193 Naravoznanske stvari. Prikazen na Golem. Pod tem naslovom priobčile so „Novice" na 18. listu preteklega leta 1877. popis barvorobne podobe v megli — ,,glorije" — ki se vidi Da Golem. Ta „glorija" je redka prikazen. Preteklega leta bila je videti samo 4krat, in sicer: 24. dne maja, ob pol osmih, 26. maja ob 3/4 na 9., 10. avgusta ob 7. in 15. avgusta ob 8. uri zjutraj; letos pa 2krat meseca aprila, in 2krat meseca junija. Megla sicer nastopa, pa samo sever jo porine v našo sotesko „Drago", jug pa jo odžene proti severu, in dolina ostane prazna. Tudi malo časa trpi ta meglena lepota, včasih se pokaže le memogrede. Ker sem se ravno danes, 7. junija, nad četrt ure radoval nad to prekrasno lepoto v naravi, morda utegnem vstreči vredništvu*) in p. n. bralcem, ako o tej zemelJ8ki„gloriji" kot zanesljivi opazovalec spregovorim besedo, ker je drugače svetu pokazati ne morem, kedar in kjer bi kdo hotel, slikati za svet pa jo za-morem v popisu, kateremu naj se posreči dokazati, da je v goratih deželah več tacih krajev, kjer se človek zamore veseliti zemeljske „glorije". Naj odgovorim prvič na vprašanje, kaj je ta „glo-rija"? Ko se o deževnem času ob eni strani našemu pogledu nebo razgrne in razjasni, med tem, ko nekoliko dalje od nas še dežuje, se solnčni žarki v vodenih deževnih kaplicah krojijo prizmatično v znani polokrogli „božj i s to lice k" ali mavrico. Ravna taka mavrica, le da je veliko manjša in v polnem krogu, prikaže se okoli glave človekove sence, Če ta pade v gosto meglo. To se godi vselej in povsod, kjer iz jasnega jutra sije solnce, in človek na robu hriba hrbet obrnjen proti solncu doli gleda na svojo senco, ki pade na temno z gosto meglo napolnjeno dolino. Ta mavrica krog sen-čine glave je ravno tako svitla, kakor deževna. Središče kolobara je očesina sredina senčine glave. Precej za živosvitem sedmerobarvenem kolobarom — za prvo svitlo mavrico — iz istega središča (koncen-tričuo) kroži se druga mavrica na temnem dnu, ki se toraj tudi veliko manj loči, zadnji oklep te podobe pa je svitlobeli polokrog tako daleč od istega središča, kakor daleč je senca padla od človeka. To je vsa — cela — »g-orija", ki se vidi na Golem. Ako se človek premice in sprehaja proti jugu ali proti severu, premice in sprehaja se tudi senca in ž njo tudi vsa glorija, med tem, ko senca v gloriji vsako gibanje človekovo oponaša. Zarad tega gibanja človeške sence v gloriji to gibajočo senco šaljivo imenujemo „svetnike", in v prenesenem pomenu na „glorijo" pomeni pri nas: svetnike gledat toliko kot gledat „glorijo". Ta sreča nam tukaj nikdar ne odide, ker se komaj pol streljaja daleč od hiše ta zemeljska „gIorija" prikazuje; do nebeške ,,glo-rije" pa je tudi od Golega gori naprej še velik skok. Ako je že deževna mavrica otroku in starčeku do-padljiva stvar, da otrok oči dosti napasti ne more, ter z rokama sega po njej , starček pa v zamišljenem trenutku visoko upanje v prsih budi, smem trditi, da prvi pogled lepe cele „glorije" človeka še bolj čarobno gine ; pa rečem: cele. Ko govorim o solnčni podobi, ki se vidi v megli, se samo po sebi ume, da bistveni faktorji »glorije" so: 1. gosta megla pod jasnim solncem, 2. zjutranja dolga senca opazovalca in 3. primerne lege kraja. Kdor kolikaj opazuje vremena, mu je znano, da, ko po deževnem večeru, ali po deževni noči solnce, prvega jutra izhaja na jasnem, in se namočena rosna zemlja začne greti, ta soparica nastopa kot megla po nižavab, v začetku bolj vodena in gosta, toraj tudi bolj težka, in po tleh viseča, pozneje tem bolj redka in lahka, kolikor močneje jo solnce pregreva, dokler čisto iztanjšana ne izhlapi v podnebje. O tacem jutru na* redi se glorija v megli okoli sedme, osme, tudi devete ure, kakor je letni čas, dokler je še senca dolga. Poleti je dolga senca le zgodaj, pozimi pa še po 8. uri okoli 9., ker solnce že pozno izhaja. Ko je pozneje senca že kratka, pa tudi megle ni več — všla je v podnebje, dokler je senca se dolga, tudi megla še stoji, ker solnce od strani ni imelo še toliko moči, da bi jo bilo pognalo. *) Lepa hvala za zanimivo poročilo. Vred. 194 Senca, ki se tukaj opazuje, je dvojna: ena ležeča, druga stoječa. Ko se človek vstopi na rob brbet proti solncu, pogled pa po dolini doli na meglo, pade po navadnih svitlobnih postavah človekova senca tako daleč doli v dolino, da stranske črte sence, ki gre od človeka, pridejo skupaj v špico. Ta senca leži, kakor lego kaže črta, katero si lahko mislimo potegnjeno doli od solnca skozi človeka v meglo. To lego imajo tudi sence družin stvari, ki so okoli opazovalca. Od vseh strani vse sence lete doli v isto središče. Na tem koncu — na špici sence — ko nastopi megla, zagleda pa človek se svojo skrajšano senco, ki stoji vertikalno po koncu, med tem ko prva ležeča se ostane, kakor je bila. Okoli te stoječe sence se v megli prikaže „glo-rija" krog glave, kateri očesno središče d& črta, ki si jo mislimo potegnjeno od soinca doli skozi očesno središče opazovalca doli do senčine špice. Ta stoječa senca vpodobuje Človeka zel6 tako , kakoršen je v vseh ana-tomiČnih delih, pa vsak opazovalec le svojo vidi, stoječe sence soopazovalca pa ne vidi, ravno tako vsak človek vidi „glorijo" le okoli svoje stoječe sence, sosedove ,,glorije" pa ne vidi, med tem, ko prvotne ležeče sence vsih okoli stoječih stvari vsacemu opazovalcu v njegovo središče — v središče njegove sence doli v špici drže* in se vidijo. O zadevi lege kraja nam kaže naravna kozmolo-gična postava to-le: Ako zjutranje solnce hoče vzroko-vati senco, ta drugam pasti ne more, kakor na zapadno stran; toraj naj dolina v podnožji opazovalca leži od juga proti severu, ali nasprotno, opazovalec pa vselej pride s hrbtom proti vshodu, s pogledom pa proti za-padu. Sklepati toraj smemo to-le: kjerkoli v hribih se nahaja taka lega, ako svet ni obraščen s bosto , in se dolina odprta razprostira tako, da jo o zjutranjem solncu napolnuje gosta vshajoča megla, tam gori nad to meglo prijatel narave lahko vesel opazuje zemeljsko „glorijo". Lovro Mencinger Golski.