ŠTEFAN NOVAK, LJUDSKI UMETNIK
Štorklje za novorojence in zdomce
Na vsakega Novega leta dan, letos že petnajstič, se Štefan Novak, Ijudski umetnik iz Prekmurja, poda v Ijubljansko porodniš-nico in prvima novorojencema podari lično izdelani štorklji iz lesa. Poprej jih je bil razstavil v izložbi trgovine Ciciban na Miklošičevi ulici in vzbudil precej zanimanja med mimoidočimi.
»Štorklja je simbol rojstva in v sa-motnih večerih, ki jih preživljam v Ljubljani, mi je nekoč prišlo na mi-sel, da bi z njimi obdaril novorojence. V porodnišnici so me prijazno spreje-li in zdaj sem že njihov dolgoletni znanec,« je o tej svoji nenavadni ra-dodarnosti povedal Štefan Novak, dolgoletni hišnik na gradbeni šoli v Ljubljani.
»Hkratt je štorklja tudi zdomka, saj se vsako leto seli v tople kraje in se vedno znova vrača v svoj rojstni kraj, Prekmurje. Zato mi je še posebej pri srcu, saj sem tudi jaz zdoma že 35 let,« je z nekoliko otožnim glasom spregovoril naš sobesednik, sicer tih in delaven človek, saj o njegovi umetniški žilici vedo le tisti, ki z njim že dolgo delajo skupaj.
Njegovo življenje je sploh vezano s štorkljami, celo pesniško je povezan z njimi in o njih ve povedati, kot da bi govoril o ljudeh.
»To so nenavadnp lepe in pametne živali,« je dejal o njih, medtem ko nam je razkazoval svoje lesene izdel-ke v različni drži.
Kadar ima štorklja povešeno glavo, napoveduje dež. Ce ima glavo nag-njeho nazaj, se obeta lepo vreme, ka-dar pa jo tare vročina, si dene glavo med noge. V takih držah jih Štefan
Novak tudi oblikuje iz lesa.
Čeprav je že toliko let zdoma, se dobro- spominja let, ki jih je prebil doma in so mu štorklje delale druž-bo. Spominja se, kako je zemljo pe-stila suša, menda je to bilo leta 1926, ko je bil še tako majhen, da ga je mama dala v zavetje pred soncem v bližnje grmovje, medtem ko je sama plela na njivi. Ker je tja spravila tudi malico zase, se mu je štorklja pribli-žala in ga pošteno kavsnila v rokico. Ni je zasovražil. Drug spomin, ki se mu je zarezal globoko v zavest, so bili dnevi, ko sta z očetom orala in so štorklje hodile za njima, pobirale ža-be, miši in mrčes.
»Če sva se ustavila, so se ustavile tudi štorklje. Bile so tako bistre, da so vsako jutro čakale na domači stre-hi, da sva se odpravila orat,« je pripo-vedoval poln navdušenja, tistega navdušenja, ki mu je nekega večera, ko se mu je tožilo po domu, potisnilo v roke dleto in kos lesa, da je domo-tožje dobilo obliko štorklje.
Ti izdelki so skrbno in lično izdela-ni in ni čudno, da je Štefan Novak dobil naziv ljudskega umetnika; na razstavi domače obrti v Slovenjgrad-cu pa si je zaslužil tudi znak kvalite-te. Žal je to edini umetnik te vrste v Sloveniji in njegovi izdelki često ro-
majo z zdomci in turisti v tujino. Pro-dajajo jih namreč v Murski Soboti in v ljubljanski Nami.
»Pravkar sem dobil pismo iz Kana-de. Nekdo me prosi, naj mu pošljem štorkljo, ker bi si jo rad položil v svoj grob. Vesel sem, da ljudje spoštujejo moje izdelke in da z njimi radi krase svoje domove. Marsikateri Prekmu-rec si jo je v tujini postavil na častno mesto,« je, ne brez ponosa, povedal naš umetnik.
Tudi v šoli, kjer dela, ga sodelavci razumejo in mu pomagajo, če je tre-ba. Pri Melodiji v Mengšu in pri Slo-venijalesu v Liubljani pa mu radi od-stopijo kose lesnih ostankov, da iz njih nastanejo, če ne celo zaživijo, štorklje.
- Kaj je potrebno, da nastane taka štorklja?
»I, kaj neki, veliko potrpljenja ir^ ljubezni.«
Še malo, pa bo Štefan šel v pokoj Potem bo imel več časa za svoje štorklje in druge izdelke. Izdeluje tu-di pokale za športnike, zlasti za ska-kalce v Planici. Iz storžev izdeluje veverice in labode, v načrtih pa im? prekmurske mline, brodove, trlice in kolovrate. Vsemu temu se bo posve-til, ko bo v pokoju in po vsej verjet-nosti tudi doma v Prekmurju. Zani-mivo je, da se Štefan tudi v javnosti rad pokaže za Prekmurca in se za prireditve, kot so izseljeniški piknik, litijski karneval, kmečka ohcet in druge, obleče v svojo narodno nošo.
A največja njegova ljubezen ostaja le štorklja, simbol rojstva in zdom-stva. Štorklji sta letos dobili deklica Inke Goršič iz Ivančne Gorice in de-ček Liljane Trampuž iz Ljubljane.
A. Admič