LJUBLJANSKI ČASNIK.
S t. M04.
Ttorih SO. Grudna.
18 SI.
.ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blasmku 6 gold., za pol leta .3 gold., za četert ' leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski posti znese 7 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, kteri more po novi postavi frankiran biti.__________
SIoyo od bratcev.
Z umerlim starini letom se je tudi kamen zavalil na grob „Ljubljanskega časnika." Pešale in pešale so njegove, kakor moči sivega starčeka da je moral svojo osodo zgodej doseči. To pa ni moglo drugači biti, ker mu je manjkalo studenca, iz kterega bi bil zajemal vir življenja, ker je pogreševal zraka, v kterem bi bil zamogel svoje slabe ude okrepča-vati. Da se ni dvignul visoko, da bi ga bili čislali in hvalili, mu ni zameriti, ker je imel eno perutu zvezano drugo zlomljeno. Sam si je trudil stermo na stermem potu, nobeden mu ni prišel v pomoč, nobeden opešanemu pod pasho segel, toraj ni čudo, da je reva začel slabeti in pešati, da je poslednjič omagal.
Svojim prijatlom, ki so ga v svojo hišo sprejemali in mu niso sovražni bili, se poslednjič še serčno zahvali in prosi, da bi spomin na njega v svojih persih ohranuli. Naj poči va na strani svojih rajneih bratov, slovenskih časopisov. Z Bogom!
Ti*ad«ii del.
17. decembra 1851 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju doklada LXX1I delu občnega deržavnega zakonika in vladnega lista, in sicer za zdaj v edino-nemškem izdanju izdana in razposlana.
Zapopade pod
Št. 255. Cesarski patent od 22. decembra 1851 , veljaven za celo deržavo, s kterim se obsežek vojaškega sodništva odloči in vstana-vi, da imajo te odločbe v vsih kronovinah 1 januarja 1852 v moč stopiti.
Dunaj 24. decembra 1851.
Od c. k. vredništva občnega deržavniga za konika in vladniga lista.
vodi na Koroškim stavili. Godilo se je vse na epim polji pri Gospej sveti (Saalfeld), dve uri od Celovca. Tam je sedel na okroglim camnu kmet, in krog njega je vse ljudstvo zbrano bilo. Prihodnji vojvoda je prišel, sprem-jenod vitezov in žlahtnikov, in kmečko oblečen; spredej je šel med dvema bandercama Goriški knez, in zraven so černiga vola in medliga konja peljali. Kader na okroglim kamnu sedeči kmet noviga vojvoda ugleda, zapraša v slovenskim jeziku: „Kdo je ta, ki tako krasno semkej stopa?" Ljudstvo odgovori: „Deželni vojvoda je." Kmet praša dalje: „Je pa tudi jravičin sodnik, oskerbnik prida in sreče naše dežele in prostosti naše? Je tudi varil keršanske vere, vdov in sirot?" Vojvoda jemo gel obljubo storiti, de si bo za pravico vse prizadel, akoravno bi pri tem tako obožati mogel, de bi se mogel slabe živine, kakor sta vol in konj, poslužiti. Kmetu je bilo potem 60 vinarjev za odkupšino danih, tudi tisto
dvoje živinče in vojvodovaobleka, in njegova hiša je bila davkov prosta. Na to je kmet u-daril vojvoda na levo lice, mu je priporočil de naj bo pravičin sodnik, je šel s kamna in s svojim konjem in volam preč. Novi vojvoda pa je stopil na kamen, je švigal z mečem krog sebe po zraku, in je ljudstvu obljubil dobre in prave sodbe. Zdaj je šel v cerkev bližnjo s. Petra, in po opravljeni božji službi je bil po vojvodsko oblečen in je na to žlahtnike po-gostoval. Je jezdil daljej čez polje, se je vsedel tam na kamnitin stol, deželi pravice po-terdil in posestva delil. Nasprot mu je p ljudstvo pokoršino in zvestobo obljubilo. Vse se je sklenilo z božjo službo v cerkvi Gospe svete. Takošno opravilo je vpeljal vojvoda Ingvo konec osmiga stoletja, in zadnjič se se je godilo, ko je bil avstrijanski Nadvojvoda Ernest v letu 1414 Koroški vojvoda postav-
planine zaleti. Ptice se tiste, ki žive navadno iod srednjim nebnim pašam. Reke gomize od rib. Gojzdov ima dežela silo, vse berda so obrašene; more se reči, de je skorej tretjina zemlje še v gojzdih. — Stanovnikov jevSer-bii 849,286; med temi je 825,783 Serblja-nov, kterim so tudi Vlahi prišteti; 15,161 urkov; 1,368 Judov; 900 tujcov stanovitno deželi prebivajočih; in 6,974 Ciganov. Taco v Serbii na štirivogeljni milji še 900 ljudi ne živi. — Serbljanje žive v 1170 občinah, 34 mestih, 2018 selih — vaseh,— l93za-selcih, in v 126,789 hišah. Naj glavniši mesta so: Beligrad, Požarevac, Smederevo, Jagodina , Šabac , Negodin in Paračin. — Turci žive po nekaj v 16 mestih, in imajo 2649 liš v deželih. Judje imajo stanovitno prebivanje le v Belimgradu; to velja tudi od tujcov. Oiganje nimajo stanovitniga prebivanja v deželi; priklatijo se iz druzih krajev v Serbijo, in se ravno tako vernejo,ter gerdo čez mejo.
V deželi se izdelujejo mnogotere rokodelstva. Po vaseh žene sukno pripravljajo, s terim se obadva spola obločita; tudi veliko platna žene izdelajo. To je res vse pohvale vredno nad Serbljani, de se z domačimi pridelki oblačijo, ne pa tako kakor so Slovenci
lefradni del.
Slovenski jezik v starih časih.
(Iz Novic leta 1848.)
Pri zdanjim poganjanji za slovenšino bi u-tegnilo tudi prav priti, de se opomni, koliko je slovenski jezik pri nekdanjih Nemcih veljal, in koliko je pri njih čislan bil. De bi se bila slovenšina kje posebno pisala, tega sicer ni najti; de se je pa v vladarskih rečeh govorila, je gotovo spričano.
V šolskih bukvah: „Zgodbe Krajnskiga voj-vodstva" (Geschichte des Herzogthums Krain etc.) stran 25 se bere, in spodej je več spri-čevanj napeljanih, de: Slovenski vojvodi, ako so bili ravno nemške kervi, so mogli, ker so slovenski narod namestovali, v slovenskim jeziku celo pred cesarskim sodnim stolam in nemških velikih zborih razglasiti, so imeli povedati.
Valvazor v VII. bukvah stran 394 piše, in drugod je tudi znano, kako so se nekdanji voj-
ljen.
P. Hicinger.
Nekaj od Serbije
iz gosp. Jovan-Gabrilovičeviga deržavniga besednjaka. (Iz Novic leta 1848.)
Serbija ima 1000 štirjaških milj v sebi Razdeljena je v 17 okrižij — kresij, — okro žja v sreze — srenje, — kterih je 54. Zemlja je gornata; naj veči berda so na ju gu, ktere se z Bakanam vkup derže. Naj višji hribi so: Kopavnik — Kopalnik, Ploča Željin, Stol, Rtan. — Veči reke so: Donava Sava, Morava, Drinja, Timok , in druge ma njši.
Dežela je v prijetnim podnebji. Naj lepš sta mesca kimovec in kozopersk: naj toplejši je rožni cvet. Žetva se začne v rožnim cvetu in dožanje se v malim serpanu. Vinogradi se oberajo večkrat v začetku, navadno pa oko srede kimovca. — Zima je voljna, v južni krajih pa, ki so višji od druzih, je ojstra in dolgo terpi.
Serbija ima obilno blazih rud v svojih ber dih; pšenice, in druziga žita, pitanih in divji zveri, celo kak šakal se kterikrat v rudniške
začeli, ki jih le to veseli, kar iz tujih dežela iride. Pametin mož je tisti, ki se iz tega živi in oblači, kar mu domačija da; zijaki pa, ci s tujšino bahajo, so opicam (merkelcam) jodobni, ki vse posnemajo, kar nad drugimi vidijo neumniga in napačniga.
Pri Jagodini imajo steklenico (glažuto). Pa-pa ali potašel se pripravlja v krajih preko Morave. — Kupčijo imajo v rokah Serbljanje sami, Turki, Judje , in tujci. Poglavitne reči, ki jih Serbija v druge turške kraje razpošilja, voli, konji, krave, svinje, ovce, koze, različne ribe, nezdelana Žida in volna. — Naj imenitnisi tergovske mesta so: Beligrad, Jagodina, Šabac in Negodin. — Vsi Serbljanje, to je, kteri so serbskiga rodu, so staroverci. Metropolit se imenuje „Arhiepiskop Beligrad-ski in metropolit cele Serbije." Metropolit in episkopi se zbirajo od naroda in kneza. — Serbija je razdeljena v štiri eparhije: beligra-ško, užiško, šabaško in timoško; eparhije pa se dele v protopopjate in namestništva. Ko-lokor je zmed tujcov katoljških , imajo stransko (privatno) božjo službo pri avstrijanskim konzulatu; drugi tujci nimajo nič božje službe razun Turkov, ki imajo svoje medšite (mošee), in razun Judov, ki imajo svojo snidnico (si-nagogo). Za omikanje naroda je v Beligradu visoka šola (liceum) z modrovskim razdelkam, in gimnazjam, (kar mi pravimo : latinske šole); tri polgimnazje zunej Beligrada; obertno-kup-čovska šola v Beligradu; gerška šola ravno ondi; in 232 malih šol po mestih in vaseh. Vsih učeneov je 6,766. — V Beligradu je tudi družlvo serbskiga slovstva (literature).
Serb/sko vladanje je ustavljeno z ustavo mesca grudna 1838 no svitlo dano , v svečanu 1839 razklicano. Oblasti zakonodajavne, zakono-spolnovavne, in sodniške so po namenu imenovane ustave razstavljene. Zakonodajavno
oblast ima knez sam s sovetam (s svetovav skim zboram) , izpolnovavno ima knez sam. -Knežeska čast je zborna. Pravico kneza zbirati ima serbski narod kteri ga v zbirališu zbira. — Letnih prineskov cele Serbje je 900,000 tolarjev; s tim se vsi Iroški odrivajo. — Bojna moč ob času mira obstoji le iz redniga garnizona ali slražarstva, ki se der-ži zavolj notranjiga reda, ob času sile in potrebe je pa vsak Serbljan vojak, in je dolžan z lastnim orožjem, in ob lastnim živežu se vojskovati; samo smodnika, in svinca mu vla-darstvo da. — Serbska knežija plača vsako leto turškimu cesarju 2,300,000 serbskih gro-šev ali 197,666 gold. in 40 krajcarjev dav ka. Belogradški paša je sultanov namestnik v Serbii, in vsi Turki, kar jih je v Serbii so pod njegovo oblastjo. Če Serbljan Turka toži, se zgodi pred turškim sodnikam; če pa Turk Serbljana, pred serbljanskim. Tujci so pod oblastjo konzulov ali poslanikov, ki so štirje v Serbii: avstrijanski, rusovski, angle> ški in francozki.	J.
Vesel naj bo, kdor brati zna.
(Mladim, pa tudi starejim ljudem po kmetih v prevdark).
(Iz Novic leta 1849.) (Konec.)
Postavimo si pred oči taciga, ki je slep od rojstva, — kako čudno se mu zdi, ko sliši od svitlobe sonca in lesketanja zvezd, od le pih cvetlic, od lepiga človeškiga obraza, od lepih hiš, cerkev, kipov, lepe živine i. t. d. govoriti, kako čudno se mu to zdi, kar drugi hvalijo, on pa tega viditi nemore — kako želi, de bi tudi on vidil! Postavimo si na dalje pred oči kruljeviga, hromastiga, sključeniga, —
kako taki želijo, de bi zamogli ravno noaiii,
in tako naglo iti ali teči, kakor drugi, ki imajo zdrave ude! Ravno tako mora takim biti, ki brati ne znajo, če vidijo pred seboj bukve odperte, v kterih toliko lepiga in koristniga zapisano stoji, in slišijo druge brati — njim pa so čerke, kakor slepimu barve!
Ali na to nekteri pravijo: „Jez nisini kriv, ampak moji starši, moji oskerbniki, moja žlahta, moji gospodarji, kteri mi niso pripustili, ne privošili, de bi bil v šolo hodil, de bi se bil kaj brati in pisati naučil." Drugi pravijo: „Jez nisim časa, ne prilike imel, de bi se bil saj brati naučil." Tretji pravijo: „Jez tako lahko živim , čeravno brati ne znam, jez znam svojo zemljo obdelovati, in od svojiga pridelka lahko živim, ker vidim, koliko je takih, ki znajo dobro pisati, rajtati in druge zvijače, pa vendar kruha stradajo, hodijo od hiše do hiše, in se slabo obnašajo in vedejo.
Na izgovor pervi jim to odgovorim : Če te niso tvoji starši ali drugi v šolo hoditi pustili, de sam brati ne znaš, pa saj drugim privoši, to je, svojim trokam , svojim pastirčkam ali tebi zročenim otrokam, de bodo v šolo hodili; ne bodi jim zato nevošljiv, ker ti brati ne znaš, de tudi drugim tega ne privošiš. Kaj je slep človek zato drugim nevošljiv, če drugi vidijo, on pa ne ? kaj bo on drugim zato oči pokazil, de bi tudi drugi slepi bili? On le Boga za drugi prosi, de bi jih Bog take nesreče obvaroval. Bavno tako tudi ti stori: opominjaj, prigajnaj , spodbadaj, sili druge, de bi se brati ali pisati naučili, če le priliko za to imajo. Ti boš sam veselje po tem imel, ko boš vidil, kako ti bodo otroci kaj lepiga brali, in se ti zahvalili, de si jim prilika pri-vošil, se kaj naučiti.
Na izgovor drugih se to reče: Če ti nisi priliki ali časa imel, de se nisi brati naučil,
morebiti takrat še ni bilo toliko šol ali je še maloktcri takrat brati znal; zdaj so pa vsi drugi časi, zdaj jc več šol, in prihodnjič ji bo še več. Če tedaj ti nisi take prilike ali časa imel, pa jo drugim privoši, in pripusti jim, de se bodo saj brati naučili. Če si ti ali od mladosti, ali pozneje kruljev, hromast ali sključen postal, kaj boš tudi drugim to privošil, de bi tako nesrečni bili ? Jez mislim de tako hudobniga serca nimaš.
Na izgovor tretjih se to odgovori: Če ti lahko živiž, če ravno brati ne znaš, ne misli de bodo tudi drugi tako lahko živeli, če ne bodo brati znali, kakor ti. Postavim, ti imaš celo zemljiše (cel grunt), pa dosti otrok; al bodo tvoji otroci vsi na tvojim zemljišu ostali? ali se ne bodo razšli ? ali ne zna kteri tvojih sinov rokodelec, štacunar, vojšak ali kaj dru žiga postati, de mu bo treba, de bi brati in pisati znal? Če imaš ti na svojim gruntu le lesnike in drobnice, de jih komaj za jezili oberniti znaš, kaj ne boš svojim otrokam kaj boljšiga sadu privošil? Če ti nisi znal drevja požlahniti, kaj te ne bo veselilo, če bi se otroci tega naučili, de bi divjake s žlalinimi cepiči pocepili? ali se ne bo otrokam dober sad bolje prilegel, kakor lesnike, ki jim usta skup vlečejo, če jih vgriznejo ? Če se tak divjaki pocepijo, boš tudi ti rad dobri sad vžival, in tudi svojim otrokam ga privošil.
Bavno tako je, če ti brati ne znaš, tedaj saj svojim otrokam in drugim, če moreš privoši, de se bodo brati in pisati naučili, in kmalo boš tudi ti od taciga sadu kaj vžival, ker ti bodo otroci iz dobrih bukev lepe reči brali ali pripovedovali, kar se bo v tvoje serce za-sejalo in dober sad prinašalo. Bes je, kdor nič ne ve, nič ne skusi, tega nič nc mika. Če ravno druge vidiš , kteri dobro brati in pisati znajo, pa slabo izhajajo, kako bodo pa tisti izhajali, če clo nič brati in pisali ne bodo znali ? In če se med takimi, ki brati in pisati znajo, nekteri potepuhi znajdejo, se ne sme misliti, de morajo tudi tvoji otroci taki poslati. Zavolj takih se ne sme zanemarili, de bi se otroci ne priganjali brati in pisati učiti, ker vselej taki laglej izhajajo, kteri brati in pisati znajo, kakor pa tisti, ki nič ne znajo, in ki še svojih domačih reči zapisati ali zraj-tati ne znajo.
Branje je vsakimu potrebno, ker zdaj so že taki časi prišli, kteri brati ne zna, je skorej le napol človek. Nova vlada, ki so jo nam jresvitli Cesar dali, ni oprostila le zemljiš njih podložnosti, temuč je tudi vsaciga člove ka povzdignila na tako stopnjo svobode, de sme v svoji srenji, odkritoserčno za prid ene in druge reči govoriti. Kaj pa bo govoril, če brati ali pisati ne zna, če clo nič ne ve, <aj vlada veleva, kaj nasproti prepove, taj sme, kaj ne sme biti i. t. d.
Če je kdo rokodelec (antverher), si take bukve preskerbi, ktere so za njegovo rokodelstvo potrebne, jih bere, premišljuje, in poskuša, de se bol j v svojim rokodelstvu izuči, in tudi zve, kar so vunanji rokodelci znajdili.
Če je pa kdo kmetovavec , mu je branje tudi josebne koristno, ker se iz nekterih bukev veliko dobriga lahko nauči, in lahko spozna, de se staro kopito (stara navada) mora popraviti, ali pa novo narediti, to je, stare dre-esa oblagati, slare suhe veje otrebiti, de se staro drevo zopet pomladi, ali pa de se naniest starih, posekanih dreves , nove , mlade drevese zasadijo , de se mora namest plitvo, globoko orati ali prekopavati, iz pašnikov ali gmajn njive in travniki narediti, in živino v ilevu rediti, de se več gnoja, in potem več žita pridobi, naniest vozkili krajev (ogonov) po različnosti sveta tudi široke delati, ker po
razorih se malo perdela. Zvedilbo iz bukev, kako se živina bolj zdrava ohrani, ali če zboli, kako se zopet ozdravi; ker na tem je kmeto-vavcu veliko ležeče. Kako se vse to napravi in stori, to nam Novice in drage za ta namen spisane bukve popišejo, in kmetovavec taki-ga popisvanja nar bolj potrebuje, de opusti slabe slare navade, de si zamore več pridelati in premožnejši in bogatejši postati. Zato pa je treba, de se brati nauči.
Če je kdo hlapec ali dekla, saj ob nedeljah in praznikih kakšne poštene bukve bere in si kratki čas dela, ali se v keršanskim nauku še bolj uči, bolj zvesto svoje delo in službo opravlja, in se okoli ne potepa.
Ce je kdo bolan, kdo bo zmiram pri njem stal, in mu kratki čas delal; — če zna brati, si okrajša dolge ure, če take bukve bere, ki ga tolažijo.
Ki tedaj še brati ne znate, ne zamudite brati se naučiti, ali saj mladini pripustite, de se brali nauči!
Ker pa tega mojiga spodbujanja ravno tisti brali ne bojo, za ktere je pisano, tedej prosim, de naj tisti, kteri bodo to brali, takim oznanijo ali jim bero, kteri še brati ne znajo kterim pa je to pisanje namenjeno, de se zbudijo, in de spoznajo koristnost branja za se ali za družino, posebno za otroke. Naj bi starši in gospodarji saj pozimski čas mladine ne zaderževali brati se učiti, ker je taka lepa prilika, de lahko v šolo, ali h kterimu drugi-mu v nauk grejo; — eno ali 2 uri na dan se veliko doma ne zamudi, vunder pa zna to otrokam za celo njih življenje v veliki prid
biti!
— c.
Austrijansko cesarstvo.
Krajnska.
* lz Ložke doline 15. grudna. Včeraj je bil vesel dan za našo po povodnji tako nesrečno dolino. Generaladjutant Njih Veličanstva je bil včeraj pri nas, se prepričati revšine, ktera je nasledik zadnje strašne povodnji , in v tolažbo nesrečnim podariti miloš-njo našiga dobrotljivga cesarja 8000 gold. Ko je ta milošina cesarjeva od g. fajmoštra
v	Starimtergu zbranimu ljudstvu po sv. maši z prižnice naznanjena bila, so ljudstvu, gin-jeniniu tolikšne milosti, solze hvaležnosti oči in lica zalivale. Potem se je zahvalna pesem za milostniga cesarja pela, ki jem je, kakor angelj z nebes, pomoč v nadlogi poslal.
D-n. (Nov.)
Ceska.
Budjevice. Novi škof prečast. gos p. Vale-rian Jirsik so 18. dan listopada vsim gimna-zialnim katehetam naslednje vprašanja poslali,
vi	jim je vestno na nje odgovoriti. 1) Po kterim učilu (Lehrplan) se uči verstvo, ktere ijoniočne bukve imajo ? 2) Se opravljajo ob vsih nedeljah in praznikih nagovori (exhorta-tiones) v gimnazialnih ločinah posebej, in kako ? 3) Kakošne pomočke in pota imajo, nad obnašanjem učeneov v šoli in zunaj šole tečno čuti, in če se rabijo? 4) Imajo ii razun nedelj in praznikov tudi šolske dni božjo službo, na kakošnim kraju, kako s kakšnim pridani? 5) Imajo li duhovne vaje, ob kterim času, skoz koliko dni? 6) Prejemajajo Ii učenci saj jo štirikrat svete zakramente, kjer jih je več v manjših razdelili, kakšin čas in s kakšnim vspeham ? 7) Kakošne verske ali pobožne vaje so sicer v navadi, ali kraju primerne in bi jih bilo želeti, 8) Kteri so zaderžki vere in Iepo-
bnašavne odreje in kako bi se dali odpraviti? 9) S kterimi pomočki bi se dalo verno in Iepo-obnašavno olikanje gimnazialne mladosti po-zdigniti.
Zora,
Jugoslavenski zabavnjk za godinu 1852.
Od IVadoslava Ilazlag-a i Ivana Vinkovič-a.
Namen pretresovanja slovstvenih del je, odkrili ceno in vrednost taistih, kakor tudi, in sicer posebno, pokazati na pogrcške in nedo-veršenost izdelkov. Po tem takem je naravno da 'pisateljem izverstnih in manj izverstnih sostavkov ne gre enaka hvala. Je sicer neka stranka današne dni, ki meni in tirja, da naj se vse hvali, kar koli je kdo v slovenskem jeziku pisal, naj ima kako ali nikako vrednost. Iz taciga djanja pa izvira dvojna napaka, namreč: 1) se vsak nepoklican pisun vriva v versto slavnih pisateljev, kar pervemu pogum daje, družim jemlje, in 2) se tako zašije ljulika med čisto rumeno pšenico, kar je slovstvu Je v škodo. So pa tudi ljudje, ki slovstvena, posebna pesniška dela razsojujejo, akoravno le iskrice v njih ne zapopadejo, akoravno jih ne razumijo ali celo berejo ne, nektere tudi dobiček ali kaka druga vez oslepi in zapelje. Tako govorimo iz prepričanja, in kam to pelje, smo zgorej omenili.
To se nam je treba zdelo opomniti, predenj začnemo resnično in na kratko pretresovati Zoro.
Obstati moramo, da nam sostava Zore do-pade, vender pa nikakor ne moremo terditi, da bi bila naj izverstniši koledar Jugoslovanov, kakor se je poslednjič slav. Bčela izrekla. Koledar gospoda dr. Bleiveisa, akoravno ne tako obširen, je gotovo izverstniši, ker je v njem vsak sostavek popolnoma doveršen, česar v Zori ne moremo terditi. Nismo sovražniki zjedinjenja jugoslavenskih narečij, marveč so to naše naj iskrenejše želje, zavolj tega tudi nikakor ne grajamo, ako se piše „lepoga" „ženu", »dvigaju", posebno ker se poslednje dve končuiei . ludi v btarili slovenskih knjigah najdejo in ker jih v nekterih krajih tudi Slovenci tako izgovarjajo; vendar pa je jezik posebno v nekterih sostavkih tako zmeden in besede, čudno skovane, tako zmešane, da se glasi ušesom kakor ubiti zvon in lepoglasje, pervo lastnost lepoznanstva tako močno žali.
Pervi sostavek po koledarju »Divotvornost (romantika)" od R. R., ktero razdeli v divo-tvornost
a J ushodnih (iztočnih) narodah,
•6) stare Grecie,
c)	srednjega veka,
d)	sadašnjosti — je po vsej pravici izver-sten imenovati, ker je pisatelj dobro prevdaril nalogo in jo umno doveršil.
Drugi sostavek „Erbosajdan" narodna povest od Dožidara Raiča je tudi dobro dovršena, samo lepoglasnega jezika mu manjka kakor pervemu.
Naj izverstniša je pa povest „Boriš" od Jo-sipine Turnogradske, ker jo razun notrajnega jedra tudi lepota jezika krasi.
Nato pridejo pesniška dela, in sicer naj-pervo Milotinke Lovreta Toman-a. Milotinke kovati v pravem pesniškem duhu je bil le naš neunicrli Prešerin mojster, druzega še ne poznamo. Jc pa tudi težavna naloga razodevati, čute, za ktere nobene besede ni, toraj je tudi naravno, da se med celimi centi milotink tako malo tacih najde, ki bi zares kaj veljale. Pri tej sorti pesništvu je steza, po kterej pesnik hodi, tako oska, da je zares velika težava, na to ali uno stran ne omahnuti in kdor to stori, je že zgubil pravo pot. Beseda mora biti priprosta, nevisokoleteča, in vendar mora persa prodreti in se v serce vsa-diti. Najboljša smisel je gotovo v četertej milotinki. — Nato pridejo Cuznerjeve poslovenjene pesmi od Lovreta Tomana, kterih nektere so res lepe, in vidi se iz njih, da pesnik o pesništvu napreduje.
Tudi R. R. je pokazal, da ni prazen pesniškega duha.
Da se je tudi serbskemu pravopisu prostor odločil, jo vse hvale vredno.
O »Mirovnem shodu" in »Narodnih pripovedkah" je razun lepoglasnosti jezika vse prav dobro.
Poslednja junaška pesem „Minka" je pa gotovo najslabše delo cele „Zore". Cela do-godba je popisana vprozaiški besedi, junaška
pesem in v elegiškem merilu! Keka šestomera ne buči, ne podera pred saboj, kar se ji nasproti stavi, potok petomera ne šumlja v milej melodii, jezik sam na sebi je le malo lepo-glasen, merilo vsiljeno. Razun tega pa se tudi še druge napake najdejo, Minka je tako krasna, da bi se bil celo angelj vanjo zaljubil, tako sraniožljiva i nedolžna in vunder je že Lorbcriču v naročju, ko jo on še komaj vidi. S preslico, metlo i piskrom imamo v današnih časih v junaških pasmih tudi neradi kaj opraviti, Homeru bi pač kaj tacega ne bilo zameriti, —
»Ljubiti tebe ni tez".,------zakaj ni šeslomero popolnoma? Razun tega se
Ea tudi več gramatikalnih pogreškov najde, akor:
„Prosta sem deklica, snube sini viteza nikakor vredna" ali :
»Medjutim kaže se zgled, ni mu v nebesah podruž" ali:
»Nikdo ne manjka zmed njih, ki so ne padli za dom"
Ravno tako tudi merilnih napak ne manjka, kakor:
„Več še je čakal, pomoč' za Krajne, Ko-roškoga i
Odgovori ona brž: daj svoje orodje mi ino Pusti----7---------
Poslednjič piše gospod Toman o glasju ve£a" »'ga", o čemur vendar le malo omeni, ampak se v druga obnebja zgubi, in celi spis z neko čudno povestico konča.
Zori so tudi pridjani »Životopisi" od 11. R.* Začudili smo se, da v življenjopisih naj slav-niših mož pogrešamo, med tem ko druge beremo, o kterih še nikdar šlišali nismo. Ko-seski, Vodnik, Vertovc, Podgorski, Kastelic, Detomil, Terdina, Vilher, Gornički itd. itd. vsih teh ni v životopisih!! Zdi pa se nam tudi, daje nektere neka osebna moč med pisatelje v životopise posadila.
Na iioncu knjige najdemo še 4 listine od R. B. in Svršetek, o kterih se le z jezikom ne moremo popolnoma sprijazniti.
Toliko o kratkem, liparno pa, da nam ne bo zavolj te presoje nobeden zameril, ker smo govorili, kakor smo za prav spoznali. — Sicer pa priporočimo knjigo, ki zapopade zares marsikaj dobrega, vsacemu domorodcu, in to toliko bolj, ker je tudi nje cena zlo niska, ker zapopade 178 strani in le 30 kr. velja.
Cegnar.
Naj novejše.
Avstrijanska.
Minister denarstva, baron Kraus je odstopil in na njegovo mesto minister kupčije vitez Baumgartner stopil, ki bo pg tudi ssn nndstvo kupcijc obertnije in javnih stavb oskerboval.
Francoska.
Za predsednika republike je spet Napoleon z veliko večino glasov zvoljen.
Angleško.
Telegrafsko naznanilo sporoči, da je lord Palmerston po tirjanju kraljice na predlog lorda Russel iz ministerstva odločen bil in da je na njegovo mesto postavljen lord Granville.
I 11 k a
junadka deklica Od Ivana Vinkoviča. CKonee.J
Kakor vkorenjen Lorberič z mesta se maknut' ne more,
Čudno se djanje mu zdi, razni obrazi lete Njemu pred očmi i tak uzoruje: Priroda ne pozna
Razlike med ljudmi, človčk zmišljava si jo; Bog sočutje nam da, zaduši ga predsoja.
Ljubav je krase vir, tamno razsveti nam noč, Zloba pak svalji nas v bre/.den izdolbljen sovražnih od vragov.
Lažni se črvu črv druži objeti ga sme; Samo človeku je ljubavi čutje nebeško zavrto, Če smo razna rodu, nižjeg' i višjeg' stanu. Bil bi še dalj' uzoroval da nijeso mestjani prišli,
Kteri mu obznane, kako seljani beže. Pred Turčini, ki le dve uri oddaljeni jeso;
Toljka množina jih je, trave i listja ni več. Zaslišavši to Lorberič bili k obrane pripravam,
Straže nastavi povsod, vse oborožati da. Sdaj še le župan stari si pipi je lase i se kesa, Da nije Minki verjel i joj pomoči ni dal. —■ Bolje i bolje gostijo se begajoči seljani,
Mesto se že polni, gosta že tema črni. Vrata se zaprejo, ognji po bednjih visoko kresijo,
Tak da venca plamen mesta zidovje okrog. Čvrstih, pogumnih se dečkov bojno petje razlega
U vse kraje vetrov, v Dedonce sliši se clo, V Gorco, Ohrajno i Hadgono gornjo i bližčje vrhe
Gromno donečih glasov, krog pa je tiho bilo. Lorberič, ki mu sdaj velja ne zgubiti poguma, Premda težka srdca vidi se tu ino tam.
Tukaj tolaži, tam nadihava mladenče junake,
Starce pita za svet, kako se staviti v bran. Vriska prestane, pospijo krog ognjev, tužno je, mirno;
Sdaj se razvedri nebo, luna nastopi svoj pot. Lorberič, ki mu spati ne puste skrbi prevelike,
V nebo obrne pogled, vzdehne globoko: O Bog, Bezbrojnih stvoritelj svetov, v razsode me hipu sačuvaj,
Bodi zavetje nam Ti, reši nas vere vragov. — Opet sdaj vkloni glavo i desnio položi na srdce,
Primlja udarce srdca, kucanje koj razumi. „Mene srdce tak močno boli — kde, kde si ti Minka,
Minka moj angel, o da sdaj te v naročju imam, Nikdo te ljubljena od mene nebi več ločiti mogel!
Bog je Turčinom ne daj, vsmrti za Minko me prej!" Odpri — se sliši zpod bedna — pomoč! To so Minkini glasi;
»Nujte junaki za mnorn;" k tajnim dolj vratam hite." Minka sc bori tu s tremi moži stopivša iz čolna,
Bila Turčina sta dva, tretji iz Ptuja trgovc; Prva posečejo, tretjega vlovijo i odpeljajo.
Medjutim kaže se zgled, ni mu v nebesah v podruž. Boni bezglasno hvaležna solze gorke ljubezen, Srdce na srdcu leži, rajska obdaja ju slast; Čelo i ustnice, njeno obličje celiva ognjeno
Ljubček joj, ker je zaklad najdel spet svojih želja. »Duša ma draga, kako v toj uri si mogla sini priti.
Kaj le tvoj je namen, kaj le danas je bil?" „„Vlast ino vero pred Turki oteti, ki nam jo sramijo.""
„Kaj pak te sablje pomen, reci od kod jo imaš?" »„Idem ločivša se tebe gor v Badgonski grad ino zprosim,
Kar mi je otec tvoj nt: htel privoliti za nič. Najdemo trumo Turčinov, ki sdaj tam v krvi ležijo,
Ino ta sablja jc glen jednoga padših iz njih. Trojica, zdi se mi, vendar je ujšla: ta dva ino tretji."" »Ptujčan? zlobo redi to ljubosumnost vraga.
Minka, ne veš, 011 jeste moj tekmenec i se maščuje.
Izdaica proklet, ga vrani da te jedo'! Srdce ti drobno razsečem— ne, ne! ga pustim pri življenju:
Ljubiti tebe ni trž."--■— — — —	* '
„„Moj odrešitelj! kako se ikda ti zahvalili morem?
Tva veledušnost te stri vrednoga tvoje časti. — Ljubi moj, kako te rada imam —pak tvojga očeta Vpora se močno bojim — nehodeš nikada moj. Prosta sem deklica, snube sem viteza nikakor vredna."",
..Žlahta te nježno srdce, bistri te pamet in um, To so jedine lastnosti ne pismo pečateno žlahte; Ljubica nič se ne boj, upajva v milost Boga."
Zora že zlatom obnebje obdava i krajčj oblake,
Bazvedre se polja, z veže se vidi ninožtvo Dušmanov Turkov prot Cankovi neizbrojivo ležečih.
Ne še ura devet, že navaljuje gromad Badgono, koja se hrabro, krepko j oš dolgo protivi,
Krvi že mnogo curi, zmage pak upanja ni; Morajo naši se vrnuti, ako poginuti nečo.
Stenja riv ugrskih vrat, Turkov se polni že mosl. Minka to vidti sgrabi sekiro i vsčče v verige,
Tako da s Turki se most vdere v globino vode. Rešeni jesmo! izklikne veselo braniteljev truma,
Minko na rokah neso k Lorberu, dajo časti.— Mrzlo jo k sebi pokliče zavidnik samo v stanico,
Ino joj tak govori: Nisem te poznal poprej, Dčklica draga, je žal mi jesem te takrat razžalil,
Sdaj ti to nadomestim, evo ti dvajsti zlatic^ Vidiš, so lepe i moreš prav mnogo veselja imeti, Vendar obljubi nasprot, žena da nikdar neboš Mojega sina, da koj, ko mogoče ti bo, se odstraniš,
Da izcrpiš si ti novo ljubezen iz prs." „Nisem bogata, gospod, pa teh — reče ponosno deklica —
Penez nevzemem nikak — i mu je hiti pod stoj — Ženom mi biti zabraniti morete svojemu sinu,
Brez da vam dam svojo reč; da ga pa ljubim, nikolj! Prvo obečam, alj drugo je v božjoj, ne mojoj mogoči:
Dal mi je Ijubav sam Bog, more jo vzeti mi Bog. Srečno!"" Se priporoči ino gre zapustivša v osupu Lorbera, kteri nikolj toga ni mislil od nje.
Kriva zpet mrak že pozemlje u svoje neznane pokrilje,
Smutno biva srdce, kajti za jutro ne ve; Nežna, alj bode še, kada se mileno solnce zažari,
Kucalo svobodno, ker sdaj še ji Ijubav topi. Čudno stvorenje! se vedno vrti, kar obdaja nas tukaj:
Den neprijazno nam noč, noč, opet svetlost sledi. Badgona toto presrečno mčsto svobode že mozda
Intra podjarmljeno je ino ostane sto let — Kak« tu-odar se v nevihti visokoga morja zaupa
V Roga vsemozneg7 duha, »mige pomoefnp vč.	' f
Dd krvoločnih i groznih sovražnikov krožma obdano,
Spasenja neinia, kam god metne svoj brižni pogled. Radgono osvobiti iz toga stanu stavi Minka
Svoje življenje na kraj, nič nemareča za smrt. Hiti se v turško oblčko pride zvijavša čez tabor.
Slučajno se nagodi, konja da najde s uzdoj; Vsede na njega se, dirja na skok kako piš tako hitro,
Jaše že uro poti, da se podkovi iskre. Vstavi se malo, da konj si oddehnuti more od bega i
Sdaj pak se zmisli oče, njegovih slednjih besed — Detinska Ijubav jo vabi domu, domovine pogibelj Silijo močno naprej, Ijubav i nježna dolžnost. Jeste u boru, borišče pa mehko srdce devojčice.
Stopa lagahno konjič, v nebo vpre ona oko; Uprav pogodi prav svetlo zvčzdo ino reče: ja tebe Tebe zvezda, slčdim, Rog te je goraj mi vžgal Teci sdaj konjič i vdarjaj tla naprej, drugače bo kesno. Opet sdaj dirja na skok, hitreji nije še piš.
V Lipnici polja širokoga mestu je onoga časa Vojska ležala, je bil nje povelitelj Arnešt, Imenovan od neumorjene hrabrosti želčzni
Več še je čakal, pomoč' zKrajne, Koroškoga i Drugih še sosedjin, silno da vdariti more na Turke;
Odgovorni vrednik: Dragotin Metcer. —
* *
V posvetovanju sedi vodje mu vsi na okrog. Rilo je paaao že v noč, si je želel počivanja "truden,
Tu pa še vitežki um sredstva pripravlja za mor. Ravno so sklenuli bili prej ne nastopiti poti,
Dok pričakana pomoč sjači je dobro za boj, Trudni ko bili so vstanejo, da se počivat podajo.
Pak doprijeto jim to ni melo biti to noč: Najuire vojščak napove, da deklica želeva pohotno,
Vodja Arnešt da joj da posluh še sdaj toti hip. Važnih poročil od Radgone, rekla je deklič da ima,
Kaj se odložit ne da brez da pogibelj sledi. Minka stopivša v dvorano je vitezom tak govorila:
Ljubi gospodje, dok vi mirno sedite tukaj. Radgona stenja v pogibelji, mozda propadne še nocoj
Gotovo pak se ne bo dva dni držala naj več. Prvi napad so Turkov krepko i srečno odbili, Kako nadalje pak bo, lehko se misliti da, Neizbrojena množina tam Turkov okoli nastaja, Mesto pozobljejo še, kako se reče, poidoč; Ze so mestjani odločili tudi le čakati osem
Ino štirdeset ur, Turkom se vdati potom. Vitezi hrabri, neboste sovražniku nas prepustili,
Kteri pretaka nam krv, krove nam žge naših hiš, Kteri še včre ne česti, naše naj dražie blago,
Nujte vsi brž na noge, tam smo še prej bode šest. Rila to rekla s gorečnostjo takoj, da vse je spodbodla, Da se zasliši v en glas: Arnešt, daj vodi nas vboj! Mi ti sledimo, da Turki zvedo, da i mi še živimo;
Naših železo naj prs turško polere vso moč.— Kaj češ deklica, dobroga da ti storim, reče Arnešt,
Kteromu se je ponos Minkin prav silno dopal? Odgovori ona brž: daj svoje orodje mi ino
Pusti me iti kraj te, pusti me soboj u boj. — Hajdmo u bitko, uboj za Roga, domovino i vero,
Vzkliknejo vitezi vsi, daleč okoli hrumi. I za pol ure se cesta že ziblje ko sil je na njivi,
Gnan od čolnov se val vgraža za valom v prekuc. Vstave se blizo Adač, ino malo se okrepčajo;
Potem pa bitka se vžge, kake še mozda ni blo. Grozno se kolejo, nikomu čisto pardona ne dajo, Strašni Slovenci so, kad jezni na koga vdare! Ipak bi skoro premagati bili, a bilo bi čudo?
Desetkrat Turkov je več, mnogo zmag slavili so. Sreda se močno drži, samo krili majate se skoro;
Tema pa pride pomoč, mestjani bijo od zad. Minka spazivša to sili naprej, ji ljubezen u roki Srečno meč k cilju vrti, turške preseka rede; Tam pa jo skrikom pozdravijo Radgone sini slovenski,
Rolj jim še raste pogum, „udri" je jeden le krik. — Rogomir kaj je občutil, se neda popisati tukaj.
Dčkllca slopi mu vštric,"hita pohočnfk mu je; Take dvojice še svet ne vidil nikoli u boju:
Ostri ljubezen nju meč, svornost pa Turke tlati. Že se valjajo tisučine sovražnikov v krvi;
Iščejo v Muri pobčg, tam pa je smrti požrev. Kaj pa je tam, glej! koj se tam tako junačko obnaša?
To je junak Rogomir, oj kako seče na vskriž. Mah ino mah pogodi, tu tam se svali vsegda glava;
Več onemaga mu pest, k temu potekne se konj. Minka postavi se v bran ino ljuboga reši od smrti, Zanjga prestane živet', — Turk joj razkolje glavo.
Bitka prestane, Turčinov dvadeset je tisuči mrtvih.
Naši se sberejo vkup, Rogu zahvale na glas. Padla je nčka tud glava slovenska, pa dobljena zmaga
Hode za vnuke še kinč, hrabrosti dedov izgled. Vidi vesele Arnešt vse svoje junake v radosti
Nikdo ne manjka zmed njih, ki so ne dadli za dom: Samo tam vsredi" bojišča en mladi junak prebirava
Truplja padnuvših , je bil Lorberič težkog' srdea. Svojo išče si ljubico, Minko devico junačko,
Najde jo, v krvi leži, mu za uveke že spi. — V Hrastovcih otec samotež brez Minke živeti ni mogel; Za njoj ta gor se poda, kdeno več Iočenja ni.
Založnik in tiskar Jožef lilaznik.
Vradni list št. 00.
St. S9S3.
Proglas.
(222.) C 3
Podpisani, rojeni leta 1830 namreč: Anton Hlebš iz Dobrujn	št. 25
Juri šusteršič „ Jezera	„ 8
Jožef Pernot „ Verhnike	„ 140
Jernej Božič „ Polhovega gradca,, 38 Martin Zupančič „ Velike stare vasi „ 18 Anton Kramar „ Zaloga	„ 14
Valentin Bosman „ Zgornih Pfrnič „ 34
„6
Anton Okorn Gašper Šetina
llake Zlil
Blaž Praprotnik „ Smolnika Filip Samagor „ Prevoja Pavel Zaveršnik „ Hriba
22 3 15 11
Janez Podvies in Jožef Sever
Gosteč Ježče
12 24
se se niso za vojaško nabiro za leto 1851 oglasili, se toraj pozovejo, o treh mescih toliko bolj gotovo pri c. k. okrajnem poglavarstvu v Ljubljani se oglasiti in se opravičili, zakaj da se dozdaj niso predstavili, ker se bo sicer z njimi kakor z begovci ravnalo. C. k. okrajno poglavarstvo Ljubljana 6. decembra 1851.
K
399 1.
Oznanilo.
(_S23.) 3
Podpisano C. k. poštno vodstvo za prav spozna dobo za vložitvo ponudb glede po-
godbinega prevzetja potrebnih sedlarskih, kovaških, kolarskih, klamfarskih in steklarskih del za popravo poštnih vozov, kije bila od tukajšne vradnije po oznanilu od 20. novembra t. I. št. 3616 pod stavkom 6 do 20. t. m. odločena noler do 10. januarja 1852 podaljšati, da se bo tistim, ki hočejo ponudbo storiti veči priložnost dala, pogodbine odločbe kakor tudi tarifne stavke pretehtati in to s podpisom poterditi.
Kar se s tem sploh naznani. C. k. poštno vodstvo.
Ljubljana 18. decembra 1852.