392
Vrhovski: Kamenar.
hodil vec domov poslušat staro klepetuljo. Ali je morda pa že danes zopet pridigala?"
„Malo je res, ko ji je dečko povedal, da si Šel v barako; potem pa je dečka nagnala, da si Še sedaj ne upa domov. Veš, Janez, za to siroto moraš bolje skrbeti, sicer ti bo po zimi zmrznil ali   gladu   umrl.    Že   večkrat   je   prezebal  ves
Huda luknja v Savinjski dolini. (M. Helff.)
popoldan in se skrival za kolibami; danes je zopet tu."
Janez pogleda zadaj za kolibo, in ko ugleda dečka, pokliče ga prijazno. Da mu par novcev, rekoč, naj gre v barako po zemljo. Ko jo prinese, reče mu:
„To pojej danes za južino, drugikrat boš pa že doma dobil, mama te ne smejo več nagnati."
Ko se je zmračilo, zavili so delavci na vse strani proti domu. Tudi Martin in Janez s sinkom sta odrinila. Na ovinku nad kočo se je ločil Martin ter mahnil po vijugasti stezi gori na reber. Kmalu je slišal od koče glasni klic: „ Ali tako se pride domov k južini?" Nato je sledil glasen vik in zraven moški glas: „Tu imaš, stara klepetulja!" Slišalo se je za-diranje moža, javkanje žene in otroški jok.
„Nesrečen zakon! Bolje bi bilo, da bi se nikdar ne bila poznala", mrmral je Martin, korakaje po ozki stezi pod planino.
IV.
Kaj maram, da nimam Na hribu gradii! Saj v hišici nizki Se  več je miru.
Narodna.
Pod „Cerkvico", na nekdaj mogočno zarastenem pogorju se razteza danes obširna planjava, ali kakor Po-horci pravijo, „frata". Dolga leta se je upiral košati gozd neusmiljeni sekiri, ali naposled je padel. Le ob vrhu za planino so mu pustili nekaj drevja, Češ, naj kot rodna mati pošilja novega semena na pusto plan, in naj potem tudi mladi naraščaj brani močne burje. Od daleč pa se sedaj vidi ona plan s tistim drevjem kakor fant, ki ima ,pušelc' za klobukom.
Niže od tega gozda stoji na majhni ravnici tik studenca lesena koča. Zložena je iz okroglih debel, nizki strop pa je pokrit deloma z deskami, deloma s smrekovimi skorjami. Od spredaj in zadaj pokrivajo za silo podstrešje stare deske; med njimi so mnoge in široke špranje, da sili skoz nje pod streho svetloba in mokrota. Ob zadnji strani naše koče stoji poleg stene mala koliba, katera   nadomestuje hlev.
Vhod v kočo je od sprednje strani; na desni in na levi je narejeno majhno okno. Na prvi pogled se pozna, da je tu stara lesena drvarska koča. Ta značaj se še bolj kaže znotraj. Dobro tretjino prostora zavzema zadnja stran, ki je od stene do stene za dober čevelj vzvišena. Ta prostor je iz desek narejen pod, ki je pri drvarjih odločen za ležišče. Posteljejo si z raznimi ,blazinami', včasih s slamo,  včasih s planinskim senom, dostikrat