Ekskurzija naSIK šolnlkov na ČeSkoslovaSko (Nadaljevanje.) Recepcija pri županu v Brnu. V slavnostni dvorani mestnega magistrata v Brnu nas je popoldne sprejel predsednik mestne občine g. Spacir. Klanjajoč se manom našega blagopokojnega kralja Aleksandra I. Zedinitelja in želeč vso srečo mlademu kraIju Petru II. ter vsemu jugoslovanskemu narodu, je zaključil svoj pozdravni nagovor, nakar nas je pozdravila v srbohrvaščini tov. Otevfelova, želeč nam najprijetnejše bivanje v bratski republiki. Za vse izraze iskrene ljubezni 6e je zopet zahvalil načelnik g. ,prof. Breznik. V drugi dvorani ie bila prirejena zakuska s katero so nas postregle mlade učiteljiščnice in nčenke gospodinjske šole »Vesna«. Zvečer smo imeli poslovilni večer od našega univerzitetnega profesoria g. dr. Rostoharja. V prijetnem nastrojenju smo v neki gostilni izmenjali marsikatere zdrave, klene in napredne misli. Njegova knjiga, ki se v prevodu glasi: Psihološki temelji začetnega branja s praktičnim navodilom k branju išče med Slovenci pridnega nrevajalca, kateremu bo g. dr. Rostohar — kakor mi ie obljubil — pri pirevajanju priskočil blagohotno na pomoč. Drugo jutro smo v družbi g. dr. Pfichode in njegovih tovarišev odpotovali iz Brna skozi Blansko do Macohe. To je veliko moravsko čudo — podzemska jama, ki leži do 138 metrov pod zemljo. Prekrasen svet moravskega kraškega ozemlja z neštetimi kapniki, sohami ožarjenimi z lučmi, ozkimi in dolgimi hodniki, nareja nepozaben vtis! Sredi jame ti zmanjka poti, nato pa kristalno čista voda, globoka do 40 m, po kateri nas ie peljal čolnar. Kdor se bo kdaj mudil na Moravskem. temu priporočam, da si ogleda to podzemsko čudo! Crna hora je majhen kraj, morda še manjši od naših Radeč. Tu smo si ogledali novo moderno osnovno in meščansko šolo z neštetimi učnimi pripomočki, kakršnih še nisem videl nikjer. Ta šolska stavba ni šola po naših pojmih, marveč pravcata palača. Češki narod žrtvuje za šolo vse — prav vse. Poleg ogromne dvorane in lutkovnega gledališča, kuhinje in jedilnice, kjer obeduje 250 otrok, pctih kabinetov z najmodernejšimi učili, med njimi pravi človeški okostnjak in dinamo stroj, ima vsak razred po osem tabel, ki se odpirajo kakor knjige ter pomikajo kvišku in navzdol. Samo inventar je stal l'A milijona Kč! Naš »Francelj« je brnel z vso naglico po lepih asfaltiranih cestah ter se za hip oddahnjl v Litomišlju, kjer smo si ogledali rojstno hišo skladatelja Bedficha Smetane ter spomenik Komenskega v obliki velike kovinske krogle z raznimi napisi: Didactika magna itd. Hradec Kralove najelegantnejše mesto Češkoslovaške republike. Pred mestno hišo so nas čakali zastopniki oblasti in ČJ lige ter nam priredili v Sokolarni slavnostni banket. Dobrodošlico nam je izrekel predsednik CJ lige g. Nevole in konzulent trgovske komore g. Sigaček in diugi, za kar se je zahvalil g. prof. Breznik. Drugo jutro smo si ogledali ogromni Sokolski dom, čigar posebnost je plavalni bazen z umetno narejenimi valovi. Prav prisrčen sprejem nam je priredila učiteljska šola, kjer nas je pozdravil ravnatelj Tichy, pevski zbor pa nam je pod taktirko prof. Petra zapel med drugimi ono znano »Tancuj, tancuj, vykrucaj«. Hospitirali smo po vadniških razredih. V drugem delu mesta smo si ogledali Masarvkovo osnovno in meščansko šolo, otroški vrtec ter Rašinovo drž. gimnazijo, kjer smo tudi hospitirali. Vse te šole so zelo moderno opremljene. Nekje sem videl celo nagačenega kenguruja z mladiči. Kabineti v gimnaziji so po inventarju podobni ljubljanskemu muzeju. Hradec Kralove, ki je vclik kot naš Maribor, ima 20 raznih šol! Bežno smo si ogledali mestne zanimivosti, kolodvor, ki predstavlja ogromno palačo z nad 120 metrov dolgo dvorano, kakršnih je menda le malo na evropskem kontinentu. Posebnost mesta je kolumbarij, t. j. prostor za shrambo pepela zemskih ostankov Ijudi, ki jih sežgo v krematoriju. Kolumbarij nalikuje pokopališču. V zidanih omarah s steklenimi okni so shranjene žare, opremljene z napisi in sliko pokojnika. Sredi mesta stoji velika palača Ravnateljstva drž. železnic, ne daleč odtod pa Masarykov spomenik in še nešteto drugih novih modernih stavb. Popoldne smo krenili dalje, se za hip ustavili v Podebradu, kjer nas je pozdravil prcdsednik kopališke droažbe dr. inž. Hrastv v slovenskem jeziku. Mož je bil pred vojno 13 let v Ljubljani, gradil je litijski most ter se še prav živo spominja brhkih Ljubljančank. Vidno ganjen se je ;poslovil od nas, mi pa smo nadaljevali pot proti zlati PragL Praga! Velemesto s svojimi širokimi ulicami, izbranimi izložbami, lepotami in zanimivostmi nas je zajelo, ko smo po triurni vožnji še pred sončnim zatonom krenili skozi Vaclavov trg mimo muzeja ter se ustavili v »noclecharni« na Legerjevi cesti 5, kjer je meščanska šola. V imenu Svaza ceškega učiteljstva nas je pozdravil tov. tajnik Straus. v imenu ČJ lige pa v slovenskem jeziku urednik Strakaty ter akademik Jakopič. G. dr. Pfichoda nas je peljal v »Obecni dum«, kjer se nam je pridružil naš univerzitetni profesor g. dr. Ozvald, ki je baš ta čas prišel iz Nemčije. Drugo jutro je z nami vred hospitiral na narodni šoli v Nuslih in Michlih, kjer poučuje učiteljstvo po globalni metodi. Šolska stavba, dasi je ogromna, je že malo zastarela, vendar pa predstavlja matico novega šolskega pokreta, kjer se je zbral kader vnetih mladih učiteljev, ki orjejo ledino poizkusnih šol in utirajo nova vzgojno-učna pota po načelih dr. Pfichodove knjige »Racionalizace Školstvi«. Mimogrede naj bo omenjeno, da potičujejo na reformnih ilolah v pretežni večini mladi učitelji in učiteljice, ki so z vsem svojim bitjem in žitjem navezani na svoje šolsko delo. Tu ne poznajo izvenšolskega dela, saj posvetijo ves svoj prosti čas šoli in njenemu napredku. Učitelj pišo in riše na številne table, dela samoučila, beleži vsakodnevne podatke, sestavlja teste, vodi statistiko itd. Prvi razred te šole obiskuje Zdenek Beneš, nečak predsednika dr. Beneša. Učenci, ki so se naučili čitati po globalni čitalni me- todi čitajo gladko in z razumevanjem. Zato imajo tudi posebne čitanke, spisane po amerikanskem vzoru (Dr. Marie Urbankova a Josef Kubalek). ...» Racionalizacija šolstva obstaja v poenotenju vsega narodnega šolstva štirih stopervj. [Po otroški vzgoji v uvodni šoli (= Otroški vrtec; zabavišče), ki se ustrezajoče uvrsti v šolski sistem, vstopi otrok v enotno šolo prve stopnje, ki je skupna in obvezna za slehernega državljana, sleherne veroizpovedi, slchernega spola in sloja. Stiriletni osnovni šoli se priključi enotna šola druge stopnje, ki je skupna, diferencirana po nadarjenosti ter obvezna za vso mladino od 10. do 15. življenjskega leta. Po tej šoli, ki se imenuje komenium, stopijo nadarjeni učenci v enotni difcrencirani atheneum, šolo tretje stopnje, ki pripravlja za naloge praktičnega življenja in za študij na enotni visoki šoli, ki spet zbira najnadarjenejšo mladino obeh spolov k tehniškemu, pravnemu, prirodoznanstvenemu, filozofskemu in literarno - historičnemu izsledovalnemu delu.« Smoter teh šol ni obea izobrazba, površen intelektualizem, niti vseučeni, nego delovni človek. Popoldne smo si ogledali dr. Jedličkov zavod za pohabljence, ki se po večini vzdržuje z lastnimi sredstvi. Ima tri oddelke: delavnico, kjer opravljajo razna dela, delajo preproge, čevlje itd. V šolskem oddelku se uče o elementarnih stvareh, medtem ko se v zdravilnem zdravijo. Semkaj prihajajo pphabljenci celo iz Litve. Izdelki iz tega zavoda so bili že na razstavi v Parizu ter so dobib že ponovna priznanja (Grand Prix). Po ogledu pokopališča na Olšanah smo krenili v sre<do mesta, kjer stoji nova moderna cerkev sv. Srca Jezusovega, za katero je delal načrte naš mojster iPlečnik. Ogled radiofonske oddajne postaje je nudil mnogo zanimivosti. Ta postaja se Tie da primerjati z našo! Praška postaja ima scdem studijev. V koncertni dvorani smo yideli ogromne orglje « tristo piščalmi. Vse je na debelih preprogah, tako, da je ropot izključen. Ko smo vstopili v studio, je baš oddajalo 60 godbenikov radijski koncert. Solska ura je 4krat tedensko. porazdeljena na posamezne razrede. Po 2 do 3 min. govori pilot ki ie padal s padalom na zernljo ter opisuje svoje občutke. Radioredakter g. Diesmann nam je povedal, da ie bila 12. t. m. solska ura, razprava o Jadranskem morju m o slovanski vzajemnosti. Naslednji dan je bil posvečen ogledu mesta Pra«e in njenih znamenitosti, razn.h muzejev, predvsem pa Hradčanov, kamor smo dospeli preko Karlovega mosta. Hradčane so rezidenca predsednika republike. Ogledali smo si tu cerkev sv. Vida, ki daje s Hradčani tipično lice Pragi. V cerkvi je vec grobnic. med drugim grob sv. Vaclava, kralja Podebradskega i. dr. Zunaj sto.ji spomenik sv Jurija, zopet delo našega arhitekta Plečnika, enako tudi park. ki po karonitih kvadrih nalikuje deloma našemu Tivohju. Na Hradčanih smo si ogledali med drugim Vaclavo dvorano z raznimi slikami, spansko dvorano, v kateri sveti 2200 žarnic ter je 48 metrov dolga, 24 metrov široka in 12 metrov visoka. Spotoma smo videli prezidentov vrt, ministrstvo pravde in Havličkov zavod. Popoldne smo se odpeljali na periferijo mesta do Krča, kjer so Masarvkovi domovi. Tu je prostora za 4000 hiralcev. Začasno Jih je nastanjenih samo 2700 v 22 velikih paviljonih, ki so stali mestno občino 130 milj. Kc. Iniciativo za gradnjo teh domov ie dal predsednik dr. Peter Senker. En paviljon se imenuje po županu Baxi in je namenjen deci. Mcsečno vzdrževanje stane občino do 1 milijon Kč. V te zavode se sprejema bolehna deca od 6. do 14. leta ter se vzgaja internatski. Tu se vzgaja tudi slaboumna in defektna deca. Kot posebnost je omeniti, da so našli v teh domovih zatočišče tudi bolehni zakonci, ki imajo skupno stanovanje. Vse je urejeno zelo praktično in higienično. Kakor mi je zatrjeval tajnik Svaza tov. Leo Straus, nima takih socialnih ustanov niti Pariz, niti London. Samo tu poučujc 300 u-čiteljev! Velika znamenitost na Vinohradih je krcmatorij. Sezidan je bil pred 4 lcti in je stal 63 milj. Kč. Okrog njega je obsežen kolumbarij. Dnevno je tu po. 15 do 20 upepelitev. Velikanska je dvorana, podobna cerkvi s prižnico, orglami in klopmi ter mrtvaškim odrom. Po slovesu spuste rakvo po liftu v peč, ki jo kurijo s plinom. Zvečer smo krenili na Barrandov, t. j. priljubljena izletna točka Pražanov, kjer nam je Svaz čeških učiteljev in JČ liga priredil slavnostni banket, kjer so bile izrečene zopet številne zdravice. Drugi dan smo hospitirali zunaj Prage na dveh poizkusnih šolah v Suchdolu in Lvsalajeh, kjer nam je deca pod vodstvom -svojega učiteljstva napravila prisrčen sprejem. Šolski inspektor g. Ferdinand Černy nam jc sproti tolmačil razne novitete pri šolski praksi. Tu je bilo opaziti anglosaško projektno metodo. Vsak teden se vrši na teh šolah po en dan zbor učencev. Na tem sc učenci porazgovore o doseženih uspehih šolskega dela. Tema dvema šolama smo posvetili celo dopoldne. Omeniti je, da poučujejo tu izključno samo mladi učitelji. Obe šoli sta novi in sta po svoji obsežnosti pravi palači. Bežno smo si ogledali jugoslovanski akademski kolegij kralja Aleksandra, kjer smo spoznali naše akademike iz Ljubljane in Maribora. Drugo jutro smo ob sedmih krcnili iz Prage. Spotoma smo se ustavili v Učiteljskem domu, Vratislavova ul. 7, kjer so se poslovili v lepih besedah od nas starosta Svaza tov. Emanuel Vlasak, urednik Strakaty in dr. Pfichoda. Za izkazano gostoljubnost se je zahvalil g. prof. Breznik, nakar smo po triurni vožnji dospeli v starodavni Tabor, kjer nas je zopet sprejela množica ljudstva s prcdstavniki oblasti nad vse ljubeznivo. Sledila je mala zakuska, nakar smo si ogledali 2ižkov in Husov muzej ter ostale mestne zanimivosti. Mestna občina in JČ liga nas je opoldne pogostila v hotelu »Slavija«. Zopet so bile izrečenc številne zdravice, za katere se je zahvalil g. prof. Copič. Naslednja naša postajo so bile Budjejovice, kjer so nas pričakali na trgu domačini s prof. Vugo na čelu. Površno smo si ogledali zanimivosti mesta. Čez uro smo bili že na meji, ob poldesetih pa smo izstopili v Linzu, kjer smo prenočili. Drugi dan smo se vozili ob progi Linz—Selztal. V Liznu smo obedovali. Zanimiva je bila vožnja čez Visake ture, mimo Fohnsdorfa in Neumarktla. Ustavili smo se na Go&posvetskem polju pred vojvodskim prestolom. V cerkvi Gospe svete so bile baš šmarnice in čuli smo nemške molitve. Nekoga sem vprašal po naše, če gcrvori slovenski, pa mi je po nemško odvrnil, da zna govoriti tako samo oče in mati ter starejši brat.. . V Celovcu smo prenočili v hotelu ob Vrbskem jezeru. Pri večerji so bile izmenjane številne misli. Na plan je stopil naš >»pevec«, ki je v vezani besedi vsakega posebej »ošvrkal« ter na ta način popisal vse številne doživijaje na turneji. Drugo jutro smo okrog pol devete ure odpotovali skozi Podjunsko in Labudsko dolino ter dospeli okoli 13. ure po 1700 km avtomobilske vožnje zopet v Maribor. Poučna ekskurzija naših šolnikov je v vsakem pogledu uspela nad vse zadovoljivo. Naj bo izrečena na tem mestu javna zahvala Pedagoški centrali v Mariboru, predvsem pa vodji ekskurzije g. prof. Šilihu in njegovim sodelavcem, zlasti ge. prof. Vedralovi, ki so prežeti do nove šole, skrbno zastavili vse svoje sile v prid ekskurziji. Končno naj ,dohvalno omenim prizadevanje vseh ostalih odločujočih činiteljev, osobito načelnika prosvetnega oddelka g. prof. Breznika, ki nam ie kakorkoli pripomogel, da je v izpopolnitvi vrzeli naših šol etorjen zopet korak dalje. Bratok Rudolf