Pottni urad !Q!1 Cetovec — Vedagspostam! !0!1 Ktngenturt tihaja v Celovcu — Erucheinungsorl Klagentur! fouamem) ):vod 1.!0 ž!l., meseino naročnina 5 šilingov P.b.b. Letnik XXV!). Ceiovec, petek, 1$. ;ep!ember 1972 Štev. 37 (1574} Polna enakopravnost in zaščita sta pogoj, da manjšine lahko postanejo most med državami .Ker šmo tukaj tik ob severni meji lugosiavije, naj nagiasimo še posebej naš interes za dobre in prijateijske odnose s sosednjo repubiiko Avstrijo. Naše ijudi veseii, kadar tudi z druge strani Karavank siišijo izraze dobre voije in pripravijenosti za tako sodeiovanje. Vendar ne moremo mimo pojavov, ki odkrivajo, da v nekaterih krogih današnje Avstrije in ziasti ob naši meji še vedno živi duh narodnostne nestrpnosti, ki se kaže v odporu proti izpoinjevanju prevzetih mednarodnih obvez o zaščiti siovenske manjšine, v diskriminaciji siovenskega jezika in v raznih drugih izbruhih raznarodovainih teženj." Tako je poudarit podpredsednik republiškega odbora Zveze združenj borcev NOV Stovenije Bogdan Osotnik, ko je minuto nedetjo govoril na mogočni spominski svečanosti v Podtjubelju pri Tržiču, kjer so na kraju, kjer je bita med vojno podružnica koncentracijskega taborišča Mauthausen, kot prvo stopnjo bodočega spomenika žrtvam nacističnih taborišč odkrili 31 spominskih plošč z imeni taborišč v Nemčiji in ttatiji ter okupiranih dežetah, kjer so trpeti in umirali pripadniki jugoslovanskih narodov. „Tud: zveza borcev," je nagtasit govornik, „je že ob raznih prittkah hrazita svojo gioboko zavzetost za zaščito siovenskega živija zunaj "reja naše države. Jugosiavija, ki se zavzema za poino enakopravnost in spoštovanje vseh narodov in narodnosti v njenih mejah, ima Vso moraino pravico opozarjati na težave naših rojakov v sosednih de-Žeiah. Poiožaj našega živija v teh dežeiah je za nas kazaiec resnične pripravijenosti naših sosedov za tazvo) dobrih odnosov med našimi dežeiami." Bogdan Osotnik je opo- pa je predvsem nujno zagotoviti njihovim pripadnikom poino enakopravnost in zaščito njihovih narodnostnih in čioveških pravic." Predstavnik zveze borcev je orisat tudi detež potitičnih internirancev in zapornikov ter izgnancev, ki ni bil samo v prestanem trptje-nju, ampak tudi v kljubovanju, boju in žrtvovanju za skupno zmago. To je priznanje, ki ga današnja družba dolguje vsem tistim, ki tudi za žicami, v zaporih in v izgnanstvu niso klonili. Nekdanji zaporniki, interniranci in izgnanci pa so tudi po vojni ostali nosilci ideje mednarodne solidarnosti in bratstva — čuvali so prisego iz taborišč, da bodo za vedno ohranili spomin mednarodne vzajemnosti in da se bodo še naprej držali skupne poti mednarodnega razumevanja ter se borili za ureditev novega sveta, ki bo svoboden in pravičen vsem. Ohranjevanje tradicij revolucije in osvobodilnega gibanja pa je možno samo kot boj za njihovo uveljavljanje v novih pogojih, na vsaki stopnji razvoja, med novimi rodovi. Svoj govor je Bogdan Osolnik zaključit s pozivom: Spomenike postavljamo v opomin živim. Naj tudi te spominske plošče ob mednarodni cesti opominjajo popotnika iz katere koli dežele, da je utrjevanje miru, solidarnosti in prijateljstva med narodi edina pot, da se ne ponovi v vojni prestano človeško gorje. Naj bo spomin na žrtve fašizma nam in zanamcem opomin, da je vse to, kar imamo, priborjeno z neizmernim trpljenjem, ki nas obvezuje, da kot največjo dragocenost čuvamo svojo svobodo in človeški, demokratični lik naše družbe. Svečanosti v spominskem kraju pod Karavankami se je udeležilo več tisoč ljudi, med njimi visoki predstavniki Slovenije in ostalih jugoslovanskih republik. Navzoči so bili številni koroški Slovenci, med njimi predstavniki Zveze slovenskih organizacij ter bivših koroških partizanov in izseljencev. Prišlo pa je tudi zastopstvo iz francoskega mesta St. Marie aux Mineš, katerega župan je v pretresljivih besedah spomnil na strašna leta nacističnega nasilja, ko je slovensko prebivalstvo v Tržiču reševalo življenje (rancoskim ujetnikom v taborišču Podljubelj, francosko prebivalstvo pa življenje slovenskim ujetnikom v taborišču pri St. Marie aux Mi-nesu. Prireditev je bila zaključena z izbranim kulturnim sporedom, ki mu je sledilo tovariško srečanje. OB ZAČETKU ŠOLE Postužimo se svoje pravice in možnosti: Prijavimo otroke k dvojezičnem!! pouku! Ob začetku novega šolskega teta Vas hočemo ponovno opozoriti na možnost prijave Vašega otroka k dvojezičnemu pouku, kakor to predvideva manjšinski šoiski zakon. Prosimo Vas, da trezno preudarite vse prednosti znanja dveh jezikov že v naj-miajših ietih ter se nato posiužite svoje pravice. Misiimo, da nam ni treba posebej raziagati koristi znanja dveh jezikov, ki se jih otrok iahko in hitro priuči. Kajti to je znanstveno dognano in povsod po svetu se trudijo v to smer. Tako šoianje priporočajo tudi najugiednejši pedagogi po vsem svetu. Koroški Siovenci imamo to možnost že doma, ko otroka učimo svojega materinega jezika. Okoiica in šota pa ga naučita drugega dežetnega jezika. Zato ima naš otrok pri vstopu v prvi razred najboijše pogoje, da se v obeh dežeinih jezikih izpopotni in se priuči njune knjižne obtike. Če torej hočete svojemu otroku dobro, potem mu ne jemijite te tepe možnosti, za katero ge bodo njegovi sošotci kasneje v živijenju zavidati. Dognano je, da otroka učenje dveh jezikov v osnovni šoti nikakor ne obremenjuje, nasprotno, njegovo mišijenje s tem postane boij razgibano in mu pozneje oiajša učenje tretjega in četrtega jezika. To še posebej vetja za učenje ostatih stovanskih jezikov, ki postajajo iz teta v teto botj važni za mednarodne odnose. Čeprav drži, da je siovenščina jezik razmeroma majhnega naroda, je vendar za naše kraje v času odprtih meja in dobrega sosedstva poieg nemščine najpotrebnejši jezik. Našemu priporočitu se je prikijučita tudi Avstrijska iiga za čtovekove pravice. Svojega otroka tahko prijavite pri upravi šote v prvih desetih dneh po začetku šotskega teta. KfManska kulturna iveta Slovenska prosvetna sveta Lovro Kašelj, predsednik Hansi Weiss, predsednik Zoril na to, cfa gradifev resnične in trajne evropske varnosti in oblikovanje nove Evrope zahteva kot Predpogoj, „da vsak narod najde v sebi dovotj zretosti in poguma, da odvrže ostanke nestrpnosti in Podcenjevanja drugih narodov, kar v praksi najboij konkretno preverja v odnosu do etničnih skupin, **t so jih dogajanja v pretekiost) to-tt!a od matičnih dežet. Da bi narodnostne manjšine zares postate most Pdjatetjstva med državam), kar po-Hosto stišimo v uradnih izjavah, Prijatetjski obisk zveznega predsednika tonasa v tugostaviji Na pofdZ?i/o jKgos/ovcHs^f-predseduje /odpe Broze ?de ;'e ewtr;;j: zvezni predseduj Frerrz /ones fe reden ne rddnevnem neerednem o Nje v /Kgos/evip. 7*o je že četrto srečanje oBeB predsednjou.* /ere Ž%7 je predsedn j 7;to nredno o/ds^a/ -<4vsrrZjo, /ere me je predsedn j franz /ones vrni/ o/ds&, /ere pa sre o/?a drževn je orverje/e nov/ „M!osr pr/jere/j-srva" čez Nero pr/ Radgon/. Program o/ds&a zveznega predsedn je /onasa v /agos/a-v/j/ obsega med drag/m og/ed nove ve/ee/e^rrame Djerdap, pr/ avsrr/js&o-jagos/ovans& j pogovor j pa med Zn/arera/nZ-m/ vprašanj/ zavzema važno mesro rad/ mdnjšins&t! pro/de-mar/%a. Velikansko delo mladine je v tem da bo nosilka nadaljnjega revolucionarnega gibanja Zadnjo nedeljo so ob 30-letnici slavne kozar-ske epopeje odkrili na vrhu Kozare v Bosanski krajini veličasten spomenik, ki priča, da so nacisti in njihovi pomočniki na tem področju pobili nad 24.500 moških, žensk, starcev in otrok. Med padlimi so bili pripadniki vseh narodov in narodnosti Jugoslavije, tako da je ta spomenik hkrati tudi spomenik bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov. Spomenik je odkril predsednik Tito, ki je potem govoril na velikem ljudskem zboru v Prije-doru, katerega se je udeležilo več kot sto tisoč ljudi. Spomnil je dogodke na Kozari pred 30 leti ter naglasil, da je bila kozarska epopeja velikanskega pomena za narodnoosvobodilni boj vse Jugoslavije, kajti „v tem boju na Kozari je padlo veliko žrtev za tisto, kar imamo danes; to je bil začetek najširšega boja za bratstvo in enotnost v naši deželi". Predsednik Tito je poudaril, da je to bratstvo in enotnost treba čuvati tudi danes, ko razredni sovražnik doma in iz tujine spet poskuša zastrupljati mednacionalne odnose. „Gre za razreden boj. Nacionalizem je oblika boja razrednega sovražnika, sovražnika socializma, sovražnika samoupravljanja in našega napredka. Zato je potrebno, da odgovorni ljudje uvidijo nacionalizem, da ga prepoznajo, da se znajo bojevati zoper njega. Izkoreniniti moramo iz našega okolja to gnilobno srž, ki zastruplja naše zdravo jedro in našo enotnost ter slabi našo socialistično jugoslovansko skupnost." V svojem govoru je predsednik Tito opozoril tudi na današnji položaj v svetu in dejal: Danes smo spet na prepihu in priče nevarnega mednarodnega položaja. Poglejte, kaj vse se dogaja, koliko hudega je. Počenjajo najhujše zločine, kot npr. bombardirajo nedolžno prebivalstvo in ubijajo otroke, ženske, starčke. To zdaj spet počne Izrael v Libanonu in Siriji prav tako, kot pred petimi leti, ko je napadel arabske dežele. Spet grozi z novimi napadi. Da ne govorim o vojni na Daljnem vzhodu. „V takšnih razmerah mora naše ljudstvo bolj kot sploh kdaj pokazati, da je vredno žrtev, ki jih je dalo za vse, kar imamo. Lahko pa imamo še več, če bomo gradili lepše življenje v bratstvu in enotnosti, če si bomo pomagali med seboj, ne pa si metali polena pod noge. Čeprav smo majhna dežela, pa smo z velikim duhom našega ljudstva pokazali v najbolj kritičnih zgodovinskih trenutkih, da zmoremo braniti pridobitve. Sposobni smo, da pred komerkoli ubranimo svojo neodvisnost. Toda pri tem moramo enotno gledati na vse tisto, kar je najpomembnejše za vso skupnost — na bratstvo in enotnost. Le tako lahko trdno stojimo in se upiramo zunanjim poskusom, da bi nas znotraj spodkopali." V tej zvezi je predsednik Tito odgovoril tudi tistim mladincem, ki pravijo, da so starejši šli skozi boj in izbojevali socializem, mladi pa zdaj nimajo kaj početi. Dejal je: Toda revolucija traja, dokler gradimo socializem. Gradimo ga v revolucionarnem času, pri čemer imamo na stotine in na tisoče sovražnikov zunaj domovine, nekaj pa tudi doma. Velikansko delo mladine je v tem, da bo nosilka nadaljnjega revolucionarnega gibanja v naši družbi, v naši skupnosti. Tudi to je hero-izem. „Na čudovitem kraju, kjer smo odkrili spomenik, so nekoč odmevali ne le rafali topov in strojnic ter eksplozije bomb, marveč tudi kriki ranjenih, jok otrok in ječanje tistih, ki jih je zadušil fašistični škorenj. Bolj ko človek gleda ta spomenik, veliko umetnino, vse bolj spoznava, koliko simbolike je v njem. Prikazuje tisto, kar je potrebno, da bi šli skupaj naprej in da bi rasli. Ta spomenik, ki je danes eden izmed najlepših —in na tisoče jih je po Jugoslaviji — naj postane žarišče, ki bo razvijalo zavest naše mlade generacije." Potem ko je opozoril na povojni razvoj in izgradnjo Jugoslavije, je predsednik Tito spregovoril še o zunanji politiki ter ugotovil: Zaradi svoje dosledne zunanje politike, zaradi svojega vztrajnega zavzemanja za načela neuvrščenosti, smo si pridobili v svetu velikanski ugled. Ta ugled v svetu se je tako okrepil tudi zaradi našega vedenja v gospodarskem sodelovanju in prihoda na tržišča Afrike, Azije in drugih dežel. Niti v eno deželo nismo prišli zato, da bi ji vsiljevali svoj sistem, da bi ji solili pamet o njihovi notranji ureditvi. Ob koncu je predsednik Tito omenil še nedavne dogodke na olimpiadi v Miinchnu ter ugotovil, da nihče prav ne ve, kdo je to skuhal. Resnica le polagoma prihaja na dan. Videti je, da je nekaterim veliko bilo do tega — pa čeprav bi moralo umreti 50 ali 100 Izraelcev. Njim bi se to izplačalo. Zaradi tega so že lahko poslali letala v zrak in bombardirali otroke in ženske v Libanonu in Siriji. „Jaz osebno in vse naše ljudstvo odločno nasprotujemo tistemu, kar so komandosi storili v Miinchnu. Ne vem, ali so bili zavestno ali nezavedno orodje. Vendar smo mi proti terorju nasploh. Kakšen je tisti teror, ko vsak dan mečejo tisoče in tisoče ton eksploziva, ko bombe razdirajo in ubijajo vse živo. To je najbolj surov teror. Treba je zdaj potegniti nauk iz tistega, kar se je zgodilo v Miinchnu, potem pa nekaj storiti v OZN, da se terorizem v odnosih med državami in narodi ne bi več pojavljal." OBČNi ZBOR SLOVENSKE KMEČKE ZVEZE: Moramo se gospodarsko ukoreniniti če hočemo obstati na naši zemlji V ceiovški delavski zbornici je minuti petek zaseda) občni zbor Siovenske kmečke zveze, ki je bi) po eni strani zgovoren odraz večietne organizacijske osiabijenosti naše kmečke stanovske organizacije, po drugi strani pa izraz resne zaskrbijenosti za bodoči obstoj siovenske narodnostne skupnosti na Koroškem. Tudi zaradi neprikiadnega časa udeiežba ni biia v pravem sorazmerju s pomembnostjo zbora in je manjka) ziasti miadi kmečki naraščaj. Vendar je občni zbor z vetiko zavzetostjo presodi) dosedanji razvoj in trenutni poiožaj ter opozori) na najvažnejše natoge, ki jim bo v bodoče treba posvetiti vso pozornost tako na ožjem kmečko-gospodarskem kakor tudi na širšem narodno-poii-tičnem področju. Občni zbor je vodil predsednik SKZ Tone Krušic, ki je najprej prebral pismo slovenske Kmečke zveze iz Trsta, v katerem je stanovska organizacija slovenskih kmetov na Tržaškem želela občnemu zboru in Slovenski kmečki zvezi mnogo uspehov pri bodočem delu. V svojem poročilu je predsednik Krušic kratko orisal dobo od zadnjega občnega zbora, hkrati pa opozoril tudi na vse obširno delovanje, ki ga je SKZ po vojni opravljala v korist slovenskega kmeta in sploh slovenskega življa na Koroškem. O organizacijski dejavnosti v zadnji dobi in zlasti o pripravah za občni zbor je spregovoril poslevo-deči tajnik Rupert Reichmann, potem pa je sledil reterat bivšega tajnika SKZ in sedanjega inšpektorja kmetijske zbornice Blaža Singerja. V svojem obširnem in s statističnim gradivom podkrepljenem predavanju je Blaž Singer poudaril gospodarsko zakoreninjenost kot enega izmed osnovnih pogojev za obstoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Tako je že kar za začetek ugotovil, da med osnovne elemente, na katerih se vsak narod razvija, sodi poleg njegovih po-titičnih sit, njegove kulturne tradicije in u-stvarjalnosti njegova gospodarska zakoreninjenost na ozemlju, kjer živi. .Vse to velja še posebej za narodno skupnost, ki na zgodovinsko, geografsko ali politično določenem ozemlju živi skupno življenje z drugimi narodnimi skupnostmi. Taki skupnosti ne preostaja drugega, kot da se politično aktivno vključi v družbeno-socialna stremljenja države in da je kulturno, pa tudi gospodarsko povezana s svojo narodno matico." Potem je referent skušal odgovoriti na vprašanje, zakaj smo koroški Slovenci na svoji zemlji gospodarsko tako slabo zakoreninjeni. S številnimi statističnimi podatki je orisal demografski razvoj in na podlagi številk, ki jih je povzel po uradnih avstrijskih oz. koroških statistikah, dokazal, da se je v zadnjih sto letih dogajalo na Koroškem nekaj, .kar v osrčju Evrope demografsko skoraj nima para": merodajni činifelji Slovence na fem ozemlju niso le izpodrivali z naseljevanjem Nemcev, izpodrivali so jih tudi po poti zanemarjanja industrializacije tega ozemlja vse do zadnjih let; ker Slovenci na domačih tleh niso našli kruha in zaposlitve, so morali odhajati v tujino — to toliko bolj, kolikor bolj so na tem ozemlju ključne upravne in gospodarske pozicije zasedli Nemci. Kot drugi vzrok, da koroški Slovenci gospodarsko nismo dovolj zakoreninjeni, pa je referent ugotovi), da je v preteklosti tudi slovensko vodstvo .delalo vse, le gospodarskih koristi koroških Slovencev in njihove kmet čuvar naše zemlje in naše bodočnosti, zgublja na pomenu, je naglasil govornik. .Spričo tako očitnih strukturnih sprememb potrebujejo naša gospodarsko-socialna prizadevanja novih aspektov. Z dobo tako imenovanega solzavega koroškega slovenstva moramo pospraviti. Če hočemo kot narodna skupnost obstati in če se hočemo na zemlji, kjer živimo, bolje zakoreniniti, potem moramo to storiti brez sleherne sentimentalnosti, v polni zavesti realnosti, v ka- 25-ltlni