—    2    —
Luka Svetec f.
V  petek, 21. januarja v jutro je v Litiji zatisnil oči v visoki starosti notar Luka Svetec, ki zasluži, da se ga tudi mi spomnimo z nekoliko besedami.
Rojen leta 1826 blizu Kamnika je v rani mladosti spoznaval razmere predmarčne dobe. Leta 1848. se je kot mlad mož vrgel na delo za boljšo bodočnost našega naroda. Ideje, kterih se je takrat navzel, so ga spremljale kasneje pri neumornem delu za slovenski narod. Dela za narod je bilo takrat veliko, malo pa vstrajnih delavcev. Med temi je bil Luka Svetec.
Deloval je na leposlovnem polju, kasneje je posvetil svoje moči političnemu delovanju, nazadnje pa narodnostnemu pri „Druž-bi sv. Cirila in Metoda." Vse njegovo delovanje je bilo posvečeno sreči svojega naroda. Strankarske strasti ni poznal, bil pa je vedno zagovornik napredka in boritelj za pro-sveto. Neprestano je klical svojemu narodu: „Ne delajmo za se, delajmo za narod! Ne ločitev, ampak združitev bodi naše geslo !"
Bil je glasnik pravic svojega naroda bodisi v deželnem zboru, bodisi v državnem zboru na Dunaju ali na naših shodih. Javno se je priznaval za zavednega Slovenca, kar je bilo v prvih desetletjih njegovega delovanja večkrat celo nevarno in pogubno. V tistih časih je bilo treba velikih duševnih sil, trdne volje, kdor je hotel vztrajati pri delu za narodno probujo. Svetec je bil tak jeklen značaj.
Politični naš program od 1. 1848. je bil: zedinjcna Slovenija. Zanjo so delali naši narodni boritelji z vsemi silami na kulturnem, političnem in gospodarskem polju. Ovire, s kterimi so se imeli boriti, so bile velikanske. A kloniti niso smeli. Tudi Luka Svetec je imel široko odprte oči v bodočnost. Imel je trdno in globoko vero v zmago pravice, zato ni omahoval in obupaval.
V  grob so legali njegovi sobojevniki, ne da bi učakali uresničenja svojih želja. Luka Svetcu pa je bila usoda mila. Dočakal je naše narodne osvobojenje, naše narodno ujedinjenje.