Vsebina 2. zvezka:
Str.
1.	J. Stritar: Sirota. Balada . . . ........65
2.	Dr. I.Tavčar: Mrtva srca. Povest (Dalje)......66
3.	Dr. J. Vošnjak : Na Silvestrov večer 188:». leta I.—II. .	75
4.	J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. 19.....79
5.	Fr. Šuklje: Marija Antoinetta ..........83
6.	Dr. Fr. J. Celestin: Žensko vprašanje........89
7.	L. Pcsjakova : Proti severju ! Pesen .......93
8.	S. Rutar : Bolška soteska...........93
9.	A. Funtek : Dva cveta. Pesen..........97
10.	D. M. Obalovič: Narodne stvari. II. Vedomec ....	97
11.	A. Fekonja: Trubar, župnik v Loki, ne v Logu - - .	98
12.	A. A. P.: Giacomo. Noveleta..........100
13.	K. Štrekelj: Novejši pisatelji ruski. II. Turgčnev . . .	106
14.	Književna poročila:
III.	K. Štrekelj: Nove hipoteze o glagolici in
cirilici (Konec).........110
IV.	in V. Fr. V.: Jezičnik .... 113 in 114
15.	D. Fajgelj: Nove muzikalije..........117
16.	Slovenski glasnik..............120
('estiti gg. naročniki so z denašnjim zvezkom prejeli nove adresne številke. Prosimo jih lepo. da se jih blagovolijo posluževati pri naročevanji, pri reklamacijah in sploh pri vsem dopisovanji naši administraciji.
Ljubljanskim gg. naročnikom pošljemo v začetku meseca februvarija naročilne liste na dom. a nihče ne plačil j naročnine brez pisanega potrdila.
Nekateri naročniki so nam poslali samo po 4 gld. naročnine. Vse te gospode opozarjamo, da naš list stoji po 4 gld. 60 kr. za eelo leto.
NAZNANILO.
Platnice za vse tečaje „Ljubljanskega Zvona" se po 7f) kr. izvod dobivajo pri podpisanem v sledečih barvah: češnjevo-rudeče, ognjeno-rudeče, temno in svetlo-zeleno, temno in svetlo-modre.
Ivan Bonaö,
knjigovez, Ljubljana, Poljanska cesta io. ---/
eposlovert in znanstven list:
Izdajatelji:
Janko Kersnik, Fr. Leveč, Jos. Stritar, dr. Ivan Tavčar.
Peto IV.
Y JLJUBLJANIj 1. FEBRUVARIJA 1884.
pTEV. 2.
Sirota.
lepa noč! Z vedrine luna sije 'Z bledo lučjo po ravni sneženi ; Križi se blestč v svetlobi njeni, Oster sever po grobovih brije.
Mesta šum se čuje iz daljave, Vöz ropot po kameneni cesti; Vse živi, vse giblje se po mesti, Mirna tu so srca, mirne glave.
Kaj se plazi tam, plahti se bliža? Je li duh, po noči brez pokoja? — Kam, prikazen, pot nemirna tvoja? — Zgrudi se na grob, na grob brez križa.
Medlo lice lune svit obseva Deklici nejakega telesa; Hud jej šibke ude mraz pretresa, Ki skopo obleka jih odeva.
Trudna jej glavica omahuje, Kakor makov cvet oparjen vene; Grob otipljcjo ročice njene, V tiho noč sirota besedujc:
„Mati, čnjtc me v globoki jami, Kam drugam bi mogla pri bežati ? K sebi me vzemite, ljuba mati, Trudna sem tako! naj spavam z vami •
Dokler mogla, tiho sem trpela; Preklinanja, pretepanja, glada, Vsega dosti sem užila mlada, Kar komu življenje bridko dela.
Zdaj ne morem več! Z očetom druga Biva — mati jej ne morem reči: Nje besede meni goli meči, Strela nje pogled, nje dih je kuga.
Ž njo zdaj tudi oče me sovraži, On začne, ko več ne more ona; Sad nesvet, nesvetega zakona! Da živim, to njo in njega draži.
Kje pomoči iščem naj sirota, Kje počitka najdi trudna glava? Svet mi ves neskončna je puščava, S trnjem so posuta vsa mi pota.
Vi jedino ste zavetje moje, Mati, vi jedino tolažilo! Oh, vzemite k sebi pod gomilo Bolno, zapuščeno dete svoje!"
Zadnji dih se zadnjo jej besedo Sever vzame, ki po grobih brije. Lepa noč! Z vedrine luna sije Na siroto mrtvo z lučjo bledo.
J. Stritar.

9 6)
Mrtva srca.
Povest.
Spisal dr. I v a 11 T a v č a r.
Tretje poglavje.
Cito sam u starih knjiga', J)a jo zona prava napast I naj ljuda svetom briga, Sto mn/.karca može napnst: Stvor prevejan, pocav, mitljiv, Srdcem varav, licem blag, Luka v, lažan, ncnaaitljiv, llicčju : da je žena vrag.
A. Šeno a.
[esovej Bogomir je prebral. Čudne misli mu rojijo po mladi du.ši. —
Lepa cvetlica si, materina ljubezen! Kadar je srce prazno in pusto, kadar je duša potrta in od blagih čutov zapuščena, tedaj se zateče vselej k tebi, uzorna ljubezen! In ti jo napolniš z nebeškimi darovi in kakor mavrica zlata se razpneš čez njo. Ali kdor te ne pozna, temu je hotel Bog hudo že pri zibeli, in peklenskim erinjam je prišel v žrtev!
To je občutil tedaj Bogomir Lesovej in neskončna grenkoba se mu je polastila srca. Otemnil je zrak okrog njega, in ko je pogled obrnil na zeleni log, zdelo se mu je vse mrtvo in brez življenja. Dolgo časa je sedel na mestu in čutil, da je v malo trenutkih postal starejši za mnogo, mnogo let. Kaj je vedel do sedaj o življenji? Ali to življenje mu je položilo sedaj v prvič železno svojo pest na mlado ramo!
Mehko srce, dobro srce je imel Bogomir Lesovčj in narava je pritiskala v to srce svoje pečate in vsak vtisk je imel svoje vplive. Ni torej čudo, da ga je prvi pogled v to zmes, ki jej pravimo življenje, skoraj po polnem omamil.
Tedaj, ko se mi seznanjamo ž njim v tej povesti, imel je kakih trideset let. Živel je dosedaj v tujini in le svojemu očetu, katerega je neizmerno ljubil. Ko je preteklo pol leta po smrti očetovi in
se je žalost o grenki izgubi v sinovi duši nekoliko pomirila, pričel je preiskavati očetno zapuščino. Razvnelo ga je pismo, ki se je z zavitkom druzih listin v tej zapuščini nahajalo.
V pismu pa mu je bilo rečeno, naj gre v svoj rojstni kraj, kjer bode zvedel zgodovino svojega očeta — zgodovino mrtvega srca. Prošnja je tudi bila izrečena, da bi priloženi zavitek prebral še le tedaj, ko ga v prvič obdajajo sape rojstnega pogorja, da bode toliko bolj občutil — koliko je trpel oče njegov!
In tako je prišel v domače kraje. Tu je stal sam in strasti so se borile po njem. Med branjem se mu je bilo porosilo oko in sedaj je krčil pesti in grozil se človeku, ki je prouzročil toliko gorja.
„Kakor blisk udarim med stare mu dneve!" reče, „in če ima le kolikaj sreče še, mora jo izgubiti in osamljen, kot zadnji jesenski list pasti v samoten grob!"
Moral je dalje. Čas je bil med tem potekel in že se je bližalo solnce k vrhovom. Dolge sence so se bile naredile od dreves čez cesto, po kateri urno odkoraka.
Vtopi se v svoje misli. Prebude ga koraki, in ni čudo, ker to so bili težki, trdi koraki.
Za njim pride, ali bolje rečeno, prisopiha mož, kateremu je morala biti precej težavna ta pot po trdi cesti. Mož nosi na hrbtu obširen meh in pod to pezo počasi premika stopala.
Pri Bogomiru obstane in se opre na debelo grčavo palico.
„Pa malo postojiva, no," reče dobrovoljno, „pa malo poglejva, no, in se odpočijva!"
In obriše si potno čelo, ter hladnokrvno povpraša dalje:
„Kam pa greste? glejte, rad bi vedel!"
„Na Višavo."
„Aha! Na Višavo!"
Potem dijalog za nekaj časa zastane. Bogomir molči, le-ta z mehom pa govori polu glasno sam s seboj:
„Hudirja! Bog ve, če bi mi jemal v zlo, «ako mu dam tobaka, da si ga nabaše. Ej, na vse zadnje še pipe nima, je nima, dejal bi!"
„Kam pa Vi greste?" vpraša Bogomir, ko konča oni svoj samo-
govor.
„Na Nižavo! To se pravi ne v grad, ampak v vas, na Nižavo!"
„Ali ste znani na Višavi?"
„Nekoliko že, bi menil."
Ko Bogomir umolkne, še vpraša:
„Pa niste od todi, bi dejal, Vas nisem še videl!"
„Nisem," odgovori le-tä kratko.
„Aha! niste!"
In zopet molčč korakata kvišku. Tu pa se pot nekoliko zavije in tik ceste se odpre dolinica, kakor se večkrat nahaja v gričevjih. Na prijazni trati je rastlo nekoliko starodavnih bukev in tedaj delalo dolgo senco z vrhovi. Nekje više pa je izviral studenec, tekel skozi tra-tino in potem v jarek pod cesto. Ril je to prijazen kotiček in ta častita drevesa so kar vabila v svojo senco!
Bogomir Lesovčj postoji. Tudi oni z mehom stori tako, ali nekako s strahom, ter naredi z okornimi svojimi prsti velik križ čez čelo in prsi. —
„Če bi šel po noči tu mimo", reče, „povem vam, da bi šel z grozo tu mimo!"
„Kako, da?" vpraša Bogomir.
„Kako, da? To vam povem in rečem, da na tem kraji ni vse, kakor bi moralo biti!"
In ideta dalje. •
„Vidite", pripoveduje, „to je bilo tistega leta, ko sem bil prišel od vojakov in je tam na Višavi gospodaril še gospod Vid".
,Gospod Vid!"
„Da, gospod Vid, vam rečem, s tisto črno brado in svetlimi očmi in s tisto drobno žensko, ki je bila njegova žena. Tisti Vid, pravim vam, kateri je imel v svojem hlevu po deset jarmov volov!"
„In kaj se je zgodilo potem ?"
„Potem", pravi le-ta, „potem pa malo dobrega. Z onim z Nižave sta prišla v prepir. Gospod Ernest smo mu dejali in mu še pravimo. Pa če ga sedaj pogledate, pa ga ne poznate več, tak je sedaj. Nekdaj pa je bil tak, da je ženstvo, gosposko in kmetsko, vse gledalo za njim. Ali sedaj je prišla starost in starost je huda reč!"
„Huda reč!" pritrdi Bogomir.
„Huda reč, pa gotovo! In poglejte, tako se je bilo naredilo, da je oni z Nižave zahajal k temu na Višavo. Ljudje pa so dejali, da zahaja k njegovi ženi na Višavo. Ali naj je bilo, kakor že hoče, necega jutra smo govorili po vasi, da je gospod Vid zapustil Višavo, ženo in vse. In zdaj-le pa vam bom nekaj pametnega povedal!"
Obstane in pogleda našega znanca takisto strašno modro, kakor je kmetska navada.
„Vidite, če človek zapusti tako svoje lepo posestvo, svoje vinograde, svoje gozde in svojih deset jarmov volov, rečem vam, da to mora nekaj biti! Ali o tem ne govoriva! Reč se je pomečkala, gospodje
v farovži niso radi videli, da bi se o njej mnogo govorilo. Gospoda na Nižavi pa tudi ne!u-
„Povem vam naj še to, da se je dve leti potem, ali pa še pozneje, oženil gospod Ernest na Nižavi. Tam doli v Lukovci, tistega bogatega vinokupca, Sodarjevo sorodnico, lepo žensko si je bil vzel, ter jo pripeljal na Nižavo. Poročil pa se je tu doli, v cerkvi v Rakovci, pri vodi, tu spodaj. In takrat nam je bil lep dan in mnogo vina se je popilo! Mnogo vina v Rakovci, kakor tudi potem na Nižavi!"
„Kar je nas mladega ljudstva bilo tedaj na Nižavi, drlo je vse v Rakovec, da bi gledalo imenitno tisto poroko. Se le popoludne smo se vračali in pred nami so se peljale kočije, vam rečem, kočije samih gosposkih svatov. Mi pa smo šli za njimi, ter bili prav hudo veseli. In v prvem vozu sta sedela ženin in nevesta. Vozovi oddrdrajo po cesti, mi pa zavijemo na peš-pot poleg ceste. In glejte, pridemo ravno tam doli, kjer se cesta zavije, do tiste tratine in tistega bukovja. Tam pod starim drevesom, ki stoji nekoliko streljajev od ceste, najdemo gospo z Višave, v krvi ležečo na tleh in nezavedno. Na deblo je bil naslonjen mladi obraz in oči je zatisnila. Poleg nje pa je ležal takšen mnogoceven samokres in od nje je tekel studenec same rudeče krvi."
„Ali za tistega časa, vam povem, je ta-le tratina zapuščena. Nekdaj smo tu vaški otroci imeli svoje igre — ali zatem ga ne spravite otročaja tu sem, da bi se mu ne ščetinili lasje na glavi. Bog ve, kaj jej je bilo, da si je sama pomogla na oni svet? Ali jaz toliko rečem, da človek tak je revež! In kadar grem todi mimo, naredim križ, da bi ga jej Bog vštel v njeno zasluženje! V njeno zaslužcnje!" —
„V njeno zasluženje!" govori Bogomir tiho za njim.
Njegov spremljevalec, končavši svoje pripovedovanje, zavije na stezo, katera je držala s ceste v grmovje.
„Tu je bližnica na Nižavo! Vi pa, gredoč na Višavo, morate že po cesti dalje!"
In odide. Bogomir pa obstane na mestu. Iu ta strašna tragedija, katero mu je priprosti jezik lahkomerno pripovedoval, stopila mu je bila pred dušo z vso grozo in strahom. Kako se mu je bil danes odkril ta svet! V malo trenutkih tako grozno odkril!
Gre dalje, kvišku po cesti. Ko dospe k vrhu, ozre se nazaj po poti, po kateri je bil prišel. Gozdovje se razprostira na okrog in precej globoko v dolini vije se reka.
Pred njim je širna ravnina in daleč tja proti večernemu pogorju se razkrije bogato polje. Sredi polja pa mesto — Lukovec. Tu ravno pred nogami leži mu bolj gosposko poslopje, tam pa vas in tik nje
drugo, graščini jednako zidovje. Brez dvojbe Višava in ondu Nižava! Vmes je kostanjev gozd in mimo vasi teče potok, ki se ravno v sredi med Višavo in Nižavo steka v malo jezerce. To se blesketa izmed zelenega drevja kot živo srebro. Po vršini plavajo race in gosi kar v tolpah, ki sedaj pa sedaj zaganjajo neharmonično svoje čebljanje. Lep razgled je to.
Cesta se zavije navzdol. Počasi se spusti Bogomir po njej. Kmalu pride do mesta, kjer vodi širok kolovoz proti Višavi. Po njem dospe do nje in tu je poslopje, v katerem se je rodil! —
Poslopje bolj starikasto, z deskami krito in s precej visokimi okni. Prostorno dvorišče je obdano na obeh straneh s hlevi in kleti. Pred hlevi pa se raztezata dva kupa, velikanska kupa gnoja. Piščeta, race in gosi brbrajo po gnoji in ko naš znanec pristopi, se boječe s krikom razpršijo. Petelinje pa glasno zakokodakajo in tam nekje se zaleti velik pes ob verigi, pogleda proti nebu in zalaja iz vsega grla. Pri hlevskih vratih pogleda hlapec radovedno na dan, za njim pa še radovednejša dekla s posodo belega, penastega mleka, katerega si je bila ravno na-molzla. In opazovala sta prišlega z največjo radovednostjo; pes pa je otresal z verigo in kuretina je čebljala.
Bogomir pristopi in ravno pri veži se sreča s človekom, katerega je šum izklical na dvor. Star mož je to, belih las in upognenega telesa.
„Ali ste Vi gospodar tu?8 vpraša Bogomir.
„V varstvo mi je dano vse," odgovori trudno, „že dolgo časa tu služim, prav dolgo časa, in sedaj varujem vse !"
„Jaz bom danes tu prenočil, in morda še kdaj \u
„Tu prenočili, moj Bog!"
In starec maje z glavo.
„Pa čemu ne greste tja na Nižavo, tam imajo več prostora, gosposke postelje. In gosposko družbo tudi dobite!"
„Čemu, da ne? Takoj Vam povem! Ker sem tu na svojem in ni mi treba iskati tuje postelje!"
„Na svojem!" in staremu možu se odpro usta. „Na svojem! Saj sem vedel! Vidov sin! Vidov sin!"
Živahno pristopi k Bogomiru.
„Oči imam slabe! Vidov sin! pravim, ves kakor Vid! Te svetle oči! Ves kakor Vid!"
„Hvaljen bodi Bog!" pravi še, „naj ne pride hudo z Vami pod to streho! Hvaljen bodi Bog!"
Prekoračita vežin prag.
„Vidov sin!" govori starec sam s seboj, „Vidov sin ! Saj sem vedel, da bo prišel, da bo prišel jedenkrat !a
Pelje ga v prvo in jedino nadstropje ter odpre vrata v sobano.
Tu notri je temačno, ker zunaj je padal mrak na zemljo. Starec pripravi luč, ter jo s tresočo se roko postavi na mizo. Bogomir sede na stol.
Starec pa stoji sklonjen pred njim. Zagleda se v črte njegovega obraza. Pri sebi pa memra: „Vidov sin! Gregorjev vnuk! Saj sem vedel, da pride. Tisti široko razrasteni zimzelen je padel s strehe pri hlevu in vedel nisem, kaj je pomenilo. In pomenilo je, da Gregorjev vnuk pride! In prišel je!"
„Danes sem truden in spal bi rad."
„Posteljo takoj pripravim."
In starec odide. Tisto noč je Bogomir Lesovej po dolgem času zopet spal pod streho očetne hiše. Kake podobe so mu v sanjah vstajale pred dušo, ne vemo. Ali gotovo ne prevesele.
Četrto poglavje.
Olej, oii jo krivico včiuil, Zlo rodil, iu žalost samo, Kopal jo in skopal jamo, Ali sam bo v njoj poginil.
M. Valjavoc.
Zgodaj se prebudi Bogomir Lesovej drugo jutro. Vstane. A čuti se potrtega na duši in telesu. Boli ga glava, kakor da je celo noč prečul. Odpre okno. Debela megla pokriva okolico in od dreves kapa, kakor v dežji. Takoj, še danes hoče odriniti! Čemu tudi bivati v krajih, kjer mu poganjajo samo tožni spomini. Kaj početi? Pregledati vender hoče, kaj skriva ta Višava v sebi. Preiskuje tedaj opravo po sobah, podobe po stenah. Odpira zaboje, predala, a nikjer ničesar! Vse je prazno in vse pričuje, da že dolgo časa ni prebivalo v teh prostorih človeško bitje. Nikjer reči, ki bi ga zanimala. Pri oknu opazi pajče-vino. Pristopi, da bi jo odstranil. Ali tu na steni visi podobica v okviru, katerega zlato je že davno odpalo. Očisti jo od prahu in prikaže se v olji slikana podoba drobne, mlade ženske. Bleda, koketno nagnena glavica je razodevala nekaj bolestnega, poželjivega. Ta vtis so.še poviševale oči, ki so Bogomiru zrle nasproti! Obide ga zavest, da je moral te oči že videti nekje. Ali kje? Odstopi od okna in premišljuje in premišljuje. Pa brez vspeha. Tedaj dvigne pogled. Nasproti visi mu zrkalo, in ostro se črta njegova podoba v njem. Mraz pretresa mu ude. Sedaj je spoznal te oči! Saj so mu z mrtvega stekla gledale nasproti! Njegove oči! V rokah je imel podobo — svoje matere!
Ječaje sede na stol, ali podoba mu odpade, da se jej okvir v kosce razleti. Z roko si pokrije obraz. Dolgo časa je sedel tako, in z nova je bojeval boje, v katerih je že včeraj omagoval. Prešine ga misel, da mora na Nižavo.
„Videti moram tega človeka! Opravičiti se mi mora!" Ta misel da mu novega življenja. Tedaj se odpro vrata, in starec, ki ga že poznamo, pomoli sivo svojo glavo v sobo, ter vpraša Bogomira, če hoče kaj jesti. Odgovor, da mladi gospodar ničesar jesti neče, mu nikakor ni po volji. Govori nekaj o stari mesenim, ki je spravljena po shrambah na Višavi. Ali mlademu gospodu se srce ne omeči.
„Kako Vam je ime?" vpraša skoraj osorno.
„Jarnej, če se Vam ne zamerim, Jarnej sem."
„Dobro.8
Odpravi se s sobe. Med tem se je bilo napravilo krasno jutro. Ko stopi na dvorišče, sije solnce, in samo tu in tam se kažejo še meglene proge. Pri mizi pred vežo sedi družina. Bogomir jo pozdravi ter gre mimo, ko vidi, da nerodno snemajo hlapci klobuke z glav. Danes še ni imel veselja, seznaniti se z ljudstvom.
„Naj kdo upreže in pripelje moje reči z Grča ve," ukaže Jarneju.
„Se ve, se ve", oveseli se starec, „in potem ostanete nekaj časa pri nas! Hvaljen bodi Bog!"
„In opoludne?" vpraša, videč, da se hoče gospodar brez besede odpraviti.
„Opoludne pridem domov!"
„Domov! e i! hej! domov! In kaj naj se skuha? Ali kaj težkega, ali kaj lahkega? Kaj bi vi rekli, če se skuhajo ajdovi žganci? In mastno mleko na nje!"
„Meni je dobro vse!"
„Ajdove žgance, Lenka, ali čuješ, ajdove žgance! Luka, uprezi!"
Bogomir odide, starec pa še vpije za njim: „če greste kaj po gozdu, malo glejte! Kostanj kradejo, da je groza! Primite tatu in zaprli ga bomo, da bo groza!"
Ko se je odhajajoči skril za grmovjem, še pristavi:
„Družina, na Višavi bomo nekaj doživeli! Zadnja ploha je odtrgala zimzelen s strehe. To ima pomen, boste videli!"
Med tem je hodil Bogomir po široki, s peskom posuti poti, ki je vodila z Višave v kostanjevi gozd. O tej poti je že bral v očetovem pismu. Obdajajo ga stari kostanji, ki so že poznali njegovega očeta, in čuli ječanje trpečega njegovega srca! Hiti dalje. Pred njim je.je-
zerce, z bičjem obrasteno. Pri bregu se giblje čoln ob verigi; po vr-šini pa plavajo race in velike črnikaste ribe. Tu zapusti Bogomir pot, ki je še globokeje v gozd vodila, ter stopa po stezi, po kateri je moral očividno dospeti na Nižavo. Prekorači mostiček, ki je bil napravljen čez potok, izvirajoč iz omenjenega tolmuna. Hipoma poneha drevje in pred njim leži — Nižava, poslopje z zelenimi naoknicami, izpod katerih se je zelenje in cvetje po zidu vsuvalo.
Stopivši na plan, opazi, da se je ravno voz z dvorišča odpeljal. Kdo je sedel v njem, ni bilo mogoče videti. Ondi pri visokem portalu sloni moška oseba in gleda za odhajajočim vozom. Mož hoče ravno oditi v vežo. Opazivši tujca, postoji še na pragu. Bil je to človek visoke postave, katero pa so bila leta že močno upognila. Ta so mu bila morda tudi lase z glave spravila, ki je kazala mogočno plešo. Izpod čela pa zro oči življenja trudno.
Bogomir pozdravi. Oni se prikloni in kakor blisk mu šine pogled po mladem človeku. Ali le za trenutek, potem pa gleda zopet življenja trudno, kot poprej.
„Ako ste Ernest Malec, rad bi govoril z Vami."
Vprašani pritrdi. Vstopita in po stopnicah gresta molče navzgor. Stopita v sobo. Ondu sede Ernest Malec v mehki stol, druzega pa ponudi tujcu. Ali Bogomir neče sesti. Opre se z roko na naslonjalo ter reče, izgovarjaje počasi besede:
„Jaz sem Bogomir Lesovej!"
„Losovej, Bogomir Lesovčj!" In Ernestu Malcu zgine iz obraza še tisto malo krvi, ki jo je imel v velem lici. Roka na mizi se mu skrči v pest. Poskuša vstati, ali tedaj ni imel moči.
„Lesovej, Lesovčj !" memra med zobmi ter se zagleda skozi okno v svetli dan. Na mizi stoji vaza in cvetje v njej. Z roko jo pograbi in prevrne, da pade cvetje in da se vlije voda ž nje. Ničesar ne opazi. Bogomir pa sloni pred njim in s slastjo čuti vpliv svojih besed.
„In Vi mi ničesar ne rečete? prav ničesar?" vpraša ironično. Oni se vzdrami in boječe mu ponudi svojo roko. Ta pa se skoraj glasno zasmeje: „Vaše roke si ne želim! Vaše roke! Če se ne motim, na njej sta kri in smrt!"
Ernest Malec vstane ter prekorači sobo gori in doli.
„Kaj mi hočete? kaj mi morete?" ustavi se pred Bogomirom.
„Kaj hočem? Ničesar. Morda spomine nekdanje nekoliko oživiti, Vašo mladost Vam malo pred dušo poklicati. Starost ima hudo vest!"
Ernest zopet sede in si briše potno čelo,
„Nekdaj,a oglasi se zopet Bogomir, „bilo je bolj prijetno na svetu. Ali ne čutite, strijc Ernest, ali ne čutite, da se časi spreminjajo? Nekdaj je ležal Vid Lesovej na smrtni postelji in tedaj se mu je postavilo izgubljeno življenje pred kalno dušo. In okrog postelje mu niso stali otroci, ljubezni polni, in tudi žene ni bilo, strijc Ernest, tudi žene ni bilo. Vid Lesovej je umrl daleč od svojega doma, in Vas je proklinal. In mati mi je tudi umrla!"
Staremu grešniku se je povesila glava na prsi, globoko na prsi, ječal je in s prsti mel cvetje, katero je bil poprej stresel po mizi.
„Ali vender mi ničesar ne morete!" Druzega ne ve odgovoriti.
„To se pokaže pozneje, gospod strijc! Za sedaj imam trdno voljo ostati tu v Vašem sosedstvu. Po kostanjevih logih se hočem sprehajati, ter se spominati prigodeb, starih in pozabljenih. In, ali Vam, strijc Ernest, ti stari gozdovi ničesar ne pripovedujejo? Ali Vam tedaj, kadar sapa vleče in listje šumi, ne doni s tega šumenja večna tragedija našega življenja nasproti? Tragedija? ali pa komedija? Tako je življenje! Jednemu komedija, dragemu tragedija! Vam je bila vesela igra!"
„Vesela igra," nadaljuje Bogomir, ko oni le molči, „vesela igra! vsaj do sedaj! Ali morda Vam usoda na stare dni trnje poganja. Bodemo videli. Dozdeva se mi, da Vam postajam nadležen. Za danes jemljem tedaj sWo. Pozneje se ve, da še pridem! In ako imate kaj srca v prsih, skušal ga bodem zamoriti!"
Hoče oditi. Takrat se odpro vrata in v sobo stopi gospodinja. Bila je lepa, polna ženska, in leta se jej še niso poznala.
„Ernest," vpraša nejevoljno, „kje sta dekleti? Vse jutro ji že iščem." — Ugledavši tujca, umolkne. Ernest Malec vstane s svojega sedeža in mrtvo-zaspano reče: „Helena, tu je gospod Bogomir Lesovej z Višave!"
„Z Višave!" vzklikne začudena, „tedaj sorodnik. Kako me veseli, da ste nas obiskali! Skoda, da deklet ni doma! In Viktor se je odpeljal v Lukovec ! Škoda! Ali si že prosil gospoda, da ostane pri nas, Ernest? Kaj hočete, na pusti Višavi? Saj smo sorodniki!"
Poda mu belo roko.
„Vaši uljudnosti najlepšo hvalo, milostiva! Ali vender sem sklenil vsaj za pričetek stanovati na Višavi. Tam je prebil moj oče mladostna svoja leta — in mladostno svojo srečo!" doda ironično.
Potem so govorili še nekoliko vsakdanjih rečij. Pri slovesu pravi gospa: „Vhod pri nas je Vam vedno odprt — je li da, Ernest?*
„Gotovo! gotovo!" in s težavo spravlja besede iz grla. Bogomir odide z lahnim poklonom. Ta dva v sobi molčita nekaj časa.
„To je torej romantični naš sorodnik!" izpregovori gospa občutno. Premalo je cenil njeno prijaznost. Za tega delj pristavi: „Čudne ma-nire ima !u
„Čudne manire!" vzdihne soprog za njo.
(Dalje prihodnjič.)
Na Silvestrov večer 1883. leta.
Spisal dr. J. Vošnjak. I.
ilo je starega leta dan.
Pregledaval sem tista črno obrobljena naznanila, ki so mi došla tekom celega leta in ki s kratkimi besedami naznanjajo, da je spet jedno človeško življenje ugasnilo. Koliko solz se je pretakalo za pokojnim, koliko je on sam trpel, predno ga je rešila smrt vseli človeških nadlog, ne stoji zapisano na naznanilu, saj ga ne spisnjejo tisti, katerih srce krvavi, ampak zdelujejo ga mehanično v tiskarnah po vzgledu sto in sto jednacih poprejšnjih. Zares nekako čudno de človeku, ko stopi k tiskarski mizi, kjer se stavi mrtvašk list in vidi pred stavcem obešeno staro naznanilo, na katerem se je le izbrisalo prvotno ime in zapisalo na njegovo mesto drugo in kar je treba izprememb. Pozabljen je prejšnji mrlič, kmalu pozabljen bo tudi ta, še grobovi menjajo svoje lastnike in še pod zemljo ne najdejo miru tvoje kosti!
Našel sem v tej zbirki marsikaterega znanca. Posebno milo se mi je storilo, ko sem zagledal tvoje ime, nepozabljivi mi Štefane, ti neskaljeni biser čistega, vzvišenega rodoljublja, ki nisi nikdar obupal o svojem narodu, ki si nas tolažil v najhujših časih z boljšo bodočnostjo ter nas bodril k novemu delu. Malo potrt si tudi ti bil časih, a kmalu se je spet razvedril tvoj blagi duh in razvedril si tudi nas, da nismo obupali. Spominam se še tistega nesrečnega dneva, ko smo prvikrat za deželnega poslanca v celjskem okraji kandidirali dr. Razlaga. Močno smo se trudili z agitacijo. Jaz sem spisal neki oklic, katerega smo potem s podpisi mnogih veljavnih rodoljubov razposlali volilcem. Narodna zavest pa je ta čas še le v zgornji Savinjski dolini bila vzbujena, drugod le malo
ali nič. Dne 14. decembra 18G3. je bila volitev in dr. Razlag je propal z 90 proti 115 glasovom. Po volitvi gremo Razlag, jaz in še nekateri rodoljubi k dr. Kočevarju. Obdržal nas je pri obedu. Bili smo prav potrti, ker smo se prepričali, da je narodna ideja še prav malo prodrla med ljudstvo. Spoznavali smo živo potrebo, da se za Štajersko ustanovi popularen listič za prosto ljudstvo, kar seje potem res zvršilo leta 186G. Ko sem se bridko pritoževal, da s tolikim trudom ničesar nismo opravili in da bo menda vse narodno delo zaman, dejal je dr. Kočevar: „Kaj ti, mlad si še in doživel boš zmage, pa jaz, staram se naglo in Bog ve, če še kedaj doživim veselega dneva".
No, hvala Bogu, doživel gaje in kmalu potem, kajti dne IG. janu-varja 1SG5. je bil dr. Razlag v Celji jednoglasno izvoljen deželnim poslancem. In po volitvi nas je g. dr. Kočevar spet povabil v svojo gostoljubno hišo. In tačas so veselo žvenkljali kozarci na srečno narodno zmago. Pridobljena nam je bila odslej Savinjska dolina, in ne bode nikdar več Slovencem izgubljena.
Zato pa je naš Štefan vedno bil tako vedrega duha. Neka tiha zadovoljnost se mu je svetila na blagem obrazu in kadar smo bili žalostni in potrti vsled narodnih neuspehov, prihiteli smo k njemu in on nas je tolažil in ohrabril. Bil je prototip slovenskega dobrodušnega optimista. Bil je jeden tistih skromnih, tihih, čistih značajev, kateri so v živi vzgled svojim rojakom ter jih vabijo in vzbujajo na narodno delo. Ko bi bil hotel, postal bi bil deželni in državni poslanec, kajti pred vsako volitvijo smo v prvi vrsti na njega mislili in ga nagovarjali. A vselej je odbil, rekši, da se ne čuti sposobnega za javno politično delovanje in da upa več koristiti narodu, ako ostane v svojem krogu in deluje po svoje.
In ko so mu dotekla leta in se mu je življenje nagnilo k zatonu, ni ga plašila bližajoča se ločitev, kajti njegova vest je bila mirna in veselil se je probujenja svojega naroda, za katerega srečo mu je srce gorelo do poslednjega trenutka.
Še so mi v živem spominu besede, katere je dr. Kočevar dne 10. novembra 1878., ko smo na Ponikvi slavili šestdesetletnico Trstenja-kovo in ob jednem sedemdesetletnico dr. Kočevarjevo, rekel v zahvalo napitnice njemu na čast: „Po svojih močeh nisem mogel mnogo za narod storiti, a zagotovljam vam, posebno vam mlajšim, da to, kar sem storil v svojem življenji za narod, to mi je največja tolažba v starosti. Verjemite mi, da se človeku na starost zdi, da vse drugo je malo ali nič; le to, karje storil človek za narod in občni blagor, to ostane in ima svojo vrednost".
Lehko zdaj počivaš, blagi Štefane, v domači zemlji. Tvoj duh pa rešen zemeljskih spon in človeške mizerije se veseli obilnega ploda rodoljubnega delovanja. —
II.
In še drugo smrtno naznanilo mi je zatemnilo oko, ko pridem do njega v tej žalostni zbirki. Spisali in razposlali so ga nemški rojaki pokojnega, katerega so tako hudo črtili in preganjali, kakor odpadnika od svojega naroda. Dr. Rechbauer sam mu je jedenkrat očital v zboru, kako se more za Slovence potegovati, ko nosi najbolj nemški imeni: Mihael in Herman. In vender Herman nikdar ni dejal, da je Slovenec, govoril je le za Slovence iz res vzvišene pravicoljubnosti, katera se žalibog tako redko nahaja med njegovimi rojaki.
S Hermanom sem se seznanil osobno 1. 1863., ko je s svojim za Slovence epohalnim govorom upravo vzplamtil narodno zavest med štajerskimi Slovenci. Odslej sva si pogostem dopisovala, dokler nisem bil 21. januvarja 1867. v Mariboru izvoljen za deželnega poslanca. V Gradci sva, kadar je bil deželni zbor, stanovala v znani gostilni „Kaiserkrone" v barvarskih ulicah. Tu je bila za mene vpričo in po vzgledu Mihaela Hermana prava šola parlamentarnega delovanja. Herman ni nikdar govoril v zboru nepripravljen. Vsak govor je cele tedne poprej koncipiral, potem predelaval in časih po trikrat ali štirikrat prepisal, predno ga je govoril v zboru. Govorom se pa tudi pozna, da niso improvizovani. Tu ni nobene besede odveč, stavek se veže s stavkom, logično se razvija misel iz misli. Njegova nemščina je uzorna, precizna v izrazih, čista v oblikah; zato pa tudi prava muka slovenskemu pre-stavljalcu.
Tudi mene je nagovarjal, da sem moral vsak govor poprej koncipirati in ostal sem pri tej navadi dolgo časa, dokler se nisem začel v državnem zboru vaditi v prostem govoru. Herman mi je vsak svoj govor prebral, da mu povem svojo sodbo, jaz pa sem moral jednako storiti. Ko sem v državnem zboru imel svoj obširni govor o žalostnih narodnih razmerah koroških Slovencev, čestital mi je Herman, češ, da je to moj najboljši govor; a čudil se je, ko mu povem, da ga nisem imel poprej zdelanega, ampak le nekatere glavne točke zapisane.
in še le, kadar je Herman imel zdelovati kako interpelacijo ali kak predlog, pretehtal je desetkrat vsako besedo, vsak odstavek, da ne pove preveč, pa tudi ne premalo. Vsled tega intenzivnega premišljevanja so se mu nekatere fraze tako globoko v spomin vtisnile, da jih je po večkrat v poznejših govorih ponavljal. Sarkastičen pa je znal
biti, kakor malokateri govornik, tudi dovtipi so se mu časih dobro posrečili. Ustavoverce, ki so svojo ustavo vedno hvalili, primerjal je kokoši, ki se trudi s svojim kokodanjem vsemu svetu naznaniti, da je jajce zvalila. In ko je grajal neprimerno volilno predpravico štajerskih mest, dejal je:
Nun ja! Ist ein Städtchen noch so klein,
Ein Verfassungstreuer muss d'rin sein.
Le škoda, da naš Mihael ni imel močnejšega glasu in da mu je še ta skoraj pošel, kadar mu je bilo dalje časa govoriti. O tem se mi je pogostem bridko pritoževal in skušal si je na vsakojake načine svoj glas popravljati. Vprašal me je tudi za moj zdravniški svet. Opominjal sem ga na Demostena, naj ga posnema in si glas vadi blizu kake šumeče vode ali v ropotajočem mlinu. Vsak večer si je vrat ovijal v mrzle ohlapke, po dnevi pa je večkrat použival mehka jajca in kak kosec — slanfka, katerega je vedno imel v svoji sobi.
Leta 1873. ali 1874. jc začel po vegetarijansko živeti. Dotaknil se ni ne mesa, ne kave, ne vina ni užival, samo vegetarska jedila: kruh, sadje, sočivje, krompir, zelje, repo, kak kosec sira in mleko. Trdil je, da je jedino vegetarijanska hrana primerna človeku, in skušal je dobivati prozelitov med svojimi znanci, pa brez vspeba. Kajti on sam se je pri tej hrani vidno sušil, da ga konečno ni bilo druzega, ko koža in kost. Trdil je sicer, da se izvrstno počuti, pa kdo bi mu to verjel, glede na njegov upadli obraz in vidno pojemajočo životno moč. Hvalil pa se je, da bo dosegel visoko starost. Ko mu je knez L., mož krepke postave in zdravega obličja, na vabilo pristopiti k vegetarijanom, odgovoril: „Poglejte mene in poglejte sebe, in potem povejte, katera hrana je bolj zdrava in človeku primerna", — odvrnil je Herman: „No, dobro, kadar bom sto let star, potem govoriva dalje."
A naš blagi Mihael se je prevaril. Dočakal je le 62 let in zdaj tudi on mirno počiva v krilu naše skupne matere zemlje. Bil je vzgled resnične pravicoljubnosti, neomahljiv v svojih nazorih in jeklenega značaja. Verjel pa je v bodočnost slovanstva trdneje, kakor malokateri naših rojakov, kar spričujejo besede, ki jih je sam zapisal pod svojo sliko, zdelano od Kriehuberja: „Slovani, predolgo potlačeni, stopajo čvrsto pred svet na svoje slavno mesto."
Bajke in povesti o Gorjancih.
Spisal Janez Trdina.
19. Barabaš.
laški cerkovnik Barabaš je dejal svojemu desetletnemu sinu: Dečko! Naučil sem te brati in pisati, če ti je dal Bog kaj pameti, utegneš biti srečen; jaz sem te preskrbel. Sin ga vpraša: Kaj pa je sreča? Oče se zasmeje: Sreča, moj dragi, je to, da boš imel vsak dan majoliko dobrega vina, lukove cime in lojenih sveč, kolikor jih boš pojesti mogel, ob jednem pa tudi kako prijazno ptičico, s katero se boš igral. Kako ptičico mislim, pa ti ne smem povedati, ker si še preneumen. Po tem pomenku stari Barabaš zboli in umrje. Sina je vzel k sebi čevljar Spiro, njegov boter. Spiro je dečka prav pridno pretepal ali mu ni dal ne kaplje vina, niti lukove cime in lojenih sveč, nikar ptičice. Mladi Barabaš si je mislil: Oče se je lagal. Prerokoval mi je srečo, katere pa jaz ne vidim. Špiio je naredil za svojega vladiko par lepih škornjev in jih dal dečku, da jih odnese k njemu in dobi za dar kak krajcar. V veži zagleda Barabaš prelepo škofovo vrtnarico Kato in veli sam za se: Kaj ko bi bila ta jedna tistih prijaznih ptičic, o kateri mi je govoril ranjki oče. Blagor si ga tistemu, komur je sojeno se ž njo igrati. Vladika se je škornjev jako obveselil, podaril dečku groš in ga vprašal: Ti si že velik, povej, kaj si se doslej naučil? Barabaš veli: Brati in pisati in krpati stare čevlje, novih me mojster ni hotel naučiti delati, pravijo, da za to ne, ker se je bal, da bi sčasoma več razumel nego on in ga izpodrinil. Vladika se začudi: Kaj ti znaš brati in pisati pa služiš pri čevljarji!? Bodi pop in jaz te posvetim. Deček odmaje z glavo in veli: Nečem. Naši popje imajo preveč otrok in premalo kruha, jaz bi šel rajši v kak samostan. Skof pravi: Dobro! tudi menihi so večji gospodje nego čevljarji ali razodeni mi po pravici, kaj te v ta stan najbolje vleče? Barabaš odgovori: Kuhinja, jaz bi se izučil rad za kuharja. Vladika reče dobrovoljno: Jaz te ne grajam. Dobra kuha je osrečila že več ljudij nego učenost. Hodi z Bogom, bom te priporočil. Barabaš je šel še tisti mesec v samostan in naučivši se potrebnih vednostij, bil je sprejet za meniha. Godilo se mu je prav dobro. Lukovih kalic bilo je dovolj na samostanskem vrtu in za blagoslove je dobival od ljudij toliko vina in lojenih sveč, da vseh darov ni niti použiti mogel. Bil bi mislil, da je srečen, ko mu ne bi bila rojila po glavi očetova
ptičica. Na bližnji pod je hodila mladež vsako nedeljo plesat, najlepša plesalka je bila Mlinarjeva Maca. Barabaš gre k poglavarju in ga prosi: Zeniti se ne smem, dovolite mi, da se naplešem vsaj jedenkrat z Mli-narjevo Maco. Poglavar odgovori srdito: Za to pogrešno željo postil se boš štirinajst dnij ob vodi in suhem kruhu v samostanski ječi in prebiral pobožne bukve, ki leže tamo na polici.
Barabaš je žaloval v ječi in premetaval knjige, dokler se je nameril na velike bukve svete Šembilje. Prebiraje jih je kar ostrmel, ko je našel zapisano: Takrat, ko bo živel bedak Barabaš, vršile se bodo tri preimenitne reči in nobena ne brez njega. Turčin in Švaba se bosta sprijaznila in za vse veke pobratila. Modrijan Musulin bo napisal v svoji jami pod Klekoin nauke, kako se prikliče vsaka prijetnost in sreča, katere kristjan zaželi. Na Turškem bo imel paša zaprto svojo hčer Bulko-Dulko, ki bo tako čudovito krasna, da nobeno človeško oko, od kar svet stoji, ni take videlo. To skrivnostno prerokovanje je Barabaša popolnem izbegalo in zmešalo. V nedeljo je bil na podu zopet ples in med plesalkami Mlinarjeva Maca. Ko se zmrači, vrže junak Barabaš železno mrežo iz okna in pobegne na plesišče. Zgodaj zjutraj prebudi tovariša, ki mu je bil pobratim in ga prosi, da bi ga z Maco poročil. Po poroki je šel z ženo po svetu. Maca ga vpraša: Jaz sein lačna, kaj bova pa jedla ? Barabaš veli: Za zdaj to, kar nama bodo dali dobri ljudje. Prišla sta do krčme, iz katere se je čul glasni krič veselih pivcev. Ona dva stopita k njim in jim potožita, da sta lačna. Pivci posade Maco med se, Barabaša pa pretepö in vržejo iz krčme. Potoval je dalje brez žene in prišel ves izstradan pod Klek k modrijanu Musu-linu. Starec ga je prijazno sprejel, pogostil in vprašal, kaj bi rad. Barabaš veli: Ti znaš priklicati vsako srečo, pomagaj mi! Musulin odkima: Sreča se zastonj ne dobi. Pojdi v bližnjo vas in strezi tri dni bolni siroti, potem se vrni slobodno in jaz ti bom pomagal. Barabaš odide v vas ali na potu se skesa in čaka v grmovji, kedaj pojde Musulin v cerkev. Ko ga je videl, da je odšel proti cerkvi, smuknil je v njegovo jamo in poiskal zaželjenih bukev. V njih so bili popisani že vsi listi, razven zadnjega. Barabaš si odreže težko, črno brado, izdere popisane liste, mesto njih dene med platnice svojo brado, položi bukve zopet tja, kjer jih je našel in pobegne. Zdaj mu ni trebalo več stradati, z Musulinovimi nauki si je pričaral najslastnejših jedij in pijač, kolikor je hotel. Najprej se je napotil k čevljarju Špiru, da bi se maščeval za ljute udarce, s katerimi ga je toliko let pokoril. Ustopivši se za botrovo hišo tolkel je s Šibico po zidu in mrmral: Smej se, Spiro, jaz te božam — smej se, Špiro, jaz te božam. V hiši pa je tulil in se zvijal ubogi
Špiro, kajti padalo je nanj, kakor da bi bilo sto korenjakov po njem mlatilo. Kaznivši čevljarja je šel Barabaš dalje. Srečal in ustavil je staro babo in jo vprašal: Ali hočeš biti škofova vrtnarica ? Baba se zasmeje: Zakaj ne. On pa je jel hoditi okoli nje in govoriti: Baba k škofu, Kata k meni, baba k škofu, Kata k meni. Ko je prišel sedmikrat okoli babe, izginila je kakor duh, mesto nje je stala pri njem prelepa škofova vrtnarica. Barabaš si misli: Maco sem dobro zamenil. Kato presrčno objame in jej veli: Zdaj pa se morava z vladiko malo pošaliti. Pojdiva k njemu in prosiva ga, da bi naju sprejel v vlaško vero in poročil. Jaz bom naredil, da ne bo poznal niti mene, niti tebe. Ker nimam brade, rekel bo, da sva Kranjca. Škof jima je prošnjo prepnjazno izpolnil, po gosposko ja pogostil in dejal Barabašu: Ti, srečni Kranjec, se veseliš, jaz pa bridko vzdihujem in žalujem. Tmel sem spretno vrtna-rico; če je stopila na pesek, poganjale so jej pod nogo žlahtne rožice. Včeraj pa se mi je izgubila brez sledu in mesto nje je prišla ostudna baba. V njeni strupeni roki se izpremeni dišeči rožmarin v zbodljivo trnje. Ce je ne zapodim, bo mi moj rajski vrtec v treh dneh opustošila. Kata se je sladko smijala, da je vladika ni poznal in vprašala zvijačno ženina, kaj je storiti, da človeka nihče ne pozna. Zaljubljeni trap jej je skrivnost povedal in se odpeljal ž njo v Zagreb. Sla sta v najboljšo gostilnico. Kata veli: Kje imaš pa denar, tukaj bo drago? Barabaš jo potolaži: To naj te nikar nič ne skrbi. Jaz znam priklicati v svoj žep in privabiti denar in blago, vse, karkoli si je pridobil kdo po krivem. Pri obedu je sedelo ž njima za isto mizo mnogo gospode in tudi bogati jud Kelbernes, ki so mu navadno rekli Baruh. Barabaš mu je zagovoril najprvo denar: Kar ni tvoje, bodi moje, kar ni tvoje, bodi moje! O teh besedah prileti k njemu mošna zlatov. Barabaš jo da pod mizo Kati in začne zagovarjati Baruhovo obleko: Kar ni tvoje, hajdi pod mizo, kar ni tvoje, hajdi pod mizo! Z juda so šle škornji, spodnje hlače, srajca, zgornje hlače, naprsnik; sedel je zapet v jedini suknji in tudi ta se je že jela ž njega zmikati in lesti pod mizo. Sleparski Baruh se je tresel od sramote kakor mrzličen. Barabaš se ga je že naveličal trpinčiti, pa mu je prinesel svoj plašč in ogrnil. Jud ga je prosil, da bi ga spremil domov. Gospoda so se silno čudili in smijali, ko so videli; da je bos. Doma je vrnil Barabašu plašč in mu podaril polno pest tolarjev. Precej po odhodu teh dveh mož je prišel v gostilnico lep dijak, pa se pridružil Kati in se jej začel presladko prilizovati. Njej je bilo to jako všeč, pa je dejala: Jaz imam dosti denarja, da bova lahko živela, dajva se poročiti. Dijak je bil zadovoljen. Kata se je bila zdaj izpremenila, kakor jo je bil Barabaš naučil. Vrnlvši se od juda ni našel
C
več svoje žene za mizo, na njenem mestu je sedela neznana gospodična, ki se je kratkočasila z mladim gospodom. Gospodična je prosila Bara-baša, da bi hotel biti pri nje poroki za pričo. Ko so prišli iz cerkve, se je nevesta lepo zahvalila in se odpeljala z dijakom na Dunaj. Zaman je iskal Barabaš svojo Kato po Zagrebu in okoli Zagreba. Od strašne žalosti se je nakanil obesiti, ali spomnil se je še o pravem času, da gre do tretjega rado. Dve ženi je že imel, namenjena mu je brž ko ne še jedna, treba je torej počakati. V svoji otožnosti storil je to, kar toliko drugih revežev: Zapisal se je v vojake. Proti Turkom se je zbrala tako velika vojska kakor še nikoli ne. Ob Savi in Dravi, ob Kolpi in Soči se je dvignilo nanje vse, kar je moglo orožje nositi. Poveljnik tej mogočni vojski je bil slavni general Erger-Berger. Ker je bil grof, ni mu se trebalo za mladosti nič učiti. Tem več je pa za to jedel in pil, kar mu je tako teknilo, da je potegnil že v svojem dvajsetem letu samo jedno unčo menj nego tri cente in sedemindvajset funtov. Gospoda so ga vprašali, če hoče biti škof. On pa je dejal: Ne. Škof nima niti toliko oblasti, da bi smel tepsti svoje kanonike in župnike. Take službe ne maram. Gospoda so mu dali voljo, če hoče biti ali minister, ali deželski poglavar ali general. On je rekel: Moje veselje je palica, jaz bom general. Erger-Berger je precej pokazal, da je junak. Ni se hotel skrivati zadaj, ampak si je dal postaviti svoj šotor najbolj spredaj, ondu, kjer je bilo dosti prostora za vinske sode, kotle, ražnje, lonce, sklede in koze. Peklo, varilo, cvrlo in pražilo se je zanj noč in dan. Ko se je Barabaš generalu prišel poklonit, pogledal ga je nejevoljno in vprašal zaničljivo: Kaj pa znaš, potepuh? Barabaš odgovori ponižno: Izvstno kuhati. O teh besedah se poveljniku obraz razvedri, on se tako udobrovolji, da prihodnika objame in zavrisne: Dobro došel! Takih zvedencev sem doslej najbolj pogrešal, ti ostaneš tukaj pri meni. Še tisti dan pride straža in naznani generalu: Z bližnjega hriba se Turki že vidijo. Erger-Berger zagodrnja: Pustite me, najprej se moram najesti. Kmalu pride druga straža s poročilom: Turki se bližajo. Erger-Berger zareži na njo: Pustite me, najprej se moram napiti. Tretja straža prinese naznanilo: Turki se pripravljajo, da bodo naš tabor napadli. Erger-Berger poči z nogo ob tla in zagrmi: Vraga, pustite me, najprej se moram naspati. To rekši se je slekel in ulegel v posteljo. Ko se spredrami, zagleda stražo, ki mu se pokloni in poroči, da so Turki njegov šotor obstopili. Erger-Berger veli prijazno: Dobro, da je črna kava kuhana; paša jo bo moral pohvaliti. Danes bo moj gost, recite mu, da ga čakam in da mu bom postregel tudi s tako odličnim duha-nom, da boljšega ne žge niti sam turški sultan. Tako so ujeli Turki
krščanskega generala brez boja in kaplje krvi; njegova osupnena in prestrašena vojska je pobegnila v Gorjance. Pri njej je bil tudi Barabaš.	(Konec prihodnjič.)
Marija Antoinetta.
Spisal in v ljubljanski čit-alnici na korist „Narodne Šole" govoril Fr. Šuklje.
ko sem denašnjemu predavanju v predmet izbral življenje najlepše in najnesrečnejše kraljice francoske, bil sem si v svesti mnogih težav, katere izvirajo iz tega podjetja. Težave so dvojne: formalne in stvarne. Formalne, ker je silno težko, v kratko odmerjenem času premagati prebogato tvarino in plastično predstaviti jedno najsilnejših žaloiger človeške povestnice; stvarne pa, ker se strankarska strast ni ustavila pred grobom Marije Antoinette, temveč se pohlepno lotila njenega spomina dolgo potem še, ko je ona že davno spa-vala v tihi gomili. Kdor količkaj pozna zgodovinske vire te dobe, bode mi gotovo pritrdil, da je težavno, ustvariti si resnično in istinito podobo nesrečne kraljice in — vender jo mora imeti povestničar živo pred seboj, ako hoče narisati življenje in boj, zmote in kreposti, krivdo in pogin svoje junakinje. Ali predmet, dasi težaven, je ob jednem in-teresanten — in to me utegne opravičevati vsaj deloma tudi pri slavnem občinstvu.
Marija Antoinetta, petnajsti otrok velike cesarice Marije Terezije, rodila se je 2. novembra 1755., tisti dan po strahovitem lizbonskem potresu. Bas takrat se je pripravljala ona imenitna prememba v diplo-matičnih razmerah, vsled katere se je Francija, doslej smrtna sovražnica avstrijski dinastiji, trdno zavezala z Habsburžani proti podjetnemu pruskemu kraljestvu. Rodbinska zveza je imela utrditi novo-skleneno prijateljstvo in izbrali so Marijo Antoinetto, da se poroči s francoskim prestolonaslednikom Ludovikom. Dne 15. maja 1770. se zvrši poroka in komaj štirinajst let in pol stara kraljičina zapusti avstrijsko domovino, loči se s solznimi očmi od ljubljene matere ter gre na pot v dalnjo Francijo. Tam na francoski meji, pri Kehlu, pričakovali so jo francoski plemenitaši; velikansk salon je bil tam napravljen z dvema sobama, jedna za avstrijsko, druga za francosko spremstvo. Tu se je morala mlada nevesta popolnem preobleči, kajti po strogi francoski etiketi ni smela niti jednega komada svoje oprave s seboj vzeti v novo svojo do-
6*
movino. Potem je šla dalje proti Versaillesu na francoski dvor, mlademu, le za jedno leto starejšemu ženinu v naročaj. Po vsej deželi so se obhajale sijajne slavnosti na čast ženinu in nevesti. Pri tej priliki je nastala v Parizu, ko so na pla£e Louis XV. umeten ogenj užgali, tako strahovita gneča, da je na mestu več stotin ljudij bilo usmrtenih. Že takrat so videli nekateri črnogledi v tej nesreči prav slabo znamenje za mladi zakonski par.
Takoj pa se je pokazalo, da je ves položaj avstrijski kraljičini silno neugoden. Ona sama še ni bila kos težavni nalogi; po letih skoraj še otrok, bila je zaostala v svojem znanji, zanemarjena v svoji odgoji. Kompetenten pisatelj A metli nam pripoveduje, daje le slabo pisala ter nobenega jezika ni pravilno govorila. Poleg tega je bila preživa, lahkomiselna in za vsako resnobno delo prelena; lišp in kras, diamanti in zabave, to jej je rojilo po glavi. Vender je imela dokaj lepih last-nostij; bila je dobrohotna, odkritosrčna, duhovita, in če je le hotela, zel6 ljubezniva. Sploh je bila vsa njena prikazen obdana s čudovito gracijoznostjo, katera je očarala vsakega, ki je občeval ž njo. Smelo trdim, da bi bila v drugih razmerah iz obilega zaklada prirojenih kre-postij in naravnih darov se razvila krasna žena, pravi biser njenemu spolu — ali v teh letih je potrebovala modrih svetov in trdne zaslombej kje pa bi jih mogla najti v okuženem ozračji versaillskega dvora! Njenega soproga označil bodem kasneje, za sedaj le nekaj besed o drugih njenih sorodnikih. Stari kralj, Ludovik XV., ded njenega moža, ves pogreznen v pregrešne svoje strasti, ni se brigal ne za svoje vladarske dolžnosti, ne za odgojo svojih otrok; v velikih potezah je srkal živ-Ijenske slasti ter vladanje prepuščal svoji nesramni priležnici Du Barry in njenim kreaturam, ki so gospodovali po nesrečni deželi. Njegove hčere, dauphinove tete, bile so postarne, zlobne, zavistne in slaboglasne intrigantinje in Marija Antoinetta je bila od te strani v vedni nevarnosti. Tudi njena šurjaka nista bila boljša: starejši, grof de Provence, zvit in licemersk, drugi, Artois, razuzdan in zapravljiv. Kmalu potem, ko je prišla na Francosko, moral se je minister Choiseul, ki je posredoval pri njenem zakonu, umakniti drugi, Avstriji neprijazni stranki in v novem ministerstvu so sedeli le njeni protivniki; na dvoru samem pa je bilo pri vsej elegantnosti vnanjih oblik vender vse gnilo in podkupljivo, sebično in brezvestno. Kak položaj tedaj za mlado nedolžnost sredi splošne spridenosti in podlosti!
1774. zboli Ludovik XV. za osepnicami in z odkritim veseljem, z burno radostjo je čul francoski narod, da je zaničevan in sovražen vladar 10. maja svojo dušo izdihnil. Nikdo se ni brigal za okuženo
njegovo truplo, z glasnim vriščem se gnetö brezštevilni dvorniki k Lu-doviku in Mariji Antoinetti, klanjat se novima vladarjema. Imeniten trenutek, ko sta prevzela toliko odgovornost, pretrese močno njiju mlada srca, ginena padeta na kolena in goreče molita: „Bog, varuj in vodi naju, premlada sva za vlado!*
In v istini, bila sta prepotrebna neposredne nebeške pomoči!
O prvi dobi, katero je Marija Antoinetta preživela na Francoskem do 1. 1780., poučeni smo sedaj popolnem natančno, ne po strankarskih in nezanesljivih memoirah, temveč po avtentičnih pismih, katera je avstrijski poslanec v Parizu Mercy d' Argenteau tajno pošiljal skrbeči materi, Mariji Tereziji. Reči moram, da v vsej zgodovinski literaturi morda ne poznam bolj zanimive knjige, nego obširno to zbirko, katero sta izdala Arneth in Geoffroy pod naslovom „Correspondance secrete entre Marie Therese et le comte Mercy d'Argenteau". Ako sodimo Marijo Antoinette po teh tajnih poročilih, katera je narekovala le uda-nost do slavne cesarice in prav roditeljska skrb za mlado francosko kraljico, potem je bila takrat pač pravi vzgled lehkomiselne in lehko-žive, časih tudi malo koketne žene. Znane so vam morda čudne mode tedanjega časa, n. pr. one ekscentrične frizure, ki so bile tako visoke, da uboge dame še v kočijah niso mogle po konci sedeti, temveč so bile prisiljene, ali sključeno se držati, ali pa glavo pri oknu ven moliti. Za norosti teh mod pa je bila baš Marija Antoinetta merodajna avtoriteta in njen vzgled, ki se je hitro posnemal po vsej deželi, prouzročeval je mnogo neprilike in potrate. Veliko bolj nevarno je bilo, da je Marija Antoinetta rada visoko in strastno igrala ter pri prepovedanih ha-zardnih igrah prečula večkrat do 5. ure zjutraj. Njen mož, dobri in za svojo osobo jako štedljivi Ludovik, ki je bil nesrečen, če je le en sam tolar v igri izgubil ter od vseh iger najrajši igral „Colin-Maillard", t. j. slepe miši — plačal je sicer brez ugovora precej visoke svote, če je bila njena blagajnica prazna, — ali tudi, neoziraje se na vender izdatne izgube (do 15.000 gld. jedno noč), imelo je to pretirano igranje vender obilo slabih nasledkov. Kaj rada se je kratkočasila kraljica pri konjskih dirkah, po gledališčih in plesih; jedenkrat se je pripeljala celo v fiakerji in maskirana na maškerado v pariški operi ter se tam zabavala incognito z nepoznanimi gospodi. Ker je ljubeča njena narava hrepenela po prijateljstvu, izbere si nekaj prijateljic, ali tako neprevidno, da svoje zaupanje nakloni sebičnim in nevrednim osobam. V to vrsto spadajo najimenitnejši njeni družbeniki, posebno grofica Jules Polignac in njeni sorodniki, ki so, zlorabeči iskreno nagnenost Marije Antoinette, nesramno plenili državno blagajnico. Tudi na to se kraljica ni
ozirala, če so bile njene prijateljice na dobrem glasu ali ne, in nič je ni oviralo, da je imela grofica Polignac občeznano intimno znanje in da je madama Guemenee, ločena od svojega soproga, javno živela z vojvodom Coigny-jem. Kaka pa je bila njena moška družba! Nravstveno spačeni, oboli kavalirji, brez pravega častnega čuta, elegantne marijo-nete, ki so se zabavljali z dvoumnimi dovtipi in navadnim opravljanjem.
Kako jej je ta družba ugajala, vidimo iz sledečega slučaja. Ko je Marija Antoinetta nekdaj za dobrici zbolela, ostali so štirje kavalirji: Gtiines, Lauzun, Bezenval in Ezterhazy štirinajst dnij, vsak dan od 7. zjutraj do 11. ure zvečer pri njej in avstrijski poslanec, ki nam poroča ta detail, imel je obilo posla, da je predrzneže vsaj čez noč odpravil iz njene sobane, — v tem, ko svojega soproga niti blizu ni pustila. Tudi sicer njeno vedenje ni bilo spretno in previdno; da francoska etiketa, premišljena in preračunjena do zadnje pičice, ki je n. pr. strogo določevala, kdo ima visoko čast, vsako jutro držati desni rokav kraljeve srajce in kdo levega, ni dopadala kraljici, je povsem naravno; vender je bilo zelo nespametno, da je često prezirala vse te običaje, da se je v priprosti obleki z malim spremstvom po noči sprehajala po versaillskih vrtovih in se pri takih prilikah v pogovore spuščala z ljudmi, kateri so se vsaj delali, kakor da je ne bi poznali. Jed-nake neprevidnosti so prouzročevale, da so zlobni jeziki kmalu Marijo Antoinetto kot razkošno in razuzdano žensko razglašali. Še bolj napačno pa je bilo, da se je ona časih tudi v politiko vtikala, čisto po svoji trmi, dasi v državniških poslih takrat ničesar razumela ni. Posebno škodljiv je bil njen vpliv, ko je strmoglavila Turgota in Males-herbesa, jedino pošteno in razumno ministerstvo, katero je hotelo odpraviti najbolj vpijoče krivice in preosnovati strohnelo državo. Nasprotuje tema poštenjakoma, podpirala je takrat Marija Antoinetta vse one grozovite zlorabe in nerede, kateri so bili kasneje povod velikanskemu francoskemu prevratu!
Ali vender ne smemo preostro soditi uboge Marije Antoinette! Najbolj neugodno je vplivalo na mlado kraljico, da Ludovik ni bil pravi soprog zanjo. Pač mu gre vsa čast, kar se tiče njegove poštenosti, njegove štedljivosti in zvestobe, njegovega dobrega srca; ali vse te lepe čednosti niso ničesar koristile, ker Ludovik ni imel nobene energije in sploh nobenih, vladarju potrebnih svojstev. Bil je silno] neroden v svojem vedenji, slaboten in odvisen kakor otrok, len in neokreten v svojem mišljenji. Za državne opravke ni imel ne razuma, ne veselja; lov mu je bila najljubša zabava; potem se je rad uril v ključarstvu in najbolj vesel je bil, če je mogel ukrasti se iz elegantnih salonov in se
zapreti v svojo delavnico, kjer je s svojim mojstrom, ključarjem Ga-mainom, pridno delal s kladivom in pilo. Okoren in malobeseden, v posmeh vsemu dvoru, bil je v vsakem obziru pravo nasprotje k blesteči kraljici. Vender bi bila čistost njegovega značaja gotovo jako blagodejno vplivala na mlado Marijo Antoinetto, ako se njegovi nerodnosti ne bi bila pridružila druga stvar, katere zgodovinar nikakor ne sme prezirati, ako hoče psihologično razvijati značaj Marije Antoinette. Bojazljivost namreč in hladnost Ludovikova je šla tako daleč, da je bila kraljica še sedem let in pol po sklenenem zakonu le po imenu, ne pa v i s ti ni njegova soproga. Bizaren ta faktum je sedaj neovržno dokazan in iz premnogih pisem Marije Terezije razvidamo, kako zelo je nesrečna ta razmera žalila in skrbela cesarico. Ta skrivnost je bila znana tudi versailleskemu dvoru, deloma po krivdi nepremišljene kraljice — in to je bilo njej tembolj nevarno, ker se je Ludovikov brat, grof Provence, sedaj trdno zanašal na to, da mora nasledništvo pripadati njemu in njegovim sinovom. Če premišljamo obupni položaj mlade kraljice, moramo priti do prepričanja, da bi tudi njeno vedenje bilo po vsem drugačno, če bi takoj bila postala soproga v pravem pomenu in če bi bila zgodaj okušala sladko materinsko srečo. Naš sklep je tembolj opravičen, ker se v istini po I. 1781., po porodu dauphina, predrugači njeno vedenje; sedaj postane resnejša, hrupnih zabav si ne želi več in tudi o njeni zapravljivosti ne moremo več tožiti.
Ali ta izpreobrnitev je bila že prekasna. Preveč je bilo oškodovano dobro ime kraljice od zlobnih jezikov in smrten udarec mu je dala ona umazana pravda, katera je svetovno znana pod imenom „1'affaire du collier8. Zdaj vemo, da je pri vsem velikanskem škandalu največ kriv frivolni kardinal Louis de Rohan, kateri si je nameraval „kupiti" z dragocenimi diamanti izgubljeno milost Marije Antoinette, ter je pri tej priliki v roke prišel tolpi navihanih sleparjev in tatov; znamo, da se Mariji Antoinetti niti sanjalo ni o nemarnih teh spletkah — ali tedanji svet je sodil drugače in po vsem svetu so se razglašale nesramne govorice ob ubogi francoski kraljici.
Ali med tem, da je plemstvo zavratno napadalo kraljico, in v svoji zaslepelosti intrige kovalo proti zastopnikoma francoske monarhije, zvrševal se je polagoma oni prevrat javnega mnenja, iz katerega se je rodila francoska revolucija. Čas nam ne dopušča, ozirati se na uzroke čudovite prikazni. Le to moram omenjati, da je bil ta prevrat, opravičen po tisočletni bedi francoskega naroda, — kateri je zastonj olajšanja svojih bremen pričakoval od nevrednih ali nezmožnih vladarjev, — v prvi vrsti obrnen le proti krivični družbeni razredbi in svoboščinam
privilegovanih stanov, — nikakor pa ne proti monarhiji sami. Še je bilo mogoče v onem zornem majnika novoporojene svobode, da se kralj sam na čelo postavi potrebnemu prenarejanju ter da se dožene z reformami, kar se je potem nameravalo doseči z revolucijo. Saj je tudi kraljeva korist odločno zahtevala, da se omeje svoboščine plemstva in duhovščine, da se davki bolj jednakomerno razdelč, da se zavaruje jednakost pred zakonom ter talentu tudi iz nizkih socijalnih krogov pot odpre k višjim dostojanstvom. Previden in energičen vladar bi se bil z veseljem polastil ponujane prilike ter s krepko roko skrbel za državno blagost, ob jednem pa za svojo moč in slavo. Ali kako bi mogli toliko inicijative pričakovati od slabotnega Ludovika XVI. in kako bi mogli misliti, da se bode ponosna in razvajena Marija Antoi-netta brez ugovora udala v izpremenjeni položaj ter hipno postala konštitucijonalna kraljica!
In tako se je razvijala francoska revolucija z elementarno silo, v prah zdrobivša fevdalno državo, ž njo vred pa tudi francosko kraljestvo. Iz državnih stanov, katere je Ludovik XVI. od denarne stiske prisiljen, sklical na 5. maja 1789., rodilo se je narodno zastopstvo, „1'assemblee Constituante" in kralj mora privoliti v to imenitno izpremembo. Ko potem na dvoru zmaga aristokratični vpliv, ko kralj potem priljubljenega ministra Neckerja odstavi in 30.000 mož okoli Pariza in Versaillesa zbere, poči krvavi upor v glavnem mestu, vojska se kaže nezanesljiva, in 14. julija se polasti pariško prebivalstvo Bastille, razruši jo — in od sedaj je bila absolutna vlada nemogoča! Sedaj se začno izseljevati kolovodje francoskega plemstva, grof Artois, rodbina Polignac, vsa nekdanja tovarišija Marije Antoinette, vse beži čez mejo, s seboj jemaje svojo spačenost in nezmožnost, svojo prevzetnost in svoje kovarstvo. V dveh mesecih, avgusta in septembra, bil je uničen stari fevdalni sestav in temelj položen novodobni državi in družbi.
(Konec prihodnjič.)
Žensko vprašanje.
Spisal dr. Fr. J. Cel est in.
arsikdo poreče najbrž, da imamo že drugih „vprašanj" toliko, da je čisto nepotrebno govoriti še o ženskem vprašanji. In pa zakaj bi stavili to vprašanje, saj si je vsak sam rešuje, bodi-si, ko ga ogrevajo topli žarki prve ljubezni, ali potem v zrelih letih, v zakonskem življenji; rešuje si je, kakor ve in zna! Saj tako vsak zase ve, da ženska daje veselja in radosti, večkrat pa tudi toge in žalosti — več kot dovolj: to je bilo in bode.
Vse to je res, a vender rastoča omika je stavila in stavlja pri najbolj razvitih narodih ravno to vprašanje s tako silo, da se ga nikakor otresti ne bi mogli, ko bi tudi hoteli. Mnogim to ni prav, ali je tako: stvari pameten človek ne more tajiti. Vpraša se pa, ni li tudi pri nas to vprašanje prav praktično važno postalo ter si je rešujemo že davno po svoji dobri volji in po svojem znanji, če tudi o njem veliko ne govorimo in ne pišemo? In kaj je bolje, da se delamo na pol slepe ter rešujemo vprašanje „od slučaja do slučaja", ali pa da je učimo ter si je skušamo pojasniti, kako mesto in pomen ima v našem društvenem in kulturnem življenji sploh? Pač bo tudi tu znanje bolje od neznanja. Večkrat čujemo, da se kultura more meriti tudi po stanji ženstva, kar se pač tajiti ne da. Iz tega sledi, da je važno vprašanje, kako je sedaj to stanje in kako bi se moralo razvijati dalje, da bode razvitje zdravo in kulturno. Reklo bi se pa lehko, da smo mi tako mal narod in tako odvisen od tujega razvitka, da mi ne moremo ravnati razvijanja svojega ženstva. in da se bode razvijalo kakor pri sosednih, naprednejših narodih, naj mislimo, govorimo ali pišemo mi o tem, kar hočemo. Gotovo je mnogo resnice v tej nesamostalnosti, ali zato se nikakor ne smemo odreči pravice in zanemarjati dolžnost, da po mogočosti vplivamo na tečaj ženskega razvitja, da bode narodnemu življenju koristno, ne pa škodljivo.
Ni treba obširno govoriti, da krivo razvijanje ženstva strupi in kvari ves napredek. Stvar je sama po sebi jasna, pa tudi zgodovina nam daje obilo primerov za vse čase in vse narode. Ona nam kaže, da je pri divjih narodih ženska popolna robinja, stvar, ki se kupuje in prodaja kakor krava ali konj. Še celo vera v jednega Boga in nesmrtnost duše ni mogla rešiti ženske večjega ali manjšega praktičnega robstva: saj je že Eva bila dana v popolno last možu. Še le
krščanstvo je bolj zmanjšalo nejednakost moških in ženskih pravic, ob-sezajoč vse v ideji vzvišene ljubezni in jednakosti. Ali ko ni bilo več prvih kristjanov, kaže nam zgodovina, kako so v teku mnogih stoletij dvigale se ali padale ženske pravice, kako je za strogo pokornostjo možu sledila večkrat neka jednakost, ki pa nikoli ni bila blizu krščanskega ideala, mari je ta jednakost bila večkrat izraz pokvarjenosti, katere si se ve da nikdo želeti ne more in ne sme. Jedno pa vender smemo trditi in sicer, da rastoča omika, t. j. zdrava omika, ne puhli, površnji blesk in sijaj, ki ni napredek, ampak črv spodjedajoč drevo prave omike, daje ženstvu večje pravice, bolj in bolj razvija njegove sile ter jih rabi za občni napredek.
Res je pri razvijanju ženstva še vedna nevarnost, da ne zajde na krivo pot, kakor je že zašlo ne jedenkrat v teku zgodovinskega razvitka, na pot moralne pokvarjenosti, ki je večkrat prišla takoj za veliko moralno strogostjo. Ne sme se torej pretiravati; če ne lehkoum-nost in razuzdanost tako rekoč z elementarno silo raztrga vse vezi strogosti. Ali to so krajnosti, po katerih se ne ravna zdravo razvitje, in vender so ravno one največ zakrivile, da je borba za ženske pravice sem ter tja še nepriljubljena. Se ve da je veliko kriva tudi moška sebičnost, ona sladka zavest gospodovanja, katere se časih morda celo razviti človek ne otrese lehko, če dobi priliko, da nad slabo žensko pokaže svojo moč.
Te sebičnosti pač ne bomo branili glasno in — naravnost. Pač pa to radi delamo z raznimi izgovori in olepšavanjem, da slaba ženska ne more stati na svojih nogah, da je fizično in duševno za to preslaba. Res je fizično slabejša in celo njeni možgani so baje nekaj laglji ko moški, pa vender sirota — žena divjakov, poludivjakov in celo krščanskih narodov kaže nam, da je sposobna za najtežja dela. Če tudi torej ženska gotovo ni tako fizično jaka ko moški, vender se svojega težkega dela ima ravno zato sramovati tem menj, ker je slabejša tako, da jej to dela samo čast in ne zaslužuje brezdušnega zasmehovanja, da je slabejša.
Glede duševnih sposobnostij pa vprašanje gotovo ni rešeno, če tudi se mi, moški, kaj rado širokoustimo, da ženska nikakor ni za strogo mišljenje, posebno pa ne za matematično ali sploh abstraktno. Vprašanja kar naravnost v svojo korist rešiti ne smemo že zato, ker ženske ni v Evropi ni v Ameriki niso imele večstoletne ali celo tisočletne prilike, da se izkažejo na tem polji. Kolikor jim je pa dana bila prilika, pokazale so v obče posebno v naši dobi, da se jim ni sramovati svojega dela. To lehko kar naravnost trdimo: odlikovale so se in odli-
kujejo se v znanosti in umetnosti in sicer v vedni bolj ali menj očitni borbi z „jačjo polovico človeštva". Smemo torej ponavljati, da vprašanje glede duševnih sposobnostij n i rešeno in moramo dodati, da tudi še ni moglo biti rešeno, ker nam zgodovina v večji meri samo-stalno razvitega duševnega ženskega dela še ne pokazuje, ker se v borbi z moškimi nikoli ni moglo bolj na široko razviti tako resno duševno delo. Tako delo bi bilo še le takrat mogoče, ko bi se ženstvo malo po malem moglo razviti do samostalnosti ter bi pale vse mnogoštevilne ovire in vsi predrazsodki, ki so na potu takemu razvitju celo v onih zemljah, kjer ženstvo primerno še najbolje stoji. Prej torej pač nimamo pravice kar naravnost ne priznavati nekaj, kar še ni moglo podvreči se izkušnji.
Da se pa to vender dela, kdo bi tega ne videl, če se le malo ozre okoli sebe. Lehko bi se pa reklo, da ravno to, da do sedaj, t. j. v teku tisoč in tisoč let ženske niso mogle povzdigniti so do jedna-kega duševnega razvitja, kakeršno imajo moški, da ravno to dokazuje, da one niso zanj, da torej, ker ga niso dosegle do sedaj, ga tudi sploh doseči ne morejo. Če stvar dobro premislimo, koliko pač vidimo ljudij, ki ravno tako modrujejo in sklepajo, četudi je tak sklep čisto neopravičen in gotovo nelogičen. Ko bi se smelo tako sklepati, moral bi biti veljaven tudi n. pr. sklep, storjen pred porabo para kot dvigatelja, da, ker se ljudje do tedaj niso vozili s parom, da se zato ne bodo nikoli.
Torej tisoč- in tisočletja so razvila ženske sposobnosti, ženski mozeg pod pritiskom okolnosti, recimo naravnost, pod pritiskom bolj ali menj očitnega robstva. Ali bi ne bilo naravnost čudo, t. j. nekaj, kar bi presezalo vse naravne zakone, ko bi tak mozeg razvil so ravno tako kakor moški, ki se je ves ta čas razvijal gotovo ali v polni ali pa vsaj v polnejši svobodi ko ženski? Posadite drevesce v steklenem rastlinjaku. Rastlo bode hitro, ali nikoli ne bode imelo te jakosti in sile ko da bi bilo vzrastlo v primerni toplini zunaj na prostem zraku. Niti zelenje ne bo tako lepo, in cvetje tako skozi in skozi zdravo in tako dišeče, pa tudi sad ne tako ukusen, ko tam, kjer tako sadje dozoreva pod milim nebom, v žarkih toplega solnca. Ali ni ženstvo rastlo in razvijalo se dolga tisočletja v ravno takem tepličnem zraku? Kako bi moglo biti tako duševno čvrsto in jako kakor moštvo? Ponavljam torej, pravo čudo bi bilo, ko bi se to dogodilo.
Smemo pač naravnost reči, da žensko razvitje, četudi doseže največjih razmerov, ne bo popolnem jednako moškemu. Na tem tudi mnogi jahajo šarca svojega ženskemu razvitju neprijaznega modrovanja. Jednako res ne bo. Ali zakaj bi pa tudi ne bilo? Lehko je ravno tako
visoko, pa vender ni jednako: ima svoj značaj. Misliti si moremo celo prav lehko, da bode ženski um, ki ga morda ne tišče tako zelo tisoč- in tisočletni sledovi časih prav malo kulturnega, ampak surovo barbarskega življenja, v vseh mnogoštevilnih premenah zgodovinskega življenja, da bode ta ženski um (kar vidimo časih že sedaj) videl marsikaj jasneje, našel ravno zato laglje kako novo kulturno idejo ter jo branil in da bode sploh njegov kulturni instinkt imel časih večjo naravno silo, kot moški, ko se je bolj utrudil in iztrošil. Jaz menim, da se to misliti da in da se nam ni bati očitanja, da bolj izurjen moški um bo gotovo več dosezal ko ženski: bolj izurjen gotovo, ne pa bolj utrujen in iztrošen, kar ravno tu poudarjam.
In ali si ne smemo misliti, ali ne moramo priznati, da je že do sedaj ženski um vplival, če tudi je bil stiskan in oviran, na kulturni razvitek in sicer prav blagodejno v onem blagem svojem delovanji na srce in glavo? Zato pač ne smemo sprejeti one fraze, ki je ravno tako navadna kakor pusta, da ženska živi le s srcem, a ne z glavo. In če tudi radi priznavamo, da je življenje srca pri njej bolj razvito, ko pri moškem in da je ves njen organizem nežnejši in da bode ostal, ali pa iz tega sledi, da se ženski um ne more razvijati? Nikakor ne! Ali ni temveč kar naravnost jasno, da ženska glava, polna zdravega znanja, katero oplodujejo ideje kulturnega napredka, da tak ženski um bode deloval tudi na srce v najplemenitejšem zmislu, da bode gorelo z vso žensko nežnostjo in gorečnostjo za vse, kar je plemenito, kar služi napredku, kar je v najlepšem zmislu človeško? Ali se ne bodemo potem menj bali duhovne praznote ženstva, na katero se tožimo, če tudi bi prav za prav morali tožiti se samo nase, ker smo ravno mi največ krivi, da ženstvo tako slabo napreduje? Ali si ne smemo misliti, da bode ravno tedaj, ko bosta ženski um in srce delovala na kulturno razvitje z večjo silo kot sedaj, to razvitje popolnejše in bolj harmonično ali skladno, ko do sedaj ? Saj tega vender ne bodemo tajili, da naše kulturno razvitje, če se omejimo tudi samo na Evropo in na kraje okoli Sredozemskega morja ter na Ameriko, da to razvitje, katero navadno imenujemo evropsko, nikakor ni tako skladno in stalno, kakor bi ga želeli? Ali ni verjetno, da bode večje medsobno delovanje ženskega in moškega uma samo popolnilo in utrdilo obče razvitje, da se bode menj bati slučajnega zibanja z jedne strani v drugo, kar je tako nevarno zdravemu razvijanju?
Vse to so bolj občne misli. Poglejmo si pa, kako žensko vprašanje vpliva na naš slovenski narodni razvitek in česa bi tu želeli.
(Konec prihodnjič.)
Proti s e v e rj u!
nikari ne v dežele jasne,	Ne ! — a t j i\, le tj srce veleva,
š Tja, kjer solnčno se blesti zlatö,	Kjer puščavi je podoben svet,
Kjer z vonjavo svojo rože krasne	Tja, kjer tožen prt snež6n odeva
In naranče vzduh polne sladkč.	Davno, davno že premrli cvet.
Kjer na vsaki veji zeleneči	Tja, kjer čuti pesni ni nobene, Čnje se preljubih ptičev glas, Kjer buči nevihta čez raviln,
Ptičev, ki pripluli hrepeneči	V spčne svoje vklepajoč ledene V čudoviti log svetdl so v vas. Goli dob in smrečij gozd temän.
Kajti, kaj so cveti mi bogati, Petje, solnce, stvarstva vsega čar . Proti tebi, vnučec moj ti zlati, Ki to zrla nisem še nikdar!
Lujiza Pesjak o v a.
Bolška soteska.
Spisal S. Rut ar.
flolška soteska (Flitscher Klause) je najožji, globoko urezani klanec med Julijskimi Alpami. Na njegovi zahodni strani se vzdiga ravno nad Bolcem 2210 m visoki Rom bon (Veliki vrh), a na vzhodni nekoliko višji vrhunec (2322m) Krnice. Oba spuščata svoja gola rebra prav strmo k Bolški soteski, ki pri mostu le 532 m nad morjem leži. Tam doli se približujeta oba nasprotna obronka do 150—200 m. Skozi to sotesko si je izdolbla rečica K o r i t n i c a, ki izvira na južni strani Mangarta in se izliva v Sočo jugoiztočno od Bolca, jako romantično korito, ki je 50—60 w globoko, 470 m dolgo, a po nekaterih krajih samo dva metra široko. Po tem koritu je dobila rečica svoje ime Koritnica. Ravno sredi soteske drži čez korito omotičev most, s katerega se navadno kamenje meče doli v strašno globočino. Po tem mostu prestopi predelska cesta, ki je do sedaj vodila ob levi iztočni strani Koritnice, to rečico in pelje skozi skalno zaseko dalje proti Bolcu. Ta del ceste so dodelali še le 1. 1850., dočim je stara cesta še. le niže doli pod sotesko in koritom držala čez rečico ter se potem navzgor zavijala na bolško polje.
V sredi soteske, na južni strani mosta in ravno vrhu strahovitega prepada se je videla še do 1. 1881. prav romantična razvalina, kakor
jo je bil naslikal prof. Adalbert Brechler in se je ob svojem času videla v „Illustrierte Zeitung", potem v hrvatskem „Viencu" (1874, str. 237) in na zadnje v dunajski „Heimat" (1877, list 50). Tu se je videlo malo, štirioglato poslopje, jedno nadstropje visoko, a brez strehe, tako da so bili zidovi že razpadati začeli. Na dveh vnanjih, proti prepadu obrnenih oglih sta stala dva okrogla stolpa. Zapadna stran grada pa je bila od strme gorske stene tako dobro zavarovana, da jej ni bilo potreba stolpov. Vse poslopje je obdajalo dvorišče, katerega zid se je na zahodni strani naslanjal ob nepristopno omenjeno steno. Visoko gori na tej steni se je videlo še jedno, stolpu podobno zidanje, od katerega je vodil zid malo navzdoli po steni, na tistem mestu namreč, kjer bi se bilo lahko od zahodne strani po strmini doli do grada priplezalo. Do tako zavarovanega grada je bilo možno priti jedino po ozkem lesenem mostu, ki je držal na vzhodni strani čez globoko korito. Ako se je ta most vzdignil, bilo je nemogoče prodreti do grada.
Tu opisana slika razvaline v Bolški soteski dandanes ni več resnična. Jeseni 1. 1881. so začeli namreč avstrijski ženisti popravljati stari grad in napravljati novo trdnjavo, katera naj bi sovražniku pot zapirala skoz Bolško sotesko, ali ga vsaj kolikor mogoče ustavljala na njegovem pohodu proti Koroški. Trdnjavico so lani dodelali po vseh modernih zahtevah in zdaj ima tudi svojo malo stražo, katera redno dohaja vsak mesec iz Trebiža.
Zgodovina starega grada v Bolški soteski je zelo zanimiva, ker je ž njo spojena zgodovina vsega bolškega okraja od XV. stoletja dalje. Bolško je bilo pod Avstrijo posebno glavarstvo, čigar načelnik je dobival ukaze naravnost od vlade v Gradci. Ta cesarski glavar je stanoval navadno v bolškem gradu in tu je tudi ljudstvo plačevalo svoje desetine, kajti cesarskih davkov so bili Bolčanje oproščeni celo do časa Francozov. Toda poglejmo, kdo in kdaj je sezidal bolški grad.
Ko so bili začeli Turki zadnja desetletja XIV. stoletja tudi Goriško obiskovati in so 1. 1478. ob Soči gori čez Predel na Koroško prodrli, pošljejo Benečanje, posluživši se slabotne in nemarne vlade poslednjega goriškega grofa Leonharda, svojega pooblaščenca Jak op a Valvasona na Tolminsko, da bi zemljo pregledal in potem beneškemu senatu nasvetoval, kje naj se napravijo male trdnjavice v obrambo proti Turkom. Ko je ta pooblaščenec prišel v tolminske in bolške gore, začudil se je njih prirodni lepoti, globokosti dolin in bistrosti voda. Poslal je v Benetke zelo obširno poročilo, v katerem popisuje med drugim tudi romantično ležo in prirodno krasoto Tolminskega. Na to odloči senat postaviti malo trdnjavo v Bolški soteski. Ker je bilo mesto jako ugodno
ležeče in že od prirode same ntrjeno, zato Benečanom ni bilo potreba veliko zidati in zares pričajo nam sočasni viri, da je bila bolška trdnjavica s početka le lesena. Za dovoljenje na goriških tleh utrjevati se takrat Benečanje nikogar niso vprašali, kakor so tudi samooblastno postavili 1. 1472. trdnjavo Gradišče ob Soči na goriškem svetu. Benečanje so namreč mislili, da po zamrtji goriških grofov morajo vsa njih posestva na južni strani Julijskih Alp njim pripasti, kakor so bili že 1. 1418—1420. pogoltnili akvilejsko patrijarhovino.
Večjo važnost zadobi bolški grad še le 1. 1508., ko so bili Benečanje vse Goriško oteli cesarju M aksim ilj an u. Beneški vojvoda Al-viono vrže tedaj močno posadko v bolški grad, da bi Avstrijci ne mogli pošiljati vojakov po predelski cesti na Goriško. Ko pa so bili Benečanje naslednjega leta z Goriškega pregnani in je avstrijski general Henrik Brun s viški brezvspešno oblegal poprej Čedad, potem Tolmin, obrne se ta zadnjič na Bolško, kjer so prebivalci kazali veliko nagnenje do Avstrije. Ko pride torej Brunsviški v Boleč, vzprejmejo ga radostno tamošnji prebivalci ter mu prostovoljno izročijo svoj grad in ves okraj. Izgovorijo si le, da mora avstrijska vlada varovati njih samostalnost in da jim ne sme nakladati nikakih bremen. Prevzeli so dolžnost, da hočejo sami braniti bolški grad pred Benečani. Za potrebe in vzdrževanje tega gradu odmenili so tri gozde, ki so še zdaj državna lastnina. Tako je dobil bolški grad svojo stalno posadko.
Ko je cesar Maksimilijan uredil Goriško grofijo, dal je tudi Bol-čanom posebno glavarstvo. Prvi bolški glavarji so zapovedavali navadno ob jednem tudi v Gradišči in Meranu, torej ob celi meji proti Benečanom. Tak branitelj beneške meje in bolški glavar je bil tudi znani junak Nikolaj Sal m, ki se je pozneje zlasti odlikoval v bojih s Turki. Pozneje je bil mejni glavar Bonaventura d' Eg k, ki dobi 1. 1532. nalog,od goriških stanov, naj dobro zastraži Bolško sotesko, da ne prodere kuga s Koroškega tudi na Goriško.
Najimenitnejši bolški glavar je bil Filip Jurij Gera od 1. 1612. do 1643. Ta je po polnem popravil, ali morda z nova prezidal bolški grad, katerega so Nemci poslč imenovali Thalberg (Dalberg^. Ker grad ni imel zadosti pitne vode, iskal in stikal je tako dolgo po špranjah bližnjega skalovja, da je zasledil primeren studenec. Do njega je dal napraviti zložno pot in ga tako zavaroval, da ni mogel sovražnik do njega. Spomenik svojega delovanja je zaznamenoval sam z napisom na kamen, ki je sedaj vzidan ob novi cesti, ravno na onem mestu, kjer je bil studenec najden. Ta napis slove: „Der Woll Geporn Herr — Georg Philipp Her Von — Gera Hat Die Festung Dals Pavt Vnt Renovirt
Vnd Die Baser — Er Fönten. Im 1.6.1.3. Jar." Pod tem napisom je izdolben Gerin grb, v katerem se vidijo jelenje glave.
Važnost bolške trdnjave se je pokazala zlasti v drugi beneški vojski (1G15—1617), ko je posredovala pošiljanje vojakov s Koroškega na Goriško. Pa tudi pozneje so jo skrbno varovali. Bolški glavar kot za-povednik grada je imel pod seboj jednega topničarja (bombardirja) in štiri vojake, katere je plačevala vlada. Vender se je še le za francoskih vojna zopet ponudila prilika, da je grad z nova dokazal svojo strate-gično važnost.
Ko so 1. 1797. Francozi posedli Gorico, začeli so kmalu napredovati ob Soči navzgor za umikajočo se avstrijsko vojsko. General Bajalich je bil pustil za seboj kot zadnjo stražo generala Köblösa z njegovo brigado. Ta se je moral pri svojem umikanji po predelski cesti neprenehoma bojevati s Francozi. Prišedši na Bolško, posede s 500 granadirji grad v soteski ter. se zapre v to trdnjavico. (Vodnik, Ljubljanske novice, 26. malega travna 1. 1797.). V naglici so popravili vojaki grad in pripravili za obrambo, kolikor se je dalo, kajti sovražnik jim je bil za petami.
22. marca 1797. pridejo Francozi pred grad, utabore se ob stari cesti na vzhodni strani in začno trdnjavico oblegati. Posadka sicer hrabro odgovarja francoskemu ognju, ali kmalu sprevidi, da se ne bode mogla dolgo braniti proti tolikej sili Francozov. Zato sklene pomagati si z zvijačo. Ko se naredi zvečer trda noč, zapusti skrivaj jeden oddelek trdnjavo, drugi pa razkrijejo leseni most, ki je vodil preko globokega prepada, in ostanejo mirni v gradu. Francozi misleči, da je vsa posadka grad zapustila in boječ se, da bi Avstrijci ne posedli z nova tako važnega mesta, sklenejo še tisto noč polastiti se grada. Ko začno v temi korakati proti razkritemu mostu, popada jeden za drugim v globoko Korito. Ko pride tudi bobnar na most, zatoči se tudi on z bobnom vred v prepad. Ali to nenavadno ropotanje bobna opomni Francoze, da tu mora nekaj posebnega biti. Ko se prepričajo o zvijači avstrijskih vojakov, razsrdijo se silno in sklenejo grad na vsak način v svojo pest dobiti. Kupijo si za suho zlato izdajalca (nekega pastirja), da jih je pripeljal na visočino nad gradom, s katerega se je prav lahko streljalo. Ko so tako Francozi zjutraj 23. marca posedli vse bližnje viso-čine, sprevidi posadka, da je nemogoče dalje držati se in ker ni bilo od nikoder nobene pomoči, vda se ob jedni uri popoldne. Francozi razderejo v naglici grad in odpeljejo vso posadko kot jetnike. Kmetje iz bližnje okolice so morali potem v raboto hoditi vlačit ubite Francoze iz Korita in pokopavat jih. Pravijo, da je voda še v novejšem času orožje na dan metala.
Ljudstvo dau danes pripisuje vso to nesrečo Turkom. Pravijo, da je posadka, ko so se Turki približali, po gradu luči prižgala, odkrila most in potem zbežala. Od množice v Korito popadlih Turkov bila se je baje voda zajezila in je še v poznejših časih trupla in orožje nosila na dan (Novice 1862, list 35).
j-	D v a e v e t a.
Glej! in tam na vrtu r&se Nežen cvet.
Ko pa räse, pač smeliljA se Z böjo pisano odet:
„Danes še v laseh deklčtu Cvčl bom jaz!
A ko cvel bom — v njenem cvetu Zginil m6ni bode kras!
Srečo njeno jaz proslavljam Vekomaj!
In nevčsto jo pozdravljam ; Bog jo živi, Bog krepč&j!" — —
Zgini cvet na grobu — zgini V prah zemlje! Zgini, oh, kot njč spomini,
Zgini kot zvestöba nje!	A. Funte k.

č&vet na grobu tihem rase — 0Nežen cvet! In ko rise, pač smehljd se Z böjo pisano odet:
„Zvčstost srčno, zvčstost večno Javljam j;iz. Dcvo borno in nesrečno Glasno pač proslavljam jaz!
„Ljtibljencu priklil sem milo Iz globin;
Njej, oh, njej pa z večno silo V srci cvete nanj spomin!" — —
Narodne stvari, n.
Vedomec.
V tržaški okolici zapisal D. M. O b a 1 o v i č. Ipoznati je Človeka vedomca po črnih obrvčh. Ljudstvo ima „vodomce0 za navadne ljudi, ki po noči ob poznih urah po hišah
-' hodijo in se morejo tudi o tej priliki v razne živali izpreminjati.
Ako človeka zjutraj, ko se probudi, členi na rokah ali nogah bolč, ali če mu po noči v težkem spanji sapo zapira, pravijo, da je tega človeka.
7
vedomec „m as til". Ljudstvo tudi veruje, da se more vedomec skozi najmanjšo luknjico, tudi pri ključavnici, prikrasti v hišo. Pri večjih ljudeh pa nima vedomec posebno velike moči. Toliko bolj nevaren je pa malim otrokom, koje speče v zibelkah zaduši. Ljudstvo pravi, da taki otroci, ki so po vedomcih zadušeni, poznajo se najbolj po tem, da so po smrti vsi črni. Veruje se tudi o ljudeh, ki se v vedomca preustvarjajo, da niso sami tega krivi, ampak da jim je že tako prirojeno. Vedomci tudi v nezavednosti svoje delo opravljajo. Ako pa človek sreča vedomca, ki ravno gre na svoje delo, in ga ogovori, vzdrami se takrat vedomec ter vrne domov. Onemu človeku pa, ki je gredočega vedomca nagovoril in s tem vzdramil, reče se, daje vedomca „vrnil". O tem pa več govori sledeča dogodbica: V neki vasi v tržaški okolici se je vračala žena pozno domov. Na poti pa je srečala vedomca. Bil je opravljen, kakor Tirolec, in z visokimi škornji. Ker je pa ona žena vedomca poznala (bil je namreč neki starec z bližnje vasi), rekla mu je: Kam pa greste, oče Ivane? Na to seje pa vedomec vzdramil, obrnil ter odpravil domov. Oni ženi pa še zmerom pravijo, da je vedomca „vrnila". Mnogi ljudje tudi verujejo in sami pravijo, da se jim zjutraj, ko se vzbude, pozna po truplu, kakor ugrizi velicih zob. Nadalje tudi pravijo, da se jim zjutraj na rokah, posebno za pestmi pozna, kakor bi bili po noči okovani v teške okove. Takrat pravijo: Vedomec me je „mastil". Če se pa ve ali misli, da ima vedomec v kako hišo priti, vrneš ga lehko z mogočimi „leki". Nekateri tudi pravijo: Ce se sumnji, da vedomec v katero hišo prihaja, napravi se na tleh, bodi si tudi pred hišo, krog ali „kolobar". O navadni uri, ko ima vedomec priti, ustavi se pri omenjenem krogu. Potem pa v podobi drobne miške toliko časa okoli kroga po risu teka, dokler se ne utrudi ter ne vrne domov. Ljudje mislijo, da vedomec po takšnem načinu izgubi za vselej moč pri tisti hiši.
Trubar, župnik v Loki, ne v Logu.
Spisal A. Fekonja.
1. štev. letošnjega „Ljublj. Zvona" v članku „Črtica o Primoži Trubarji8 g. L. Z vab med drugim piše na str. 43: „V 29. dan aprila 1541. 1. je bil Trubar župnik v Logi (?) in — po Jen-nerjevih zapiskih — ob enem škofov kaplan stanujoč v Trsti." — I)a bi Trubar tedaj bil župnik v Logi, t. j. v Logu, tolmači pisec iz
latinskega teksta: „. . . presbitero primo Traber de rafsiza plebano in loch . . ."; a vender dvoji, da-li bi „loch bil = Log ali ne, ker za besedo v „Logi" stavi v oklepih vprašaj — »(?)"•
Ne včm, kateri Log g. Ž vab misli, in ali sploh misli kateri določen Log; kajti krajev s tem imenom je več na slovenski zemlji.
Fare ali župe „Log" so dan danes, kolikor mi je znano: v ljubljanski škofiji: Spodnji in Stari Log (v dek. Kočevje) ter Zali Log (v dek. Loka); in v goriški nadškofiji: Log (v dek. Boleč), a Logi (v dek. Koborid). No na nijednem teh krajev Trubar ni bil nikdar župnik — plebanus, in tudi v nijednem drugem „Logu" ne. Nego Primož Trubar je bil župnik v Loki (Lack) v Štajerski niže Zidanega Mosta, katera fara je takrat dohajala ljubljanski škofiji, kakor tudi vse fare v nekedanjem celjskem okrogu še do leta 1787.
V nekem pismu kranjskim stanovom leta 1586. se je podpisal Trubar sam tako-le: „Primus Traber, gewesener ordentlich berufen-praesentirt- und confirmierter Thumherr zu Laybach, Pfarrer zu Lack bei Ratschach, zu Tyfer, und St. Bartholomä Feld, Caplan bei St. Maximilian zu Cilly, windischer Prediger zu Triest, und nach der ersten Verfolgung Prediger zu Rottenburg an der Tauber, Pfarrer zu Kempten und Aurach, nachmals Prediger der ehrsamen löblichen Landschaft in Krain und in der Grafschaft Görz zu Rubia, und nach der anderen Verfolgung Pfarrer zu Laufen und jetztund zu Derendingen bei Tübingen" (Šafarik Gesch. d. südslav. Literatur I. Bd. po Valvasorji).
Oni v tržaški, po g. Žvabu 1. c. v odlomku navedeni listini, imenovani kraj „loch" je torej po Trubarjevo Loka pri Radečah, to je baš omenjena Loka preko Save, sedaj v lavantski škofiji (dek. Laško, Laški Trg). In uprav v oni dobi je Trubar bil tam župnik, rekše 1541. leta. Jan. B. Gajšnik (župnik v Loki 1744—66) namreč v svoji rokopisni „Compendiosa totius archiparochiae Tyberiensis Topo-graphia" pravi, da je Primus Trubar v Loki bil umeščen, „inauguratus est", leta 1540 (v. Ig. Orožen: Das Bisthum und die Diözese Lavant IV. Tb. Das Dekanat Tüffer 1881, str. 452, 449, 127), ter je še dm< 9. avgusta 1541. bil tam, — „plebano in loch" (vsled drage listine tržaške, v „Lj. Zvon" 1. c. str. 44).
Na Laškem (t j. v Laškem Trgu), katero Trubar v omenjenem pismu neposredno za Loko imenuje kot mesto svoje župniške službe, mogel je službovati le prav kratko časa; kajti že dne 12. junija 1542. 1. se nahaja v Laškem Trgu župnik Sigism. Grabschopf (v. Orožen 1. c. str. 128). Sicer pak (kakor Orožen ib. 127 pripazuje) Trubar na Laškem ni bil pravi župnik-plebanus (paroehus), nego samo vicarius ali farni
oskrbnik svojega zavetnika in dobrotnika tržaškega škofa Petra Bon-homa, kateri je bil — kakor tudi več njegovih sprednikov — uprav župnik Laški, „plebanus ac commendatarius plebis de Tiver" (prim. Orožen 1. c. 123, 125). — V ostalem se zdi oni Trubarjev „curriculum vitae* nekoliko zmeden ter ne povse jasen, kar se namreč tiče kronologija? — vsaj v prvem dčlu. V raznih spisih tolmači se nam stvar različno. — Kdo nam konečno posveti v vse te še precej temne strani o življenji Primoža Trubarja, utemeljitelja našega slovstva? — *)

Giaeomo-
No vele t a. Spisal A. A. P.
iacomo, hočeš zaslužiti mesto mene dve liri ? Jaz imam že nekam drugam voziti," nagovori gondolir Giorgio svojega tovariša. „Ne, tudi jaz sem že najet in za dobro plačo."
„Za dobro plačo! — Koliko dobiš?"
„Deset lir za uro mi je obljubil kavalir."
„Diavolo! — Addio!"
„Addio, amico Giorgio!"
Danes je sv. Marka dan in velik praznik v Benetkah. Danes si zasluži vsak gondolir toliko, kolikor drugače v jednem tednu, a Giaeomo zavrača vse ponudbe. Deset lir za uro mu ne obljubi nikdo. Leno leži na kamenitem bregu ob Velikem Kanalu, puši cigareto ter posluša melodijozne glasove godbe, ki se razlega od trga sv. Marka sem.
V stari palači dožev imajo nocoj na sv. Marka praznik plemeni-taši in bogataši beneški velik ples. Tam se zbira vsa veljavna gospoda, nobenega imenitnejšega ne pogrešaš. —
Ko zasliši Giaeomo jednajsto uro biti z zvonika cerkve sv. Marka, skoči v svojo gondolo in vesla v neki bližnji stranski kanal. Pred visoko staro palačo se ustavi ter čaka zibaje se v ladjici. Na bregu nekdo lahno zaploska. Giaeomo pritisne gondolo k bregu in vanjo stopi najprej mlad kavalir.
*) V Žvabovera spisu na 41. strani v 2. vrsti od zdolaj nam. sospet petti a m o, čitaj: sospettiamo. Na 42. str. v 1. vrsti od zgoraj nam. d'origie, čitaj: d' origine. Na 44. str. v 20. vrsti od zgoraj čitaj: resnično. Na 15. str. v 6. vrsti od zgoraj nam. znanej sv. Antona cerkvi, čitaj: zvanej starega s v. Ant. cerkvi.
„Beatrice!" zašepeče in poda na bregu stoječi dami rokö. Lahno skoči ona v čolnič in on jo ujame v naročaj.
„Canale Grande, signoria?" vpraša Giacomo.
„No, no," odgovori gospod ter mu povč, kam naj vozi.
„Že vem, že vem," pravi gondolir in zavije kriče okrog ogla, naj se mu umakne, kdor mu nasproti prihaja.
„Predraga Beatrica moja, koliko časa te že nisem videl!" pravi mladi mož ter jo poljubi.
„Ljubček moj, kako sem srečna!" odgovori mu ona.
Giacomo pa se molčč opira v veslo ter vesla ven na morje. Ko pride iz mesta iz ozkih kanalov, popusti veslanje in ladja sama plava v svetli mesečini na planem, širnem morskem površji.
Filippo de Falcone in Beatrica, soproga grofa Muzzija, govorita zaljubljeno, objemata se in poljubujeta ter sta srečna.
Giacomo pak je zadremal. —
Na sijajni nocojšnji ples je odšel tudi conte Muzzi. Njegova mlada soproga Beatrica ni hotela iti ž njim ; bolela jo je glava. Conte Muzzi bi bil rad ostal doma, a Beatrica ga je le preprosila, naj si zaradi nje ne kali veselja. In šel je sam.
Filippo de Falcone se je oprostil pri svojem prijatelji Carlu, soprogu komtese Muzzijevke, da ga ne more spremljati na veselico, ker mora odpotovati to noč še v Trst, da tam uredi važna opravila, katerih ne more odlašati. —
Hitro, prehitro je minil čas Filipu in Beatrici. Večerna sapa je zanesla gondolo že precej daleč ob obali navzdol, ko se spomnita, da bi bilo nevarno za Beatrico še dalje ostajati od doma.
Filip vzbudi gondolirja ter mu zapovč, naj pelje zopet nazaj.
„Ah, gospod, vzbudili ste me iz strašnih sanj," pravi Giacomo, a Filip ga ne posluša. Porabiti mora zadnje kratke trenutke, da se nasrka medu iz sladkih ustnic lepe Beatrice.
Giacomo si zmane zaspane oči in prej nego v pol ure ja privesla zopet tja, kjer sta bila stopila v čoln Filip in Beatrica.
„Addio carissimo!" zašepeta Beatrica ter izgine v visoko palačo, kjer jo je že pri vratih čakala služnica.
„Feiice notte, Beatrice!"
Tudi Giacomo je bil srečen. Filip mu je dal še več, nego mu je obljubil in veselo zvižgaje in pevaje je veslal gondolir domov, misle si:
„No, danes sem zaslužil denarja, da ga komaj nesera!" *
Conte Muzzi je bil jeden najbogatejših Benečanov. Pred dvema letoma mu je umrl oče ter mu zapustil veliko imetje, s katerim
je trgoval v vse zemlje sveta, da se mu je množilo dan na dan. Pred dvema letoma se je oženil s hčerjo bogatega meščana Petra Pilatija, katera mu v hišo ni prinesla samo lepote divnega svojega telesa, temveč tudi še precej tisoč beneških zlatov.
Srečnim imenovali so prijatelji in znanci grofa in tudi sam se je štel med najsrečnejše ljudi na svetu. In zakaj bi se tudi ne! Bogat je bil in zadovoljen z življenjem, katero mu je podajalo vse, kar koli si je le poželel; čestili so ga vsi in imel je lepo ženo, katero je ljubil on sam in njega ona. Otrok res še nista imela, a bila sta oba še mlada in conte Muzzi ni izgubil še nade.
Prepričan je bil conte Muzzi, da Beatrica njega ljubi in ne vem, kaj bi dejal in storil, ko bi se upal kdo o tem dvojiti.
Beatrica je bila jedva v sedemnajstem letu, ko se je omožila z grofom Muzzijem. Skoro do zadnjih dnij pred ženitvijo je bila v nekem ženskem samostanu zaradi vzgoje. V tem odgojevališči je bila od naj-nežnejših let; zgodaj umrle matere ni poznala nikdar.
Živa deklica se ni premišljevala dolgo, ko jej je nekoga dne pisal oče, da naj se moži.
„Zdaj sem prosta!" vzkliknila je, prebravši očetov list in resnično je iz prva ljubila svojega osvoboditelja iz zaduhlih samostanskih zidov. Dopadale so jej lepe in sladke besede Carlove in udana mu je bila, kakor se uda mlado dekletce kmalu vsakemu, kdor se jej laska.
Filippo de Falcone je bil že izza otroških let najboljši prijatelj Muzzijev. Njemu je prvemu zaupal svojo ljubezen, njemu je prvemu pokazal svojo soprogo, na katero je bil toliko ponosen. — Da se je Filip po plesih in veselicah toliko bavil z Beatrico, ni se nikakor čudil Carlo. Saj je bil njegov prijatelj, tedaj tudi prijatelj njegove žene!
Filip je bil lehkoživ. Tudi on je podedoval precej imetja. Učil se je pravdoznanstva v Bolonji, a ko je zapazil, da se v veselih družbah krči njegov denar, vrnil se je v Benetke in stopil v družbo z ubogim, a špekulativnim trgovcem. Za trgovino se je brigal Filip le malo. To skrb je prepuščal svojemu drugarju. Sedaj je živel v Benetkah jednako veselo, kakor prejšnje dni v Bolonji.
Živo nasprotje vedno veselemu Filipu bil je Carlo. Ne da bi bil morda mizantrop, a kakor je bila Filipu vesela družba vse, tako je bilo resnemu prijatelju njegovemu mirno in srečno domače življenje najljubše.
„Venti cinque lire!" naštel je Giacomo, ko je s svojo ladjo prišel domov.
Na svoji trdi postelji se je premetal mladi gondolir in ni mogel zaspati.
„Kako so srečni ljudje!" vzdihnil je, ko se je spomnil šepetanja zaljubljenega para, katerega je vozil po morji.
Ko ja je videl tako srečna, spomnil se je svoje Giovannine, katere mu neče dati njegov sosed Paravicini, njemu, ubogemu gondolirju.
„Giacomo, kadar bodeš imel toliko, kakor Giovannina, oglasi se pri meni. Takemu beraču, kakor si pa ti, ne dam svoje hčere", dejal je ošabni ribič, ko je pri njem snubil Giacomo.
Stari Paravicini je bil pa tudi bogat, vsaj po Giacomovih nazorih. Imel je lepo kočico in s svojim ribarstvom si je prislužil tudi obilo denarja. In kako bogato so tudi živeli pri Paravicinovih!
Ko je prej Giacomo vozil Filipa in Beatrico, želel si je, da bi on imel vsaj deseti del tega denarja, kar je vreden oni prstan, kateri se blišči gospodu na prstu. Zamislil se je in sanjalo se mu je, da je umoril srečna zaljubljenca ter ja oropal. Za dragocenosti pak je dobil denar in z denarjem svojo ljubljeno Giovannino. A vest ga je pekla in bal se je policije in ko ga je iz sanj prebudil Filip, zdelo se mu je, da ga je že zasačila pravica, a kmalu je spoznal, da so bile samo — sanje!
Teh sanj se spomni zopet ubogi gondolir, ko leži brez spanja na svojem priprostem ležišči.
„To so bile grde sanje!" dejal je; a vender ni mogel popustiti misli, kako bi si pridobil toliko denarja, da bi lehko stopil pred Para-vicinija ter dejal:
„Nisem berač! Daj mi svojo hčer!"
Dolgo, dolgo je mislil, že se je začelo svitati. Zaslužil je sicer včeraj pet in dvajset lir, a to je premalo.
Zdaj se spomni menda nekaj povšečnega. Veselo skoči po konci.
„Imam jo!" zakliče. „Še nekoliko dnij in Giovannina bode moja žena!"
Vstane. Ne da mu spati misel, ki mu je šinila v glavo. Stopi iz kočice, v kateri je spal ter se izgubi med drugimi hišicami.
Morda je šel svoji Giovannini pravit, v koliko dneh že bode njegova.
Vroče je še pripekalo visoko na nebu stoječe solnce. Gondolirji so ležali ob bregu v kaki senci ter čakali večera, da se jim prične zaslužek. Giacomo je igral z Giorgijem „moro". Kar pogleda proti solncu, skoči na noge ter reče Giorgiju, da ne utegne več igrati.
„Ej vraga! Kaj boš zopet zaslužil za jedno vožnjo toliko, kakor včeraj?" vpraša ga Giorgio.
„Še več!" zavpije mu Giäcomo nazaj, a že izgine v postranskem kanalu.
Kmalu privesla k Muzzijevi palači. Slugi naroči, da mu je z grofom samim govoriti. Conte, pri katerem je ravno bil Filip in ki je prijatelju in svoji soprogi pravil o včerajšnjem plesu, mislil je, da je morda iz njegove trgovske pisarne kdo, ker mu ni sluga nič določnega povedal, kdo ga prav za prav čaka in ker je navadno ob tej uri že bil pri svojem poslu, poslovi se pri soprogi in prijatelji, rekoč, da se mora ogledati po svojih opravilih ter odide s slugo.
„Gospod grof! Koliko sto lir mi daste, če Vam povem, kdo ljubi Vašo ženo?" vpraša Giacomo grofa, ki se čudi, ko vidi neznanega človeka pred seboj. Ko zasliši čudne besede gondolirjeve, razkačen za-kriči nanj:
„Kaj govoriš, slepar?" — Srpo gleda gondolirja ter čez nekaj časa še dostavi:
„Naj ljubi, kdor hoče mojo Beatrico, a ona ljubi samo mene."
„Ni res, ona ljubi druzega!"
„Tisoč lir imaš. Evo jih! Povej mi ime! Še danes je mrtev," vpije conte Muzzi ter sili gondolirju mošno.
„Dobro!" zareži se Giacomo, spravi denar ter pove, kar je videl včeraj.	.
„Lažeš! Filip je moj prijatelj," sikal je izza zob Muzzi, ko je končal Giacomo.
„Prepričajte se, gospod, kadar pride k Vam in misli, da Vas ni doma," svetuje mu gondolir.
„Saj je tukaj!" še reče in hiti po širokih stopnicah v prvo nadstropje.
Najprej gre v svojo sobo, vzame bodalo v roko ter stopa po prstih v salon, kjer je zapustil soprogo in prijatelja. — Ne da bi bil potrkal, odpre tiho vrata.
Beatrica sloni Filipu v naročaji, drug drugemu gledata v oči ter se poljubujeta.
Ker je Carlo tiho odprl vrata, nista ga slišala. Nekaj časa stoji grof, kakor bi bil okamenel. Kar zarjove tako grozno-strašno nesrečni mož, katerega sta osleparila najljubša mu žena in najljubši mu prijatelj, zarjove in skoči na Filipa ter mu porine bodalo v prsi.
Beatrica omedli.
Filipa je Carlo zabodel tako nesrečno, da je v nekoliko minutah bil mrtev.
Zaplakal je nekdaj tako srečni Muzz i, pokleknil k svoji kot mrtvi na'tleh ležeči soprogi, a hipno skoči po konci ter dere iz sobane. Doli v veži je še Giacomo štel svoje lire.
„Na sodišče!" zavpije grof na gondolirja ter mu zaluči pod noge še jedno pest denarja.
Giacomo pa se zboji ter odteče.
Ker nobenega druzega gondolirja ni blizi, popelje se Muzzi sam k sodišču ter se tam ovadi, da je umoril Filippa de Falconeja.
Za več let je bil obsojen Muzzi. Beatrica je zblaznela.
Sivolas je prišel Muzzi iz ječe, dasi ni imel dosti nad trideset let.
Po svoji oprostitvi je obiskal Muzzi Beatrico. Prej je bežala vedno pred vsakim ter se bala, da jo umori.
„Beatrica!" zakliče nesrečni soprog, ko vidi svojo nekdaj tako krasno ženo tako izpremenjeno. Ona je hotela bežati pred njim, a ko zasliši njegov glas, priteče k njemu, objame ga in se razjoka, ali hipom ga sune od sebe ter zavpije:
„Krvav si, Carlo! Beži strdni!"
Odslej je jokala vedno in ako jo je hotel kdo tolažiti, kričala je:
„Krvav si, Carlo! Beži strani!"
Usahnile so jej solze, ko je umrla.
Bogatemu Giacomu je dal rad Paravicini svojo hčer. — Nekega dne je prodajal Giacomo ribe v mestu. Kar pristopi k njemu stari njegov znanec Giorgio ter mu pripoveduje o nesrečni Muz-zijevi rodov i ni. Giorgio ni vedel, da se Giacoma kaj tiče ta povest. Znano je bilo sicer, da je Giacomo sedaj bogat, a zakaj ne bi bil, saj je vzel hčer bogatega Paravicinija. Kako pa je prav za prav do bogastva prišel, pravil ni Giacomo nikomur.
„Proklet bodi oni gondolir, ki je grofu izdal, da ga ne ljubi več soproga; ali to ni bil gondolir, to je bil lopov!" sklene Giorgio svoje pripovedovanje.
„Lopov, lopov!" ponovi Giacomo mehanično. — Čez nekaj dnij pak so si pripovedovali gondolirji in ribiči novico, da je sinoči utonil bogati ribič Gidcomo.
Vdova Giovannina pak je Giorgia vzela za moža.
Novejši pisatelji ruski.
Piše K. Štrekelj.
II.
Ivan Sergejevič Turgenev.
Čelovčk on byl!
o nesrečni zaroti „dekabristov" v 14. dan decembra 1. 1825. vspenal se je absolutizem ruski vedno više in više. Ušesa gla-sovitih strežajev „črnega oddelka" ali skrivne policije slišale so vsako izgovorjeno besedo, rekel bi skoraj, skozi zid; cenzorjevo pero pa je črtalo in prenarejalo še tako nedolžne stavke. Ni torej čudo, da se literarno gibanje ni moglo razvijati v tisti meri, kakor bi se bilo lehko. Sicer spada v to dobo delovanje Puškinovo, kateri se dan danes smatra še vedno za prvega pesnika ruskega; ali zato se nam je zahvaljevati njegovi krepki, neupogljivi energiji, katero je rešil iz časov pred-dekaberskih in kolikor toliko ohranil. Za Aleksandra I. se je razpravljalo v družbi ruski po različnih krogih že nekam svobodno grajansko vprašanje, s katerim je ozko zvezano vspešno ali nevspešno delovanje literarno. Po nastopu Nikolajevem pa je prenehalo tudi to. Dii minorum gentium — s čimer jim pa še ne odrekamo lepih zaslug za pisemnöst rusko, bili so bolj obljubljeni od Puškina. Jako so tedaj cenili Marlin-skega (Bostužcva), Senkowskega („barona Brambeusa"), s spoštovanjem so gledali celo na Kukoljnika, na pamet so se učili pesni Benediktova, zavzeti od formalne njih dovršenosti in ne glede na njih vsebino. Posebno slab ukus, kult ruskih lažiklasikov in slepo češčenje obstoječega državnega ustroja je zastopala „Sevornaja Pčela", kateri sta bila urednika porušen Nemec Greč in porušen Poljak Tadej Bulgarin. Vlada je ta list podpirala in žalibog, da je bilo število tistih, ki so ga sovražili, le majhno. Drug mesečnik, ki je sicer dosti koristil, ali tudi dosti škodoval, je „Biblioteka dlja čtenija", v kateri se je omenjeni Senkowski boril proti vsem humanskim in narodnim boriteljem tedanjega časa; kajti ta človek je, kakor pravi Aleksander Hercen, „kot Poljak in skriven radikalec vse pojave ruskega življenja jednako zelo sovražil in zaničeval."
Največji greh tedanje dobe j« torej bil, da je večina literatov s hvalo obsipala pogubni in vsak napredek ovirajoči sistem Nikolajske dobe; in ako izvzamemo Puškina in Lermontova, pa pozneje Gogolja, bila je tedanja literarna šola le navidezne veličine, kakor je Nikolajska
doba sama kazala le navidezno velikost in čilost ruske države. Najbolj važno je torej bilo, to šolo podreti in ob jednem pokazati puhlost njeno in puhlost vladnega sistema. To je storil, kakor pravi Turgenev, pesimizem Lermontovlja, satira Gogoljeva in stroga kritika Belinskega.
Polagoma se je jela po vplivu teh treh buditeljev z nova gibati ruska publika. Omikanci so se zbirali v društvih ter pogovarjali se o književnih stvareh. Na takih literarnih večerih se je vedno vračal govor na cenzuro. „In kako tudi ne! Težko si more človek dan danes misliti, kaka sužnica je bila tedaj tiskana beseda," pravi Turgenev „vsak lite-rat, bodi si kdor koli, zdel se je samemu sebi tihotapec." Cenzorji so črtali besede take, da je človeka že smeh silil. Dolgo je hranil Turgenev neko polo, kjer je cenzor prečrtal besede: „ta deklica je bila kakor cvetica", ter jih z rudečo tinto zamenil tako-le: „ta deklica je bila bujni roži podobna". Mnogo se je na takih literarnih večerih govorilo o Gogolji; ali takrat ga še niso razumeli, kajti tedaj se ni še bil oglasil prorok njegov, ruski Lessing-Belinskij.
V jedno takih družeb je bil zašel tudi mladenič, ki se je pozneje
poslavil po vsem svetu, Ivan Sergejevič Turgčnev.
*
* *
Rodil se je 28. oktobra (9. novembra) 1. 1818. v orlovski guber-niji na rodnem posestvu, Spasskoe Lutovinovo, kjer je tudi preživel prvo mladost. Tu že se je navzel tiste čarobne ljubezni za naturo, katera iz vseh njegovih spisov tako dobrodejr.o veje naproti. Najprej se je odgojeval doma. Plemenitih rodovin otroci so se napajali tedaj bolj s francosko in nemško omiko, nego li z domaČo. Te razmere nam popisuje Turgenev sam v povesti „Punin in Baburin", ki ima sploh mnogo spominov iz pisateljeve mladosti. Tam nahajamo to-le mesto:
—	Ali vam vaš učitelj, kateri vam razlaga rusko slovesnost — saj se vam pač razlaga ? — ali vam on tega ne pojasnuje ?
—	Ne, ne pojasnuje, odgovorim jaz. Ko živimo na kmetih — nimam učitelja. V Moskvi pa jih imam mnogo.
—	Ali izvolite dolgo ostajati na kmetih?
—	Dva meseca, ne več; babica pravi, da se na kmetih raztreseni. Guvernantko pa imam tudi tukaj.
—	Francozišče?
—	Francozinjo.
Punin se počeše za ušesom. — Kaj ne, mamzelj?
—	Da, kličejo jo madmuazelj Frike. — Na hip se mi je zdelo sramotno, da imam jaz, dvanajstletni deček, ne odgojevalca ampak
odgojevalko, prav kakor deklice! — Ali jaz ne slušam, dostavim z veliko neskrbnostjo. — Kaj to meni!
Punin strese glavo. — O dvorjanci, priljubili so se vam ino-stranci! Kar je rusko, ne marate, — le za tuje barate, tujcem se ukla-njate . . .tl
L. 1830. pride Turgenev v Moskvo ter stopi v Weidenhammerjev in kmalu pozneje v Lazarevelj zavod, kamor so odlične rodovine dajale pripravljat svoje sinove za univerzo. Tukaj se je spoznal Turgenev z nemškim slovstvom ter si ga je jako priljubil. L. 1834. se vpiše na filozofsko fakulteto moskovskega vseučilišča. Ali ker mu še istega leta oče umrje, preseli se vsa obitelj v St. Peterburg, kjer je Turgenev nadaljeval svoje filološke nauke. Zgodaj že se je oglasila v njem ljubezen do poezije. Mati njegova je bila Še kot devica seznanila se s pesnikom Žukovekim; v Moskvi pa je pesnik M. N. Zagoskfn, pisatelj romana „Jurij Miloslavskij", kateri je bil svoje dni pri mladini in narodu jako priljubljen, skoraj vsak dan zahajal v njih dom. V „Puninu in Baburinu" pripoveduje Turgenev, s kakim svetim navdušenjem sta s Puninom brala Heraskovljo „Rusijado". Iz iste povesti razvidamo tudi, kako je pozneje spoštoval Puškina. V svojih literarnih in osobnih spominih pa pravi: „Puškin je bil tedaj meni in mnogim somišljenikom mojim nekaj kakor polubog. Ceščenje avtoritet se je v poznejši dobi, kakor znano začelo zaničevati, grajati, da, celo proklinati. Avtorito pri-poznavati pomeni po modernem nazoru: vedno imeti samega sebe za ne-umnika. Ali naj bi pomislili naši mladi, strogi sodniki, poprej sporazumeti se o tem, kaj pomenja „avtoriteta14. Razlika je med avtoriteto in avtoriteto. Nobenemu iz nas, jaz govorim o svojih vseučiliških prijateljih, ni prišlo na misel uklanjati se pred človekom zatö, ker je bogat ali mogočen, ali ker visoko stoji; ta čar ni imel pri nas nobene moči."
Posebno mogočen je bil v tedanji dobi na Ruskem Byronski vpliv; ud al se mu je bil Puškin in Lermontov, kako bi se ga bil mogel obraniti osemnajstletni Turgenev!
Početkom 1. 1837., ko je bil student filološke fakultete v tretjem semestru, pošlje Turgenev svojega prvenca v pregled profesorju ruske literature, Petru Aleksandroviču Pletnevu. Bilo je to neka fantastična drama v peterostopnih jambih z naslovom „Stenio". — Pletnev ni bil sicer učen profesor, ali za to je bil dober učitelj; ukus bil mu je čist in fin in umel je svojim učencem vzbujati zanimanje za svojo stroko.
Zavoljo mirnega značaja ga je ljubilo vse in prijatelj je bil prvim tedanjim pisateljem. — „V jednem naslednjih predavanj," pripoveduje Turgenev sam, razloži Peter Aleksandrovič, ne imenuje mojega imena,
z ljubeznivostjo njemu lastno ta moderni, nelepi produkt, v katerem sem bil z otročjo nerazumnostjo in po polnem nesamostalno posnemal Byronovega Manfreda. Z univerze grede me spozna na cesti, pokliče me k sebi ter mi očetovski povč, da je „nekaj" v meni. Te besede so mi dale toliko poguma, da sem mu poslal nekoliko poezij. Izbral si je dve iz njih ter jih priobčil naslednjega leta v „Sovremenniku", ki ga je tedaj urejal Puškin. Imena prvi pesni ne vem več, druga je bila napisana „Stari dob". Natisneni sta bili ti pesni brez podpisa pisateljevega.
Seznanivši se s profesorjem Pletnevom, dobi Turgenev povabilo, naj pride k njemu na literaren večer.
Pri njegovom prihodu je Puškin ravno odhajal. Na tem večeru se je seznanil Turgenev z raznimi pisatelji ruskimi, katerih večina pa je spadala gori opisanim lažiklasikom. Bil je tam Skobelev, pisatelj „Kremneva" in poznejši komandant st. peterburški; Vajejkov, pisatelj „Znorele hiše" in sodelavec „Severne Pčele", sploh sovražen in zaničevan intrigant; — Vladislavljev, kateri je izdajal svoje dni dobro znani almanah „Utrennaja zarja"; govorilo se je, da je naročba na ta almanah za nekatere kroge bila obligatorična. Bil je tam Polevojev, sovražnik Grebenka, ki je pisal humoristične povesti; — Hubert, prelagatelj Fausta; — Karlhof, prelagatelj in pesnik. Tam je našel Turgenev izvrstnega in nepozabljivega kneza Odoevskega in izvrstnega lirika Alekseja Koljcova, čegar pesni so zapete v narodnem duhu ter se odlikujejo s čistim ukusom, globokim in nežnim čutom in presrčnostjo; glede oblike so celo po sodbi najstrožjih kritikov dovršene. Govorilo se je tistega večera o stvarčh, kakor smo jih že gori napomenili: o literaturi, cenzuri in drugih dnevnih novostih.
Že se je bilo namreč tedaj pojavilo nekoliko boljših mesečnikov „Sovremennik" in „Otečestvennyja zapiski". Prvi list je bil osnoval Puškin; po smrti njegovi ga je vodil Pletnev. Liberalna mlada generacija se je zbirala okoli „Otečestvenih zapisek", katere je izdajal Kra-jewski, poznejši redaktor „Golosa", spreten žurnalistističen trgovec, mož velikega talenta ali brez vsake sodbe v estetičnih stvareh in — brez načel; za to pa je mož tudi obogatel! Glavna sodelavca „Otečestvenih zapisek" sta bila Panejev in Ksarion Gregorjevič Belinskij (1812—1848), kateri je že s svojimi prvimi razpravami, natisnenimi v moskovskih mesečnikih „Molvi" in „Teleskopu" (1836—1839) obrnil na se pozornost čitajočega občinstva. Govorilo se je o njem, da je strašno bojaželjen in brezobziren, ter mu je jedino veselje le napadati. Celo med mladino se je našlo ljudij, ki so trdili, da je prestrog in ne
pozn«a nobene mere. Niso si ga mogli misliti drugače, kakor kakega cinika in najčudnejše pravljice so se širile o njem. Belinskij je bil izgnan z univerze; sovražniki so trdili, da zavoljo nemarnega življenja, uradna poročila pa pravijo, ker se je premalo učil! Vedel sicer Belinskij res ni mnogo, kakor zatrjuje Turgenev, ali temu ni on kriv, krivo je ubo-štvo, ki ga je nadlegovalo od mladih let, slaba odgoja, nesrečne razmere, bolezni in razven tega neprestana borba za vsakdanji kruli: sicer pak je rusko literaturo n. pr. poznal izvrstno Ali bil je, kar je za literarnega kritika največje vre dnosti, centralna natura, kakor se izraža Turgenev; z vsem svojim bitjem je bil blizek narodu, kateri je tako rekoč bil v njem utelešen. Rstetični čut mu je bil skoraj nezmotljiv; on se ni dal upogibati zunanjim vplivom in vetrom. „Med vrstami brati" ni razumel noben tako, kot on. Kakor se je prikazala nova razprava, nov roman, nova pesen, povest, — noben ni niti prej, niti bolje nego Belinskij podal o njej pravilno oceno, izpregovoril resnično, prepričujočo besedo. Lermontov, Gogolj, Gončarov, Nekrasov — ali ni on prvi pokazal na nje in objasnil njih pomen? In koliko drugih! Druga njegova znamenita lastnost kot kritika bil je njegov razum za to, kar je najprej treba storiti. V tem ga ni dosegel nobeden iz poznejših kritikov, niti Dobroljubov, niti Pisarjev.*)
(Dalje prihodnjič.)
Književna poročila.
m.
Nove hipoteze o glagolici in cirilici.
(Konec.)
4. Vpraša se, kdo je izumel glagolico, kdo cirilico in kedaj ? Po vsem, kar se je reklo do sedaj, vidi se, da to vprašanje prav za prav ni umestno. Kdo je albansko pismo pomagal na posodo vzeti in prestrojiti za slovanski jezik, to ostane pač večna uganka, da se je pa to zgodilo od početka 8. stoletja do 1. 886. zdi se pisatelju gotovo. Tudi glede prvega ustrojitelja cirilice ne ve pisatelj nič določnega; po mnenji njegovem treba si je mi-
*) O preslavnem ruskem kritika Belinskem bode „Ljubljanski Zvon" v dragi polovici tekočega leta prinesel korenito studijo, katero nam je spisal g. prof. dr. Fr. J. Cel es ti n.	Ured.
„Ljubljanski Zvon" priporoča svojim č. gg. naročnikom naslednje tri izvrstno uredovane slovenske časopise:
1.	Učiteljski Tovariš. List za šolo in dom. Izhaja v 1. in 15. dan vsacega meseca in stoji vse leto 3 gld., pol leta 1 gld. 50 kr, Odgovorni urednik Andrej Praprotnik. Tiskar in založnik J. R. Milic v Ljubljani.
2.	Vrtec. Časopis s podobami za slovensko mladino. Izhaja 1. dne vsacega meseca in stoji za vse leto 2 gld. CO kr.; za pol leta 1 gld. 30 kr. Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič v Ljubljani, Mestni trg 53. Tiskata Klein in Kovač.
3.	Popotnik. List, za šolo in dom. Izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca ter velja za celo leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 60 kr. Izdajatelj in urednik M. Nerat. Tiskar in založnik Ivan Leon v Mariboru.
Na izborno pisani „Vrtec" bi morala biti naročena vsaka slovenska obitelj. A tudi „Učiteljski Tovariš-4 in „Popotnik" prinašata poleg strokovnjaških razprav toliko zanimivega in poučnega berila, da bode vsak razumnik oba lista s pridom čital.
Vabilo na naročbo.
Z novim letom nastopi
„isiAf^
zabavno zTtoa-dljiv iaa. šaljiv list, izhajajoč 2krat na mesec, svoj II. tečaj. Razen kratkih povestij in raznovrstnega zabavnega in satiričnega gradiva prinašal bode tudi, kakor preteklo leto, lične podobe. Tudi „ŠKRAT1' je n« za v i sen list, kajti za v i seil je jedino od dobrega humorja in od naklonjenosti svojih naročnikov, do katerih se obrača s prošnjo, da ga tudi v prihodnjem letu s sodelovanjem in naročbo podpirajo, da bode vsestranski ustrezal prevzeti nalogi.
Cena za vse leto 3 gld, za poi leta 1 gld. 50 kr., za četrt Jeta 80 kr. Posamezne številke po 15 kr.
Uredništvo in upravništvo „ŠKKATA"
v Ljubljani, „Narodna Tiskarna".
Ivan Lapajne v Krškem
priporoča: „Praktično Metodik«" (ö0 kr.), „Prvi poduk" (60 kr.), „Prirodopis" (56 kr.), „Fiziko in kemijo1' (60 kr.), „Zemljepis" (26 kr.;, „Geometrijo" (24 kr.), „Malo fiziko*1 (23 kr.), pisanke (100 komadov 70 kr., 80 kr., 90 kr., i gld. 15 kr., 1 gld. 50 kr., [s sušilnim papirjem], 2 gld. 50 kr. [za naloge]) in risanke (2 gld. 20 kr. 10 komadov male oblike ; 3 gld. 100 komadov velike oblike), „Domoviuoslovje41 (20 kr.), „Pripovesti iz zgodovine Štajerske" (4 kr. — 32 str.), ter naposled „Zgodoviuo štajerskih Slovencev14 (1 gld.), ki izide do konca
1. 1884.
LJUBLJANSKI ZVON"
izhaja vsakega meseca 1. dan v zvezki!), po 4 pole velike osmerke obsežnih, ter stoji v Ljubljani na dom pošiljan ali po pošti prejeman:
Za celo leto ... 4 gld. 00 kr. Za pol leta . . . 2 „ 30 „ Za četrt leta . . . 1 „ 15 „
Po vseh deželah zunaj Avstrije velja „Ljubljanski Zvon" 5 gld. GO kr. na leto.
Posamični zvezki se dobivajo po 40 kr.
Pri podpisanem upravništvu se dobivajo tudi te knjige:
1.	„Ljubljanski Zvon", II. tečaj (1882) nevezan po . 4 gld.	— kr.
v Bonačeve platnice vezan po.....5 „	— „
2.	„Ljubljanski Zvon14, 111. tečaj (1883) nevezan po . 4 „	— „
v Bonačeve platnice vezan po.....5 „	— „
3.	Rokovnjači. Historičen roman. Spisala Jos. Jurčič
in Janko Kersnik po........50 kr.
4.	Valentin Stanič. Spisal Paulus po......25 kr.
Upravništvo „Ljubljanskega Zvona",
Ljubljana, Nove ulice. 5.