Izredna glavna skupščina JUU v pravi luči Danes, po preteku skoraj 14 dni, lahko že jasno presodimo dogodke na izredni glavni skupščini v Zagrebu in skupščino samo, do katere smo prišli šele po tolikih ovirah in ki daje zaradi vzrokov, iz katerih se je morala vršiti, in okoliščin, v katerih in kakor se je vršila, resno misliti tisočem organiziranih učiteljev. Dejstvo je, da do te, v zgodovini učiteljske organizacije prve izredne glavne skupščine, ni prišlo niti zaradi nepravilnega dela uprave niti zaradi materialne nevarnosti udruženja niti zaradi drugih vzrokov, ki jih predvidevajo pravila za sklicanje izrednih skupščin, marveč je odločala zgolj neodložljiva potreba, nastala po sili razmer radi razpusta redne glavne skupščine, da se ustvarijo osnovni življenjski pogoji za nadaljnje delo učiteljske organizacije. Dejstvo je, da se je na poziv centralne uprave zbralo v Zagrebu v teku 48 ur po objavi skupščine ogromno število 300 zavednih in odločnih delegatov, ki so morali ves dan v negotovosti in razdvojenju čakati na začetek skupščine, ki je bila sklicana za 10. uro dopoldne ali se je mogla začeti šele pozno popoldne. Dejstvo je dalje, da je bil za dovršitev skupščine čas odrejen. Zaradi tesno odmerjenega časa je mogla skupščina samo izglasovati glavnemu odboru razrešnico in sprejeti proračun. Vse brez govorov in brez debate. Obravnavati ni mogla noibenega, niti organizačnega niti stanovskega niti šolskega vprašanja. Vse misli, vse želje in težnje delegatov in vse zahteve učiteljstva so ostale neizrečerre. Zato ni bila to samo prva izTedna učiteljska skupščina, biia je hkrati tudi prva učiteljska skupščina, na kateri učiteljstvo ni spregovorilo. Principi demokracije, ki jih je učiteljstvo poistavilo v svoji organizaciji, za katere se je borilo in na katerih tudi danes vztraja, so bili umaknjeni. Ta umaknitev se ie izvršila celo s tihim pristankom delegatov, ki so pristali na okrnitev svojih najosnovnejših članskih in delegatskih pravic le v zavesti, da more dovršiti skupščina svoje delo ob tem pogoju. Pri vsem tem pa je bilo za to skupščino izdanih zopet nad 150.000 din učiteljskega denarja. Ce prištejemo k te.j vsoti še stroške centralne organizačne uprave, sekcijskih uprav, sreskih učiteljskih društev in članstva za redno glavno skupščino v mesecu avgustu, ki je stala najmanj 600.000 dinarjev, dobimo ogromno vsoto % milijona dinarjev učiteljskega denarja, ki je bil izdan zgolj zato, da so se slednjič s sprejetjem proračuna ustvarili goli življenjski pogoji za učiteljsko organizacijo v tekočem upravnem letu. Ustvaritev teh pogojev je terjala od nas ncverjetno vi6oko ceno. Ta materialna žrtev in pa fizične in moralne žrtve delegatov pa so bile pri vsem tem doprinešene brez koristi za učiteljstvo. Kdo je kriv, da se je vršila ta skupščina, kot se ne sme nikdar nobena več? Krivdo nosijo vsi tisti člani, ki soglašajo in celo pomagajo, da se pod tujimi vplivi proti interesom učiteljskega stanu, šolstva, ljudske prosvete in organizacije zanašajo spori in trenja v učiteljske vrste. Dejanski krivci pa so vsi člani in delegati, ki so hoteli na letošnji glavni skupščini kot skupščinska manjšina, zlorabljajoč svoj položaj, z razornim nastopanjem zavladati večini in slednjič  razbili skupščino. Ti člani manjšine na redni  glavni skupščini so skušali pozneje brez vsakega čuta odgovornoisti z vsemi sredstvi preprečiti tudi izredno glavno skupščino, samo da bi ostala organizacija brez potrebnih predpogojev za nadaljnje delo. Značilno je, da te ' manjšine na izredno skupščino ni biio. Ne verujemo, da bi bil to zgolj slučaj, vzroki morajo biti drugi. Po vsaki glavni skupščini se vračamo delegati slovenskega dela učiteljske organizacije razočarani na svoje domove. Razen skupščin v letih 1935., 1936. in deloma 1937., ki so resnično ustvarile pozitivne rezultate in so ohranile tudi dostojanstvo, kot gre forumu učiteljskega predstavništva, so potekle domala prav vse ostale med prerekanjem in kričanjem in se izživljale v razburljivih nastopih, niso ipa rodile za učiteljstvo in šolstvo nobenih pozitivnih sadov. Zato tudi te skupščine niso bile v stanu, da bi nas učitel.je zbliževale, marveč so nas, nasprotno, odtujevale in odbijale. Stvarni rezultati dela teh skupščin v bistvu niso bili nič drugega kakor sprejemanje in izglasovanje razrešnic in proračuna. Že te skupščine so nam dale povod za zahtevo po izpremembi pravil. Zadnja redna glavna, zlasti pa izredna glavna skupščina v Zagrebu dne 6. nov. 1.1., pa sta v nas utrdili prepričanje, da so v interesu učiteljstva in organizacije same potrebne radikalnejše izpremembe, kakor pa jih predvideva naš zadnji projekt. Poseči je treba k osnovam in z izpremembo teh onemogočiti, da bi se tudi bodoče skupščine vršile na tak način. Izpremeniti moramo vsc one določbe pravil, ki govore o sestavi glavne skupščine. Število polnopravnih članov glavnih skupščin je potreb- no znižati na minimum. Na naših bodočih državnih skupščinah naj ne odloča masa, ki se da grupirati v raznim vplivom podvržene skupine, marveč intelektualna kvaliteta poedinca. Z znižanjem števila delegatov se bodo hkrati istočasno zmanjšala tudi bremena za državne skupščine. Prihranjeni stanovski denar bomo lahko uporabljali v koristnejše namene. Metod Kumelj.