Glasnik SED 22 (1082) 3
89
drugo leto seminarja za etnološko
preučevanje slovenskega izseljen-stva
Seminarske in diplomske naloge v prvem letu seminarja za etnološko preučevanje slovenskega izseljenstva so zaorale ledino in nakazale iztočnice in cilje seminarja. Problematiko so zajele široko in splošno, s tem pa omogočile usmerjanje v specifična, ožja vsebinska vprašanja, Pokazala se je tudi večja potreba po definiranju Predmeta in njegovih ciljev.
Študentje letošnjega letnika smo se odločili za ožje Opredeljene pristope k snovi. Pri delu smo se naslanjali P'edvsem na terensko delo in obiske pri povratnikih. To ^hetodo smo izbrali zaradi omejenih finančnih možnosti ln zato, ker so bile naše naloge seminarske, torej že po zasnovi manj zahtevne od lanskih diplomskih.
Seminarske naloge so v študijskem letu 1981/82 obravnavale predvsem življenje povratnikov [povratniki iz Kanade, bovški rudarji na tujem, slovenske žene v Egiptu}, način življenja slovenskih delavcev na začasnem Oslu (na Švedskem) in vpliv izseljevanja na družinsko Z'vljenje (delavcev, zaposlenih v Nemčiji). Samo ena obloga je nastala na podlagi literature, razultat pa je bil sPlošen pregled geografskih prospektov o slovenskem zdomstvu.
Vse naloge so nastale na podlagi Terenskega dela v s'oveniji, samo vprašalnica o Švedski je hila obdelana [hed švedskimi Slovenci. Terensko delo in končno sestav-'ianje gradiva v urejeno in enotno besedilo seveda nista Potekala brez težav. Skoraj vsi člani seminarja smo se s to nalogo lotevali svoje prve samostojne analize in se sproti Srečevali z najrazličnejšimi problemi. Zato smo z mentorico Mojco Ravnik imeli občasne konzultacije, pri katerih Sfho si skupno pojasojevali pojme.
Delo seminarja pa niso bile samo naloge. Velik Pni*ien je ime! splošen pregled izseljevanja. Ta pojav smo obravnavali ne samo pri Slovencih, ampak tudi pri večini GVropskih narodov, ki so bili v svoji novejši zgodovini p|'öe ali žrtev tega pojava. Pri^ tem pregledu smo> poravnavali prispevke domačih (B. Škerlj, J. Marentič, Z. rfrer. A. Mrkun, B. Kuhar, S. Lipoglavšek- Rakovec, F. ?arfx M. Ravbar, M. Ravnik) in tujih avtorjev (L. Hansen, s Ehn, M. Seiler, W_ Hrepohl, D. Schwarz idr,). Poudarili <t>o tudi pomen besedil, ki z literarne plati razkrivajo in (pljujejo problem izseljenstva. Seznanili smo se seveda jUH[ z delom L. Adamiča, pa tudi s knjigami, kot je npr, ' Cucka Sramota umira počasi.
I Pregledovali smo revije in brošure, ki jih v tujini 'lajajo naši rojaki, in prebrali prispevke v Slovenskem Ko|edarju.
. Redkokatera knjiga, razprava ali članek obravnava lfiijevanje z etnološkega vidika, ker pred kratkim ni bilo pS^niziranega ekološkega preučevanja tega problema. £e9ledi ali raziskave so navadno geografske ali zgodovtn-e* Približevanje k etnološkemu je bilo iz tako široko asn°vanega spektra še toliko bolj zanimivo, saj so se nam ( P'rali drugače zasnovani pogledi na isto snov.
V seminarju smo se srečevali tudi z ljudmi, ki se s /h problemom ukvarjajo že dlje časa ali pa so izseljen-, o sami občutili.Predavali so nam o svojih spoznanjih,
npr, Matjaž Klemenčič, ki nam je podal strnjen j r°n°loški pregledi slovenskega izseljenstva, Danica Do-
kanadska rojakinja, ki v Ljubljani študira za ¡ ^Sterij o Franku Mlakarju. Govorila nam je o položaju n doživetjih pripadnice druge generacije, ki se je vrnila v omovino svojih staršev. Prav pri tem srečanju nam je ostalo jasno, kako težko je definirati občutek narodno-1 'n slovenstva v pogojih, ki jih opredeljuje izselitev iz u°mačih krajev.
Pri srečanju „v živo" nam je postalo jasno tudi to, da je izseljenstvo zelo kompleksen predmet študija in raziskovanja, ki zahteva teme Ijito zgrajen metodološki pri stop; edino ta je lahko izhodišče za nadaljnje delo.
Zaorana je bila ledina; tudi med mladimi etnologi je bilo kljub težavam precej zanimanja in navdušenja.
Zakaj ne bi nadaljevali?
MARTINA HEPINC IN ROK POGAČNIK
izseljenstvo opažanja
osebne izkušnje in
Prispevek sem napisal na temeljih lastnih izkušenj in opažanj, ker sem sam sin izseljencev in sem živel v tujini. Po prvi svetovni vojni, ko je bila v domovini gospodarska kriza, so se starši izselili v Francijo (oče leta 1924, mati leta 1925). Čeprav je bil oče po poklicu kovač, je moral delati v premogovniku kot rudar. Moja opažanja so torej predvsem „rudarska". Ker sem se rodil le nekaj let pred drugo svetovno vojno, segajo moji spomini predvsem do zadnjih let vojne, toda spominjam se tudi vkorakanja nemške armade in okupacije, V Jugoslavijo smo se vrnili leta 1946, torej leto in pol po koncu vojne. Čeprav sem v Franciji živel sorazmerno malo časa, mi je bivanje tam zapustilo močne vtise. Nenehno pa jih je obnavljalo pripovedovanje staršev in prijateljev, ki so se prav tako vrnili v domovino v prvih letih po osvoboditvi.
Živeli smo na severu Francije, v majhnem mestu ob belgijski meji, kjer je bil rudnik črnega premoga. Oče je bil rudar—kopač, mati gospodinja. Stanovali smo v rudarski koloniji {fr. coron), v tipskem stanovanju: v pritličju sta bili velika kuhinja in shramba, v prvem nadstropju pa splanict; na vrtu pred hišo smo imeli poletno kuhinjo, poleg nje pa barako, ki je rabila za odlaganje in shranjevanje orodja ali kot kurnik za kokoši in zajce; čtsto na koncu je bilo stranišče brez tekoče vode.
Taka so bila stanovanja rudarjev—delavcev, delovodje („štajgerji") so stanovali v nekolikovečjih hišah paviljonih—s po dvema stanovanjema, med tem ko so imeli inženirji in uradniki z uprave svoje vite. V kolonijah so živeli predvsem tujci-izseljenci: Poljaki, Portugalci, Alžir-ci, precej manj je bilo Francozov. V naši koloniji je bilo 19 stanovanj in samo v štirih so prebivale francoske družine. Življenje vseh družin je teklo enako; možje so hodili na delo v rudnik, ženske so skrbele za hišo, otroci so hodili v šoio, kjer so ostajali ves dan. Ob nedeljah in praznikih smo Šli včasih peš ali s tramvajem na sprehod v okolico, spominjam pa se tudi obiskov pri teti (materini sestri, tudi izseljenki}, ki je živela v kraju, oddaljenem od našega približno 40 kilometrov. Vendar so bili taki obiski precej redki. Pač pa se ne spominjam, da bi rudarji kdaj peljali svoje družine na počitnice, V prostih dneh so menjali tapete v stanovanju, pogosto pa so delali v rudniku tudi med dopustom in tako zaslužili dvojno plačo. Možje SO sorazmerno dobro zaslužili, ker so delali v najbolj nevarnih in izpostavljenih delih rudnika, kjer so bili zaposleni zlasti tuji delavci. Domačini-Francozi-so v rudniku opravljali lažja, zdravju manj škodljiva dela, ali pa so imeli druge poklice (peki, mesarji, trgovci ali delavci v tovarni).
V našem rudarskem kraju so bili izseljenci v večini. Najštevilnejši so bili Poljaki, med njimi je bilo celo nekaj trgovcev in gostilničarjev. Vezi, ki so jih stkali skupno delo v rudniku, podobna stanovanja, enak ritem življenja in dela, strah pred rudniškimi nesrečami itd. so združevale to pisano etično skupnost. Kljub vsemu je bilo nekaj razlik, ki so bile značilne samo za posamezne etnične