Štev. 7.
Cena ednoga drobca 30 fil.
15. Febr. 1920. Leto VII.
Glasilo Prekmurskih Slovencov. Cena na leto 12 K., na mesec 1 K. Urednik i izdajatelj Klekl Jožef vp. pleb. Črensovci Prekmurje
Rokopisi se ne vrnejo. Oglasi (inserati) se sprejmejo. Cena za eden kvadratni centimer 1-10 fil. za ednok, za večkrat popüst.
Bo vstanenje.
Vučenike je vzeo sebom Gospod v Jeruzalem, kje bi dokončao z svojim trpljenjom i z smrtjov naše odrešenje. Brez križa ne moči, brez smrti ne življenja. Če zrno ne vmerje, vlati ne obrodi. Mora priti trpljenje naj bo vstanenje, je pravo Gospod vučenikom i oni so toga ne razumeli.
Med tém ido dale i prido do slepca, šteri je proso pogled. Proso ga je i dobo ga je, zato ka ga je od Sina Davidovoga, to je od zveličitela proso. Igda so vučeniki vidili, kak so se oči temne sirote v zdrave spremenile, so čüli v svojem srci glas: Ki na edno reč spremeni slepoto v videnje, prav guči, kda pravi, ka vmerje i od mrtvih stane. Venali so ka bo vstanenje.
Mi tüdi verjemo. Pravica se preganja, Kristuša v njegovih navukah na smrt iščejo po celom, sveti. Nespametnjaki! Dvejezero-letna zgodovina nam svedoči, ka po njegovoj smrti je vsikdar prišlo stanenje i drügo ite more priti. Navuk njegov zatreti je takše mogoče, kak je nemogoče člor veki živeti brez srca. Anima naturaliter christiana-düša je po naturi krščanka, nam pravi iz davnih časov krščanski Pisatelj. Vsaka düša po naturi visi proti krščanskim pravicam ravno zato ka so te ne samo po imeni nego poistini pravice.
Lehko se zato preganja krščanstvo, lehko se podkavajo proti njemi njegovi sovnažniki v guči, v pisani, na shodah (gyülés), v državnom zbori (országgyülés), lehko se osnavlje ena politična stranka za drügov proti njemi, zatreti se to nikdar ne more. I bodi povedani z najvékšov radostjov: zmaga krščanstva se rodi
ravno iz njegovoga, preganjanja.
Zdaj, kda se po celom sveti širi nevernost, kda si celi svet dela nove vere ne odvisna od Kristusovih zdravih navukov, mi kak njegovi vučeniki mimo idemo v Jeruzalem na boj, — preganjanje prestanemo v novo življenje V krščanskoj Jugoslaviji. Té vidili. : .
Autonomija.
Samouprava ali autonomija je pravica da samo ravnanja. To pravico zahteva kmečka zveza, to je krsčanska socialna stranka v Jugoslaviji ne samo za občine, nego tüdi za dežele. To je država je edna, ednotna, Jugoslavija, ma pa v svojem ednom ogradi več gred. Te gredice so razne dežele, kak Horvacko, Slovenski orsag, Bosna-Hercegovina, Črnagora, Dalmacija, Srbija, štere same sebe ravnajo. To želejo po celom sveti vse krščanske stranke, to žele v Srbiji najmočnejša radikalna (Pašičova) stranka. To je zahteva tüdi naše stranke. Pa zakaj? Zato ka te pravice idejo nam, zato ka stem je menje stroškov, zato ka stem je nevarnost za razpad države menjša. Kaj je držalo jezerolet vküp Madjarsko.
Samouprava, autonomija, štero so mele županije (vármegye.) Kda so tem to pravico vladni krogi jemati začeli, se je celi orsag proti zdigno i vlada se je ne vüpala podržaviti županij. I razpad Madjarske se je ravno te posejao v zgodovino, kda so se začele pravice jemati županijam. Na vlado je prišo slab voditeo leto za letom te je potem i namüvao sebi spodobne slabe nadžupane (föispán) i küga Budapešte se je raznesla na celi orság.
Proti nevarnosti, da bi po ednoj slaboj vladi nè trpela cela držáva, je jedina pomoč samo-** uprava. Če ma Slovènja samoupravo, gotovo je falejša to za naše ljüdi, da je Ljubljana bliža kak Belgrad pa če .je na Horvackom kaj ne po redi, mi ne bomo znali za to. Nasprotno pa, če je tak zvani centralizém vpelano to je ka vse od centrtuna od srdine države je odvisno, te nas beteg toga najmenjšega dela države tak mučí, kak če bi Prinas v našoj krajini nastao.
Ne pravimo, ka centralizem ne bi meo nikaj dobroga na sebi. Če je Zdrava držáva j vsikdar Zdrava vláda, je dober i držáva ma samo hasek z njega. A da pa dokeč do ljüdje na zemlji, do vsikdar tüdi slabe, betežne düše na njej. Z teh pa niti zdrave države, niti zdrave vlade ne morejo nastanola Potrebna je Zató proti toj nevoli neobhodno autonomija občini autonomija dežel v Jugoslaviji, naj ta enotna i Zdrava ostane.
Shod „zveze županov“ v Dolnji Lendavi.
V tork dne 3. februarja se je vršilo v hoteli pri Kroni v Dolnjoj Lendavi pod predsestvom dolnjelendavskoga župana, g. B. Severja, zborovanje zveze županov lendavskoga okraja. Prišli so iz vseh občin županje i poglavarje na to zborovanje. Više jih bilo vdeh od 300. Zborovanja so se vdeležili: g. civilni komisar za Prekmurje dr. Berbuč, podpolkovnik Mundič, vojaški kommandat v Dolnjoj Lendavi, vlč. g. profesor dr. Slavič, velki dobrotnik našega Prekmurja, dr. Kočar, namestnik civ. komisara, dr. Zavernik živinozdravnik iz Murske Sobote, potovalni vučitelj za kmetijstvo g. Vojsk, nadzornik veleposestva kneza Esterhazija g. Maršič, uradnik žitnega zavoda Ljubljani g. Videnušek in kraljeski državni notar g. Globočnik iz Dolnje Lendave.
2
NOVINE
1920. febr. 15.
Predsednik zveze županov, g. B. Sever, je pozdravo vse nazoče, posebno civ. kom. g. Berbuča in g. profesora dr. Slaviča, šteri se duže šest mesecov trudil v Parizi, da smo prekmurski Slovenci dosegnoli svoje pravice. Potem se je govorilo od potreb lüstva, naj bi lüstvo dobilo, ka njemi je náj bole potrebno, kakti melo, cuker, petrol, leder itd.
G. civ. kom. Dr. Berbuč, je oblübo, do oli vsaki čas poslüne zahteve lüstva in se tudi bode skrbo za lüstva potrebčine. Vdèležie se to- vsa-kega shode zveze županov.
Na to je govori l profesor dr. Slavič, šteri se prinese! glas, da je Prekmurje po mirovni konferenci izročene k Jugoslaviji. Pohvali ..zvezo županov". Prilike drüge državne se še slabe, zato je potrebno zahtevati, naj se kaj dobi. Zato je ..zveza županov celo dobra organizacija".
Podpolkovnik Mundič je pozdravo Slovenske zborovalce, kak brate Srba in hrvata, in je oblubil, da njihova vojaška oblast je za to, naj gordrži mér med lüstvom in čuva narodne pravice Prekmurcov.
Govor je držal nadale, g. Zavernik, živinozdravnik. Gučal je od Živinska küge, ka je potrebno se včiniti, če se jer küga pokaže in od drüge bodočtte stvari.
, Državni nadzornik g. Maršič jé povedal županom, kelko drv dobi štera občina i da ona občina i da ona občina, štera nede pomagala drv sekali za vojaštvo in Slovenske urade, ne dobi nikaj drv.
Potovalni učitelj g. Vosk je go-
vori! od velke važnosti, da se vsi kmeti zdrüžijo v kmetijško zvezo, štere bi se naj osnovati v sakšoj fari i tam bi vküp dobile zrnje, mašine i drüge potrebčine.
Zatem se je prestava g. Globočnik kr. državni notar in je naznani!, da je zdaj kr. notarski urád v Dolnji Lendavi prekvzel.
Nazadnje je predsednik g. B. Sever zborovanje zapre! in se zahvali! vsem, ki so vktijier prišli in naznani!, da prihodno zborovanje županov bode 3-ga márcija.
Kratke črtice iz naše zgodovine.
Žalostno je viditi lüdi ki skoro nikaj ne poznajo zgodovine svojega naroda. Ne vejo odkod je, kak dugo žive, kakšo preteklost ma. To je dnesden preveč potrebno znati, či ne cele zgodovine, konči to ka je poglavitno. Ravno to nam dajo te črtice.
Gda se včimo zgodovino našega slovenskoga naroda, ne smemo misliti samo na nas Slovence tü na Vogrskom, nego na vse naše sosedne brate na Štajarskom, Koroškom, Kranjskom in Goričkom doli do morja. Da so pa vojske in drüge okoliščine nas bivše Vogrske Slovence odtrgale od naših bratov, zato v tom kratkom spisi včasi moremo govoriti kak či bi eden sam zdrüženi narod bio, včasi pa samo posebi od nas ki smo na bivšem Vogrskom. 
V tom kraji sveta, gde živemo zdaj mi Slovenci, so pred davnimi stoletmi drügi lüdje prebivali, od šterih nam zgodovina malo zna povedati.
Bogastva in vladanja želni Rimlani so šteli razširiti svojo domovino, zato so že okoli leta 120 pred Kristusovim rojstvom podvrgli svojoj oblasti dosta pokrajin gori od severne Italije. Potem počasi nego vsikdar so šli naprej, tak ka so pod casarom Augustom l. 14 po Kr. prišli daleč na sever prek naših krajov, namreč do Donave (Dune), to je, na desnoj strani do Budapešte na levoj pa do Beča.
Rimlani so te nove dežele na več delov razdelili. Najvekšemi kraji so dali ime ,,Panonija“. To je segala od Budapešte do Beča doli do Ptüja, Celja, Lublane, mimo Trsta pa okoli proti Požegi notri do Belgrada in nazaj gori poleg Oseka proti Peči (Pečüh). Našim najvekšim vodam so tüdi oni dali imena. Tak Müra (Murus), Drava (Dravus), Sava (Savus). Raba, Krka.
Tü so gospodarili več kak 500 let, najmre dokeč se je ne razrüšilo njihovo casarstvo leta 476 po Kr. Dosta dobroga so včinoli v našem kraji. Obdelavali so gorice in polja, delali ceste in moste. Tüdi v tistom časi se je prvikrat začela širiti v Panoniji krščanska vera med samimi rimskimi priseljenci kak tüdi med prvejšimi stanovniki, kajti vsi so bili ešče poganje.
(Nadaljavanje.)
Podlistek.
Čüdja komedija.
Narodna.
Ednok je bila edna ženska, pa že vso obleko jako dotrgala. Te je zgonila moža na-senje, ka bi njoj küpo novo janke. Mož je odišeo na-senje, ona ga je pa žmetno čakala doma. Prišla je noč, pa je šče moža izdak nej bilo domo. Na drügi den je zaran stanola, pa Šla gledat, či že mož ide. Gda je zaglednola, ka mož ide, pa pod pazijov nekaj nese, je z "veseljom ogen zakőrila pa pravila :
— Eh, moj mož meni drügo janko nese. Staro si zdaj dol slečèm, pa jo vrženi v peč. Mela bom novo!
Tak je tüdi napravila; janko je vrgla na ogen, ka je zgorela, pa je doma samo v spodnoj kikli hodla.
Te je pa že mož prišeo domo. Gda je v hižo stopo, ga je ona pitala : — O lübi moj mož, si mi kaj prineso ?
Mož je odgovoro:
— O ja, prineso sam nekaj, ka bo v náj. pa pod náj.
Žena ga je zdaj radovedno pitala:
— Ka si pa te prineso, janko? On njoj je odgovoro:
— Nej janko, nej, liki gosko. To nama ti buješ pa oskübeš, gorspraviš pa spečeš, pa va te mekndobro pečenko, z perja pa napraviš blazino, ka va na njoj iežala.
Ona se je nato nevolivala:
— Jela ja bova, ali jaz janke ne bom mela, rnoduže v kikli hodla.
Mož jo je pa tolažo:
— Vej nikaj že bo, ka si ozgoraj odeneš, Pe si lejko tüdi sploj doma, či janke ne boš mela.
Te je pa mož ednok prišeo od nekod, pa njoj je pravo:
— Znaš ka je novoga; bovnjao je, ka de v nedelo komedija pri cerkvi, gda velka meša mine.
Žena je nato djala:
— Já. ka bom pa te jaz, ka tá ne bom mogla?! V kikli nemrem tá.
Mož nato:
— Nikaj se ne boj! Jaz tebe že spravim tá. Na kola slamo nakladem, pa se te ti vse notri zakriješ, pa boš sedela: na prste ti pa predivo zasüčem, pa níšče nede znao, či zgornje janke nemaš. Tak te te tá odpelam.
Gda je v nedelo velka meša bila, je mož resan odpelo svojo ženo pred cerkev, pa gda so lüdje najbole 'šli vö s /cerkvi, te je pod kolami vužgao slamo. Žena je nato skočila vsa v ognji dol s kol, pa je bežala domo. Mož se je pa pelao za njov.
Gda se je domo pripelo, ga je žena pitala:
— Já, lübi moj mož, ge je pa je bila komedija, ka sam je jaz nej Vidla ?
On njoj je pa odgovoro :
— Vej so pa vsi lüdje kričali, ka vekše komedije nej, kak gda si ti bežala. Viš, zakaj ščeš vse viditi!
1920. febr. 15.
NOVINE
3
Dom i svet.
Mirovna konferenca. Mad-jari so dobili odlog do 12. feb-ruara. 9. febr. so šli v časa. Pariz z odgovorom. Naši posla-niki so Angležom, Francozom i Italijanom odgovorili, da v to ne morejo pristati, kaj oni zahtevajo od Jugoslavije. Cela mirovna konferenca naj reši jadransko pitanje. Amerikanci so naime na našoj strani i je Vüpati, da odklonijo krivično zahteve italijanske. Amerikanski delegat je izjavo, da so Ameriki; Angleži Francozi i Italijani Sami naznanili, kda njim je Šla na pomoč, da londonska pogodba ne valá.
Jugoslavija. Dr. Žerjav, predsednik deželne vlade v Ljubljani je odstopo. V Srbiji i Črnojgori ne valajo več stari dinar! i korone, nego novi penez. V Belgradi je drobni penez vődán.
Madjarsko. „Abend“ piše, ka Madjari ponüjajo veliko vojsko proti boljševikom, če njim ne bo trbelo odstopiti svoje zemlje Čehoslovaški, Romaniji, N. Austriji. Od Jugoslavije nikaj, ne želejo nazaj. »Szózat« piše, ka vojni minister Friedrich mora odstopiti zato ka je brž tüdi kriv vmoritve se grofa Tisze. Friedrich taji to. »Magyarország« piše, da celi madjarski orsag žele, naj državni poglavar bo tečas Horthy Mikloš, vodja madjarske vojske, dokeč si država ne zvoli stalne glave. Te časopis naznanja, da se z poslancov od »krščanskoga bloka« i od malih kmetov zvane stranke za vlado dela večina, štera bi ravnala državo. Načelnik južne železnice je več vagonov živeža vtihotapo prek mej. Prijali so ga. V Pešti so prepovedali odajo zlata i srebra v založnici, küpi ga država, da ležej izplača dugé. Madjari so privolili v zahtevo entente, da si ne jo zvolija za kralja iz družine Habsburžanov. „Petit Parizien“ piše, da je vojvoda Adolf von Teck, svak angleškoga kralja osnovan za madjarski kraljevski stolec.
Rusija. Boljševiki so zgrabili irkutskoj krajin!, štere so se po-
lasti, 25 jezero Čehov. Boljševizem se Širi, kak naznanjajo že sami Angleži, tüdi v Indiji i se morajo proti njemi braniti.
Čehoslovaško. Rimski papa so zaprli iz Materecerkvi vse kotrigo »Češke narodne cerkve.« Tá mrzla kópel v zi mi čednejše bo streznila.
Glasi.
Petrol je prišo v Prekmurje i zdaj se deli naznó med. ljüdstvom. Dosta ga nej, a hvala na tom. Najbolje se |>a skrbi dober Bog za posvet, vsaki dén nam ga dava več pa kšenki*.
Ki küpili šče Marijine Liste, je dobi pri uredništvi Novin Oli pri. kompaktori v Soboti. Cena ednoga 3 K.
Kak draga je voznina, nam posvedoči pošiljatev Marijinih Listov. Od Kamnika do D. Lendave smo plačali za nje 702 K. 30 fil. Hvala črensovskim farnikom, ka so je odtec brezplačno domo spravili.
Neprilika z automobilom. Pred kratkim se je vozo g. civilni komisar s svojov gospov i dr. Slavičom, profesorom bogoslovja z Sobote v Lendavo. Pri „Jula“ pristavi (marofi) se automobil pokvaro, z jünci so ga mogli vleči v dvor, gospodje so pa sedli na velika žmetna kola i ismehom prišli v Lendavo na „starih kočüjah“.
Doposlane knjige. Doposlana nam brošüra »Naša držáva." Spisao jo je dr. Kard Capuder, profesor v Maribori. Kí žele zvedeli o našoj državi Jugoslaviji, kakša je, naj si naroči to knjüicö. Cena 4 K ÍŽO fil. spoštov vred. Dobi se v Maribori v tiskarni sv. Cirila, Koroška ulica 5. Doposlan je nadalje tednik horvacki »Jugoslovenska Njiva". Prihaja vsako soboto. Cena na leto 120 kron.
Glasilo tretjerednikov,Cvetje' je zdaj izišlo. Decemberski snopič je zavoljo štrajka vöostao, mesto njega dobijo stari naročniki kak novi toga januarskoga L 4920. Cena »Cvetja", štero Prihaja na mesec ednok, je zavoljo podignjene plače v tiskarnih, 12 kron na leto, kak našim Novinam.
Papir, šteroga kilogram je N. Austrija dozdáj za 5 koron odavala, se je páli podražo. 12 kron košta že kila. To pomeni, ka do listi pali dragši mogli biti.
Oglase (inserdte) sprejmejo odsehmal tüdi naše Novine. Eden kva-dratcentimeterski prostor košta 1 K. 10 filerov. Na znanje trgovcom, zadrüge m i zasebnim.
Prošnja siromakov. Več siromakov. prosi bogate, penezne ljüdi, naj mesto njih plačajo Novine, da je one ne morejo šteli bi je pa radi. Molili bodo za nje. če se najde kje takši smileni bogatec ka plača za štero siroto, naj se zglasi pri uredništvi Novin.
Naročniki Zglasite se! Če nas dosta bo, falejša do Novine stem, ka M. List i kalendar brezplačno dobijo naročniki, če do pa odstapalL z 12 koronami smo ne. mogoči niti Novin plačati brez podpore.
Mali Marijin Listek, kak nam tiskarna piše, na slabom papiri brez table bi letos koštao deset koron če bi šteli ga večkrat na leto vő davati. Sodbe, ka bo bolše.
Zaprli so v Maribori Žebot Franca prvo boritela krščanske stranke.
Z Prekmurskoga misijona se ne spozabite l Marijin list vam več pové!
Pazljivost. V Prekmurji se mnogo takših ljüdi nájde, ki so ne dáli peneze kolkovati, (štemplati) zdaj pa tej májó jako dosta skrbi in nevoló z njimi, ka za njé nikaj nemrejo dobiti. Tüdi se tak godi tihotapcom. Špekulanti si pa tak pomagajo, da z méá-njih penez do! vzenejo kolke (štem-pline) in je na dosta Vékše peneze denejo. Náj ráj pá v zemejo del z 10 koron, in na 100 korono prikelijo. Takši penezi pa, šteri nemajo pravoga kolka nasebi, svoje vrednosti telko z gübi, kelko je rnesin- si štemplin gor. Záto vsakši naj pazi na kolke, gda peneze dobi.
Monda Josip abiturient z Beltinec je v Ljubljane v slüžbo sprejet. Za poštnega praktikanta.
Navuk za tretjerednike sv. Frančuška asiškoga po 29. februara zaodvečera ob 3 v Črensovcih.
Türnišče. V nedelo dne L februara se vršo po rano} sv. meši v Tur-nišči jako dobro obiskati ljüdski shod, na šterom je govoril lendavski župan g. Božidar Sever v gospodarskih političnih i narodnih zadevah. Skenilo.se je zaprositi vlado, da popravi cesto med Radmožanci in Türnišči. Nadalje da se dovolijo Živinska senja v Türnišči, i či bi delali železnico med Lendavo i Soboto, ka tista naj ide skoz Turnišča. Na zborovanji je tudi büo nazoči nam civ. kom. dr. Josip Kočar, šteri je ljüdem razložo v krátkih besedaj velike ugodnosti pod sedašnjoj opravi. Lüdstvo ga je navdüšeno pozdravilo.
V Prekmurje je prišel petrolej, vsaka drüžina dobi pol i. V kratkom časi pride več.
Na Vogrskom znova vojake be-rejo. Notri pozavajo od 25. do 36 let 5-ga februara je bila v Egerszegi štelinga.
4
NOVINE
1920. febr. 15.
 ■ V Türnišči se februarja meseca znova odpre pošta. Zvezo bo mela po peški pošti z Beltinci i z Dobrovnikom.
Za vse občine dolnjelndavskega okraja je g. B. Sever, dol. lendavski župan dal napraviti lepe nove občinske table, štere so se te dneve v občine poslale.
Zgorela je vinska klet Šarkanj
Janoši iz Petrovec v vrednosti 2000 K. Brščas je od vojaštva nastao ogenj od 2. baterije so naime v kleti meli stražnico i so kürili v njej. 
Za brod na Hotizi je občina obečala 1200 kron, da bi se njoj izročo, dobili so ga pa posamezniki za 600 kron. Icistina i zakaj?
Nevola pri drvah. V Polanskom logi leži 6000 metrov nasekanih drv. Ceha teh metrov jé tista, kak je bila od g. Štrekeljna pismeno naznanjena. Edno je pa potrebno: ki so velike metre skladali, naj je sami prekladéjo, ki pa redne metre majo, naj si je Smejo voziti. To je jeditn pravičen postop v toj zamotane] z reči, šteroga prizadetini gospodom pred oči postavimo.
Dobra srca, V Dolnjoj Lendavi pri zborovanji zveze županov se jé na predlog d. lendavskoga Župana g. Sever Božidara napravila zberca za podporo naših Novin i M. Lista. Nabralo se je pri toj priliki 272 K. V Lipovcih na gostüvanji Cigan Jute i Filip Mari je so pa gostje dali vküp v više imènüvani namen 255 K. Pri-srčna hvala vsem darovnikom i širitelom te lepe misli. Odkrito Povemo, ka je ta ljübezen do svojega dobroga i vmirajočega slovenskoga tiska nad vse Hvale i nasledüvala vredna. Bog blagoslovi začetpike i naslednika toga nebiranje.
Glad V Nemčiji. V Nemčiji je tak malo krűha, da na den samo 19 dek se sme ga odati na krüšnoj karti.
Cena dolarov rasté. Za sto dolarov je Zagrebečka borza te dni plačüvala 11 jezero 200 koron.
Za versko šolo je glasüvalo v Abzaciji-Loveni (Etzas-Lothasingija), štere pokrajina je Francija dobila od Nemčije 80% prebivalstva. To je med stomi je 80 ljüdi za versko šolo bilo.
Zrnje naših delavcov, štero je prišlo na Rédič, so Madjari ne püstili prek meje. Zrnje so Odali, naši ljüdje so dobili čiste banke, Madjari lendavske fare pa celo bele. Gazdo Rajnera iz Sobote so boš praj tüdi nekaj zosmicalt. Naznanino to delo g. civilnomi komisari, naj se interesira za naše siromake delavce i jim pomaga. Če Jugoslavija sme voziti zrnje na Madjarsko, zakaj ne bi smeli svoje zaslüženo zrnje dobiti od tistec naši ljüdje? Zna za to Vogrska Vlada? Ta zadeva naj se hitro reši.
Odnesli so Glaš Janoši v Križovcih tolvajje obleko v 11,890 koron . vrednosti.
V slovo. Dnes tjeden je Stala pred oltarom i je vernost prisegi Grötsehl Marija mladoženči Žalman Franci pa Cankovi. Mladožena je dosta- j dostakrat razveselila kak ' pesmárída" cankovske cerkve pobožne farnike. Ob priliki njenoga zdavanja njoj želejo, tei, posebno pa celo pevske drüštvo vse.blaženost vhišnom zakoni.
Beltinci. Februara 9. večer je sladko zaspao V, gospodi po kratkoj mučnoj bolezni previden svetimi za SvetstVi blag mladenec g. Balažic Matjaš z Beltinec 27 Iet star. Pokojni jé bio zhačajén mladéheč, prijazen do vsakoga, in pošteni katoličanec. , Vse njegovo živlenje je biióvzornö lepoga obnašanja, vernoga živlenja. Poleg svojega domačega dela se jé jako izobrazo opisavi in vpolitiki. Bio je spoškü van daleč okoli. Vsa njegova Skrb je bila jakostno živeti in lüdstvi pomagati. Dosta se trüdo in delao tudi za naše Prekmurje, da bi spadnolo , k Jugoslaviji. Hodo je sam dvakrat zdelegácijov V Belgrad. Za časa bolse-vizma je živo kak begunec v Jugoslaviji. Tam ise je tüdi trüdo da bi pomagao svojemi lüdstvi. Doma je bil širitel naših »Novin''. Povsod kje se je šlo za čast, Božo in hasek lüdstva je bi, poleg, kak branitel slovenskih pravic. 'Ravno” vtorn časi zdaj se je tüdi oženo, je mislo stopiti v zakonski stan. Iti 10 februara je nakano > stopiti pred Boži oltar z záročnicon okinčóni scmeri. Pa g. Bog ga jé ravno té den pozvao na bolše gustüvanje, dao njemi ' vroke belo deviško delijo štera nigdar nepo-vehne. Zato ga mi vsem prijatelóm in znancom, priporočilno v molitev. Naj g. bog bo smileni njegovoj düši či bi še mogeo kaj trpeti. Žalüje za njega Beltinska fara. Pa je naše vüpanje je te ka de tüdi tam proso za naš, da tüdi mi srečno ta pridemo kje de stalna naša domovina. .Njegov prijatel. Od strani vrednika pa bodi to povedano, ka je pokojni eden iz med tistih, ki je pisao za čase vojske najbolje narodno, eden i zmed tistih, ki so me je iz rok krvoločni boljševikov rešo Bog njemi plačaj to vsmiljenost z večnov vsmiljenostjov. Urednik.
„Murska Straža*, naš sosedni list je dobo novoga urednika v osebi g. Jerébič Franca, písarniškoga ravnitela Gospodarske Zadrüge v G. Radgoni. Zavoljo podraženja papira i Stroškov v tiskarni je narodnena lista za 15 kron podignjena na 22 kron. Vidite Prekmurci! Vse je dragše kak naše Novina. Če drügi listi ne morejo shajati z 15 koronami, do Novine mogle z 12 mi? Če ne dobimo obilno podpore, ge mogoče.
Zveza prekmurskih dijakov.
Naši prekmurski dijaki so hodili na vlado prosit podporo.
 Nešteri jo kravo potrebüjejo, siromaki so, če je ne dobijo, moro svoje včenje pretrgati. I na vladi so odgovorili, da nega fonda za njé. Ne pozabimo te reči. Prekmurje da telikim krüh i lehki žitek, njegovi siromaški dijaki pa nedobijo filer podpore. Dr. Korošec, predsednik jugoslovanskoga kenba, kak je to zvedo, je taki poskrbo za Grüškovnjak Martina 800 K. za Törnar Stefana i Horvat lzidora pa vsakomi 400 K. Ki naše zveze dijake podpira, podpira dobro, krščansko vzgojo. Dare sprejme za nje predsedništvo ravnateljskoga v Črensovcih, Prekmurje.
Razglas.
Da je nej moglo do zdaj prebivalstvo v Prekmurji zavolo zvünrednih razmer primerno odavati živine, se je odločila centrala za živino in mast v Ljubljani organizirati küpilo in izvoz živine z Prekmurja.
 To državno društva bo nastavilo posebne küpce, ki bodo šli po Prekmurji i kupili živino posameznih vésih. Sakši te küpec bode meo posebno legitimacijo z fotografijov, s šterov se bode posvedočo. Za küpilo so izkljüčno pooblaščene samo ete peršone.
Küpec sklene s odavcom posebno pogodbo, pove slednjo ceno za živino in njemi razloži gda in kam ma odavec küpljeno živino prignati. Odavci se da pri toj priliki tüdi kapora, ostalo küpnino pa dobi pri prevzetji živine ceno zplača odavci uradnik od centrale.
Cene za živino določi od časa do časa centrala in jih naznani vsakokrat civilnomi komisari v Soboti, kje se lehko vse pozvedi. Gledoč na težki gospodarski položaj prebivalstva v Prekmurji so se zdaj določile sküpne cene, štere so približno za dve kroni višiše od navadnih cen v ostaloj Sloveniji.
Küpili se bodo biki, krave, jünci, živi in zaklani prašiči, nadale živi in bujti teoci. Küpüvanje perotnine belic, zmočaja itd. se bo, kak de mogoče kesnej organiziralo. 
V Soboti, dne 25. prosinca 1920.
Civilni komisar za Prekmurje:
Berbuč s. r.
Tisk: E. Balkanji Dolnja Lendava.