106 Otrok in knjiga 102, 2018 | Poročila – ocene se pred bralcem razgrne čarobna zgodba o skrivnosti umetniške ustvarjalnosti, o tem, kako se empirična realnost v jeziku domišljije preobraža v poetično resnič- nost literarne pisave (čeravno zgodba govori o tehnični risbi, tlorisu sobice, v kateri živi Ida z materjo po ločitvi od očeta). Kot je v vseh teh pripovedih Suzane Tratnik že v navadi, je v ozadju dogajanja nekje diskretno prikrita smrt (tokrat starega očeta), ki vzdušje novele niansira z malce žalobno, melanholično noto, čeravno nikoli drastično ne razpara krhkega in finega pripovednega tkanja, ampak mu daje zgolj neko globljo, tem- nejšo perspektivo. Sedma, zadnja zgodba v zbirki, Veliko breme, se preseli iz domačega Prekmurja v južno Srbijo, k sorodnicam junakinjine matere. In je spet pripoved o tem, kako iz vsakdanjih drobcev stvarnega življenja z iskrico ustvarjalne domišljije zrastejo zgodbe, nagnjene malce čez rob običajne izkušnje, ravno dovolj zmaknjene z osi racionalne logike, da vpeljejo bralca v svet svobodne izmišljije, v območje mož- nega, skrivnostnega, čeprav ne nujno neresničnega. In tu je znova pritajeni, za- molkli glas smrti na eni in vitalističnega joie de vivre na drugi strani, življenjska radost se vsake toliko odbleskne na te- mnem zrcalu minevanja in smrti. Zgodbe Suzane Tratnik na poetičen, s fantazijskim pridihom obarvan in za- držano humoren pripovedni način ube- sedujejo neki zelo konkreten družbeni prostor in zgodovinski čas, ki prekipeva- ta od očarljivih in zapeljivih podrobnosti, značajskih posebnežev, lokalnih nravi in običajev, in tako – tudi mlademu – bral- cu približujejo svet napornega, a hkrati prelestnega odraščanja in bolečega, a obenem navdihujočega prepoznavanja samega sebe v mavričnem mozaiku člo- veških usod in dogodkov. (Povzeto s spletne strani JAK: http://www. jakrs.si/bralna-kultura/rastem-s-knjigo/) lutkOVnA pRedstAVA KaKo zorIJo JeževCI Režiser – bojan Labovič Igralci – Uroš Kaurin, Dunja Zupanec, Danilo Trstenjak Avtor likovne podobe – Damijan Ste- pančič Avtor glasbe – Vasko Atanasovski Dramaturginja – Zala Dobovšek Lektorica – Metka Damjan Oblikovalec zvoka – Mitja Pastirk Oblikovalec svetlobe – Urban Kolarič Lutkovni tehnolog – Primož Mihevc Izdelovalci lutk in rekvizitov – Darka Er- delji, Mojca bernjak in Primož Mihevc Kostumografka in izdelovalka kostu- mov – Mojca bernjak Izdelovalca scenskih elementov – Luci- jan Jošt in Igor Vidovič Lutkovna igrica Kako zorijo ježevci je osvežujoče zabavna; svoj smisel najde v nonsensu in otroški preprostosti. Predstava temelji na istoimenski knji- gi Petra Svetine, ki je bila leta 2016 na- grajena z večernico, nagrado za najboljše slovensko otroško oziroma mladinsko leposlovno delo preteklega leta. Žirija za podelitev nagrade je v svoji utemeljitvi med drugim zapisala: »Kako zorijo je- ževci (Miš, 2015) je izvrstna zbirka non- sensnih živalskih zgodb, v katerih igrajo prevladujočo vlogo humorne jezikovno- -predstavne domislice in igrivi preobrati. Nenavadno za tovrstno poetiko je, da se v njej smeh prepleta z natančno pre- mišljenim občutkom za zven in pomen besed. Kakor da bi se besede osvobajale od svojega vsakdanjega pomena in bi, kot kako krhko bitje iz zgodb, doživele novo, vznemirljivo in navdihujoče življenje.« Odrska postavitev bojana Laboviča je zvesta predlogi, seveda z manjšimi dramaturškimi posegi, ki dogajanje pri- lagodijo gledališču. Knjiga in predsta- va tako govorita isti jezik, tudi likovna podoba je delo Damijana Stepančiča, 107 Otrok in knjiga 102, 2018 | Poročila – ocene avtorja knjižnih ilustracij. Stepančičeva ilustratorska govorica je opazno posebna in humorna. Takšne so tudi lutke – bar- vite, nekonvencionalne, domišljijske in z močnim avtorskim pečatom, ki ga je Ste- pančič v Lutkovnem gledališču Maribor pokazal že v predstavi Petelin se sestavi. Nonsens ostaja konsistenten tudi pri lut- kah, ki utelesijo raznovrstnost živalskega sveta – na odru se predstavita glavna junaka, ježevca Helge in Nikozija, pod- lasec Lukež Svit, mungo bajazit, pojoči fazan Leopold, gorilež Silvester, čriček Genadij in lenivca Henrik in Emil. Zani- miv izbor živalskih vrst vzbuja zanima- nje, videz lutk pa otroško radovednost in čudenje še dodatno neguje. Animatorji in igralci Uroš Kaurin, Dunja Zupanec in Danilo Trstenjak v igri očitno uživajo in dobro prehajajo od igre s telesom k igri z lutko; z istočasnim gibanjem prinašajo dinamiko in kompenzirajo statičnost lutk. Ples in norčije so prijetna, premi- šljena popestritev, a morda lahko večje število likov in lutk povzroči zmedo in ugibanje kdo-je-kdo, če gledalec ne pozna knjižne predloge. Prikupne so osvetlitve naklonjenosti med glavnima junakoma, ki se, tako v podobi lutk kot v podobi pisano oblečenih igralcev, več- krat zarotniško spogledata, si sramežlji- vo nasmihata in ne zamudita priložnosti, da se držita za tački. Osrednji prostor, kjer se odvijajo vse norčije (od iskanja spominov, do posluša- nja koncertov in lovljenja sladoledov), je peskovnik, sinonim otroške igre, kjer se ustvarja, sodeluje, kjer se umažejo hlače in kjer ni prostora za odraslo resnost. V duhu knjige je to zelo primerna izbira. Peskovnik uokvirja cesta, po kateri čri- ček Genadij vozi avtobus; od postaje do postaje pripelje vsakič novo zgodbico in hkrati z rdečo nitjo poveže posamezne skice v celovito predstavo. Posrečena je večkratna ponovitev zgodbice Kaj že?, v kateri lenivca zmeraj znova pozabljata svoji imeni in imena svojih prijateljev; sta stalni del scene in se z enakim dialo- gom oglasita vsakič, ko po cesti prinese nov lik, kar je dobra rešitev za vzposta- vitev enotnosti prostora in časa. Zanimiv povezovalni element je tudi pometanje papirnatih črk med prehodi od ene k dru- gi zgodbici – zbira jih podlasec Lukež Svit, ki iz njih ob koncu sestavi lutkovno igrico. Atmosfero tega posebnega sveta je v note ujel Vasko Atanasovski in do- brovoljnim živalim priskrbel jazzovsko zvočno kuliso. Kot mravljinec Alfred, ki večkrat zelo glasno opomni, da je »bil v glasbi«, tudi gledalca tu in tam nevsilji- vo zaziba v ramenih, k poplesavanju pa pritegne predvsem otroke. Pestrost glasbe se postavi ob bok raznovrstnosti besednih iger, ki pa na odru zaradi obilice dogajanja vse ne morejo doseči enakega učinka, kot ga imajo besede ob branju. Jezik v knjigi je navidezno preprost; kratki stavki, ki ne vsebujejo veliko olepšav, pri odrski postavitvi dobro podpirajo pisano vizu- alno doživetje. Minimalistična govorica usmeri žaromete k besednim igram in nepričakovanim koncem z duhovitimi obrati. Tudi v predstavi številne domislice spodbujajo domišljijo in raziskovanje jezikovnih možnosti. Tako recimo Helge na abstraktni sliki slona Astorja pre- pozna kosilo in ko s svojimi bodicami nehote preluknja platno, Astor brez oma- hovanja oznani, da bo na tem mestu na- slikal prepih. Vseprisoten humor temelji na izključno pozitivni logiki, iz katere se lahko veliko naučimo tudi odrasli – liki vsak dogodek dojemajo kot nekaj dobrega, novega, zanimivega, v vsaki stvari se najde sreča. Helge je vesel svoje počasnosti, ker zato počasneje zamuja, z Nikozijo se radujeta od padca skrajšanih bodic, ker imata sedaj poletni frizuri. Duhovitost slavi sproščenost, razmi- šljanje, igrivost in se s pomočjo absurda bojuje proti klišejem. 108 Otrok in knjiga 102, 2018 | Poročila – ocene Kako zorijo ježevci stavi na otroški smeh. Prijetno je gledati predstavo, ki ne moralizira. Prisrčna sporočilnost pa se pojavlja skozi celotno knjigo in predsta- vo – za gledalce z odprtimi očmi in ušesi je pravzaprav nezgrešljiva. Izbor zgodbic je dober, odru primeren, gotovo pa je za gledalca užitek večji ob predhodnem po- znavanju knjige. Preprosti, vsakodnevni življenjski dogodki so predstavljeni skozi posebno perspektivo, ki prepriča s svojo iskrenostjo. Naj bo bivanje preprosto in srečno, nas »uči« Helge. Kadar pa ga za- pletejo čudne misli, kima z glavo, dviga nožice in suče telo in se iz njih preprosto odvozla. Tjaša Lešnik