Beziehungen nach Frankreich,« v Reformierte Retrospekti- ve. Vorträge der zweiten Emder Tagung zur Geschichte des reformierten Protestan- tismus, Emder Beiträge zum reformierten Protestantismus, ur. Harm Klueting and Jan Rohls (Wuppertal: Foedus-Verlag, 2001, 25–36); Fritz Büsser, Heinrich Bullin- ger. Leben, Werk und Wirkung 1–2, Volume 2 (Zürich: TVZ, 2005),115–43, 185–207. 191 KRONIKA Št.: 6222-009/2017-12 Velike Lašče, dne 27. 01. 2021 REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA KULTURO Dr. Vasko Simoniti, minister Maistrova ulica 10 1000 LJUBLJANA Zadeva: TRUBARJEVA DOMAČIJA KOT SPOMENIK DRŽAVNEGA POMENA – ODGOVOR NA VAŠ DOPIS ŠT. 62231-5/2017/13 Z DNE 15. 1. 2021 Spoštovani minister, ponovno smo izjemno in globoko razočarani nad vašim negativ- nim stališčem glede spomeniškega statusa Trubarjeve domačije, kar vodi naprej v nejevoljo. V vašem zadnjem odgovoru z dne 15. 1. 2021 namreč skoraj dobesedno ponavljate argumente, izražene že v (prav tako odklo- nilnih) odgovorih vašega ministrstva z dne 12. 7. 2017 ter 31. 1. 2018. […] Kdorkoli vam je že pripravljal tokratno gradivo, je tipični primer ura- dnika, ki ne išče pozitivnih rešitev, ampak svojo energijo usmerja zgolj v iskanje negativnih argumentov. Le kako naj si drugače razlagamo dej- stvo, da je v svoji vnemi popolnoma ignoriral pozitivno mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije št. 35102-0337/2016-17 z dne 5. 10. 2018. Spregledal, hote ali nehote, je tudi vljudni dopis vašemu ministr- stvu s pozitivnim mnenjem Predsednika RS Boruta Pahorja št. 092-07- 154/2020-1 z dne 25. 8. 2020. Žal je takih in podobnih uradnikov v slo- venski državni upravi mnogo preveč. Stati in obstati 17(2021): 191-196 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)191-196 192 KRONIKA Še enkrat bi želeli poudariti, da vsa novoodkrita dejstva in ugoto- vitve glede rojstva Primoža Trubarja sprejemamo že od vsega začet- ka. Dr. Boris Golec nam jih je predstavil že leta 2008 (na Rašici je imel predavanje za naše vodnike in lokalno prebivalstvo) in jih kot take tudi vključujemo v predstavitve Trubarjeve domačije in vse izobraževalne programe. Dejstvo je (in ne zgolj domneva), da je bil tudi Temkov mlin (»ta srednji maln«) v lasti Trubarjeve družine. Dr. Golec namreč nava- ja, da so v Primoževi mladosti na tej domačiji (od leta 1509 ali 1510) po četrtstoletni prekinitvi spet gospodarili njegovi sorodniki po materini strani s priimkom Trobar – najprej bratranec Gregor, nato stric Lenart in nazadnje Šimon, dokler ni domačija med letoma 1519 in 1524 prešla v druge roke. Delček Trubarja je moč najti po vsej Rašici. Kot še piše dr. Golec, lahko rečemo, da ima Rašica ne samo ene, ampak kar štiri ali celo pet »Trubarjevih domačij«. Določen čas je bil priimek Trubar izpri- čan v vseh treh raških mlinih. Najprej se je pojavil v Temkovem mlinu, v Mustarjevem so Trubarji živeli najdlje, srečamo ga tudi v Šklopovem mlinu, kjer se je Primož po zadnjih podatkih rodil in je tam nekaj časa gospodaril njegov stric Lenart Trobar. Trubarjeva domačija je bila tudi nekdanja kmetija Primoževega očeta na Kukmaki. Takšno ime pa bi lahko nosila še »ta velka hiša« v vasi, kjer je priimek Trubar v začetku 17. stoletja ugasnil. Do teh novih ugotovitev je prišlo leta 2008, medtem ko je bila Trubarjeva domačija na temeljih Temkovega mlina obnovljena že leta 1986, na pobudo lokalnih zanesenjakov, s podporo slovenske in medna- rodne javnosti ter v soglasju z lokalno skupnostjo. Pri čemer je potrebno poudariti, da je bila lokacija izbrana na podlagi takrat znanih dejstev in znanstvenih ugotovitev (zgodovinarja Mirko Rupel, France Kidrič idr.). Resnici na ljubo obstoječe Trubarjeve domačije nikoli nismo razgla- šali za uradno rojstno Trubarjevo hišo. Po našem mnenju natančna lo- kacija rojstne hiše niti ni tako pomembna, ključno je, da je to nedvom- no na Rašici. Koncept Trubarjeve domačije je bil namreč že v izhodišču zasnovan predvsem na tem, da v ustrezno urejenem spominskem kom- pleksu ohranjamo spomin na tega velikega Slovenca. Le kaj originalnega pa bi lahko ostalo po petsto letih viharnega obdobja z ropanji in poža- 193 JAVNO PISMO MINISTRU ZA KULTURO ri vred? Trmasto vztrajanje uradnikov vašega ministrstva na original- nosti kot temeljnem pogoju za državni spomeniški status je v tem pri- meru resnično nesmiselno in nelogično. Dosedanje presojanje očitno noče priznati dejstva, da je bil skupek stavb, poimenovan z etnološkim, s sociološkim in z gospodarsko-zgodovinskim izrazom »domačija«, od- kupljen in s podporo širokega ljudskega kulturnega gibanja (Trubarjev dinar) strokovno in arhitekturno kvalitetno obnovljen ter funkcionalno urejen z namenom, da postane vseslovensko središče za poglabljanje za- vesti o kulturnem pomenu Trubarja in sploh protestantov ter hkrati za spodbujanje sodobnega kulturnega delovanja in umetniškega ustvarja- nja kot živega dialoga z dediščino. Vsebina in pomen domačije sta prav takšna, kakršna bi imela – in bi ji verjetno zlahka bila spomeniško stro- kovno priznana –, recimo, popolnoma nova zgradba, zasnovana kot spo- minska arhitektura, kot »spominski dom« ali pantheon ali walhalla ali kenotafni mavzolej. Presojanje se obnaša, kakor da bi pri takšni zvrsti spomenikov ne bila predvsem pomembna nacionalni kulturni memori- alni namen in dosežena živost nacionalne zgodovinske zavesti ob njem oziroma v njem. Obnaša se, kakor da mu je ideološko, po zgledih iz pre- teklosti, odveč tako trden temelj za živost spomina na Trubarja. Med številnimi znanimi slovenskimi izobraženci naša prizadevanja podpira tudi akademik prof. dr. Matjaž Kmecl in stališča odločevalcev komentira z besedami: V bistvu ne morejo razumeti, da gre za spomeniško zaščito lokacije in ne stavbe. Tudi Rimskokatoliška cerkev je dolgo časa Trubarja zavrača- la iz popolnoma neslovstvenih razlogov in dolgo ni zmogla razumeti, da Trubar za nas ni tako zelo pomemben iz cerkveno dogmatskih razlogov, temveč kot začetnik naše sodobne (kulturne itd.) zgodovine ali pa kot za- četnik našega (tiskanega) slovstva, utemeljitelj našega skupnega jezika (ko- ine). Ne gre jim v glavo, da pa je na Rašici in ob hiši, ki vsaj malo navdihu- je domišljijo za preskok nekaj stoletij nazaj, naš kulturni spomin najbliže Trubarjevemu izročilu. Tako se je v skupni slovenski zavesti zadnjih nekaj desetletij dodobra utrdilo: Trubarjevina je postala nekakšen romarski cilj premnogih šol in skupin, pa tudi kar družin na nedeljskem izletu, kot tudi prizorišče odmevnih dogodkov. Reč je postala tako močna, da jo bo tež- 194 KRONIKA ko ali kar nemogoče izbrisati. Gre pač v 'resor' nestvarne kulturne dediš- čine. In čisto na koncu: premalo je znano, da smo tu leta 1986 neformalno razglasili Zdravljico za našo državno himno. Presojevalci tudi pozabljajo, da je bila na predlog slovenske nacio- nalne komisije za Unesco Trubarjeva 500. obletnica rojstva uvrščena na svetovni Unescov seznam obletnic za leto 2008. Unesco na svoj seznam uvršča samo osebnosti in dogodke, ki imajo širši mednarodni pomen in so zaslužni za uveljavljanje vrednot in idealov Unesca. Pojmovanje Trubarja kot evropsko in svetovno pomembne osebnosti temelji na tro- jem. Prvič, na njegovem nenadnem preoblikovanju dotedanje ustne in občasne pisne rabe ljudskega jezika v območju kulture v enega od evropskih knjižnih jezikov, kar je poleg drugega omogočilo postopno povezovanje delov ljudstva v samobitno evropsko narodnostno entite- to. Drugič, na njegovi vpetosti v sočasne evropske duhovne silnice in tokove, kar je utiralo pot preseganju meja etničnega ozemlja in sode- lovanju v novem evropskem duhovnem gibanju ter v ustvarjanju nove evropske duhovnosti. Tretjič, na njegovi predanosti delu za duhovno in etično ozaveščanje ljudstva, za vzpostavljanje človekovega neposredne- ga odnosa do Božje besede in za uveljavitev človekove samostojne od- govornosti za svoje delovanje. Ves čas od odprtja v letu 1986 je za Trubarjevo domačija skrbela lo- kalna skupnost, najprej Krajevna skupnost Velike Lašče in od leta 1995 Občina Velike Lašče. Slednja je proračunska sredstva (tudi s pomočjo Ministrstva za kulturo) ves čas namenjala vzdrževanju in obnovi objek- tov žage in mlina (v skladu z varstvenimi pogoji in s soglasji Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije) ter programu, ki se je vsa ta leta izvajal na domačiji. Gospod minister, kot izhod iz nastale zagate nam ponovno predla- gate, naj v dolgoročno občinsko strategijo vključimo odkup (po zadnjih podatkih) dejanske Trubarjeve rojstne hiše, Zadnikovega (Šklopovega) mlina. Res mislite, da bo potem glede statusa spomenika državnega po- mena kaj drugače? Da je tam kaj avtentičnega izpred 500 let? Kot ste že sami ugotovili, je mlin v katastrofalnem stanju, lastništvo ni ureje- no, da ne govorimo o nepripravljenosti lastnikov na kar koli. Občina 195 JAVNO PISMO MINISTRU ZA KULTURO Velike Lašče tudi nima dovolj proračunskega denarja, da bi šla v od- kup, kaj šele, da bi mlin obnovila. Prav tako se tu sprašujemo o raci- onalnosti porabe proračunskega denarja za ta namen, saj obnovljeno »Trubarjevo domačijo« že imamo. Bo pa Občina Velike Lašče v okvi- ru Zadnikovega mlina postavila dostojno obeležje ali spominsko tablo ter lokacijo vključila v program Trubarjeve hiše na Rašici, v katerega so zaobjete vse »Trubarjeve« lokacije na Rašici. To je edino smiselno in racionalno. Glede na dosedanja stališča Ministrstva za kulturo Primož Trubar (v nedavni anketi razglašen za najpomembnejšo osebnost v slovenski zgo- dovini) po veljavnih kriterijih sploh ne more imeti nikjer v Sloveniji svoje spominske sobe nacionalnega pomena. Ne bi sicer radi polemizirali, kdo od slovenskih mož je pomembnejši za slovenski narod in njegovo na- rodnostno samozavest. Zagotovo pa lahko rečemo, da brez Trubarja ne bi imeli takega slovenskega jezika, ne bi bilo niti Prešerna, niti Cankarja, prav tako ne naše samostojne države. V lokalni skupnosti Velike Lašče upamo in si želimo, da odgovorni na Ministrstvu za kulturo (tako kot tudi mnogi zavedni Slovenci) v Trubarju in Trubarjevi domačiji prepoz- najo nacionalni simbol samobitnosti, nacionalne pripadnosti in patrio- tizma ter nam pomagajo urediti želeni spomeniški status. Trubarjeva domačija s svojimi dejavnostmi namreč daleč presega zgolj ohranjanje spomina na našega velikega Slovenca. Z vsemi svoji- mi dejavnostmi utrjuje vedenje o pomenu Primoža Trubarja, reforma- cije, burnih dogodkov v 16. stoletju za Slovence (narodna zavest in iden- titeta, jezik in književnost, družbenopolitične spremembe, gospodarska dejavnost …). Obiskovalci Trubarjeve domačije dobijo del odgovora na večno vprašanje, kako je slovenski človek s svojim jezikom ostal, obstal in napredoval. Hkrati varuje izginjajočo tehniško dediščino, dediščino mlinarstva in žagarstva ter starodobnega tiska, ki na tej lokaciji zagoto- vo izvira že iz Trubarjevega časa. Spoštovani minister, pri podeljevanju statusov spomenika državne- ga pomena v primerih zdaj že porušenega ljubljanskega Kolizeja, razpa- dajočega Plečnikovega stadiona, ljubljanske Plečnikove tržnice (in po- 196 KRONIKA dobnih primerih) je vaše ministrstvo odreagiralo hitro in brez zadržkov. Pri Trubarjevi domačiji pa se po 35 letih uspešnega delovanja zatika? Včasih je potrebno v Trubarjevem duhu tudi udariti po mizi. Če je nekaj potrebno urediti, sta samo dve poti. Ali spremeniti zakonodajo ali zamenjati pristojno uradništvo, ki išče vse mogoče izgovore, da se le oh- rani obstoječe stanje s svojimi privilegiji vred. Kako ne in ne kako bi, je postala preveč vsesplošna slovenska uradniška mantra. Je pa še tretja možnost. Lahko prevzamete osebno odgovornost in v skladu z danimi pooblastili z ustreznim zamahom peresa ter s pečatom kar sami uredite, kar je potrebno. Pozitivno strokovno mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije imate, prav tako podporo pred- sednika Republike Slovenije. Zgodovina vas zaradi tega gotovo ne bo imela v slabem spominu. S spoštovanjem, Matjaž Gruden Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, predsednik Javni zavod Trubarjevi kraji, v. d. direktorja dr. Tadej Malovrh Občina Velike Lašče, župan mag. Barbara Pečnik Občina Velike Lašče, Trubarjeva doma- čija na Rašici, višja kustosinja 197 POVZETKI, SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN UDC 274(497.4)“15‘‘:323.1 Vanja Kočevar Vloga reformacije v slovenski etnogenezi: etnična kolektivna identiteta na premici zgodovine dolgega trajanja Čeprav je bila reformacija tako v Evropi kot na Slovenskem v prvi vrsti verske nara- ve, so njeni dosežki pri Slovencih dolgoročno veliko bolj zaznamovali njihovo etnično kot konfesionalno kolektivno identiteto. Deželnoknežja protireformacija je sicer med letoma 1598 in 1628 protestantizem v notranjeavstrijskih deželah odpravila, vendar se je katoliška obnova oprla na nekatere njegove dosežke. Za razvoj Slovencev kot etnič- ne skupnosti so zlasti pomembne štiri reformacijske stvaritve, in sicer: (1) knjižna nor- ma, (2) koncept Slovenske cerkve, (3) mit o etnični izbranosti in (4) topos o velikem ob- segu »slovanskega«/slovenskega jezika. V skladu z etnosimbolistično paradigmo zato ocenjujemo, da so se Slovenci v drugi polovici 16. stoletja iz etnične kategorije razvili v etnično mrežo. Slovenski jezik, ki je bil od konca prvega tisočletja dalje sicer sporadično zapisovan, je na pot knjižnega jezika naposled stopil leta 1550 s prvima knjigama, ki ju je objavil Primož Trubar. Svoj vrh je knjižno delo protestantov doseglo leta 1584, ko sta bila obja- vljena še Sveto pismo v prevodu Jurija Dalmatina in slovnica izpod peresa Adama Boho- riča. Trubar pa je tudi idejni oče koncepta »Slovenske cerkve«, ki naj bi združevala ce- lotno slovensko govoreče krščansko občestvo. Svojo idejo je Trubar prvič predstavil leta 1555 ter jo dovršil v svoji Cerkovni ordningi iz leta 1564. Idejni program, ki v cerkvenou- pravnem pogledu sicer ni zaživel, je nato pomembno zaznamoval miselnost tako prote- stantskih kot tudi poznejših katoliških piscev v 17. in 18. stoletju. V čas reformacije datira tudi vznik slovenskega mita o etnični izbranosti, ki je oprt na stavek iz Pavlovega Pisma Rimljanom, »in vsak jezik bo slavil Boga« (Rim 14,11), in kot maksima povezuje ključne knjižne stvaritve obravnavane dobe. Poleg tega so se protestantski pisci oprli na humanistično tradicijo poudarjanja velikega obsega »slo- vanskega« jezika, kar je dejansko služilo večanju pomena slovenščine. Ta topos je v slo- venske slovnice prvi uvedel Bohorič in predstavlja nekoliko poznejši slovenski vstop v »(med)narodno tekmovanje za nacionalno čast«, ki se je v Evropi razvnelo v času humanizma. Ključne besede: reformacija, slovenska etnogeneza, knjižna norma, Slovenska cerkev, (proto)nacionalizem Stati in obstati 17(2021): 197-206 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)197-206 198 POVZETKI, SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN The Role of the Reformation in Slovene Ethnogenesis: Collective Ethnic Identity in Long-Term History Although the Reformation in both Europe and Slovenia was primarily of a religious nature, its long-term impact on Slovenes is much more visible in their collective ethnic than religious identity. While the sovereign Counter-Reformation abolished Protestant- ism in the Inner Austrian lands between 1598 and 1628, the Catholic Revival used cer- tain achievements of the movement in its own pursuits. For the further development of Slovenes as an ethnic community, especially four Reformation creations are important: 1) the linguistic norm, 2) the concept of the Slovene church, 3) the myth of the chosen ethnicity and 4) a topos about the great extent of the “Slavic”/Slovene language. In ac- cordance with the ethnosymbolist paradigm, the discussion therefore estimates that in the second half of the 16th century Slovenes developed from an ethnic category into an ethnic network. The Slovene language, which was sporadically written from the end of the first mil- lennium onwards, was finally consolidated as a literary language in 1550 with the first two books published by Primož Trubar. The Protestant literary work reached its peak in 1584, when a translation of the Bible by Jurij Dalmatin and a grammar by Adam Bohorič were published. The concept of the “Slovene church”, which is supposed to unite the en- tire Slovene-speaking Christian community, was also conceived by Trubar. He present- ed his idea for the first time in 1555 and completed it in his Cerkovna ordninga (“the Church Order”) from 1564. Although the conceptual programme was not established in the church administration, it significantly influenced the mindset of both Protestant and later Catholic writers in the 17th and 18th centuries. The emergence of the Slovene myth of the chosen ethnicity, which is based on a sen- tence from the Letter of Paul to the Romans: “and every tongue will praise God” (Ro- mans 14:11), also dates back to the Reformation and as a maxim connects the key liter- ary creations of this period. In addition, Protestant writers relied on the humanistic tra- dition of emphasizing the great extent of the “Slavic” language, which in fact served to increase the importance of Slovene. This topos was first introduced to Slovene gram- mars by Bohorič and represents a somewhat later entry of Slovenes into the “(inter)na- tional competition for national honor”, which emerged in Europe during the humanism. Keywords: Reformation, Slovene ethnogenesis, linguistic norm, Slovene church, (proto-)nationalism Die Rolle der Reformation in der slowenischen Ethnogenese: Ethnische kollektive Identität auf der Linie der Langzeitgeschichte Obwohl die Reformation sowohl in Europa als auch in den slowenischen Gebie- ten in erster Linie religiöser Natur war, haben ihre Errungenschaften auf lange Sicht ge- sehen viel mehr die ethnische und weniger die konfessionelle slowenische kollektive 199 POVZETKI, SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN Identität geprägt. Durch die landesfürstliche Gegenreformation wurde der Protestan- tismus in den innerösterreichischen Ländern zwischen 1598 und 1628 zwar abgeschafft, doch stützte sich die katholische Restauration auf einige seiner Errungenschaften. Für die Entwicklung der Slowenen als ethnische Gemeinschaft sind vier reformatorische Errungenschaften besonders wichtig, und zwar: 1) die Norm der Schriftsprache, 2) das Konzept der Slowenischen Kirche, 3) der Mythos von der ethnischen Erwähltheit und 4) der Topos von der großen Reichweite der „slawischen“/slowenischen Sprache. Dem ethnosymbolistischen Paradigma entsprechend wird daher angenommen, dass sich die Slowenen in der zweiten Hälfte des 16. Jahrhunderts von einer ethnischen Kategorie zu einem ethnischen Netzwerk entwickelt haben. Die ab Ende des ersten Jahrtausends zwar sporadisch niedergeschriebene sloweni- sche Sprache betrat schließlich 1550 mit den ersten von Primož Trubar veröffentlichten Büchern den Weg einer Schriftsprache. Das literarische Schaffen der Protestanten er- reichte seinen Höhepunkt im Jahr 1584, als die Bibel-Übersetzung und die Grammatik aus der Feder von Jurij Dalmatin beziehungsweise Adam Bohorič veröffentlicht wur- den. Trubar ist des Weiteren auch der Ideenvater des Konzepts der „Slowenischen Kir- che“, die die gesamte slowenisch sprachige christliche Gemeinschaft vereinen sollte. Sei- ne Ideen stellte Trubar zum ersten Mal 1555 vor und vervollständigte sie in seiner Kir- chenordnung (Cerkovna ordninga) aus dem Jahr 1564. Das konzeptionelle Programm, das innerhalb der Kirchenverwaltung zwar nicht umgesetzt wurde, hat daraufhin maß- geblich die Denkart sowohl protestantischer als auch späterer katholischer Schriftsteller des 17. und 18. Jahrhunderts geprägt. Auch der Ursprung des slowenischen Mythos von der ethnischen Erwähltheit, der sich auf den Satz aus dem Brief des Paulus an die Römer „und jede Zunge wird Gott preisen“ (Röm 14,11) bezieht, geht auf die Zeit der Reformation zurück und verbindet als Maxime die wichtigsten Buchschöpfungen des behandelten Zeitraums. Darüber hinaus stützten sich protestantische Autoren auf die humanistische Tradition und damit auf die Betonung der breiten Reichweite der „slawischen“ Sprache, was tatsächlich dazu führ- te, die Bedeutung der slowenischen Sprache zu steigern. Dieser Topos wurde zuerst von Bohorič in die slowenische Grammatik eingeführt und stellt einen etwas späteren slo- wenischen Einstieg in den „(inter)nationalen Wettbewerb um die nationale Ehre“ dar, der in der Zeit des Humanismus in Europa entflammte. Schlüsselwörter: Reformation, slowenische Ethnogenese, Norm der Schriftsprache, Slowenische Kirche, (Proto)nationalismus 200 POVZETKI, SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN UDC 274:929Luther M. Vincenc Rajšp Ob 500 letnici Luthrovega nastopa na državnem zboru v Wormsu Državni zbor v Wormsu predstavlja po objavi Luthrovih tez, 31. oktobra 1517, nasled- nji temeljni korak v reformnem gibanju evropskega krščanstva 16. stoletja. Tukaj se je v Svetem rimskem cesarstvu odprla pot za nadaljnji verski in nov institucionalni razvoj v dotlej enotni Cerkvi, katere vrhunec predstavlja Augsburški verski mir leta 1555, ki je po- sameznim vladarjem političnih enot v državi, knezom, knezoškofom itd. priznal pravi- co odločanja o veri podložnikov katoliške in luteranske smeri. Neposreden povod za »Worms 1521« in posledično »wormški edikt« sta bili dve na Luthra naslovljeni papeški buli, prva z grožnjo ekskomunikacije Exsurge Domine leta 1520, v kolikor ne prekliče slabe polovice leta 1517 objavljenih tez, na katero je odgovo- ril s tem, da je papeža razglasil za antikrista, čeprav ga je dotlej nekako izvzemal v svo- ji kritiki, in bulo decembra istega leta javno sežgal. Tej je januarja 1521 sledila bula Decet Romanum Pontificem, s katero je bil Luther ekskomuniciran, kar je pomenilo tudi smr- tno obsodbo in državno izobčenje. Po dotedanjem naziranju in praksi bi sledila avtomatična izvršitev kazni. To nazira- nje je pretrgal saški knez Friderik Modri, ki ga argumenti o Luthrovem »krivoverstvu« niso prepričali in je zahteval sodbo domačih strokovnjakov ter domače instance. Pred očmi je imel svojo univerzo v Wittenbergu, ki je trdno branila Luthrova stališča. Pri ce- sarju Karlu je dosegel, da je bila »Luthrova zadeva« sprejeta kot točka državnega zbora ter da je cesar Luthru garantiral varen prihod v Worms in povratek v Wittenberg. Na dr- žavnem zboru je Luther nastopil 17. in 18. aprila. Stran, ki je zastopala Luthrovo obsod- bo, je slednjemu dajala le možnost preklica obsojenih tez, zaradi česar je Luther prosil za premislek, kar je dosegel z osebnim cesarjevim dovoljenjem. Naslednji dan, 18. apri- la, je Luther svoj nastop sijajno izpeljal, na kar je 19. aprila cesar osebno odgovoril. Tako sta si dobesedno stala nasproti cesar Karel in redovnik Luther, in to na državnem zbo- ru, pred najvišjim državnim zastopstvom, kar je bilo dotlej popolnoma nepredstavlji- vo, kjer sta predočila vsak svoje versko občutje in dojemanje, s sklicevanjem na lastno vest. Bila sta v zelo neenakem položaju, ne le kot cesar in redovnik, temveč še v mnogo kočljivejši zadevi, cesar kot versko »svoboden« in Luther kot polnomočno obsojen ter izobčen »krivoverec«. Luthrova zadeva na državnem zboru zdaleč ni bila čisto verske narave, temveč odraz širših družbeno-verskih razmer v prelomnem obdobju. Spor je kulminiral v nasprotjih med »kulturnim« Rimom in barbarskim »germanstvom«, kar odlično ponazarja kore- spondenca papeževega odposlanca Hieronima Aleandra. K velikemu razumevanju za Luthrov odpor do Rima so v državnem zboru pripomogle več desetletij stare nemške pritožbe (lat. gravamina), o katerih so razpravljali na državnih zborih, ki jih v Rimu niso jemali resno. 201 POVZETKI, SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN Sicer pa so bili glavni dejavniki pri zadevi Luther (causa Lutheri) na državnem zbo- ru: Martin Luther, cesar Karel V., saški knez Friderik Modri ter poseben papežev od- poslanec Hieronim Aleandro. Čeprav je vsak od imenovanih odšel iz državnega zbora s svojo »zmago«, je bil dejanski zmagovalec Martin Luther, ki je dosegel dotlej neviden uspeh že s tem, da je na državnem zboru nastopil, da ni preklical obsojenih tez in da se je lahko s cesarjevo zaščito vrnil v Wittenberg. Res je svoje temeljne reformne spise ob- javil že leta 1520, vendar se je pot reformaciji odprla šele sedaj. Na povratku »ugrabljen« se je lotil prevoda Svetega pisma v nemščino, ki je postalo edino priznana verska osno- va, v prevod pa je vtkal svojo teologijo. Za sporočilo vere je uporabil domač, nemški je- zik. To je demonstriral že v državnem zboru, kjer je govoril najprej nemško in šele nato, za tiste, ki nemško niso razumeli, kot na primer cesar in papežev legat Aleandro, v latin- ščini. V nemščini so prenašali dogajanje v državnem zboru tudi letaki (nem. Flugschri- ften) na ulici. Za Luthra na prvi pogled zaključek državnega zbora ni bil ugoden, saj je wormški edikt, ki ga je cesar podpisal 26. maja, datiran pa je bil z 8. majem, kot akt cesarja in ne kot sklep državnega zbora, uzakonil Luthrovo obsodbo. Edikt je izdelal legat Aleandro, sodeloval pa je tudi kasnejši Trubarjev učitelj Peter Bonomo. Vendar edikt za Luthra ni imel usodnih posledic, ker cesar edikta ni poslal v deželo Saško in ga posledično knezu Frideriku ni bilo treba razglasiti, tako da tam, kjer je »krivoverec« bival, edikt ni veljal. S tem pa je bilo Luthru omogočeno nadaljnje delo tako verskega reformatorja kot tudi univerzitetnega profesorja na univerzi v Wittenbergu, ki je postala osrednja ustanova za izobraževanje reformatorjev Luthrove smeri. Ključne besede: wormški edikt, Friderik Modri, Karel V., Hieronim (Girolamo) Ale- andro, Albrecht Brandenburški On the 500th Anniversary of Luther’s Appearance at the Diet of Worms Following the publication of Luther’s theses on 31 October 1517, the Diet of Worms was the next fundamental step in the reform movement of the 16th-century Europe- an Christianity. In the “Holy Roman Empire,” the way was opened for further religious and new institutional development in the previously unified church, culminating in the Peace of Augsburg in 1555, which granted individual rulers of political units in the coun- try, princes, prince-bishops etc. the right to decide on the religion of their Catholic and Lutheran subjects. The immediate cause of “Worms 1521” and the consequent “Edict of Worms” were two papal bulls addressed to Luther. The first, Exsurge Domine from 1520, threatened him with excommunication unless he recanted almost one half of the theses published in 1517. Luther responded by proclaiming the pope the Antichrist, although he had un- til then somewhat avoided criticising him, and publicly burned the bull in December of the same year. Exsurge Domine was followed in January 1521 by the bull Decet Roma- 202 POVZETKI, SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN num Pontificem excommunicating Luther, which also meant death sentence and exile from the state. According to the established doctrine and practice the execution of the sentence would follow automatically. This doctrine was rejected by Frederick the Wise, Elector of Saxony, who was not convinced by the arguments about Luther’s “heresy” and demand- ed judgement by domestic experts and authorities. He had his University of Wittenberg in mind, which firmly defended Luther’s views. Frederick the Wise reached the agree- ment with Emperor Charles that “the case of Luther” would be discussed at the Diet, and that Luther was guaranteed safe arrival in Worms and return to Wittenberg. Lu- ther appeared before the Diet on April 17 and 18. The party representing Luther’s con- viction gave him only the option of renouncing the convicted theses, which is why he requested more time for reconsideration and was granted the emperor’s personal per- mission. The next day, on April 18, Luther performed brilliantly, to which the emperor personally responded on April 19. Thus, Emperor Charles and the monk Luther literally stood opposite each other at the Diet, in front of the highest representatives of the state, which was previously completely unimaginable. Both presented their religious percep- tions and understandings, referring to their own conscience. They were in a very une- qual position not only as emperor and monk; it was a much more sensitive matter, since the emperor was religiously “free” while Luther was a validly convicted and excommu- nicated “heretic”. The case of Luther at the Diet was far from solely religious in nature, but rather a re- flection of the broader socio-religious situation at the turning point in history. The con- flict culminated in the contradictions between “cultural” Rome and barbaric “German- ism”, as perfectly illustrated by the correspondence of the papal nuncio, Girolamo Ale- andro the elder. The great understanding for Luther’s resistance to Rome was support- ed at the Diet by decades-old German complaints (gravamina) debated at Diets, which were not taken seriously in Rome. The most notable figures in the case of Luther (causa Lutheri) at the Diet were: Mar- tin Luther, Emperor Charles V, Elector of Saxony Frederick the Wise, and the papal nun- cio Girolamo Aleandro the elder. Although at the end of the Diet each of them was “vic- torious” in one way or another, the actual winner was Martin Luther, who achieved un- precedented success only by appearing before the Diet, not renouncing the convicted theses and being able to return to Wittenberg under the emperor’s protection. It is true that he published his fundamental reform writings as early as 1520, but the door for the Reformation has only now opened. After Luther was “abducted” on his way back, he un- dertook the translation of the Bible into German, which became the only recognized re- ligious basis, and he incorporated his theology into the translation. He used his native, German language to communicate the faith. This was already demonstrated at the Diet, where he spoke first in German and only then in Latin for those who did not under- stand German, e.g. the emperor and the papal nuncio Aleandro. Pamphlets (Flugschrif- ten) handed out in the streets also reported about the events at the Diet in German. 203 POVZETKI, SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN At first glance, the conclusion of the Diet was not favorable for Luther. The Edict of Worms, dated May 8 and signed by the emperor on May 26, as an act of the emperor and not as a resolution of the Diet, legitimized Luther’s conviction. The edict was drafted by the nuncio Aleandro, and partly also by Peter Bonomo, later Trubar’s teacher. However, the edict did not have fatal consequences for Luther, because the emperor did not send it to the province of Saxony; consequently Frederick, Elector of Saxony, did not have to declare it, so the edict did not apply where the “heretic” lived. This, in turn, enabled Lu- ther to continue working as both a religious reformer and a university professor at the University of Wittenberg, which became a central institution for the education of Lu- theran reformers. Keywords: Edict of Worms, Frederick the Wise, Charles V., Girolamo Aleandro the elder, Albert of Brandenburg Zum 500. Jahrestag von Luthers Auftritt auf dem Reichstag zu Worms Nach der Veröffentlichung von Luthers Thesen am 31. Oktober 1517 stellt der Reichs- tag zu Worms den nächsten grundlegenden Schritt in der Reformbewegung des euro- päischen Christentums des 16. Jahrhunderts dar. Dadurch wurde im „Heiligen Römi- schen Reich“, der Weg frei für eine religiöse Weiterentwicklung und eine neue instituti- onelle Entwicklung in der bisher einheitlichen Kirche. Der Höhepunkt wurde mit dem Augsburger Religionsfrieden von 1555 erreicht, der den einzelnen Landesherren, Fürs- ten, Fürstbischöfen usw. das Recht zuerkannte, über die Religion der Untertanen zu ent- scheiden und festzulegen, ob sie nach der katholischen Lehre oder dem lutherischen Bekenntnis leben sollten. Der unmittelbare Anlass für „Worms 1521“ und für das darauffolgende „Wormser Edikt“ waren zwei an Luther gerichtete päpstliche Bullen. In der ersten Bannandro- hungsbulle Exsurge Domine aus dem Jahr 1520 wurde Luther zum Widerruf von knapp der Hälfte seiner 1517 veröffentlichten Thesen aufgefordert, worauf Luther den Papst, über den er bisher keine direkte Kritik geäußert hatte, zum Antichristen erklärte und die Bulle im Dezember desselben Jahres öffentlich verbrannte. Der Bannbulle von 1520 folgte im Januar 1521 eine zweite Bulle Decet Romanum Pontificem, mit der Luther ex- kommuniziert wurde, was das Todesurteil und die Reichsacht bedeutete. Gemäß der damaligen Auffassung und Praxis sollte automatisch die Vollstreckung des Urteils erfolgen. Doch diese Auffassung wurde vom Kurfürsten von Sachsen, Fried- rich dem Weisen, nicht geteilt. Ihn überzeugten die Argumente zu Luthers Häresie nicht und er forderte das Urteil der sächsischen Sachverständigen und der heimischen Ins- tanz. Er hatte seine Universität zu Wittenberg vor Augen, die Luthers Ansichten fest ver- teidigte. Bei Kaiser Karl erreichte er, dass der Fall Luther (Causa Lutheri) zu den zu ver- handelnden Punkten des Reichstags wurde und dass der Kaiser Luther eine sichere An- kunft in Worms und eine Rückkehr nach Wittenberg garantierte. Luther sprach am 17. und 18. April vor dem Reichstag. Die Partei, die sich für Luthers Verurteilung einsetzte, 204 POVZETKI, SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN räumte Luther lediglich die Möglichkeit ein, seine umstrittenen Thesen zu widerrufen; daraufhin wurde ihm vom Kaiser eine eintägige Bedenkfrist gewährt. Am nächsten Tag, dem 18. April, folgte der großartige Auftritt Luthers, worauf der Kaiser am 19. April per- sönlich eine Antwort gab. So standen sich Kaiser Karl und der Mönch Luther buchstäb- lich gegenüber. Und dies auf dem Reichstag, vor der höchsten Reichsvertretung, was bis dahin völlig unvorstellbar gewesen war. Hier legte jeder der beiden Protagonisten seine eigenen religiösen Gefühle und Wahrnehmungen dar, wobei er sich auf das eigene Ge- wissen berief. Sie waren in einer sehr ungleichen Lage, nicht nur als Kaiser und Mönch, sondern in einer viel schwierigeren Angelegenheit, nämlich der Kaiser als religiös „frei“ und Luther als ein rechtskräftig verurteilter und exkommunizierter „Ketzer“. Die Causa Lutheri auf dem Reichstag zu Worms war keineswegs rein religiöser Na- tur, sondern es spiegelten sich darin umfassendere gesellschaftlich-religiöse Zustände einer Wendezeit. Die Auseinandersetzung kulminierte im Konflikt zwischen dem „kul- turellen“ Rom und einem barbarischen „Germanentum“, was aus der Korrespondenz des päpstlichen Gesandten Hieronymus Aleander deutlich hervorgeht. Zum großen Verständnis für Luthers Widerstand gegen Rom trugen im Reichstag auch etliche jahr- zehntealte deutsche Beschwerden (Gravamina nationis germanicae) bei, die im Reichs- tag diskutiert, jedoch in Rom nicht ernst genommen wurden. Und so kam es dazu, dass zu den Haupakteuren im Fall Luther auf dem Reichstag zu Worms Martin Luther, Kaiser Karl V., der sächsische Kurfürst Friedrich der Weise und der päpstliche Sondergesandte Hieronymus Aleander gehörten. Obwohl jeder der Pro- tagonisten auf dem Reichstag zu Worms seinen eigenen „Sieg“ feierte, war der eigent- liche Gewinner Martin Luther, der einen beispiellosen Erfolg bereits dadurch erzielte, dass er auf dem Reichstag zu Worms auftrat, dass er seine Thesen nicht zurücknahm und dass ihm Kaiserschutz gewährt wurde, um nach Wittenberg zurückzukehren. Ob- wohl Luther seine grundlegenden Reformschriften bereits 1520 veröffentlichte, war der Weg zur Reformation erst jetzt geebnet. Der auf der Rückreise „entführte“ Luther nahm sich daraufhin die Übersetzung der Bibel ins Deutsche vor, die zur einzigen anerkann- ten religiösen Grundlage wurde, und er ließ seine Theologie in die Übersetzung einflie- ßen. Um seinen Glauben zu vermitteln, bediente er sich seiner deutschen Mutterspra- che; ihre Bedeutung demonstrierte er bereits auf dem Reichstag zu Worms, als er zuerst Deutsch sprach und erst danach, für diejenigen, die kein Deutsch verstanden, wie z. B. der Kaiser und der Papstlegat Aleander, auf Lateinisch. Auf Deutsch wurden auch die Flugblätter und -schriften gedruckt, die auf der Straße verteilt wurden und über das Ge- schehen zu Worms informierten. Auf den ersten Blick war der Ausgang des Reichstages für Luther ungünstig, da das vom Kaiser am 26. Mai unterzeichnete und auf den 8. Mai datierte Wormser Edikt, das aber ein Akt des Kaisers und kein Beschluss des Reichstags war, Luthers Verurteilung legitimierte. Das Edikt wurde vom Legaten Aleander verfasst, bei dem Entstehen des Textes nahm aber auch der spätere Lehrer Trubars, Peter Bonomo, teil. Doch hatte das Edikt für Luther keine fatalen Folgen, da es vom Kaiser nicht nach Sachsen übersandt wurde und der sächsische Kurfürst folglich nicht daran gebunden war, die Reichsacht 205 POVZETKI, SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN über Luther in Sachsen zu verhängen. Somit konnte der „Ketzer“ in Sachsen unbehel- ligt verbleiben, da das Edikt dort nicht in Kraft trat. Dies wiederum ermöglichte es Lu- ther, sich sowohl als Reformator als auch als Professor an der Universität zu Wittenberg zu betätigen, die zu einer zentralen Einrichtung für die Ausbildung von Reformatoren der lutherischen Ausrichtung wurde. Schlüsselwörter: Wormser Edikt, Friedrich der Weise, Karl V., Hieronymus Alean- der (Girolamo Aleandro), Albrecht von Brandenburg UDC 811.112.2‘‘15‘‘:929Luther M. 811.163.6‘‘15‘‘:929Trubar P. Fanika Krajnc-Vrečko Jezik kot posoda Duha pri Luthru in Trubarju Razprava osvetljuje pojmovanje oziroma razumevanje narodnega jezika dveh po- membnih osebnosti reformacije 16. stoletja, in to nemškega reformatorja Martina Luthra ter slovenskega protestanta in najpomembnejšega reformatorja Primoža Trubar- ja. Obema avtorjema jezik služi kot osnovno orodje za oznanjevanje evangelija, pri če- mer evangelij prevajata v materni jezik. To uresničujeta s prevajanjem Biblije in vsak na svoj način utemeljujeta rabo maternega jezika kot sredstva, po katerem se uteleša Bož- ji Duh. Tako Luther kot Trubar utrjujeta biblično besedilo v novodobnih evropskih je- zikih, in to Luther v novi visoki nemščini, Trubar pa v slovenskem jeziku, ki se do nje- govih tiskanih besedil poprej ni pojavljal v knjigah. Oba avtorja sta izdelala vsak svoj je- zikovni program, ki ju je mogoče vzporejati ter iz njiju prepoznati jezikovni nazor obeh protestantov, ki temelji na spoznanju, da se je Bog poslužil jezikov, ko je hotel, da se evangelij širi med vse ljudi. Ključne besede: Martin Luther, Primož Trubar, Biblija, prevajanje, jezikovni nazor, teološka antropologija Luther and Trubar’s View on Language as the Vessel of the Spirit The discussion sheds light on the conception or understanding of the national lan- guage of two prominent personalities of the 16th-century Reformation: the German re- former Martin Luther and the Slovene Protestant and most important reformer Pri- mož Trubar. For both authors, language serves as a basic tool for preaching the gospel in their mother tongues. They accomplish this by translating the Bible, and they each in their own way justify the use of the mother tongue as the means through which the Spirit of God is embodied. Both Luther and Trubar consolidate the biblical text in ear- ly modern European languages: Luther in the New High German and Trubar in the 206 POVZETKI, SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN Slovene language, which had not appeared in books until the publication of his print- ed texts. Both authors developed their own language programme that can be compared and from which both Protestants’ view on language can be discerned, which was based on the realization that God used languages when he wanted the gospel to spread among all people. Keywords: Martin Luther, Primož Trubar, Bible, translating, view on language, theo- logical anthropology Sprache als Gefäß des Geistes bei Luther und Trubar Die Abhandlung beleuchtet die Auffassung von Nationalsprache bei zwei bedeuten- den Persönlichkeiten der Reformation des 16. Jahrhunderts, nämlich bei dem deutschen Reformator Martin Luther und dem slowenischen Protestanten und wichtigsten slowe- nischen Reformator Primož Trubar. Die Sprache dient beiden Autoren als grundlegen- des Werkzeug der Verkündigung des Evangeliums, das sie durch die Bibelübersetzung in ihre jeweilige Muttersprache übertragen. Der Gebrauch der Muttersprache als Mit- tel, durch das der Geist Gottes sich verkörpert, wird von jedem der beiden Reformato- ren auf eigene Art und Weise gerechtfertigt. Sowohl Luther als auch Trubar verankern den biblischen Text in den modernen europäischen Sprachen, Luther im Neuhochdeut- schen und Trubar in der slowenischen Sprache, welche bis zu seinen gedruckten Texten noch nicht in Büchern aufgetaucht war. Die beiden Autoren haben eigene, vergleichbare Sprachprogramme, welche mitei- nander vergleichbar und aus denen die Sprachansichten beider Protestanten zu erken- nen sind. Sie gründen auf der Erkenntnis, dass Gott sich der Sprachen bediente, um das Evangelium unter allen Menschen zu verbreiten. Schlüsselwörter: Martin Luther, Primož Trubar, Bibel, Übersetzung, Sprachansicht, theologische Anthropologie Prevod povzetkov v angleščino: Višnja Jerman Prevod povzetkov v nemščino: Tanja Žigon Bibliografska obdelava: Helena Lemut 207 AVTORJI TE ŠTEVILKE dr. Emidio Campi, cerkveni zgodovinar, direktor Inštituta za zgodovino švicarske reformacije univerze v Zürichu, v pokoju Matjaž Črnivec, generalni tajnik Svetopisemske družbe Slovenije dr. Cvetka Hedžet Tóth (†), redna profesorica za ontologijo in metafiziko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Marko Kerševan, redni profesor za sociologijo religije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v pokoju dr. Vanja Kočevar, znanstveni sodelavec Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU dr. Fanika Krajnc-Vrečko, vodja Teološke knjižnice mariborske enote Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, v pokoju dr. Zorica Kuburić, redna profesorica za sociologijo religije na Filozofski fakulteti Univerze v Novem Sadu dr. Vincenc Rajšp, nekdanji direktor Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju dr. Karl W. Schwarz, izredni profesor na Evangeličanski teološki fakulteti Univerze na Dunaju, ministrski svetnik na uradu za bogočastje avstrijskega Zveznega ministrstva za pouk, umetnost in kulturo Dušan Voglar, glavni urednik Enciklopedije Slovenije, v pokoju 208 NAŠI PODPORNIKI 209 NAŠI PODPORNIKI ST A TI I N U O B ST A TI ELEKTRONSKA IZDAJA Revija za vprašanja protestantizma [Z] vidika verskih skupnosti, ki imajo za svoje poslanstvo, da oznanjajo evangelij vsem ljudstvom, je proces konverzije, spreobračanja, nekaj legitimnega. Ker pa pomeni opustitev starega sistema in izbiro novih ciljev, to ne more pustiti ravnodušnih skupnosti, ki v tem procesu izgubljajo. Krščanstvo je zgodovinsko zraslo iz razmerja med svobodo, da se izbere Kristusov nauk in pripravljenostjo, da se ostane v tako izbrani cerkvi. Zorica Kuburić 9 772590 975006 issn 2590-9754