Dr. Fr. J. Celestin: Slavjanska pisma. 605 Somin jo pogleda debelo in vpraša: »Popraviti? Tega ti pa že ne verjamem, kaj si pomenila s to besedo?« Matorka mu sramežljivo zašepne na uho: »I, ovbe, kaj neki — to, da bi se midva vzela; saj se ženijo še starejši ljudje; nobeden naju ni še videl Abrahama.« Somin se zagrohota: »O ti prismojena baba ti, poglejte si jo no, kakovi predpustni obadi jo pikajo na sinovi ženitnini! Toda Bog ve — morda pa res ne bi bilo tako napačno, ko bi se zonegavilo kaj tacega, ali smijali bi se nama strašansko vsi šantjarnejski župljani in še nekateri drugi, ki ne žive pod našim zvonom. E, dajva itak to reč nekoliko premisliti! Bog je združil Gregca z Lenčiko in je odločil morda tudi tebe meni, čeprav si se mi prvikrat skujala.« Iskrica, kojo je vrgla Matorka s ponudbo svojo v Sominovo srce, razgorela se je brzo v živ, neugasen plamen. Predno je minila svatba, dogovorila sta se starca in si dala roke, da se bosta ob meseci poročila. Sijajno je pokazal Koslerjev vodotoč čarobno moč in silo svojo. Komaj dodelan osnoval je dve trdni rodbinski zavezi. Ce bi se zanj ne zmenil tudi noben drug človek, blagoslavljali ga bodo vsaj štirje srečni zakonci slednji dan do zadnjega diha svojega. Slavjanska pisma. Piše dr. Fr. J. Celestin. I. pazil je pač marsikdo, kako v slovanstvu slovanska zavednost rase in — pada, tako da so trdili nedavno resni slovanski rodoljubi, da je ravno sedaj ta zavednost veliko manjša, nego je bila. Visoko smo letali in tudi sedaj še čuje se časih v slovanstvu glas, da bodemo mi prebudili, osvežili, obnovili in prerodih ne samo vzhod, ampak tudi starikavi obnemogli zapad Celo z zapada čujemo iste glasove, ne sicer od Nemcev, ki so vedno jednako brezozirni in krivični proti drugim, ampak od romanskih narodov, posebno od Francozov. Vemo sicer, da Francoze gotovo tudi čisto politične težnje zbližavajo s slovanstvom, vemo, da izvrstni francoski učenjaki in politiki ravno zato resno proučavajo Rusijo in potem tudi slovanstvo sploh. Vemo pa tudi, da je Francoz objektivnejši od Nemca in da je njegovo bistro oko opazilo, da ima Slovan nove, sveže sile, 606 Dr. Fr. J. Cčlestin: Slavjanska pisma. da je Arijec s plemenito dušo: v mladostni neizkušenosti ne hodi še varno na svojem kulturnem poti, moti se in za svoje zmote hudo trpi, padajoč v lastne slabosti in zlobno nastavljene mreže svojih sovražnikov. Ali tudi v največji stiski ne zapušča ga vera v boljšo bodočnost, vera, daje surovo barbarstvo ona germansko-semitska div-jost, besneča proti slovanstvu in sedaj tudi proti romanstvu. Bistri francoski um odkriva v ruski literaturi nov svet, srce mu z živo radostjo pozdravlja življenje polno človečnosti, za katero je ravno Francoz toliko žrtvoval, polno onega čuta za pravico, one, časih le n a pol zavedne pa vedno tople, srca ogrevajoče in um plodeče, svetle in svete vere v človeški napredek v duhu krščanstva. On spoznava, da si je naložilo francosko društvo težek jarem, odkar se je začelo oddaljevati od temelja svojega zgodovinskega življenja, od samega s krščanskim duhom napolnjenega francoskega naroda. Ne spoznavajo tega vsi: preveč se je nalezlo omikano društvo drugih nazorov, vidijo pa, da ljubljena Francija ne more najti same sebe. Lehko to ni: tudi njo je moderni kapitalizem zamotal v svoje krepke mreže, tudi ona ima svoje zlato tele, okoli katerega plešejo sicer najbesneje — židje, ali Francozi jim pomagajo. Izumrle so skoro popolnoma kali narodnega prava, zadušilo jih je rimsko pravo: ono napolnjuje s pogansko trdostjo naše duše in prazni — naše žepe. Ljudje, omikani ljudje, obdivjajo do brezčutnosti: v Irlandiji nad glavami revčekov, ki jih mori vročinska bolezen, podirajo hišice in gonijo krščani — krščane kakor nikdo ne goni živine, ker misli plemeniti lord, da mu bode živinoreja nekaj več nesla ko poljedelstvo. Mi obžalujemo take razmere in se jih plašimo: človek, ki pozna ekonomično življenje, ne vidi, kaj bi moglo, če ne bode pomoči, tudi pri nas zadržati razvitje istih razmer, pri katerih so svoboda, samostalnost itd. za ogromno večino le žalostna ironija. Množi se bogastvo in — pavperizem in sicer ne morda zato se množi siromaštvo, ker se ljudje ne množe razmerno z bogastvom, ampak bolj. Sredstva življenja in vrednosti so se pomnožile, da bi jih spadalo na vsakega posameznika več ko kdaj prej, ko bi jih — dobil. Ali se ni razvila organična pogreška v organizmu socijalnega telesa ? Zakaj navajam to v uvodu v svoja »Slavjanska pisma?« Ker mislim, da ni mogoče govoriti o življenji in razvitji, ako nimamo pred očmi nekih jasno seznanih osnovnih načel in resnic, med katere spadajo gotovo tudi pogoji ekonomičnega življenja v širokem zmislu, pogoji, ki silno vplivajo na ves socijalni organizem, na kulturno življenje sploh, na njegove zdrave in nezdrave pojave. Dr. Fr. J. Cčlestin: Slavjanska pisma. 607 Tu ne mislim pisati razprav: v prosti besedi bom govoril o tem, kar me zanima v slovanstvu. Ali te opazke ne bodo popolne, niti sistematične. Vendar pa se nadejem, da jih bode spajala j e d n a glavna misel ukupnega slovanskega življenja, četudi dobro vem, da to ni lehko; lože je pisati o preteklem ali polupreteklem času kot o sedajnosti. Dnevne strasti so velika ovira napredku: neke slepe, da ne vidijo resnice in jo le po težki borbi spoznavajo, drugim pa, ki jim je resnica in napredek zadnja briga, dopuščajo, da nas slepe s frazami in se tiho smejo, če verujemo sebičnežem. Koliko je takih! Veli se, da je dnevna literatura samostalna »velesila«. Res je velika moč, ali čista — kakor je bila nekdaj — že davno ni več: kar je bilo pravilo, je sedaj bolj izjema. Čim večja in »svobodnejša« je država, tem večja je nevarnost pri razvitji kapitalizma, da ta moč svojo čistoto gubi in postaje le umazana špekulacija in pomočnica ta kih del, za katera sicer še nima posebnega paragrafa kazenski zakon, ali ga bode moral dobiti. Tu deluje kot jako važen faktor ekonomični zakon: znano je, da je produkcija le dotlej mogoča, dokler se izplačuje delo. Ako zarad prevelike konkurencije padajo cene, dojdemo do meje, da se dela »na izgubo« le v nadi, da se bodo cene popravile. Ako se nada ne izpolni, mora se delo ustaviti. Ko bi tak producent ne potreboval mnogo posrednikov, ki mu prodajejo blag6 ne prišel bi sicer propad tako hitro, ali odkloniti bi se ne dal. Tudi časnik je sedaj velikrat najprej in najbolj gospodarsko podjetje, podvrženo konkurenciji, in konkurencija se v obče množi po strogo gospodarskem načelu, dokler ima podvzetnik nado na dobiček. Najnaprednejše zemlje imajo ta tip časništva ravno najbolj razvit, ravno v njih je časniška produkcija največja, vemo pa, da je od neke meje naprej dober vpliv povprek v obratnem razmerji z množino listov: upotrebljavajo se vsa mogoča sredstva, plemenita in neplemenita človeška svojstva, da se podjetje ohrani, in morala odločuje tu prav malo. Ta meja je resnična potrebnost. Ko se ta prekorači, ne more se pravilno držati stvar, kakor je to tudi pri vsaki drugi produkciji. Le nasledki so tu hujši, ker so eminentno moralni. Sicer je v navadnem življenji vsaka konkurencija borba, in v nji na sredstva ne pazijo ravno vestno po strogo moralnih zakonih v zmislu evangeljske izreke: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Ali časništvo ima buditi in voditi javno mnenje, seveda po kulturnem t. j. moralnem poti. Ogromna naloga, ki se z navadno — najmenj z židovsko — špekulacijo spojiti ne da! Ce je prekoračena meja resnične potrebnosti, ta meja, kjer zavlada med časnikarji podkupljivost itd. ali časih pa še 608 Dr. Fr. J. Cčlestin: Slavjanska pisma. veliko prej: neizbežno nastopa špekulacija na človeške strasti in slabosti na zaupanje ali neumnost, in pokvarjenost se širi tudi med čitatelji kakor hitro ali počasi delujoč strup. Originalni amerikanski mislitelj Georges pravi, da je omika le tako dolgo koristna, dokler ni občna. Ali bi to ne bilo po zakonu produkcije in prodaje? Nekaj resnice je v tej trditvi gotovo, popolnoma resnična pa bi bila, če bi bila omika res občna in morala n e bi vplivala nanjo. Ce bi bila omika občna ter bi vplivali na njo: morala, čut pravičnosti, človečnosti: uravnala bi ravno morala tako rezultate občne omike, da bi bili koristni. Je-li pa občna omika v Ge-orgesovem zmislu mogoča ? Delba dela mora biti. Torej si pač občne omike, ki ne bi bila koristna, misliti ne moremo, ako je le spojena z moralo. Priznati pa moremo, da, ko bi se približavala občnosti, posameznik v nekem zmislu, ne bi imel toliko koristi od nje kakor pri manjšem številu omikancev. Omika, če je taka, kakeršna je navadno, ni taka absolutna sreča, kakor se navadno govori. V slovanstvu imamo prav poučnih primerov, da je »omika« brez dvojbe se razširila, sreča in zadovolj-nost ljudstva pa brez dvojbe pala: imen navajati pač ni treba. Omika je ogromen faktor in brez nje živeti in napredovati v borbi življenja ne moremo, ali ona ni sama sebi svrha, kakor se časih resno misli: svrha mora biti sreča narodov, ona sreča, ki jo mora priboriti le globoki čut pravičnosti kot vodilo v življenji, živo prepričanje in vera, da smo na svetu še za kaj višjega, nego da se množimo in da množimo sredstva za uživanje v bogastvu. Divji lov uživanja je ravno po omiki, kakeršna je, dosegel takih razmer, da je pojem prave zadovoljnosti postal nerazumen ravno onim, ki srečo in uživanje najbolj love. Kakor kumirja so postavili omiko gori na žrtvenik, in ni se vprašalo, kam pa gremo s svojo omiko, kaj je njena svrha ne sam6 za nas, ampak tudi za daljne naše potomke ? Ali nam daje, ali nam more dati sama srečo? Kje je zadovoljnost? Brez žrtev v nesebični ljubezni kaj je pravica? Ona ni slepa poganska Temida, temveč je mrtva kakor kamen in si je došla v svojem konsekventnem razvoji ideje prava do znanega: naj se vrši pravo, četudi propade svet, kar je menda čist logični sklep. Ali godilo se je in godi se strašno mnogo krivice, če pravica ni združena z ljubeznijo in p o -žrtvovanjem: v ime prava so robovali narodi, trpeli in trpe velike krivice milijoni, v ime prava padajo narodi v ekonomično in drugo robstvo, sovražijo in ubijajo se medsobno. Ko je 1. 1789. pro- Dr. Fr. J. C&estin: Slavjanska pisma. 609 glasilo jednake pravice, okoristilo se z njimi najbolj prebrisano nearijsko pleme, ki tudi prepire, sovraštvo in boje med narodi vodi in rabi na svojo korist. Ponosni govorimo: svobodni smo in jednaki pred zakonom. A1 i kaj je svoboda, če ne daje mogočnosti, da poštenjak mora preživeti sebe in svojce brez prevelikega siromaštva, trpljenja in obupavanja? Sto let bo kmalu, kar se je proglasila svoboda, jednakost. Mnogo je bilo borbe za to geslo, mnogo izprememb v življenji narodov, ali ostalo je le geslo, četudi je dobilo moč zakona, ker v življenji se uresničilo ni, in ko bi oni navdušeni branitelji in propovedniki »človeških pravic« vstali in si dobro pogledali sedanjost, rekli bi težko, da se je do sedaj mnogo doseglo: mesto prejšnjih vezij videli bi druge, ki bodo v svojih nasledkih, če se pusti svobodni razvoj, še hujše. Mislili so, da sejejo čisto pšenico, pa je pognalo med pšenico toliko plevela, da more veseliti to le — plevel: sejali so brez blagoslova one ideje, ki že tako dolgo uči samozatajo, ljubezen, požrtvovalnost. Razprava načel je potrebna tudi slovanstvu, da vidimo, kak pot smo prešli, kje smo in kam gremo v bližnji bodočnosti, in zato naj bi bila po mogočnosti praktična. Da se je ravno pri nas avstrijskih Slovanih v tem zmislu v obče malo govorilo, krivo je pač to, da smo še vedno v dobi posnemanja, vršečega se kraj težke borbe za obstanek. In vendar bi bilo jako važno, da nam je to vprašanje bolj jasno: obvarovalo bi nas mnogih zmot, kazalo nam sredstva za vspešen, soglasen napredek na temelji neznanih slovanskih idejalov in zmisla dosedanjega razvitja. Najvišji naš verski idejal bi nam moral biti sicer jasen, ali kdo ne ve, da nam ga temne mogočni vplivi tujega in lastnega življenja? Jasno razumevanje nalog bi nam prihranilo mnogo nepotrebnega dela in zmot, delalo bi posnemanje — kolikor je potrebno — veliko bolj koristno. Odpalo bi samo po sebi mnogo tega, kar nas deli. Osebni, večkrat neupravičeni zahtevi bi imeli menj prostora, več pa prava vrednost in zasluga, naš duhovni zrak bi se bolj očistil, one otrovne glivice človeških slabostij bi se menj zalegale in razvijale v narodnem organizmu, in uveti za zlogo bi se množili. Sedaj pa vidimo, da časih aspiracije kake slovanske inteligenci]'e niso v nikakem razmerji z njenimi silami in silami njenega naroda. A ker se jih trdovratno drži in celo misticizem zove na pomoč, ne more se umiriti od večnega trzanja, očevidno trpi škodo in najivno priznaje n. pr.: »Naš narod — govorimo samo ob inteligentnih 39 6io Dr. Fr. J, Cčlestin; Slavjanska pisma. slojevih— ima mnogo temperamenta, idejalnega poleta in rad brezobzirno drvi naprej, ne pazeč na fizične, matematične zakone moralnega, naravnega razvitja. Naš narod misli, da ima že od narave (!) pravo na neko narodno večjo veljavo.« Dober je ponos, ali bode naj slovansk in realen, osnovan na resnični narodni moči, ne na otročji domišljiji, v kateri je že marsikateri naš dober slovanski brat mislil, da bode zgodovina kar stala in pustila, da se brez težave in brez vsestranskega, resnega, dolgega dela razvije bratec in postane slaven in velik, in strašno potolče neprijatelje, pa tudi svojega slovanskega brata, če kar ne poklekne predenj, ali pa tudi, če — poklekne: za večjo slavo, se ve, mora biti mesarjenje. Občutljiv pa je kandidat bodoče take slave strašno: po belem dnevi in v tihi noči vidi, kako mu vse okoli zavida bodočo srečo in slavo, najbolj pa rodni brat, in v srce se mu vgnezdi kraj domišljave slavohlepnosti nezaupnost proti bližnjemu, zavidnost: duševna njiva take inteligencije je pripravljena za ono žalostno seme, ki posejano bujno rase in rodi sovraštvo in ono slepo strast, da je belzebub boljši od rodnega brata. Narodna masa tega ne umeje, ali mora molčati in trpi, trpi: mesto belega kruha napredka dobiva trd kamen človeških zmot. Veseli se pa pravi sovražnik. V kot potisnena, zasramovana joka krščanska bratska ljubezen, joka resnica, naša najzvestejša, najboljša voditeljica v življenji. Imel sem prijatelja. Njegova pamet je bila veliko večja ko njegovo telo. V domovini se je cedil med in teklo mleko. Dobra božja roka je bila odprla nam vrata sreče: stopili smo ponosno v njen hram. Srečni smo bili v domovini, na one, ki niso bili, smo pa — pozabili: »Dobro jutro, dobro jutro, dragi prijatelj,« pozdravil me je nekoč moj dragec, »kako ti, kako ti?« Odgovoril sem mu, da mi je dobro, pa, grešnik, nisem povedal polne resnice: bolelo me je — kurje oko in pa skrb, ko sem videl, da je moja verna duša nenavadno bled. In za to sem ga vprašal, kaj mu je? Odpal mi je kamen od srca, ko me je potolažil: »Nič, nič! Bilo nas je sinoči društvece skupaj pri časi rujnega vinca, in živo smo se razgovarjali in veselili, da se pri nas cedi med in teče mleko. Zakaj tebe, filister, ni bilo ? Videl bi bil« — in tu je prijatelj malo bolj tiho govoril — »kako smo po polnoči napravili auto da fe in svečano sežgali oni vražji časopis, ki nam očita, da sedaj, ko se pri nas cedi med in teče mleko, premalo mislimo na druge. Prosim te, prijatelj dragi, kaj nam mari, če nje stiskajo? Mi smo mi! Oni pa naj si napravijo, da se jim bode cedil med in teklo mleko. Mi jim ne zavidamo, basta bastanza!« Moj pri- Dr. Fr. J. Cčlestin: Slavjanska pisma. (>ii jatelj si je pri teh besedah trebušček pomolil naprej, glavo dvignil kvišku in nogi junaški razkoračil, zlata dušica, da sem jasno videl, da je vsako ugovarjanje nepotrebno. Odšel sem: kurje oko pa me ni bolelo več. —¦ Ako pogledamo slovanstvo v celini, vidimo le preveč iste slabosti, katere tako dobro pozna naša zgodovina: ozko sebičnost, lehko-umnost in nezlogo. Posebno je lehkoumnost še vedno velika in opaža se tem bolj, ker vendar moramo priznavati, da je slovanstvo prebujeno, kakor ni bilo nikdar, da bolj ve ko prej, kaj bi imelo delati. Ali za delo je treba ne samo uma, ampak tudi trdne volje in ta je v življenji v obče važnejša od uma. Brez nje je um mrtev, trdna volja pa tudi um budi in si ga odgaja za dobrega pomočnika. Časi se zdi človeku, da je slovanstvo še vedno kakor otrok, ki se hoditi uči: vidi in ve, kako hodijo ljudje, ali sam vendar ne more prav, najmenj pa, če hoče moško hoditi, ko starejši brat, pa pada in se — joče. Opazili so starejši bratje slovanstva, da se mi ravno s tem odlikujemo, da hočemo hoditi kakor oni. Da je v tem mnogo resnice, vemo in čutimo tudi mi, pa bi — vsaj nekateri izmed nas —¦ radi, da hodimo svojo, boljšo pot. Ali ravno tega se sosedje nekako boje: vidijo, da se je slovanstvo pomnožilo in ojačalo, da se budi in — stoji na svetu kot uganka za zapadni svet in — za nas same. In s podvojeno silo starega fanatizma, brezozirne sebičnosti in — strahu trudijo se naši neprijatelji, da to uganko rese na svojo korist. Otroci drage matere Slave smo pa — otroci in mislimo, da čeravno ne poje sovražnikova Šiba, je vse dobro in si moremo mirno malo poigrati, oblačiti se v obleko starejšega evropskega brata in smešiti se na svojo veliko škodo, ker ta zapadna obleka je stara. Ne marajo je niti tam. Mi pa jo oblačimo, oblačimo: tu nam je preozka, tu preširoka, povsodi pa se lehko trga starina, katero pa plačujemo drago, da nas boli um, srce in — žep narodnega blagostanja. S tem nesrečnim žepom je posebno hudo: tujci ga imajo že precej v krempljih: »Die Manichaeer, traun, Halten unsere Ducaten in ihren Klau'n!« Ali zgoditi bi se moglo, da se dobro probudi in osvesti slovanstvo ravno stisneno v manihejskih krempljih, in da se bode moralo — kakor že začenja — dobro čistiti in otresati, da se mirno po zakonu reši manihejskih — ušij: tudi to bode velika, kulturna naloga. — Dr. Fr. J. Celestin: Slavjanska pisma. 679 Jednajst ura odbije, pridejo noter tudi hudi duhovi, za mizo sedejo, vzemo karte v roke in začno igrati, pa tudi temu rečejo, naj gre, »saj ti nas ne boš vigral kakor tvoj brat,« On vstane in gre, pa kmalu niso imeli več denarjev. Prosijo ga, naj bi jim jih posodil, pa jim je dejal: »Če nimate denarjev, pa nehajte igrati!« Drugi duh mu reče: »Ce tri večere v tej izdani graščini ležiš in z nami igraš, pa vsak večer vigraš, rešiš jo in dobiš, da boš potlej tukaj kraljeval« On je pa res bil tukaj vse tri večere, in vsak večer je duhove vigral. Tretji večer so mu pa dejali: »Nocoj je pa tvoja smrt, ker nam tako prevzetno in ošabno odgovarjaš!« Pa so ga začeli mučiti, kmalu je začela ura biti polunoči, in duhovi izgubijo svojo moč. Pa je imel mir. Leže v posteljo ter sladko zaspi. Zjutraj, ko se dan naredi, vzbudi se in vstane; pogleda okoli sebe, vse vidi novo, veličastno, krasno, kakor v kraljevi palači. V tem prideta dve kraljičini noter, zahvalita se mu, da je bil tako pogumen, »da si nas rešil, zato pa, katero hočeš lehko izbereš za ženo.« Potem napravijo zaroke, in kmalu poroko in ženitnino, na kateri ni bilo veselja ni konca ni kraja. Srečno veselo je kraljeval, ker je imel dosti denarjev, do svoje smrti. — Vsi trije bratje pa niso vedeli jeden za druzega, kako kateremu gre, živeli so srečno na zemlji vsak do svoje smrti. Slavjanska pisma, Piše dr. Fr. J. Celestin. II*) esno je življenje: ono ni le dolina solz, še menj pa je srečna zemlja večne radosti in ne bode — nikdar. Brez dvojbe je življenje v obče težka borba: za svoj obstanek mora se boriti vse živo do najnižjih organičnih vrst. No v ega tu ni nič: učenjaki so sedaj stvar le bolj sistematično pojasnili, in širjemu občinstvu se v je zdelo, da so mu odkrili kar čisto nove resnice, nov svet. Človeške strasti so dobile večji prostor in neko upravičenost, vse plemenito pa, za čemer so težila tisočletja in uživala najlepše veselje v dosegi le jednega dela tega, kar nas povzdiguje ter je bil, je in bode *) V I. pismu je popraviti nastopne tiskovne pomote: Na 609. strani v 6. vrsti od zgoraj stoji mora, namesto more, » 609. » v 16. » » zdolaj » neznaniti, nam. seznaniti. 68o Dr. Fr. J. Celestin: Slavjanska pisma. največji ponos človeštva: vse to je izgubilo nekaj svoje cene. Naše moralno obzorje jelo se je temniti: trdosrčna sebičnost smelo povzdiguje glavo in hiti v oni vrtinec strastij, kjer ni sreča doma. Prava sreča je tudi naša korist, in globokomiselni možje n. pr. J. St. Mili, ki je pisal o načelu koristi, da vlada na svetu, niso mislili ozke tri-vijalnosti, ki prezira moralo in le Z3 slepo srečo drvi: oni niso izključili, mari zahtevali ljubezen do bližnjega, niso izključili naše vere, naših-nad. Ali površna trivijalnost tega ne umeje, in večkrat najmenj ravno tedaj, če se šopiri pod zastavo modernega napredka, onega sijajnega, zunajnega napredka, ki ga navadno gloje črv nestalnosti, neomejene, divje sebičnosti. Taka sebičnost uničuje socijalni red, četudi v liberalnih frazah obeta svobodo in bogastvo, širi pa pokvarjenost in liberalno hinavstvo, množi število bogatih lenuhov ali pijavek, siromaštvo mas in — bajonete. Vse to vpliva tudi na mlado slovanstvo ter je strupi in slabi, najbolj seveda inteligencijo. Sicer pravi dober poznavalec (Mackenzie Wallace), »da ne ve na svetu za drug človeški razred, ki bi rajši prejemal človekoljubne ideje, kakor ruski omikani stanovi«, in to nas veseli in tolaži, ali nas ne sme utopiti v morje lene fraze o slovanskih vrlinah in krepostih: vsaka krepost potrebuje hrane, dane opeša, fraza pa goji le po vršnost, oholost in zatira pravo vrednost. Slovanstvu je že mnogo škodila. Človek si jo igraje prisvaja, ponaša se ž njo, kakor s čistim zlatom, navdušuje se za njo, v kakor vidimo. Cisto zlato resnice in prave omike je le plačilo za dolgo, resno, pošteno delo. Tako delo uči človeka, da spoštuje samega sebe in druge, ki so vredni: ono oplemenjuje duh in srce, varuje zmot, ubija stoglavega zmaja človeške pohlepnosti. Ko bi delo bilo naš slovanski idejal, storilo bi slovanstvo odločen kulturni korak, našlo bi samo sebe v stalnem napredku negospo-dujočih razredov — kakor je to bilo in je v obče na zapadu — ampak vsega slovanskega sveta do najnižjih razredov, oni korak, za katerim teže najboljši ljudje tudi na zapadu. Vsestransko delo bi omejilo do mej potrebnosti in vodilo bi špekulacijo, odstranilo bi pogubni parasitizem: sedanje oderuštvo in robovanje narodov in držav kapitalizmu sploh. Gospodujoči kapitalizem je s pomočjo pravnih verig postavil vse zapadno društvo na drugo podlago najprej in najbolj v gospodarskem življenji. Novejši izumi mu močno pomagajo, izumi, ki so ponižali zaslužek mas. Mašine so moškega odstranile od marsikaterega dela in vzele si ženske in otroke tako, da vsi skupaj ne zaslužijo časi toliko, kolikor je prej zaslužil oče sam. Dr. Fr. J. Celestin: Slavjanska pisma. 681 Moderna produkcija ponižala jim je zaslužek do minimuma bivanja. Zato je mogel reči J. St. Mili (v načelih polit, ekonomije), »da ne vemo, če so vsi dosedanji mehanični izumi olajšali vsakdanji trud le jed neg a človeškega bitja.« Mi sami vidimo, kako vidno pada blagostanje mas, in stari ljudje nam pripovedujejo o življenji pred letom 1848. stvari, ki se nam skoro neverjetne zd6, ali imamo mnoge nedvojbene pismene dokaze prejšnjega večjega blagostanja mas. Površno pa bi sodil, kdor bi mislil, da so si narodne mase same temu krive, da ljudje sedaj ne znajo živeti skromno, da niso več tako pridni, ko so bili itd.: temeljni vzrok je v tem, da se je premenila podlaga, vse drugo je postransko. Kapitalizem je za dobiček že dolgo uničeval človeške čute, on je ploskal in ploska, če se preliva nedolžna kri, kakor je to priznal dober kristijan "VVilliam Howitt: »Barbarstva in strašnih nasilij tako imenovanih krščanskih plemen v vsakem kraji sveta in proti vsakemu narodu, ki so si ga mogla podjarmiti, ne nahajamo v nobeni dobi svetske zgodovine, pri nobenem plemenu, tudi ne pri najsurovejšem, neusmiljenem in brezsramnem.« Nekoliko se pač smemo tolažiti mi, da so ravno v angleškem parlamentu večkrat poudarjali trezni ljudje in dobri domorodci, da so Rusi Angležem najbolj nevarni v tem, da si znajo pridobiti zaupanje tujih plemen, ker po svojem značaji niso oholi in ne prezirajo »nižjega človeka«. Da, sedaj moremo še reči, da kristijanski čuti žive v slovanskih masah, ali tajiti si ne smemo in ne moremo velike nevarnosti, ki je v tem, da posebno k nam manjim prodirajo duševni in gospodarski vplivi, ki nam narivajo težko borbo za obstanek, pa tudi že časi žalostno obupanje nesrečnežev brez lastne krivnje. Ali se morda motim ? Kako sladka tolažba bi bila taka zmota! Skrivati pa si svojega stanja ne bi smeli. Pa vendar imamo v slovanstvu dosti primerov, da se rodoljubi resnice boje. Ali še bolj žalostno pa je, da gola sebičnost posameznikov kar preganja resnico celo — tujcem na ljubo in korist kot pokorna igrača njihove ohole sebičnosti. To so žalostni znaki naše nezrelosti in nestalnosti. V svoji celoti jih slovanstvo sicer odločno obsoja, obsoja glasno pred svetom zaslepelost ali pokvarjenost, in to je najmenj, kar mora storiti. Naša vest mora biti budna, občutljiva za vsako zmoto. Ako lju bežen pravice in vsega plemen ite ga ne prešine slovan-stva, ako ga ne napolni energični prezir in sovraštvo vsega, kar nasprotuje plemeniti ljubezni in pravici, kaj bodemo storili zase in za človeštvo, zakaj je dal Bog, da »Največ sveta sinovom sliši Slive«, da stojimo tu »na strah vragam« mi, ki krivice ne želimo nikomur, 682 Dr. Fr. J. Celestin: Slavjanska pisma. a želimo in zahtevamo le pravico zase, da moremo mirno, kulturno napredovati ? Vemo sicer, da smo še nezreli, nestalni, da je ne prijatelj posejal ljuljiko med našo pšenico in se veseli, če smo nezložni, če nam rane krvave, ali zdravi kulturni napredek je naš prijatelj: on nas osvobaja, on nas primlje ko mlajše brate v svoje kolo in se ne boji o belem kulturnem dnevi — nočnih strahov. Le sami se ne smemo zapustiti, ne smemo cepiti in drobiti svojih teženj na svojo škodo in na radost neprijateljev. Zapuščamo se pa, če se pogrezamo v svoj plemenski mikrokozem, in mislimo, da smo veliki, pa nečemo videti drugega sveta, ki nas pomiluje ali se pa - smeje in nas izrabljuje, kolikor samo more. To je naša velika slabost. Mi stopamo v kolo omikanih narodov sedaj, ko pri njih samih duševna produkcija gubi oni produktivni sklad celotnega razvitija z jedne strani za to, ker strankarski interesi to zahtevajo, z druge pa za to, ker ogromna produkcija vodi k fragmentarični specijalizaciji tako, da tak fragmentarični specijalist gubi preglednost celote in vrednosti lastnega dela za to celoto: tiskajo se potem pri narodiči, ki kakor lačen kruha potrebuje dostopne, razumljive in koristne za narodno življenje duševne hrane, stvari, ki so s stališča fragmentarične specializacije morda učene, ki pa — jih niti VioooVo inteligencije ne čita. Take specijalizacije pa se poprijemljejo mnogi, ker se »med svojimi« najlaglje dobi glas »učenjaka«, čeravno je stvar tako dolgočasna, neprobavljiva in pisana s tako visoko učeno važnostjo, da, ko izleže med »učeni svet«, za »pet kriščevih ran« ne dobiš človeka, ki bi se žrtvoval in jo čital ter napisal nekaj o nji. Moraš lepo sam sebi peti — slavospev, ali pa mora brez njega stvar utoniti v veliko morje pozabljenosti, dokler se ne najde zopet specijalist, pa jo radi »pregleda literature predmeta« izvleče na dan, da se koj pozabi stvar in pregled itd. do poznih rodov. Korist takega dela je = o, škoda pa velika, ker tako delo odvrača od silno potrebnega produktivnega narodnega dela. Le fraza dobiva, če se sodi bogastvo literature po številu knjig in razprav ter njihovih naslovov, dobivajo oni, ki svoje glave polne s praznim učenim napuhom. Kdor bi se hotel napiti iz tega studenca, godilo bi se mu kakor čudaku, ki bi v suhi puščavi čakal iz suhega peska hladne vode. Naši slovanski učenjaki se pač ne bi smeli odlikovati s štetjem peska v Sahari. Ni to naš mož, ki hvali tuje narode, za slovansko preteklost, sedanjost in bodočnost pa nima zmisla: vse to se možu ne zdi zanimivo, ker niso tujci mnogo napisali in nahvalili se o tem. S Dr. Fr. J. Celestin: Slavjanska pisma. 683 tujimi vzori stopa v resno življenje, z njimi živi in dela, če kaj dela za narod. Ravno to je velika krivica naši nestalnosti, vsled katere, četudi delamo (v tujem duhu) ne moremo najti dosti trdih tal pod seboj, tal, na katerih bi se našlo vse slovanstvo neglede na razlike, zgodovinskega razvitja, j edino na katerih je mogoče stalen, slovansk napredek. Slovanska vzajemnost je ona beseda, ki bi bila čisto zlato, ko bi v slovanstvu oživela. Ali do sedaj nas preveč odvračajo od pravega pota tuji vplivi in lastne slabosti. Toliko smo pa vendar napredovali, da smo si vedno bolj v svesti tega pota, najbolj pa v stiski in nesreči: malo čuden, pa čisto slovansk je ta pot k vzajemnosti, trnov pot trpljenja, bridkih izkušenj in nesreč. Najdalje od vzajemnosti so še vedno Poljaki, ki so za Du-chinskim dolgo trdili in deloma še trde, da so Veliko-Rusi turansko torej neslovansko pleme, ali pa, da so Poljaki izbrani narod med narodi. Kdo bi jim tega ne želel, da le vidi pogoje za to! Ali šovinizem in slepo sovraštvo ne delajo izbranega naroda: »Tam, kjer šovinizem išče naslona samo v preteklosti in v nezdravih slikah domišljije: samo je neumen in gnusen.« To so ostre ali resnične besede tudi nam dobro znanega prof. J. Boudouin a de Courtenav (Z powodu jubileusza prof. Duchinskiego, Krakow 1886), ki poljski narod'gotovo ljubi. Trezni poljski časopis »Kraj« pa priznaje, da je bila v nesrečen čas izrečena ideja, »da smo mi (Poljaki) izbrani narod.« Kako so laskali Poljakom, nekateri iskreno, premnogi neiskreno le za to, da jih odvrnejo od slovanstva in jih — laglje uničujejo. Nesrečni roman-tizem poljske inteligencije je poljskemu narodu silno škodil: ravno on mu je po razdelitvi Poljske na to nesrečo potisnil na mučeniško čelo še trnov venec. Verski fanatizem pa je žalibog rad podpihaval ta ro-mantizem, kakor to priznavajo mnogi, pa tudi poljski zgodovinar Bo-brzinski (Dzieje Polski w zarvsie), ki čisto iskreno in brez navadnega poljskega doktrinarizma opisuje »vso nesrečo, ki so jo zakrivili jezuitje društvu in državi, ubivši svobodo misli, razvivši verski fanatizem, po-stavivši korist Rima nad narodno korist, kar je gotovo tudi pospešilo pad Poljske.« Bridke besede! Poljaki so se tedaj najbolj zmotili, ko so začeli prenašati svoje središče iz zapada tja na slovanski iztok —radi borbe s pravoslavjem. Ta žalostna, tudi krvava borba kristijana proti kristijanu je laskala polj skemu samoljubju in tragični lahkoumno'sti, s katero so v tej borbi zanemarjali vitalne svoje politične in gospodarske interese cepili se od svojega naroda, ki vsega tega ni razumel, cepili se pod tujimi, posebno francoskimi vplivi tudi med seboj, ker je bilo med 684 Dr. Fr. J. Celestin: Slavjanslca pisma. njimi mnogo prostomiselnikov (celo prostih zidarjev), ki so borbo s pravoslavjem veli le s čisto političnega stališča. Tako so izgubili Poljaki čvrsto podlago v nedvomno poljskih zemljah, a med Malo- in Belo-Rusi ter Litovci je niso mogli dosti pridobiti in utrditi. Ali utrdili so si povsodi element, o katerem Balucki v svoji povesti: »Zidowka« (War-szava 1886) piše z živim realizmom tako, da čitatelj vidi, da se se-mitsko pleme s poljskim narodom stopiti ne more in sicer tudi za to ne, ker tuje pleme samo tega ne želi, četudi časi drugače govore. Tega si poljski rodoljubi gotovo niso želeli in si ne žele: oni bi z veseljem pozdravljali vsako sočutje in sodelovanje poljski stvari in so si mnogo obetali od združenja domoljubja in kapitala. Pojedini slučaji domoljubne požrtvovalnosti so jih motili. Motimo se v obče preveč lehko, najlaglje pa oni, ki postanejo »samostalni«. Sosedne velike države si lehko pridobe pretežen vpliv in ni fraza, če se govori, da se državica veliki državi sama vspešno vpirati ne more, če mogočna soseda hoče rabiti vsa — četudi mirna — sredstva, ki jih ima. Ce so si interesi nasprotni, ali pa tudi, če vladajo politični predrazsodki, da se »mali prijatelj« ne sme ojačiti: rabijo se vsa sredstva za pridobitev vpliva: budi se posebno vspešno pripravni šovinizem, ker ljudje se ga napij6 kakor opija ter se strastno radi naslajajo — domišljijami, ali pa prebrisanci zlorabijo do-mišljano zaupljivost svojih sodržavljanov za svoje osebne interese. Iz sanjarij se prebujajo zaupljivci s težko glavo in praznim žepom: dobri prijatelji so poskrbeli za slan račun od milostivo dopuščenih sanjarij in so zadovoljni, če dobivajo od narodne dojne kravice — smetano in sir, sirotka pa ostaje narodu, da more »sijajno in slavno« napredovati, ker je svoboden, moder in strašno — kulturen, da je le misel o slovanski vzajemnosti in podpori težek greh in razžaljenje za takega kulturnega velikana. Ce se med seboj kavsajo in sovražijo radi sirotke, ki je bila milostivo ostala narodu, to nič ne de: saj je kulturna ta borba in to sovraštvo, in omikani, napredni prijatelji ponavljajo jim dan na dan, da kultura cvete pri njih »z nenadejanim sjajem« in da jo radostno pozdravlja ves zapadni svet. Novi, oslepljujoči sjaj privlača cele tolpe kulturnih navdušenjakov: dragi gostje slovanske gostoljubnosti dobivajo žlice in posedajo okoli sklede uboge narodne sirotke in so tako ljubeznivi, da jedo, jedo, četudi narod — nima kaj jesti. Nikoli pa se ne sme dogoditi, da lačen siromak, ki nima žlice in ne sedi za mizo, poprosi tudi za se malo sirotke: to bi bilo strašno barbarstvo, strašen udarec kulturi. »Kaj, da bi se drznil kulturni divjak na kaj takega ? Ne, to ne sme biti! Mi vržemo predrznega bar- Dr. Fr. J. Celestin: Slavjanska pisma. 68S barja na kamen našega kulturnega mlina, zmeljemo ga v droben prah in razsipljemo grešni njegov prah z groznimi kulturnimi kletvami na vse štiri strani širokega sveta. To naj ve, to naj si zapamti raztrgani berač (njegova smetana in sir pa sta jako dobra), ki od naše velike milosti dobiva, če že nič drugega, vsaj — zrak, dober kulturen zrak. In človek je v svojem domu, kraj svoje mize ponižen in pokoren — berač, in je srečen, če dočaka milost, da sme pri vratih gledati, kako drugi jedo iz njegove sklede njegovo jed. Saj to je blag, kulturen zakon, on to ve, in je srečen, srečen! Srečni pa so tudi dobri gostje za njegovim stolom, in četudi so zelo lačni plemeniti možje in še bolj žejni, spomnijo se vendar časi tudi gospodarja, ki ne je in ne pije, ker — ne sme, spomnijo se, da so mu bili velikodušno prepustili nekaj čistega kulturnega — zraka in za »desertom« vstaje med njimi in govori učeni predstavitelj človekoljubnih teženj, govori goreče, prepričevalno, da zahteva čast tisoč- in tisočletne kulture, da ona ne pozabi barbarjev, če so lačni, ter jim iz dobrega čisto čistega kulturnega zraka, samo zraka, da si siromaki želodca ne pokvarijo, izpeče kruh in da jim iz njega curi blag studenec kulturne — vode, da napredujejo vse dalje in dalje, dokler ne dosežejo one idealne kulturne stopinje, da bo vsak iz njih imel — iz čistega kulturnega zraka pečeno pišče v svojem lonci. — Gospodar za vrati čuje svojo bodočo srečo, in se v blaženstvu topi pa lakoto trpi. Pravo mu je, zakaj pa trpi! Ne motimo se: nas še ne spoštujejo, ker ne vidijo dovolj realne moči, ne vidijo jasne, jedinstvene kulturne težnje in — dela. Ko bi slovanstvo imelo že jasno tako težnjo, da bi ona naše kulturno delo objedinjavala in dajala mu odločen smer in zmisel: takoj bi se rešilo mnogih in najneznosnejših nasprotnikov, ki se sedaj zale-tujejo v nas kakor komarji. Mislijo si: motimo jih, sipljimo klevete na klevete, zadržujmo njihovo razvitje, kolikor in dokler le moremo: to zahteva naša čast in korist. Ce vspejemo le še nekaj desetletij, bode tudi to za nas velik dobiček. Teorije v borbi za obstanek napolnjujejo naše nasprotnike z divjo, brezobzirno energijo in ono lokavostjo, za katero je sposoben le človek brez moralnih načel. Mi pa verujemo, da pravica ni prazna beseda, mi se nadejamo, da nas bode ona vodila in jačala, ona .nam dajala vstrajnost v borbi, in kazala nam najboljša, najkultur- f v nejša sredstva, da si pribori slovanstvo človeške pravice. Cim brez obzirnejši in nemoralnejši so naši nasprotniki proti nam, tem menj bodo imeli trajnih vspehov, tem bolj zahajali v gnili zrak pokvarje- 686 Dr. Fr. J. Celestin: Slavjanska pisma. nosti, tem hitrejši in večji bode naš vspeh, ako slovanstvo uvidi jasno svoj položaj, ako si za vodilo vzame delo in krščansko načelo, ono načelo, ki bode tudi zapadu, v katerem brez dvojbe vre in kipi socijalno vprašanje, dalo moč, da pripomore njegovemu kulturnemu rešenju in se zopet postavi na temelj zdravega razvitja brez pogubnih kraj nosti j. Brez borbe pa si slovanstvo tega načela ne bode očistilo zgodovinskih peg, ki so se ga poprijele, ne bode se ubranilo prodirajočemu si zapadu brezverju ali pa oni verski intoleranciji, ki je v preveliki gorečnosti in brezobzirnosti zakrivila j ako mnogo zla. Brez težkega dela in borbe na vsakem kulturnem in političnem polji slovanstvo ne more napredovati v svojem duhu kakor poseben tip. Mi se načelno ne delimo od zapada, ali vidimo, da je slovanstvo kakor celota živelo in razvijalo se drugače ko zapadni svet, da se v zapadnem slovanstvu v obče niso iz narodnega življenja razvrli društveni obliki, kakor jih vidimo v zgodovini, ampak so nasledki posnemanja zapadnega življenja ter so ravno pri Cehih in Poljakih, t. j. pri onih narodih zapadnega slovanstva, ki so svojo individualnost v zgodovini brez dvojbe najbolj razvili, rodili plod, ki jasno dokazuje, da elementi življenja teh narodov vendar niso bili in niso samo zapadni, da je tu bilo nekaj odločno svojega, slovanskega. Ti zgodovinski pojavi so n. pr. husitstvo in češko moravski bratje z jedne, z druge strani pa poljska demokratija plemstva. Da ni kulturno vspelo nI jedno ni drugo, tolmačimo si lehko tako, da so se tu slovanski in zapadni elementi mešali tako, da niso mogli prevladati nI jedni, ni drugi, pa je ravno to prouzročilo nevspeh v slovanskem zmislu: pri čeških bratih vidimo težnjo za duhom krščanstva, kakor ga imajo evangelija, pri husitstvu in poljski demokratiji pa je bila slovanska ona težnja, da se ne razvija zapadno feudalstvo tuja, neslovanska, pa je bila izključnost, ki se je bila razvila glede »chilopov«, ki so bili tlačani po zapadnem obliku. Da je tudi ostalo zapadno slovanstvo bilo ohranilo si do sedaj precej svojega, mnoge pravne običaje in ustanove n. pr. dedno pravo, zadruge itd. stori marsikaj posebnega: vse to so jasni elementi posebnega tipa. Pa tudi prebujenje in razvijanje zapadnega slovanstva v novejšem času vrši se na svoj način, kakor vsak lehko vidi, tako, da je pač glavna črta tega razvitja: prebujenje vsega naroda kakor jedne organične celote, česar pri zapadnih narodih ni, kjer sta delavec in kmet vedno stala in stojita na strani. Andrej Fekonja: Duhovniki slovenski pisatelji. 687 Da ima vse pravoslavno slovanstvo s v o j tip, je pač vsakemu jasno. Smemo torej v obče trditi, da je po vsem svojem razvitji in značaji slovanstvo poseben kulturen tip, ki sicer nima še popolnega kulturnega jedinstva, ki pa kaže daje to jedinstvo mogoče in da seuveti zanj veselo m nože z našim probujenjem in jačanjem —^brez vseh strahov, ki si jih zlobno izmišljujejo sovražniki, ker imajo slabo — vest. Duhovniki slovenski pisatelji. O proslavi književne petdesetletnice Davorina Trstenjaka. Spisal Andrej Fekonja. lavjanski vladika prevzvišeni Josip Juraj Strossmayer pravi v svojem pismu do ljubljanskih bogoslovcev dne 18. feb. 1885.1. med ostalim: »Meni su brača Slovenci vele mili, a navlastito neumorni svečenici Slovenije, koji s ponosom mogu gledati na svoj rad; jer samo njihovim trudom je slovenski puk probudjen i pro-svjetljen.« — Pač lepa, dotičnike jako časteča svedočba od strani najslavnejšega sedaj živečega cerkvenega poglavarja Slavjana. No, zaslužnega delovanja v slovenskem ljudstvu našim duhovnikom tudi pri nas nikdo ne zanekuje; temveč splošno se priznava znamenitost duhovščine slovenske v narodnem oziru. Mislim torej, da mi se ne bode zamerjalo, ako v naslednjih vrsticah nekoliko izprego-vorim o posebni stroki duhovenskega poslovanja: o duhovnikih kot slovenskih pisateljih*). Čast vsem pravim domoljubom slovenskim, katerega koli stanja in zvanja, od najstarejših pa do naj- - "t v novejših časov! Živeli vsi pošteni delavci na književnem polji našem : pesniškem, pripovednem, naučnem, znanstvenem! Slava vsem buditeljem in prosvetiteljem, kateri so se trudili in se trudijo, da bi po možnosti ter kakor si bodi koristili našemu narodu! Govoreč posebej o duhovnikih slovenskih pisateljih pak hočemo najprej kratko pregledati aj njih raznovrstno delavnost na tem polji; zatem preiskati b) temu njihovemu poslu nekatere glavne razloge; a naposled še povedati c) nekaj za na-daljno književno delo njihovo. — Ker so si naši duhovniki za slovensko književnost in ž njo za prosveto narodno pridobili res mnogo zaslug, zato je gotovo vredno in dostojno, da se tudi tega primerno spominjamo; in to zlasti še letos, o književni petdesetletnici staroste *) N011 »Cicero pro domo sua«, sed facta loquuntur!