GLASILO OSVOBODILNE FRONTE ZA
OBMURSKE OKRAJE
Štev. 21 — Leto III.
Murska Sobota, 31. maja 1951
Cena 6 din
V	odpadkih
se skrivajo milijoni deviznih dinarjev
Ljudska fronta Jugoslavije je  tudi letos pozvala svoje članstvo in vse delovne ljudi k množičnemu zbiranju odpadkov. Naša industrija je doslej dobila z odpadki precej dragocenih surovin: starega železa, jekla, pisanih kovin, bakra, svinca, kosti, papirja, volnenih in bombažnih krp itd. Toda imamo vse pogoje, da zberemo še večje količine odpadkov. Na podeželju, po kmečkih hišah in gospodarskih poslopjih, v podjetjih in ustanovah, skratka povsod ležijo mrtvi zakladi v surovinah, ki jih zelo potrebujejo naše tvornice. Iz njih nam izdelujejo nove izdelke: stroje, pljuge, traktorje, tekstilno blago in niz drugih potrebnih predmetov.
Ko že govorimo o skritih zakladih, poglejmo, koliko deviznih dinarjev nam ostane doma, če bomo odpadke povsod poiskali.
Najprej o krpah. Na zunanjem trgu plačamo za tono volne 300.000 deviznih dinarjev, dočim nas stane predelava krp v novo blago samo 90.000 domačih dinarjev, kar pomeni, da prištedimo pri toni zbranih krp 210.000 deviznih dinarjev. Prav zaradi tega nam letošnji načrt določa, da zberemo 1956 ton krp, uvozili pa bomo 1796 ton tekstilnih odpadkov.
V	obdobju preteklih štirih let je ostalo pri nas približno 6000 tebi neodkupljenega papirja, ki je že večinoma propadel. Kar izračunajmo veliko gospodarsko škodo: v zamejstvu plačamo za tono celuloze 12.500 deviznih dinarjev, doma pred pragom pa imamo star papir, ki je za 7000 deviznih dinarjev cenejši, kakor uvožena celuloza. Obstoječe, skrite količine starega papirja nam omogočajo proizvodnjo papirja v razmerju: 70% papirnatih odpadkov in 30°/o celuloze (dosedaj: 40% starega papirja in 60 % celuloze). Torej zopet velika pridobitev, če bomo zbrali 5280 ton starega papirja, kolikor določa načrt.
Stroški zbiranja in transporta 4000 ton kosti znašajo 1,400.000 din, v zamejstvu pa velja ista količina kosti 15,000.000 deviznih dinarjev. Ena tona uvoženega starega železa nas stane 2500 deviznih dinarjev dočim doma zbrano železo polovico manj. V letošnjem planu stoji, da bomo morali zbrati 5000 ton starega železa. To količino surovin pričakuje od nas črna metalurgija, ki jih bo pretopila v gotove izdelke.
Vemo, da naše železarne potrebujejo ogromne količine starega železa, ki so ga doslej uvažale. Gospodarski račun pa nam tole pove: s 1700 vagoni zbranega starega železa prihranimo 15.000 ton koksa, 100 kg starega papirja nam da nekaj nad 10 kg novega, 100 ton starih krp preko 10 ton novega bombaža itd. V odpadkih pa najdemo tudi več prirodnih elementov, kot pa nam jih daje sama narava. Evo, primer: po napornem delu radarja in zamotanem procesu topljenja pridobimo iz 1 tone železne rude samo 40% čistega železa, tona starega železa pa nam da ob manjšem trudu 80% čiste železne tvarine.
Samo par predočenih primerov nam jasno govori, kako važno je zbiranje odpadkov, zlasti pri nas, v deželi, ki se šele  industrializira in izvija iz objema agrarne zaostalosti.
Ne mislimo pa, da gospodarsko razvitejše dežele ne zbirajo odpadkov. Prav nasprotno! Ponekod še bolj intenzivno kakor pri nas. V bogati Švici gledajo na zbiranje odpadkov drugače kakor nekateri naši ljudje. Pri vsaki večji hiši je več zabojev, v katere mečejo surovine, v vsakem zaboju se nabira določena vrsta odpadkov, ki jih potem s kamioni odvažajo. Mi res nimamo takšnih tehničnih priprav (zlasti kamionov), da bi z njimi obiskali vsako hišo, z dobro voljo pa bi dosegli neprimerno več, kot pa smo dosedaj. V industrijsko razviti Ameriki se bavi z organiziranjem zbiranja odpadkov nad 40.000 ljudi. V letu 1936 so pridobili iz odpadkov 60°/o bakra in 50% svinca, v nekaterih državah pa celo odpadke izvažajo. Toda, po izbruhu korejske vojne so tudi cene odpadkom na svetovnem trgu znatno poskočile. Tudi naša država je lani izvozila medeninaste odpadke, za katere je prejela več milijonov deviznih dinarjev.
Morda bo kdo porekel:  »To je vse prav, toda kaj mi pomaga, če pa pri prodaji odpadkov premalo zaslužim. Se mi ne splača!« Takšnemu tovarišu pa preprosto odgovorimo: »Poglej obleko, ki jo nosiš! Naredila jo je domača tovarna, v njej je morda 50 ali celo več odstotkov vlaken, pridobljenih iz starih cunj.«  Obogatel torej nihče ne bo, pa čeprav zbere vse odpadke, ki mu poležavajo pod krovom njegove hiše. Vendar pa ne gre zgolj za gmotno korist, gre predvsem za zvest, da z zbiranjem odpadkov pomagamo napredku našega gospodarstva, v katerem je varčevanje zelo potrebno, zlasti še z devizami.
Smo v Tednu zbiranja vsemogočih odpadkov, dosedaj neizkoriščenih virov surovin. Množične organizacije čaka odgovorna naloga, da pomagajo pri akciji in obudijo pri članstva zavest, da gre za korak naprej v naši graditvi. Sindikalne podružnice naj v podjetjih in ustanovah poskrbijo, da bodo pobrani odpadki. Naši pionirski odredi bodo prav gotovo tudi letos odnesli prvo mesto med zbiralci, še prav posebno zaradi tega. ker so cene odpadkom od 50 do 100 % višje, kot pa so bile lani. Deset najboljših pionirskih odredov čakajo nagrade (fizkulturni rekviziti), najboljše pionirje pa hranilne knjižice z vlogo od 500 dinarjev.
Štabi, kmetijske zadruge, skupno s poslovalnicami »Odpada« pa naj vložijo vse sile, da bo zbrani material čimprej v tovarnah.
Ne ustavimo se samo pri Tednu, pri kampanjski akciji. Zbiranje odpadkov naj bo neprestana skrb naših množičnih organizacij, kajti gre za ukrep, ki nas približuje še k večji gospodarski osamosvojitvi, k neodvisnosti naše dežele.	—ko

Čepinčani si z delom pišejo svojo zgodovino
Čepinci! Ena najbolj oddaljenih slovenskih vasi ob madžarski meji v Prekmurju. Dolgo pot z vlakom in še peš je treba napraviti, preden prideš do nje. Hiše so raztepene po okoliških hribih na kilometre daleč, tako da potrebuje vaški sel po dva dni, preden obvesti o kaki stvari vse vaščane. Tu žive le mali kmetje. Dva, tri ha orne zemlje je že precej, če jih ima katera hiša. Marsikatera družina na tej zemlji ni mogla živeti, zato so očetje in sinovi odhajali v Nemčijo, Francijo in v Ameriko za kruhom.
Sredi teh gričev, tik ob glavni cesti, ki pelje skozi vas stoji eden najlepših zadružnih domov v Prekmurju. Odkar je bil zgrajen, tega bo kmalu že tri leta, je okoli doma vedno živahno. Prvo leto so kmetje čistili poslopje in okolico, da ni bilo nikjer opaziti kakega nereda. Nato so pričeli ob domu kopati glino in žgati opeko za novo poslopje zadružne kovaške delavnice. Pozimi so kmetje navažali les, ki ga deset tesarjev prav te dni pripravlja za novo zgradbo. Med tem časom so si v več kilometrov oddaljeni dom napeljali tudi telefon. Pred dnevi pa je v zadružnem doma v Čepincih zasvetila tudi elektrika.
Preden so v Čepincih začeli z gradnjo zadružnega doma, ni te vasi v Prekmurju skoraj nihče poznal. 30 km oddaljeni od M. Sobote, v kraju tik ob meji, kjer ima le redko kateri tujec opravke, so živeli kmetje v tej vasi kaj borno življenje: ves teden trdno delo, v nedeljo pa pot v sosednjo vas k fari in zopet nazaj. O kakšnih kulturnih prireditvah niso nikoli slišali. Kino jim je bil popolnoma tuj.
Pred trenil leti na jesen pa je Koloman Korpič, ki je bil tedaj predsednik krajevnega ljudskega odbora in sekretar Fronte, predlagal svojim vaščanom, da bi si zgradili zadružni dom. »V vasi nimamo prave pisarne KLO,« jih je prepričeval, nimamo niti trgovivine, niti gostilne. Pa še dvorano bi pridobili, da bi tudi v našo vas prišlo malo življenja.« Teden dni so bili po vseh hišah v Čepincih živahni razgovori o tem, ali naj grade zadružni dom, ali ne. Nato so se odločili. V začetku septembra so začeli žgati opeko in v 55 dneh, do 29. novembra je bil zadružni dom pod streho. Ime male, nepoznane vasice se je hipoma razširilo po vsem Prekmurju. Pustili so za seboj Ženavlje, Markovce, Beltince, Rakičan, in ostale vasi, kjer so že prej pričeli z gradnjo, pa domovi še vedno niso bili pod streho. Ta dan je za mnoge Čepinčane ostal v neizbrisnem spominu. V novozgrajeni dvorani zadružnega doma nastopil pevski zbor SKUD »Štefan Kovač« iz M.  Sobote, ki jim je zapel lepo slovensko pesem.
Od tega dne so kmetje v Čepincih delali še z večjo vnemo. Preko zime so dom popolnoma uredili, vselili vanj pisarno krajevnega ljudskega odbora, zadružno trgovino in gostilno. Ker so se gledališke družine, ki so v Čepincih že prve čase večkrat gostovale, pritožile, da je oder premajhen, so Čepinčani zadnjo steno zadružnega doma podrli in oder povečali.
Na spomlad so se spomnili, da bi bilo dobro, če bi imela tako oddaljena vas tudi svoj telefon. Iz svojih gozdov so začeli voziti les pred zadružni dom,
kjer so ga obdelali za telefonske drogove. Pogovorili so se že s telefonisti iz M. Sobote in Maribora, ki so jim obljubili, da jim bodo telefon brezplačno napeljali. Vse so imeli že pripravljeno, samo žice niso mogli nikjer dobiti. Pa so se iznajdljivi Čepinčani spomnili izredne poti: pisali so maršalu Titu in mn orisali položaj  svoje vasi. Čeprav se to še tako čudno sliši, se jim je vendar poskus posrečil. Čez nekaj časa so že imeli žico v vasi.
Konec 1949 leta je Fronta v Čepincih dobila, veliko priznanje. Za vestno izpolnjevanje vseh gospodarskih nalog ji je IO OF Slovenije podelil radioaparat. Šele zdaj se je življenje v zadružnem domu prav razgibalo. Ob večerih in ob nedeljah se zbirajo kmetje ob radiu, kjer poslušajo, kaj se godi doma in po svetu.
V šestmesečnem tekmovanju v počastitev 10-letnice OF so kmetje v Čepincih izvršili vrsto del: posekali so les za novo zadružno kovaško delavnico, na roko so izdelali 30.000 kom. opeke in popravili vaške ceste. V priznanje za to delo jim je IO OF Slovenije podelil agregat za električno energijo. Se isti dan, ko so zvedeli za to nagrado, so Čepičanci poiskali električarje, ki so jim v vse prostore zadružnega doma
napeljali elektriko. Istočasno so prišli vaščani na novo misel: Kaj, bo bi mi v Čepincih imeli svoj kino? — Res drzna misel, katere se ni doslej oprijela še nobena vas v Prekmurju! Toda kmetje v Čepincih so v zadnjih letih s svojim delom pokazali, kaj zmorejo, zato se jim tudi ta misel ni zdela preveč. Poleg tega so bili ob gostovanju potujočega kina tako navdušeni, da po prvi predstavi sploh niso hoteli oditi in je moral potujoči kino na njihovo željo predstavo ponoviti! Tudi tokrat so Čepinčani takoj odposlali nekaj svojih ljudi v Ljubljano in Kranj, da bi poizvedeli, kako bi se dala nabaviti kino-aparatura. Vrnili so se z odgovorom: kino-aparaturo lahko dobimo, toda samo za les! Kako veselo so Čepinčani pozdravili ta odgovor! Les. To vendar ni za njih nerešljivo vprašanje. Vsak kmet ima košček gozda, kjer raste dovolj lesa. In prav vsak ga je pripravljen za kino-aparaturo brezplačno odstopiti.
Te dni so kmetje v Čepincih že preuredili zadružno dvorano v kinodvorano. Dozidali so novo sobo, ki bo služila za kabino. Pričeli so že tudi zbirati les. Upajo, da bodo ob tretji obletnici svojega zadružnega doma 29. novembra imeli že tudi svojo prvo kinopredstavo.
Dr. Vrbnjak odlikovan z Redom dela I. stopnje
V torek so se zbrali člani kolektiva soboške bolnice na svečanem zborovanju, kjer je zastopnik OK Partije izročil primariju soboške bolnice dr. Slavku Vrbnjaku visoko odlikovanje Prezidija Ljudske skupščine FLRJ: red dela prve stopnje.
Svečanosti so poleg Članov odlikovančevega delovnega kolektiva prisostvovali zastopniki Okrajnega ljudskega odbora iz Murske Sobote.
Tržačanom so poslali pomoč
Po prekmurskih vaseh pridno zbirajo denarne prispevke za gradnjo kulturnega doma v Trstu. Frontovci so razumeli potrebe zamejskih Slovencev, ki se še danes borijo za svoj nacionalni in kulturni obstoj.
Najbolj so se doslej izkazale obmejne vasi. V najstarejši obdelovalni zadrugi v Kramarovcih so zbrali 4400 dinarjev, v obmurski vasici Melinci 2200 din, v Dolencih 2100 din. Pridni pa so, tudi na področju, kjer živi madžarska narodna manjšina. Frontovci Prosenjakovec so poslali Tržačanom 3100 dinarjev in pa Domanjševčani 4300 din. Skupna vsota ki so jo doslej prispevali frontovci mursko-soboškega okraja, znaša 68.000 dinarjev.
Tudi sindikalne podružnice bodo prispevale svoj delež. Prva se je oglasila sindikalna podružnica v tovarni perila, ki je prispevala 100.000 dinarjev za tržaški kulturni dom.
TUDI RUNEČKI MLADINCI SO TEKLI V ŠTAFETI V ponedeljek 21. maja Zjutraj so se zbrali vaščani Runča, ki so preko mladinske štafete poslali čestitke tov. Titu. Prvi je tekel mladinec Munda Franc, ki je izročil štafetno palico Novaku, ta pa jo je ponesel v Ključarevec, odkoder je domača štafeta nadaljevala pot proti Tomažu«. 
Po, vseh večjih vaseh so kmetje pozdravljali štafeto. Ljudje, ki so bili na polju — so ji z mahanjem rok izročili pozdrav za svojega voditelja. Iv—
V ljutomerski vinarski zadrugi imajo dobre kletarje
Prijetno je posedati pri poliču dobrega »Ljutomerčana«. Seveda včasih se pripeti, da pod tem imerom popiješ tudi manjvredno kapljico. Pravi »Ljutomerčan« v buteljčnih steklenicah je visoke barve, prijetnega aromatičnega okusa, kar mu daje sloves dobrega vina doma in v zamejstvu. Ljutomerske gorice, ki obsegajo 1600 ha, dajejo vsako leto na stotine vagonov prvovrstnega vina, večji del od tega pridelajo v zadrugah in ha državnih posestvih. Da doseže vino zaželeno kakovost, ga je treba skrbno negovati, kar je mogoče le v naprednemu kletarstvu. O tem pa  znajo mnogo povedati kletarji ljutomerske zadruge. Vinarska zadruga v Ljutomeru je bila ustanovljena leta 1928. Dolgoletno strokovno negovanje vina je prineslo zadružnim kletarjem :sloves doma in v svetu.
Nad 250 milijonov dinarjev letnega prometa
V treh zaporednih kleteh se z lahkoto izgubiš med sodi-velikani, v ki so polni žlahtne vinske kapljice. Povsod opaziš vzoren red, kljub dnevnemu delu, ki ga s prakso opravljajo kletarji. Mimogrede se seznaniš s posameznimi sortami vina: » Laški rizling«, »Muškatni silvanec«, »Rumeni muškat« itd. Poleg sort je naveden letnik, alkoholna stopnja in količina. Tehnični vodja Puklavec spotoma pripoveduje o kletarstvu. Lani so odkupili nad 80 vagonov vina, 60 po ver zanih cenah, ostalo pa na prosto. Največ odkupijo mošta, ki ga potem skrbno negujejo ter pripravljajo, za izvoz. Veščim kletarjem ne uide nobena malenkost, dobro se zavedajo, da predstavlja vsak liter vina dragocene devize. Obstala sva pred motorno črpalko, s pomočjo katere črpajo vino iz velikih sodov. Na črpalko so kletarji
upravičeno ponosni. Izdelal jo je domačin po zamisli vinarskega strokovnjaka Stanjka. Izdelek ne zaostaja za inozemskim: v eni uri načrpajo 70 hl  tekočine. Zanimam se, kako je zadruga povezana s svojimi člani? »Stara navada je, da se kupci vina pokažejo šele ob trgatvi!« je dejal Puklavec. Pri nas ni tako! Upravni odbor zadruge sklicuje redne sestanke, na katerih se vinogradniki temeljito pogovorijo o težavah. Zadruga dobavlja članom orodje, galico, skrbi za obnovo nasadov itd. Z odkupom mošta začnemo že nekaj mesecev pred trgatvijo. Vinogradniki prejmejo najprej navodila za sortiranje grozdja, kar jim omogoča boljšo ceno, zadrugi pa sloves. Donegovano vino odpošiljamo v razne predele države, največ, pridelka pa prejme »Slovenija-Vino«, ki ga izvaža v zamejstvo. V tujini so zelo zadovoljni  z našim vinom. Letos smo prejeli priznanja in direktna naročila iz Finske, Anglije in drugih držav. Zadnje čase pa zalagamo z vinom še zadružne trgovine v Guštanju in Slovenjem Gradcu. Zadruga je imela v . preteklem letu nad 250 milijonov dinarjev prometa.«
Dodatno plačilo za mošt, katerega vinogradniki ne pričakujejo
Malo čudno se sliši, a vendar je res! S pošteno socialistično trgovino si je vinarska zadruga v Ljutomeru pridobila zaupanje vinogradnikov. V času trgatve plača zadruga mošt svojim članom po rednih predpisanih cenah. Po vskladiščenju mošta vodijo kletarji točno evi-
denco nad posameznimi prodajalci Ko vino dozori, romajo vzorci v vinarski institut, ki ugotovi za vsako sorto alkoholno stopnjo, ter določi vrednost vzorca. Ker je kakovostno vino zelo čislano, doseže ceno, ki večkrat presega stroške kletarjev. Zadruga izplačuje višek prodajalcem, t. j. vinogradnikom. V knjigovodstvu imajo podatke, da so dosedaj izplačali 2 in pol milijona din teh viškov, v kratkem pa bodo prejeli vinogradniki še milijon dinarjev. Člani zadruge so veseli dodatnega plačila, saj bi ga od zasebnih kupcev ne mogli pričakovati. Kaj pa cena? Ta je višja, kot, jo plačajo zasebniki, to pa vsled tega, ker vinogradniki pri prodaji mošta prejmejo k rednemu plačilu še maržo nakupovalcev, ki je zanašala v zadnjem primeru 47 para pri litru vina. Pri večjih količinah nastanejo lepe vsote! N. pr. VINOZ »Železne dveri« je prejela na račun marže 75.000 dinarjev.
Zgradili bomo vinsko klet s kapaciteto 300 vagonov vina
Vinarska zadruga pa ima velike težave s prostori, ki ne zadoščajo, za sedanje potrebe sodobnega kletarstva. V času odkupov lahko vskladiščijo le nekaj nad 30 vagonov vina, odkup pa zajame do 100 vagonov. Pomagajo si z manjšimi kletmi, kjer pa le težko mehanizirajo delo. Vse to škoduje vinu. V načrtu imajo zidavo nove centralne kleti, ki bo lahko sprejela do 300 vagonov mošta. Klet bodo opremili z vsemi pripomočki sodobnega kletarstva, kar bo še v večji meri dvignilo sloves ljutomerskih vin.	-k.
Kolektiv opekarjev v Puconcih uspešno tekmuje
Poljska opekarna v Puconcih je zadnja leta prerastla v sodoben obrat, ki krije z večmilijonsko proizvodnjo zidakov in strešnikov vse potrebe prekmurskih vasi in podjetja za črpanje nafte v Lendavi.
V obratu skrbijo za vzoren red in čistočo, kar je predvsem zasluga obratovodnje tov. Štrausa. Preusmeritev proizvodnje v obratu je zahteval povojni čas, ko je bilo po domovini na tisoče porušenih stanovanjskih hiš, manjših tovarn in gospodarskih zgradb.
Zato so leta 1947 začeli z elektrifikacijo in postopno mehanizacijo obrata. Iz pogona so stavili staro lokomotivo (38 k. s.), ki je svoječasno poganjala strešno stiskalnico. Novi agregat je izpodrinil stari način izdelovanja zidakov
Delovne brigade puconskega obrata tekmujejo med seboj. Vsaka se bori, da bi postala zmagovalka in lastnica obratne prehodne zastavice. Brigada Gorzi
Ane se najbolj trudi za večjo proizvodnjo. Njeni člani delajo pri strešni stiskalnici, ki brezhibno deluje.
Vozači iz brigade »zidne stiskalnice« se že veselijo dneva, ko jih bodo razbremenili vagončki, opremljeni z gumijastimi kolesi in pnevmatiko. To bo pravzaprav velik korak naprej k preureditvi transporta surovih izdelkov. Vozači pa si želijo še betonske steze, ki naj bi vodila po obratu.
Brigada pečarjev je tudi pridna. Na tisoče kosov opeke gre skozi žuljave roke pečarjev, katero potem odpošiljajo na razna, gradbišča. Sčasoma pa bodo do obrata položili industrijski tir, s čemer bo olajšano delo transportne brigade, ki je še danes izpostavljena vremenskim neprilikam. Kaj pa kakovost izdelkov? Vsa čast„ tudi njej posvečajo vso pozornost.
V puconski opekami ne poznajo neupravičenih izostankov, pa tudi malo bolezenskih. Zato so lani izpolnili letni načrt pri žgani opeki s 113,1%, prostovoljnih ur pa so žrtvovali 6649. Dvakrat so bili nosilci prehodne zastavice podjetja, mnogo so pripomogli, da je podjetje dobilo prehodno zastavico republiške vlade kot trajno lastnino.
Zdaj so spet zavihali rokave. Nova uredba o prosti prodaji gradbenega materiala je puconskim opekarjem postavila nalogo:	več proizvajati, oskrbeti
prekmurske vasi s kakovostnimi zidaki in strešniki.	K. C.
V soboški tovarni perila je šest delavk odlikovanih z medaljo dela
Ob nedeljah je velika tovarna perila v Murski Soboti navadno prazna. V tem času očistijo šivalnice, prikrojevalnice, likalnice in ostale prostore, ki so ob delavnikih polni delavk od petih zjutraj do desetih zvečer. Ta dan ostanejo delavke na svojih domovih — večina jih stanuje po okoliških vaseh — da si uredijo gospodinjstvo in odpočijejo za nadaljnje, delo.
Prejšnjo nedeljo pa je bilo v tovarni še bolj živo kot sicer. Okrog devetih so prihajale delavke iz obeh izmen — bilo jih je blizu 400 — da bi prisostvovale svečani podelitvi odlikovanj šestim najboljšim delavkam, ki so' že lani v jeseni izpolnile svoje petletne naloge. Prezidij Ljudske skupščine FLRJ jih je za njihovo požrtvovalno delo odlikoval z Medaljo dela.
V veliki dvorani, ki služi sicer za prikrojevalnico, so delavke posedle kar po prikrojevalnih mizah, pa še je bilo premalo prostora. Le spredaj pred mizo, za katero so sedeli gostje — člani okrajnega izvršilnega in mestnega ljudskega odbora — je bilo še prostora za šest ljudi. Nekoliko v zadregi so odlikovanke, ko jih je predsednica delavskega sveta poklicala, zasedle ta mesta: Helena Kuzma, ki je osemkrat prejela naslov udarnice, Marija Cigütova, o kateri delavke govore, da je ne more pri delu nihče prekositi, Marija Lutar jeva in Gizela Šlihthuberjeva, obe še mladi dekleti, ki sta v tekmovanju med mladinskimi in »ženskimi« brigadami prinesle mladinskim dokaj  točk. Med njimi je bila še Jožefa Brunecova, katere ime je v letih po osvoboditvi vedno zabeleženo med najboljšimi delavkami.
Predsednica delavskega sveta — šivilja Jolanka Peterka — je pozdravila delavke in goste ter preprosto in prisrčno povedala, kako so vse delavke ponosne na ta dan. One vedo, da je a tem, ko je dobilo odlikovanja šest njihovih najboljših tovarišic, odlikovan tudi ves kolektiv, ki že šest let častno izpolnjuje vse naloge.
Odlikovanja je izročil delavkam sekretar okrajnega komiteja. V trenutku, ko so videle odlikovanja pripeta na svojih oblekah, ni ostalo oko nobene odlikovanke suho. Helena Kuzma je v imenu vseh s tresočim glasom zahvalila: »Srečne smo, da je v novi Jugoslaviji oblast posvetila toliko pažnje delavcem obljubljamo, da bomo še naprej delale tako, da bodo naši izdelki cenjeni doma in v svetu.«
Predsednica delavskega sveta je nato delavkam še povedala, da je delavski svet sklenil ob tej priliki nagraditi tudi vse ostale vzorne delavke v podjetju. Med najboljše je bilo razdeljenih 400.000 dinarjev nagrad.
V SOBOTI JE KONČAL TEČAJ ZA GASILSKE VODITELJE Pred kratkim so zapustili tečaj v Murski Soboti gasilski desetarji. Organizator — okrajna gasilska zveza — je poskrbela za predavatelje, ki so seznanili tečajnike s pravili gasilskih društev in protiletalske službe. Imeli so tudi predavanja o ideološki vzgoji članstva.
Sedaj se prekmurski gasilci pripravljajo na izvedbo velikih gasilskih vaj, ki bodo predvidoma 10. junija, trajala pa bodo dva meseca.
Stran 2
»LJUDSKI GLAS«
Murska Sobota, 31. maja 1951
Tov Lubej je prišel med cvenske volivce
Pred dobrim tednom je obiskal Cvenarje in okoliške volivce njihov poslanec tov. Lubej Franjo, sekretar Prezidija Ljudske skupščine naše republike.
Glasu gasilske trombe so se odzvali skoraj vsi volivci. Posamič in v skupinah so prihajali v prostoren cvenski zadružni dom, katerega dvorano so do zadnjega kotička napolnili.
Po pozdravnem nagovoru tov. predsednika KLO, jim je tov. Lubej govoril o naši gospodarski politiki, o novem načinu trgovanja in preskrbe, o rasti naše težke industrije, ki že ustvarja pogoje za popolno sprostitev gospodarskega življenja.
Volilci so govornika z velikim zanimanjem poslušali, najbolj pa so odobravali tisti del njegovega govora, ki se je nanašal na odpravo obveznega odkupa nekaterih poljskih pridelkov. Tov Lubej jim je pojasnil, da s temi
ukrepi začenjamo novo gospodarsko življenje, v katerem bo človeško živel le tisti, ki bo na svojem področju pomagal pri graditvi. Poudaril je, da naj kmetje dvignejo svojo proizvodnjo, obdelajo vsak košček zemlje, kajti le tako bo zasigurana preskrba delavstva in mestnega prebivalstva.
Zbor volivcev na Cvenu je docela uspel. Tov. poslanec se je do polnoči pogovarjal s svojimi volivci, ki so mu stavljali razna vprašanja s področja zadružništva. Pogovorili so se tudi o novem kazenskem zakoniku, ki predvideva stroge ukrepe zoper, razbijače zadružništva, kakor tudi proti onim, ki bi kmetovalca silili v zadrugo.
Ljudje so bili zadovoljni z obiskom tov. Lubeja, od katerega so marsikaj izvedeli, zaželeli pa so, da jih ponovno obišče in jim spet po domače objasni važnejše politične dogodke. G. A.
Ljutomerska lokalna podjetja
upravljajo delavci
V	ljutomerskem okraju deluje lepo število krajevnih podjetij, ki so se v času svojega obstoja dokaj uveljavila v preskrbi delovnih ljudi s potrošniškimi
predmeti v mnogih obrtnih in uslužnostnih podjetjih odločajo o proizvodnji delavci sami, kar jih vzpodbuja k večjim delovnim uspehom.
Počasi, pa vendar vztrajno — se delavci prizadevajo, da bi uresničilo geslo: »tovarne delavcem«. Ne ozirajo se na pozabljivce v okrajnem odboru sindikata obrtnih delavcev, marveč sami zahtevajo, da jim priznajo pravico do upravljanja svojih podjetij. S tem hočemo povedati, da se okrajni sindikalni odbor premalo zanima za svoje delavce, da ne daje dovolj pobud za ustanavljanje delavskih svetov in upravnih odborov.
V	Veličanah delavci dobro razumejo
današnji položaj, ki jim daje vso pravico do sodločenja pri proizvodnji. Niso čakali namigov od zgoraj, sami so še potrudili, se dokopali do svojega delavskega sveta in uprav vodsta. Ta odločen korak je zanje mnogo pomenil, zarodek bodočih uspehov jim marsikaj obeta. Tako bodo storili tudi ostali delavci v podjetjih, kjer še imajo besedo upravniki. Gotovo ne bodo čakali »direktiv« iz Ljutomera, ki le počasi prodirajo na podeželje, med vaške obrtnike in delavce.	
V	krajevna podjetja prihajajo večinoma kmetje in polovičarji. Te ljudi je treba vzgojiti v delavce, ker še mnogi stojijo z eno nogo na krpici zemlje, katera jih je nekdaj le skromno preživljala. Zato je prevzgoja delavcev v krajevnih podjetjih mnogo težavnejša, kakor pa v razvitih industrijskih centrih
Odtod nujnost, da povečamo pomoč obstoječim delavskim- svetom, ki že postopoma preraščajo v resničnega upraviteljalja podjetij. Težko je zaenkrat dajati oceno o njihovem začetnem delu, saj še mnogi delavci nimajo sposobnosti, ki so jim potrebne pri upravljanju gospodarstva.
Zato jih je treba vzgajati. Preko tečajev in seminarjev se bodo člani upravnih odborov usposabljali za ogovorne naloge. Tudi v Ljutomeru pripravljajo tečaj za zastopnike delavskih vodstev, ki ga organizira okrajni ljudski odbor.
G. A.
Ljutomerski prosvetni delavci za kulturni dom v Trstu
V ljutomerskem okraju se že oglašajo prve frontne organizacije, sindikalne podružnice in zadruge, ki zbirajo prispevke za tržaški kulturni dom.
Največjo vsoto so zbrali doslej člani Sindikata učiteljev in profesorjev, ki so prepevali 7400 dinarjev. Zadružniki v Iljaševcih so darovali 1000 dinarjev, sindikalna podružnica »Mlekoprometa« 405 dinarjev, delavci lesno-industrijskega obrata 2260 dinarjev in opekarji iz Lukavec 475 dinarjev.
 Tudi od zdravstvenih delavcev smo pričakovali, da bodo razumeli pomen nabiralne akcije, s katero pomagamo zamejskim Slovencem, Navkljub pričakovanju pa se niso posebno izkazali. Podružnica šteje 35 Članov, med katerimi se je našlo samo trinajst tovarišev, ki so darovali borno vsoto: 330 dinarjev.
Ko govorimo o tem neuspehu, niti malo ne mislilo, da pri zdravstvenih delavcih ni potrebne pripravljenosti, da bi več prispevali. Nedvomno bi se tudi oni postavili s precejšnjo vsoto, če bi vodstvo sindikalne podružnice, stopilo med članstvo in se z njim pogovorilo Toda, tega ni poznalo. Blagajničarka podružnice se je branila, da bi s polo šla med člane, pa tudi sama ni ničesar prispevala.
Ali je potem kaj čudnega, če niso uspeli? Za blagajničarko bi pač bilo priporočljivo, da z lastnim zgledom poskrbi, da ne bo njena podružnica med zadnjimi v okraju. Vodstvo sindikalne podružnice zdravstvenih delavcev naj bi stopilo po poti zgoraj predočenih sindikalnih organizacij, kj so navzlic slabšim finančnim pogojem prispevale svoj delež za naše brate onstran mejá.
Veličastno slavje na Vrazovem domu v Cerovcu
Preteklo nedeljo smo doživljali veličastno slavje na Cerovcu, prijaznem gričku v Prlekiji. Že v jutranjih urah so se med prostranimi goricami pomikale skupine domačinov, kmečkih ljudi, mladine in pionirjev. K nam so našli pot številni gosti iz Slovenije in bratske republike Hrvatske, ki so se z domačini ustavili pred obnovljeno kmečko hišico, v kateri se je 30. junija 1810. leta rodil prleški rojak, slovenski in hrvatski pesnik — Stanko Vraz.
Par tisoč ljudi je napolnilo prostor pred pesnikovo rojstno hišo. Malo pred 10. uro je množica s ploskanjem pozdravila visoke goste, najvidnejše predstavnike kulturnega in političnega življenja iz obeh republik. Na okrašenem odru so zavzeli mesta: prof. Ante Barca, zastopnik Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti iz Zagreba, zastopnika hrvatske Matice in književnikov Marin Baričevič in književnik Gustav Krklec, predstavnik slovenske Akademije znanosti in umetnosti dr. Slodnjak, zastopnika slovenskih književnikov Bratko Kreft in Anton Ingolič, zastopnik slovenske Matice, zastopnik študentske mladine in drugi visoki gosti.
Po pozdravnem nagovoru tov. Pirherja, člana pripravljalnega odbora za proslavo 100-letnice Vrazove, smrti, je nastopil mešani pevski zbor mariborskega učiteljišča, ki je pod taktirko dirigenta Šegule zapel »Našo pesem«.
Pred množico, je stopil dr. Slodnjak, ki je v svojem pozdravnem govoru orisal slavljenčevo. življenje in delo. Med drugim je dejal: »Ime Stanka Vraza je z zlatimi črkami zapisano v zgodovino obeh jugoslovanskih narodov: Hrvatov in Slovencev. Vso njegovo življenje preveva globoka ljubezen do domačega ljudstva, do sorojakov prleških goric, bajtarjev in viničarjev. Šele danes spoznavamo veličino slavljenčevega duhovnega življenja, v katerem je snoval za slovenski, v poznejši dob! pa za hrvatski narod.
Na mariborski gimnaziji se začenja njegova življenjska pot. Že tam je s sorojaki občutil prizadevanje germanizatorskih šolskih oblasti, da bi zatrle in zadušile sleherno slovansko miselnost in gibanje. Ob tem spoznanju ni klonil. Z sodelavci je že takrat snoval načrte, kako bo pisal za svoje brate in sestre v goricah, v domačem prleškem, za preprosto ljudstvo razumljivem jeziku. Leta 1830 je odšel v Gradec na visoke šole, kjer je prišel V stik s kulturnimi delavci slovanskih in drugih omikanih narodov. Kot narodno mislečemu človeku so takratne šolske oblasti podtikale polena pod noge. V duhovnem boju je zmagalo slavljenčevo ki ni podleglo krutemu zapostavljanju. Na slovenskem obzorja je zasvetila nova zvezda danica, ki je uporno klubovala tujcu v brlogu. Vraz je začel s svojim delom: opeval je ljubezen domačih deklet, obsojal je nacionalno in socialno gorje, ki ga je britko občutilo njegovo ljudstvo v vzhodni Štajerski.
Deset let pred slavljenčevim začetnim delom so v kranjski deželi budile narodno zavest poezije Prešerna, pesmi njegovih sodelavcev Čopa in Kastelica. Enako kot Vraz, je ta slovenska kulturna struja hotela uresničiti važno narodnostno poslanstvo:	napisala je
ljudstvu visoko umetniške pesmi in knjige, ki so zamenjale med slovenskim življem razširjene verske knjige.
Vrazu Prešernove poezije niso ostale neprikrite, v njih je našel besede vzpodbude, občudoval je Prešerna, ki je ljubil umetniško lepoto. Tudi on se
je zavzemal, da bi pisal pesmi in zgodovinske povesti v domačem jeziku, v narečju prleških rojakov. Toda kranjska sredina okrog Prešerna se ni ogrela za njegov predlog, marveč mu je nasvetovala, da se oprime osrednjega kranjskega književnega jezika. Vraz temu ni bil dorastel, prav zaradi tega, ker je živel v domačih razmerah, med Prleki, precej oddaljen od takratne kranjske dežele.
Za slavljenca se z letom 1837 začenja drugo obdobje življenjske poti. Med domačim ljudstvom razširjene hrvatske knjige so tudi njega navdahnile, da je začel s pesnitvami v hrvatskem jeziku, pisal Je tudi pripovedke. Nekaj nad deset let življenja v Hrvatski ga je izoblikovalo v slovanskega pesnika. Prestopil je meje svoje ožje domovine, v svojih ilirskih pesnitvah je bratil drug ob drugem živeča naroda. Vraz je sicer v tem času zgubil stik z slovansko realnostjo, toda s tem je postal še višja duhovna osebnost, genij dveh slovanskih narodov. Vez med Prešernom in Vrazom ni zbledela, bila sta si celo dobra prijatelja, večkrat sta kramljala in se drug drugemu potožila, če so jima sovražniki napredka ovirali duhovno pot.«
Svoj slavnostni govor je zaključil z besedami: »Danes ob stoletnici Vrazove smrti smo mu lahko hvaležni za vsa njegova dela, ki. jih je v mladeniških letih posvetil slovenskemu narodu, ko pa se ga spominjamo kot slovanskega pesnika, smo mu hvaležni za tisto, kar , je poklonil bratskemu hrvatskemu narodu.«
Hrvatski književnik Glistav Krklec je v kratkem pozdravnem nagovora omenil zasluge pesnika Vraza za hrvatski narod, ki ga tudi sedaj v Titovi Jugoslaviji iskreno spoštuje in ceni. Vraz je znanilec bratstva in enotnosti med južnoslovanskimi narodi. Vraz — ilirski pesnik iz Štajerja — še danes živi med nami s svojimi ljudskimi pesnitvami, pripovedkami, z narodnim blagom, ki ga je izbral med ljudmi, svojimi sorojaki. Akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu, hrvatska Matica, književniki in ostale kulturne institucije hrvatskega naroda so se mu oddolžile s tem. da so svojemu narodu dale v roke vsa Vrazova dela, da so mu pokazale pesnikovo duhovno veličino.
Po govoru je zaigrala medzadružna godba iz Miklavža državno himno, govornik tov. Krklec pa je odkril na Vrazovi hiši spominsko ploščo, s katero so dali hrvatski književniki ponovno priznanje nesmrtnemu Vrazu. Tokrat odkrita plošča je tretje znamenje na slavljenčevem domu, ki bo pričalo poznejšim redovom o zaslugah velikega prleškega  rojaka.
Tov. Bratko. Kreft je v imenu slovenskih književnikov podaril oskrbniku doma spominsko knjigo. V svojem govoru je poudaril, da je bil Stanko Vraz veliki prerok tistega, kar smo dosegli v ljudski revoluciji. Iskreno se je zavzemal za bratstvo južnoslovanskih narodov, bil je njihov buditelj. Neprecenljivi so zakladi, ki jih je podaril slovenskemu narodu. Ti zakladi še niso znani našemu ljudstvu, vendar; smo na najboljši poti, da mu jih damo. Govoreč o zvezi med Prešernom in Vrazom je prečital par verzov najznačilnejših slavljenčevih pesmi, ki kažejo, da je bil Vraz Prešernu podoben umetnik. Pretekla leta, zlasti v stari Jugoslaviji. so se nekateri spraševali: čigav je Vraz? Slovenski ali hrvatski? Danes lahko porečemo hrvatskim bratom: naš in vaš je nesmrtni Vraz!
Po govoru zastopnika študentske mladine Pavla Vozliča je predstavnik slovenske Matice Božidar Borko položil venec pred spominsko ploščo. V imenu Vrazove rodbine se je zahvalil gostom za pozornost tov. Janez Vraz, pesnikov sorodnik, pionirki iz jeruzalemske Vrazove šole pa sta recitirali dve pesmi svojega rojaka. Slavnost je zaključil pionirski pevski zbor iz Ljutomera, ki je zapel več domačih prleških pesmi.
-ko
V Moravcih bo zasvetila električna luč
Z navdušenjem pričakujejo Moravčani nedeljo, ko jim bo prvič zasvetila dolgo pričakovana električna luč. Že leta 1946 so hoteli vaščani elektrificirati svojo vas, vendar pa je zaradi nerazumevanja nekaterih kmetovalcev ta vzpodbudna zamisel popolnoma zamrla. V letu 1949 je na pobudo KLO in OF težnja po napredku zopet oživela,. Z vero v zmago brez vsakega načrta in dovoljenja, so pričeli z delom. Prostovoljno delo in samoprispevki so bili temelj za elektrifikacijo vasi. Odbor za elektrifikacijo se je zavedal svoje odgovornosti, posebno še nekateri člani, ki so romali širom Slovenije, iskali žico, žarnice in ostali gradbeni material, poiskali pa so ga tudi iz krajevnih virov. 
Zaradi raztresenosti naselja so zgradili nad 9000 metrov omrežja, do 3000 metrov daljnovoda. Pri tem delti so vaščani opravili nad 10.000 udarniških ur. Samo pri gradnji transformatorja so prispevali nad 400 udarniških ur, dajali m delali so po svojih zmožnostih. Člani KDZ so vsled pomanjkanja delovne sil« pomagali z vprežno živino in denarjem.
Delavci DES so z obratovodjem Gradišnikom v mrazu in dežju požrtvovalno
delali za čim hitrejšo izvedbo elektrifikacije. Posebno priden je bil delovodja tov. Hajnal, ki je dobro razumel želje vaščanov. Elektrifikacijskemu odboru je pomagala tudi planska komisija in nekatera poverjeništva OLO, inštalacijska dela pa je zelo vestno izvršilo mestno podjetje iz Murske Sobote.
Velike težave je imel elektrifikacijski odbor s posameznimi vaščani, ki so do zadnjega dvomili v uspeh. Branili so se plačila kakor tudi dela samega. Zato pa je večina vaščanov bolje zagrabila za delo, prevzela nase večja bremena. Danes je popolnoma elektrificiran ravenski del vasi, medtem ko v goričkem delu gre bolj počasi. Primanjkuje jim instalacijski material, zato so sklenili, da bodo poleteli z delom. Za dober mesec se bodo tudi hribovski Moravčani veseli elektrike.
Z elekrtrifikaciijo v Moravcih so dani vsi pogoji za razširitev lokalnega gospodarstva. Pogorela žaga, ki je z marljivim delom vaščanov obnovljena, bo lahko dobivala električno energijo za pogon. Moravčam pa snujejo načrte, da bodo obnovili nekdanjo opekamo, ki jim bo dajala prepotrebno opeko. 	H. J.
Nevarnost je pred vrati!
Prebivalci obmurskih krajev sami dobro vedo, kako velikega pomena je za splošno prehrano pridelovanje krompirja. O tem nam zgovorno pričajo velike površine krompirjevih nasadov. Ljudje iz obmurskih krajev se torej uvrščajo med glavne pridelovalce krompirja v Sloveniji.	
Pred tremi leti se je v ljutomerskem okraju pojavil najnevarnejši krompirjev škodljivec — koloradski hrošč. Prebivalstvo ga je z zavestnim in organiziranim zatiranjem docela omejilo in mu preprečilo, da bi se razbohotil po Murskem polju. Zadnja leta, kakor tudi nedavni pregled krompirišč (20. maja t. l.) je pokazal, da zaenkrat še ni večjih okužb po tem škodljivcu 
Nenadoma pa smo čitali v »Ljudski
pravic: članek, ki nas opozarja, da moramo biti letos posebno previdni. Da! Res, nevarnost je pred vrati, kajti v sosednjem okraju (Čakovec) so se že spoprijeli s koloradskim hroščem. Ko smo se za stvar zanimali, smo izvedeli, da so pri Štefanovcu (v bližini Čakovca) odkrili na tisoče škodljivcev.
Prebivalci obmurskih krajev! Ne pozabite, da koloradski hrošč ne miruje, temveč je dober selivec, preseli se tudi do 200 km daleč. Potomstvo ene samice se v 1 in pol leta pod ugodnimi pogoji tako razmnoži, da potrebuje za hrano toliko krompirjevih nasadov, kolikor jih je v celotnem ljutomerskem okraju. Le, če bomo sproti uničevali koloradarja, se-bomo lahko izognili stalnemu in rednemu škropljenju krompirjevih nasadov z arse-
nikovimi  DDT sredstvi, ki izredno po-
dražijo pridelovanje krompirja.	 
Torej na delo! V nedeljo, 3. junija, bomo spet pregledali  nasade. Preglede izvršimo natančno, kajti preti s nam resna nevarnost, posebno še v krajih, ki neposredno mejijo na bratsko republiko. Okraje Ljutomer, Murska, Sobota, Dolnja Lendava in Ptuj smatramo za ogroženo področje, kjer se krompirjev škodljivec lahko vsak čas pojavi. Zato smo vsi skupaj odgovorni za uspeh, zatiralne akcije, ki jo bomb povsod resno in temeljito izvedli
Kako bo v Ljutomeru v Tednu matere in otroka?
Ljutomerske žene se že dalj časa pripravljajo na Teden matere in otroka, v katerem bodo razveselile in pogostile svoje malčke in pionirje.
V nedeljo, 3. junija, bo nastopila pred gledalci dramska skupina pionirskega odreda nižje gimnazije z »Rdečo kapico«, s katero bo zagotovo razveselila matere in ljubitelje otrok.
Med tednom bo tudi zdravstveno predavanje,  za katerega se pripravlja tov. Eržika, Materam in ženam bo v poljubnem predavanju pojasnila vse ukrepe, ki so potrebni za nego in zdravstveno vzgojo otrok.
10.  junija bodo ljutomerske žene od-
prle novo otroško igrišče, ob tej priliki pa bodo pogostile vse otroke s slaščicami, pecivom in praktičnimi predmeti. Popoldne bo nastopila dramska skupina ljutomerskega SKUD, ki bo ponovno uprizorila »Miklovo Zalo«.
Izkupiček od vseh prireditev bodo žene uporabile pri gradnji doma igre im dela, ki ga bodo v doglednem času odprle.
•ko
Iz  kronike šolnika Miroslava  10
(lz dni okupiranega Prekmurja)
 V marcu 1942 je prevzel vlado Kállay Miklos, kar je imelo za posledico ostrejši kurz proti Židom in »nezanesljivim elementom«. Časopisna kampanja proti »rdeči nevarnosti« se je stopnjevala, najvažnejša pa je bila krščanskonarodna miselnost kot jedro programa M. E. P. »Te vojne ne smemo izgubiti,« pravi poslanec Lindvay na svojih številnih sestankih, »ker s tem izgubimo vse in skupno z madžarsko domovino bomo žrtev rdečega nasilja. Polovico Evrope, to je do Rheine, so obljubili ZSSR; Prekmurce bodo preselili v Sibirijo!« so govorili ostali magnati ter darovali lepe vsote ranjenim vojakom z vzhodnega bojišča. Vlada je v tem času darovala visoke, vsote domačim srednješolcem. Tako 30. jan. 1942. leta 18.000 pengov, a 4. dec. 1942. leta pa 35.000 pengov. Za soboško šolo, katero so določili za novo gimnazijo, so dali 100.000 pengov podpore. Podpore in pohvale so bili deležni vzorni »zlatoklasni«33) kmetje, novoporočenci, zlasti pa matere s številnimi otroki. Tako v Soboti: Šebjanova, Šerügova, Celecova in Števančecova mama, ki so na dan sv. Štefana dobile po 50 pengov podpore in diplomo. Oblast je forsirala selekcije rastlin in živine34) ter seznanjala na različnih tečajih kmečko prebivalstvo s svojo gospodarsko politiko. Propaganda je bila na višku! Ves okraj so prepletli najrazličnejši tečaji, visoki obiski i. p., kajti njihov cilj je bil politična revizija duš.
Ob drugi obletnici »osvoboditve« je Sobota kot sedež najzapadnejšega okraja nove Madžarske dobila krasno vezano državno zastavo iz Csikszerde, sedeža najvzhodnejšega okraja na robovih Karpatov. Simbolična gesta, ki naj bi vzgajala državljansko zavest! 
Del nekega osnutka za resolucijo, ki je bila odposlana vladi v Budimpešto:
Njegovi ekscelenci László Bárdossy, ministru zunanjih zadev in predsedniku kr. vlade
Budimpešta
Po propasti Jugoslavije je bil slovenski narod  ponosno razdeljen med tri države: Madžarsko, Nemčijo in Italijo. Slovenci, ki smo pripadli madžarski kraljevini, smo naseljeni na ozemlju, ki meri 970 km3 in ima 90.000 prebivalcev in ga naše ljudstvo imenuje Prekmurje.
Slovenski akademiki v Prekmurju, včlanjeni v KPA In SKAD zavednosti se v teh časih, ko je Prekmurje zasedeno po madžarski vojski, obračamo na vas, da tudi temu delu slovenskega naroda priznate pravice kot ostalim narodnim manjšinam v kr. Madžarski:
1.	V uradih naj je uradni jezik slovenski.
2.	V osnovnih šolah in na gimnaziji v Mur. Soboti naj je učni jezik književni slovenski in kot predmet madžarski jezik.
3.	Da se študiranim priznajo študije in se jim omogoči nadaljevanje Študija; zaradi tega naj se organizira šestmesečni brezplačni tečaj madžarskega jezika.
4.	Za  Prekmurje naj se dovoli izdajanje slovenskega časopisa, kot so imele madžarske manjšine v Jugoslaviji svoje časopise, ampak v književnem slovenskem jeziku, ne pa v prekmurskem dialektu.
5.	Knjižnice razpuščenih društev naj preidejo v last PMD,* ki naj tedaj organizira knjižnice s slovenskimi, madžarskimi in nemškimi knjigami.
6.	Slovenskim uradnikom, ki niso rodom iz Prekmurja. naj se tudi dovoli nastavitev na zasedenem področju.
Take zahteve so postavili prekmurski akademiki okupacijski vladi.
Dne 16. maja 1942 je zaprisegel kot župan bančni ravnatelj Lipics Jozsef, ki je kot ožji sodelavec poslanca viteza Lindvaya (alias Hartnerja) županoval do 3. aprila 1945, dočim je postal njegov namestnik dr. Pinter Miklos od 9. jan, 1942 kraljevi notar v okraju. Notarske posle v Soboti je vodil »föjegyzö« Mórócz Imre. Izpolnili so še druga važna mesta: 23. jan. 1942 je bil imenovan za ravnatelja gimnazije promenterski profesor dr. Törnar Edo, po rodu iz Turnišča; na mesto častnega kanonika Krantz Jozsefa pa je prišel dekan dr. Ferencz Harangozó. Delo je bilo razdeljeno med same absolutno zanesljive ljudi, ki so poznali pokrajino in nje prebivalstvo.
Gospodarsko politiko karakterizira niz protižidovskih ukrepov, katerih namen je, odstraniti iz židovskih rok vsako ped žemlje, skratka zdrobiti njihov gospodarski potencial. V sami Soboti so delali velike načrte ter podčrtavali gospodarske sposobnosti poslanca viteza Lindvaya. Res se je izboljšal železniški in. avtomobilski promet, kjer so zgradili znano MAVAUT-garažo in uvedli motorne vlalke do Körmenda.
S politično-kultumega vidika je zanimiv članek ifj. Szász Emoja »Es mégis élnek a Vendek«,35) ki je bil objavljen dne 10. julija 1942 v »Murszombat es Vidéke«. Članek je poln napadov na prof. Vilka Novaka zaradi njegovega članka v madžarski katoliški reviji pod naslovom »Nepoznana Murska Krajina«. Novak je v članku razkrinkal netočnost »vendslovenske« teorije, ifj. Szász pa je neznanstveno odgovarjal v tipičnem Lindvayjevem žargonu: v geopolitično tako izpostavljenem Prekmurju je hotel imeti poseben narod — Vendov! Toda pri »dokazovanju« mu ni. moglo pomagati niti sklicevanje na prof. Bálinta Béle, niti na »vire« »jezeroletnike« senatorja Mikola Sándorja. Število naročnikov »Muraszombat es Vidéke« je padlo, povečala pa se panslavistična nevarnost.
(Dalje prihodnjič)
33) »Ezüstkalászos gazda«.
34) Kljub temu so z bolnimi uvoženimi plemenjaki povzročili propad prekmurske živinoreje.
* PMD — Prekmursko-madžarsko društvo.
35) »In vendar živijoVendi«.
Murska Sobota, 31. maja 1951
»LJUDSKI GLAS«
Najboljše frontne organizacije so dobile priznanje
Pred dnevi je okrajni odbor Osvobodilne fronte v Murski Soboti podelil najboljšim vaškim odborom Fronte pohvalne diplome. Dobili so jih vaški odbori: Sodišinci, Cankova, G. Petrovci, G. Lendava, Sebeborci, Markovci, Markišavci, Puconci, Kuštanovci, Prosenjakovci, Lončarovci, Andrejci in Bakovci. Čepinčani so že nekaj let med najboljšimi frontovci mursko-soboškega okraja, zato »o tudi tokrat prejeli okrajno prehodno zastavico. Njihovim uspehom posvečamo dva daljša članka, iz katerih bo bralec od blizu spoznal pridne čepinske vaščane.
Tudi sindikalne podružnice so v zadnjem mesecu pridno tekmovale. Okrajni sindikalni svet je pismeno pohvalil naslednje podružnice: tovarno mesnih izdelkov,  državno posestvo v Rakičanu, kleparsko delavnico in mestno storitveno podjetje.
Frontovci Grlave se prebujajo
Frontovcem Grlave je zaenkrat težko, ker njihova zadružna dvorana še ni dograjena. Lani so za silo, pripravili oder, pri čemer so pomagali tudi gasilci, ki so potem nastopili z igro .»Divji lovec«.
Po tej prireditvi je mladina sklenila, da bo pohitela z gradnjo zadružne dvorane. In res, položili so pod, ometali notranje strani zidovja. Dasiravno je mnogo stvari nedokončanih, so se vrstile v dvorani kulturne prireditve: najprej enodejanke, ko pa so se novinci privadili odru, so nastopili s celovečerno igro »Dr. Hribar«. 
Mladinci Grlave znajo premagovati težave, ki jih je mnogo: manjkajo odrske kulise, pomanjkljiva je razsvetljava, ker nimajo elektrike. No, kulise so si navadno izposodili v Ljutomeru ali pa na Cvenu. Zdaj pa jih bodo z zasluženim denarjem tami kupili, nekaj pa so prispevali za napeljavo električne žice v vas, kjer bo te dni zasvetila prva električna žarnica.
Tako se frontovci in mladinci Grlave čedalje bolj uveljavljajo v kulturnoprosvetnem delu, sami si pomagajo do napredka v vaški skupnosti.       M.
Splošne kmetijske zadruge že sklepajo pogodbe za prodajo kmetijskih pridelkov
Splošne kmetijske zadruge v murskosoboškem okraju so že pričele trgovati po novem načinu. Preko polovico zadrug je sklenila z novoustanovljenim podjetjem Za odkup prostih kmetijskih pridelkov v Murski Soboti pogodbe, po katerih bodo zadruge vse odkupljene pridelke prodale temu podjetju. Nekatere, plasti močnejše zadruge, pa so se odločile, da ne bodo trgovale preko podjetja, ampak bodo prodajale pridelke kar neposredno raznim potrošnikom.
Kmetijske zadruge, ki so sklenile z odkupnim podjetjem v Murski Soboti pogodbe, so te dni odkupile že precejšnje viške krompirja, ki je ostal kmetom po sajenju. Dnevno odkupijo zadruge tudi velike količine jajc. Zdaj se pripravljajo tudi na odkup prvih češenj.
V krajih, kjer zadruge z odkupnim podjetjem niso sklenile pogodb, je podjetje nastavilo svoje odkupovalce. Tako je odkupna mreža po vaseh soboškega okraja tokrat žela močna. Poleg 80 splošnih kmetijskih zadrug, bo odkupovalo proste kmetijske pridelke v okraju še 25 posebnih nakupovalcev.
EKONOMSKA SREDNJA ŠOLA V MURSKI  SOBOTI obvešča, da se bodo vršili sprejemni izpiti za I. razred dne 10. in 11. junija. Učenci bodo izprašani iz slovenščine, matematike in zemljepisa FLRJ v obsegu predpisane snovi za nižjo gimnazijo.
Prijave »prejemamo do 7. junija. Interesenti naj vložijo prošnje za sprejemne izpite v septembrskem roku do 5. septembra t. l. — Ravnateljstvo ESŠ. 
Nova vzpodbuda za dvig kmetijske
proizvodnje
Uredba zvezne vlade o odpravi obveznega odkupa mesa, mršavih prašičev, mleka, krompirja, sočivja in krme je naletela na ugoden odmev med kmetovalci in zadružniki obmurskih krajev.
Marsikateri kmet se je vprašal, odkod naenkrat takšna sprememba, ki je prišla tako nepričakovano? Ali bo držala?
Napak bi seveda bilo pojasnjevati nastalo spremembo, brez omembe drugih važnih činiteljev, ki so nanjo vplivali in upravičujejo ukrep naše ljudske oblasti. Ti so brez dvoma: decentralizacija državne uprave, večja vloga proizvajalcev v proizvodnji, poglabljanje socialistične demokracije, vse to ne prenese neposrednega vmešavanja aparata državne uprave.
Večkrat smo čitali, da rastejo pri nas nove tovarne, kombinati, železarne, elektrarne in drugi ključni objekti naše petletke. Nekateri izmed njih še dajejo proizvode« bližamo pa se času, ko bo nastajajoča industrija s polnim tempom začela obratovati. Porast industrijske proizvodnje nas torej vodi do ustaljenja v blagovnem prometu, do sprostitve odnosa med potrošnjo in proizvodnjo.
S predočeno sprostitvijo obveznih odkupov prihaja do izraza odločujoč moment, namreč vzpodbuda kmetu, da s smotrnim gospodarjenjem izboljša svojo proizvodnjo, da svojo zemljo kar najbolje obdela in iztisne iz nje obilo pridelkov.
Na zborih volivcev, ki so se vršili zadnje dni po obmurskih krajih, so kmetje pozdravili toliko pričakovani ukrep našega državnega vodstva. Marsikje so postavili vprašanje, zakaj že do tega poprej ni prišlo? Res je, da so se pri obveznem odkupu vršile mnoge napake, ki sp včasih v živo zadele kmečkega proizvajalca. Toda, odkupi so vendar bili potrebni. V preteklih letih smo bili priče velikim dogodkom: iz dežele so odhajali ljudje v tovarne, v industrijo, kjer so se zaposlili. Tem ljudem smo morali dati kruh in hrano, ki smo jo črpali s podeželja prav z obveznimi odkupi.	\
Sprostitev obvezne oddaje nekaterih pridelkov pa postavlja pred našega kmeta dolžnost, da do 1. julija t. l. izpolni 40% predpisane letne oddaje mesa. To velja za kmetovalce, ki so dobili predpise za oddajo mesa in mršavih prašičev. Še več! Uredba uzakonjuje te dolžnosti kmeta, zato se bridko motijo posamezni špekulanti v ljutomerskem in radgonskem okraju. Prvi namreč govorijo, da je treba z oddajo počakati, ker bodo zaostanke po 1. juliju črtali, drugi pa so se lotili zvijače: od-
kupne organe hočejo prepričati, da bodo po 1. juliju lahko 100% izpolnili letošnjo oddajo mesa in ostalih pridelkov. Vidimo torej, da gre za špekulantske namene, s katerimi hočejo posamezniki škodovati naši skupnosti. Te ljudi bo pač treba naučiti, da potrebujemo 40°/o zahtevanega mesa za potrebe naše vojske, zdravstvenih in socialnih ustanov.
V nekaterih KLO se je zadnje čase vgnezdilo napačno stališče do preostalih obsežnosti. Nekateri KLO namreč skušajo, da bi znižali obvezno oddajo mesa v merilu svojega območja na 40°/o. S presežkom, ki so ga pri oddaji dosegli zavedni kmetje, hočejo sedaj zakrpati obveznosti zaostankarjev, kar praktično pomeni: njim je glavno, da so izpolnili obveznost v krajevnem merilu. Vendar je takšen postopek nepravilen! Zakaj? Prav zato, ker gre za koristi skupnosti in bi takšni nepremišljeni ukrepi dovedli do nerazpoloženja med kmetovalci, ki so doslej več oddali. Zato še vedno velja načelo, da je treba zaostanke do 40% izterjati od vsakega kmetovalca, ne glede na to, če je obveznost v krajevnem merilu izpolnjena.
Na splošno pa kmetje kažejo pripravljenost, da izpolnijo preostale obveznosti pri oddaji mesa. Ponekod so kar na zborih volivcev zagotavljali, da bodo obveznosti pravočasno izpolnili. Med seboj so se pogovorili, do kdaj bodo prignali zadnje živinče za obvezni odkup.
Navdušenju kmetovalcev ob sprejemu Uredbe sledijo drugi razveseljivi pojavi, ki kažejo, da je naš kmet razumel duh ukrepa naše zvezne vlade. Letos so kmetje posadili mnogo več krompirja kakor ponavadi. Teleta res ne oddajajo v večjem številu, ker že posvečajo pozornost dvigu živinoreje. Celotni odkup mleka je večji jod dosedanjega, sproščenost se očitno kaže na polju, pri vsakodnevnem kmetovalčevem delu.
Novi ukrepi nam torej mnogo obetajo. V interesu našega kmeta je, da poveča količine svojih pridelkov, ki so potrebni za prehrano naših delavcev. Naši delovni kolektivi — gospodarji industrije, bodo tudi odslej ocenjevali delo našega kmeta in zadružnika po tem, koliko svojih pridelkov bosta prispevala za njihovo prehrano. Tudi v bodoče naj prevladuje kmetovalčeva zavest, da je treba čim več pridelati in prispevati skupnosti. Izišla uredba pa odpira našemu kmetu prosto pot, da svoje težnje po napredku čimpreje in kar najbolje uveljavi. 	—ko
Kako je z elektrifikacijo Presike?
Zadružniki in vaščani okrog Presike že dolgo čakajo, da jim bo zasvetila električna luč, razveselila pa bo tudi presičke rudarje, ki si od nje mnogo obetajo. Svoj rudnik bodo lahko povečali, odprli nove jaške, velik vpadnik, poiskali obetajoče premogove sloje.
Toda, kaj? Ostali so le pri praznem transformatorju, ki čaka v dolini, da ga bodo pridne roke povezale z električnim omrežjem.
Za elektrifikacijo Presike se že dolgo povsod potegujejo: na okraju, kmečki ljudje in rudarji. Vse prav, če bi vsi razumeli potrebe Presičanov. Ljutomerski električarji so dobro pogruntali, kod naj bi stekla elektrika po žicah. Ali kaj, ko pa so Veržejčani bili trmoglavi, nepripravljeni, da prodajo akacijeva debla za drogove. No, naposled je tov. Tratnik uspel, da jih je po težkem boju prepričal.
Nastopili so še težji časi za presičko elektrifikacijo. Tov. Žohar je zrabil polovico podplatov na čevljih, preden je na okraju uredil, da so mu dodelili potrebne delavce. S »planske« so večkrat intervenirali v Stročjo vas, Pristavo, Presiko in okoliške vasi, preden so dobili električarji svoje pomočnike.
Dva dni so postavljali drogove, potem pa je nastalo spet zatišje in čakanje na
nove delavce. Popustil je okraj, električarji pa so skoraj obupali.
Odgovornim tovarišem na okraju se ni zasvitalo, da v Presiki sedijo kmečki ljudje pri smrdečih petrolejkah, da jih čakajo rudarji. Elektrifikacijski odbor je zaspal, ničesar ni ukrenil, da bi napoved o elektriki postala resnica za presičke ljudi.
Po dolgem premoru so spet prišle skupine, drogovi so zaštrleli v zrak. Cela vrsta jih stoji v močvirnatem zemljišču od ljutomerskega postajališča do Pristave in Presike. Čakajo na žico in tok. Vendar še niso blizu dneva, ko bodo poslali elektriko v pomoč kmečkim ljudem. Postaviti bo treba A drog, ki sameva na zemljišču poleg postajališča. Spet ista pesem: Žoharju še ni uspelo, da bi dobil potrebne delavce. Železnodverčani pa so kar odpovedali sodelovanje.
Zanimiva je ta »štorija«, ki se vrti okrog elektrifikacije presičkih vrhov. Zanimiva je tembolj, ker kaže, kako se posamezni odgovorni tovariši zanimajo za napredek kmečkih ljudi. Nikogar ne mislimo zagovarjati, ne kritizirati po nepotrebnem, toda najvažnejše je to: z večjim razumevanjem  oblastvenih organov in množičnih organizacij bi elektrifikacija ne šla po »polževi«  poti, marveč bi Presičani že uživali njene sadove.
Kaj smo videli na letošnjih
plemenskih sejmih v Prekmurju?
Preteku teden so živinorejci obmurskih krajev po daljšem razdobju priredili dva večja plemenska sejma. Leta sta bila v Puconcih in Beltincih v času, ko obnavljamo selekcijo živine preko živinorejskih odsekov pri splošnih kmetijskih zadrugah, ko se zoperstavljamo posledicam lanske suše. Prav Vsled tega so rejci z zanimanjem prignali plemenjake na sejme, kjer smo srečali tudi živinorejce izven Obmurja.
Prvi sejem v Beltincih je bil organiziran na pobudo štirih obmurskih okrajev. Vendar prirediteljev ni povsem zadovoljil, ker je bilo razstavljenih le 37 bikov, povečini iz Prekmurja. Kakor izgleda, se OLO bojijo, da bi njihove
bike pokupili številni tuji kupci. Zato so si najboljše komade pridržali za sebe. Iz ljutomerskega okraja je bilo prignanih nekaj dobrih plemenskih bikov iz Veržeja, Krapja in Stročje vasi, dočim so radgonski okraj zastopali le živinorejci iz Apaške kotline. Kupci so bili s prignanimi bikci zadovoljni, kar lahko sklepamo iz sklenjenih kupčij, ki jih je bilo že v predpoldanskih urah 25.
Ocenjevalna komisija je nepristransko ugotavljala kakovost prignanih plemenjakov in opozorila rejce na očitne nepravilnosti: slabo nego parkljev in na škodljivo prakso nekaterih živinorejcev, ki po celo leto puščajo plemenjake v hlevih, ne da bi jih spustili na pašnike, na sveži zrak. No, tudi z rodovniškimi izvlečki je imela sitnosti, saj so jih nekateri kmetje pozabili ali pa jih nimajo doma.
Največje število plemenjakov je bilo ocenjenih v skupini. 2a in 2b  Šrajner Francu iz Stare nove vasi (ljutomerski okraj) so priznali, da je prignal najboljšega bika, katerega so ocenili v skupino 1b, kar je bil tokrat edinstven primer.
Nasprotno pa je bil sejem v Puconcih bolj sproščen, dasiravno so ga organizirali le domači živinorejci. Prignali so 43 živali, ki so bile na splošno srednje dobro ocenjene. Najbolj so bile zastopane ravninske vasi, deloma pa tudi gorički predel, kakor n. pr. Vučja gomila, odkoder so kmetje prignali tri bike dobre kakovosti. Videli smo skoraj samo zasebne živinorejce, razen državnega posestva Rakičanski je že na predvečer prodajo 5 rodovniško priznanih bikcev. Zadruge so zaenkrat nastopale kot interesent, to pa vsled pomanjkanja dobrega plemenskega naraščaja. Kupcev je bilo več kot v Beltincih, pa tudi povpraševanje po živini. Cena je bila dokaj ugodna, za dobro ocenjenega bika so plačevali od 17 do 32 tisoč dinarjev na prosto, po vezanih, cenah pa od 7 do 20 tisoč dinarjev. Na licu mesta le bilo sklenjenih večje število pogodb, živino pa so transportirali v razne, kraje Slovenije. Kupci iz Ljubljane so kupili 11 bikov, Mariborčani 4 itd.
Vzlic živahnosti na sejmih in dobremu plemenskemu materialu nas trenutno stanje živine ne sme zadovoljiti.
Ozrimo se na prva leta po vojni, ko smo lahko na podobnih sejmih videli do 300 bikov, torej desetkrat več kot danes. Seveda je k temu pripomogla lanska suša, pasivnost živinorejskih odsekov, ki so vsa leta le životarili. Posledica slabe povezave med okrajnimi forumi so bili pogosti zakoli plemenske živine. Takšno stanje nam narekuje, da smotrnejše gospodarimo. To so odgovorne naloge kmetijskih zadrug, hkrati pa tudi ljudske oblasti. Toda v murskosoboškem okraju je ostalo nekaj več plemenskega materiala, kot pa v sosednjih okrajih. To je treba pripisati organizirani selekciji v prvih letih po osvoboditvi. Tako je n. pr. v i. 1947-48
bilo zajeto 2000 komadov rodovniške živine, seveda pa je današnje stanje prilično slabše. Pomembno vlogo v pospeševanju živinoreje so odigrala drž. posestva, ki so vzgojila mnogo plemenskega naraščaja za potrebe zadrug in zasebnikov.
Na rakičanskem državnem posestvu so v  zadnjih treh letih od uvoženega bika »Aigerja« vzgojili kar 20 potomcev (8 bikov in 12 teličk). Naraščaj ima vse žlahtne lastnosti uvoženega očeta in predstavlja za našo živinorejo dragocen material. Kaj lahko dosežemo s selekcijo, nam povedo na državnem posestvu v Rakičanu, kjer so dvignili mlečnost na 2400 litrov mleka povprečno na mlekarico. Številka je večja, če upoštevamo nizko molznost krav v zasebnem sektorju in v zadrugah, kjer namolzejo od 600 do 1000 litrov mleka na mlekarico. Vendar imajo pogoje, da dohitijo državna posestva, pomagala jim bosta selekcija in pa načrtno gospodarstvo v živinoreji.
Hiter porast živinoreje bo omogočila nedavna sprostitev obvezne oddaje mesa. S 1. julijem bo Uredba prišla v veljavo z njo pa načelo: čim več rodovniške živine v naše hleve!
Pintaričeva mama iz Krapja s svojo rodovniško živino
PO DOMOVINI
Britanska parlamentarna delegacija, ki se je mudila v Jugoslaviji 11 dni, je v soboto, 26. t. m. odpotovala nazaj v Anglijo. Parlamentarna skupina je obiskala Vse naše republike ter si ogledala naše delo in napore za industrializacijo ter elektrifikacijo Jugoslavije. Pri odhodu so splošno izjavljali, da so občudovali naš delovni polet ter veliki napredek, ki so ga videli povsod. Rekli so tudi, da so bili povsod prisrčno sprejeti ter da bo ta obisk še bolj utrdili prijateljske zveze med Veliko Britanijo in Jugoslavijo. Pred odhodom so prisostvovali velikim prireditvam v Beogradu, ko so Štafete prinesle pozdravne štafetne palice maršalu Titu za rojstni dan.
Novo vojno ladjo so v ladjedelnici v Kraljeviči spustili, v morje v počastitev rojstnega dneva maršala Tita. Delovni kolektiv je svoje delo opravil tri dni pred rokom.
0b tridesetletnici slovenske šole v Prekmurju
Letos poteka 30 let, odkar je Prekmurje dobilo slovenske šole in slovenske učitelje in se je tako po tisoč letih tudi v tem oziru izenačilo in združilo z ostalo slovensko zemljo. Slovenska šola v Prekmurju je bila ves ta čas nositeljica najnaprednejših misli, in je znala že v času stare Jugoslavije zajeti mladino v Prekmurju in jo kot enakovredno uvrstiti med mladino ostale slovenske zemlje. Delo prvih slovenskih učiteljev v Prekmurju ni bilo lahko. Morali so se boriti proti močnemu odporu madžarskih revizionistov, ki so še vedno smatrali Prekmurje za madžarsko zemljo. Le počasi in z največejo vztrajnostjo so prvi slovenski učitelji v Prekmurju budili v otrokih in starših zavest, da so Slovenci, budili so v njih ljubezen do bratov onstran Mure in jih vzgajali v duhu, da so člani velike slovenske in jugoslovanske skupnosti.
V prvih letih slovenske šole v Prekmurju, je v Mariboru deloval odličen slovenski pedagog in vzgojitelj Henrik Schreiner, čigar 100-letnico rojstva so svečano proslavili v Ljutomeru, od koder je doma, in v Mariboru. Henrik Schreiner je vzgojil na mariborskem učiteljišču vrsto slovenskih učiteljev, z Avgustom Požegarjem in Radom Jurkom na čelu, ki so bili pionirji slovenske besede v šolah v Prekmurju. Ti učitelji so v letih 1920 do 1925 le
s težavo, vendar sigurno osvajali srca prekmurske mladine.
Po letu 1925 se je začela med učitelji v Prekmurju vedno bolj uveljavljati skupina naprednih pedagogov z učiteljem Cirilom Hočevarjem na čelu, ki je začela v takratno šolstvo vnašati elemente češkega šolstva in sicer predvsem s tem, da so začeli učitelji pripravljati vzorne nastope ter tako vzgajati mlajšo učiteljsko generacijo. Ta mlajša generacija slovenskih učiteljev v Prekmurju je začela tudi širiti ideje naprednih kultumo-političnih delavcev, ki so vodili izobraževalne tečaje Jugoslovanskega učiteljskega udruženja v Ljubljani. Mladi učitelji v Prekmurju se se v teh letih vse bolj naslanjali in rasli pod vplivom celjske deklaracije iz leta 1927, ki je poskušala zaščititi učiteljstvo pred takratnimi politiki in mu omogočiti, da bi se lahko izživljali v skladu s svojim svetovno nazorskim prepričanjem. Avgust Požegar, učitelj v Prekmurju, je bil med prvimi slovenskimi učitelji, ki so se zavzeli za odpravo telesne kazni v šoli. Učitelj Ciril Hočevar pa je bil voditelj one prekmurske mladine, ki jo je v celoti zajel narodni preporod in jo vključil v slovensko stvarnost. Vplivi iz Maribora, predvsem vpliv mariborskega pedagoškega krožka, je imel v tej dobi bogat odmev med učiteljstvom v Prekmurju. Delo Karla Do-
brška: »Vpliv socialnih razmer na razvoj otroka«, je napotilo prekmurske učitelje, na to, da so začeli proučevati razmere v Prekmurju in so kmalu spoznali kdo tu vlada in gospodari. O izredno slabih  življenjskih pogojih prekmurskega ljudstva so razpravljali prekmurski učitelji na zborovanjih Jugoslovanskega učiteljskega udružeženja, učitelji pa so začeli zbirati dragocene podatke. Tem podatkom so dodali še prekmurski folklorni material, ki ga je v soboškem okraju zbral učitelj Bela Horvat, v Lendavi pa sta ga obdelala učitelja Miro  Kokolj in Franc Gumilar. Rezultat tega dela je bil, da se je na pobudo mladega akademskega naraščaja ustanovilo Prekmursko muzejsko društvo, ki je s svojim delom ohranilo skupnosti in znanosti mnogo dragocenega materiala.
Dobo tega prvega delovanja slovenskih učiteljev v Prekmurju je zaključila diktatura (6. januarja 1929). Prosvetni delavec je v teh letih izvršil v Prekmurju narodni preporod, čigar odmev se je poznal v vsem nadaljnjem delu in razvoju Prekmurja. Predvsem sp vzgojili v teh letih bodoči kader političnih delavcev, ki so vodili nadaljnje politično življenje v Prekmurju.
Po diktaturi 6. januarja so na stanovska zborovanja učiteljev prihajali vedno policijski uradniki, vendar je podružnica Jugoslovanskega učiteljskega udruženja v Murski Soboti dosledno branila zahteve celjske deklaracije. V okviru soboške podružnice Jugoslovanskega učiteljskega udruženja se je v tem času izvršilo važno pionirsko delo: ustanovljena je bila ženska sekcija, ki
je pod vodstvom agilne članice KPS tovarišice Poldke Kosove, vzgajala učitelje za potrebe, novega časa. S tem so bili dani temelji razvoja delavskega gibanja v Murski. Soboti na marksistični osnovi. Jugoslovansko učiteljsko udruženje v Murski Soboti je podprlo napredno mladino, da je lahko izdajala svojo revijo:	Mladi	Prekmurec.
Ustanovljena je bila pod njenim vodstvom Dijaška podporna zadruga z namenom, da podpre domače akademike, ki so se zbirali v naprednem Klubu prekmurskih akademikov. Ta klub, ki ga je vodila celica KPS s sekretarjem — narodnim herojem Štefanom Kovačem na čelu, je postal rezervoar bodočih naprednih političnih delavcev v Prekmurju. Člani tega kluba — »štrki«, kot so jih imenovale klerikalne Kleklove prekmurske Novine — so minirali tradicijo madžarske miselnosti v Prekmurju in dosegli, da se je Prekmurje kul turno in politično dokončno priključilo k ostali Sloveniji. Največjo vlogo je tu odigral rod s pisateljem Miškom Kranjcem, kateri je odločno posegel v politično dogajanje na tej zemlji, ki so jo imeli za svojo tako slovenski meščanski politiki, kot predstavniki madžarske revizionistične politike. Oboji so večkrat družno nastopali in poskušali zatreti prebujajočo se narodno zavest Prekmurja. Zato ni čudno, če jim je bila podružnica Jugoslovanskega učiteljskega udruženja v Murski Soboti trn v peti. Ta pa je še podvojila svoje delo v šoli in seznanjala takrat mladino z vsemi vprašanji setovne problematike. Na gimnaziji se je to vršilo pod vodstvom profesorja Janka Liske, obrt-
niška mladina pa je dobivala napotila od sedanjega šolskega upravitelja Mirota Štublja. V Murski Soboti so prosvetni delavci ustanovili poseben meddruštveni odbori ki je vodil politično življenje, sama podružnica Jugoslovanskega učiteljskega udruženja pa je leta 1934 na zborovanju v Ormožu odločno nastopila proti izzivanjem madžarskih revizionistov, ki so v Nagykaniszi odkrili spomenik z zemljevidom Madžarske, ki je obsegala tudi celo Prekmurje. Prekmurski učitelji so s tega zborovanja poslali celo protest Društvu narodov v Ženevi.
Cim bolj se je v letih pred drugo svetovno vojno večala fašistična propaganda na naši severni meji, tem bolj se je večala tudi budnost slovenskega učiteljstva v Prekmurju. Na pobudo KPS so se tedaj vršili med učiteljstvom številni krožki in predavanja, na katerih je bilo učiteljstvo seznanjeno s položajem v svetu in doma. Ti krožki so bili prvi zarodki poznejše Osvobodilne fronte in njenega dela v Prekmurju v letih 1941—1945. Težišče vsega tega dela je bila celica KPS, vzporedno z njo pa rdeči odbor Jugoslovanskega učiteljskega udruženja. To delo je dalo Prekmurju tudi prve revolucionarje tako iz vrst mladine, kot tudi iz vrst samih prosvetnih delavcev. Od 257 borcev, talcev in mučenikov vrst prosvetnih delavcev Slovenije, je 31 takih, ki so delali v Prekmurju. Njihova zasluga in zasluga ostalih prosvetnih delavcev v Prekmurju je, da so ga dvignili tako visoko, da ni zdaj niti v kulturnem, niti v političnem oziru nobenih razlik med ozemljem tu in onstran Mure.
Stran 3
Stran 4
»LJUDSKI GLAS«
Murska Sobota, 31. maja 1951
Z našo mrežo smo ujeli vse resnične, včasih vesele... Hi, hop!
Hi hop! Dirkali so na Cvenu.
Hi, hop! Vino in pivo so točili na Cvenu.
Hi, hop! Konji so se močno potili.
Hip, hop! Namesto piva, so gledalci peno pili.
Hi, hop! Izgleda, da so si nekateri žepe polnili!  Hi, hop! ??? 
Ocvirki z lepakov
 »Svira godba,« sem prebral.
»Kaj pri vas tudi godba svira?« sem vprašal sogledalca.
»Meni se zdi, da pri nas godba igra,« je odgdvoril.
 »Pri nas v Ljutomeru pa svira.« Zdravo!
»Miklova Zala« je pisalo.
»Presneta Zala, kakšne mustače ima!« je rekel pionir Jaka.
Zastran brkov se res ni zmotil, kajti na lepaku ni  Zala, marveč krvoločni turški paša.

Rdeče-rumeno-vijoličasti bliski švigajo  čez lepak. 
»Pekel! Tako naj izgleda!«
Kolikor so me nesle noge, sem bežal h gospode in povedal svoje grehe.
 Omenil sem mu, da me je spreobrnil lepak.
»Saj to ni pekel,« me je potolažil gospod.  »Aktfv LMS Kerenčič-Kog« prireja »Čarovnika Žvirco«.
»Hvala Bohu!« sem si oddahnil.
Hokus, pokus!
Pred  letom so v ivanjkovski zadrugi zmanjkali dve vreči pšenice.
Hokus pokus, pa so ju zadružniki našli v  slami. 
Hokus, pokus, neki hudič je nosil vino iz kleti.
Hokus,  pokus, pa so zadružniki  našli čarovnika. 	
Hokus, pokus.
Izgleda, da bo zadružnica Petovarjeva v skrivališču obsedela.
Po svetu
Vojna v Koreji. Velika kitajska ofenziva je končana. Ob pričetku ofenzive so imeli Kitajci in Severnokorejci precejšnje uspehe. Enote Združenih Narodov so se umikale, ponekod celo brez bojev. Izogniti so se hoteli večjim izgubam. Ameriško letalstvo pa je prizadevalo napredujočim Kitajcem velike izgube. V preteklem tednu so ameriške in južnokorejske enote začele s protinapadi, ki so bili silno močni. Kitajci so se morali umikati nazaj proti severu. Napredovanje Amerikancev in Južnokorejcev še traja dalje, čeprav se v nekaterih predelih. Kitajci močno upirajo. Ameriške enote so na nekem mestu obkrožile nad 30.000 Kitajcev, ki se obupno borijo, da bi prišli iz obroča. Fronta se zopet približuje 38. vzporedniku. Zapadne vlade premišljujejo, če naj čete ZN prekoračijo mejo ali ne. Nekateri so mnenja, da je sedaj nastopil trenutek, ko bi se lahko Kitajcem ponudilo  premirje in bi še lahko zaključila vojna za želeno mizo. V slučaju, da Kitajci odklonijo premirje in začetek pogajanj za mir, bo vojna pač trajala še naprej. Ktiajci so se medtem lahko prepričali, da zmagati ne morejo, pač pa da bodo imeli v bodoče še ogromno in vedno več izgub. Skupne izgube od začetka korejske vojne kitajskih in severnokorejskih sil so narasle že  čez en milijon mož.
 Poizkusi  z novimi atomskimi bombami na otoku Eniwetoku so bili uspešni, poroča ameriško obrambno ministrstvo. Poizkusi so pokazali, da je dana možnost za izdelavo vodikove bombe.
Iz Vzhodne Nemčije, ki je pod sovjetsko zasedbo, je pobegnil v Zahodno Nemčijo minister za preskrbo v saksonski pokrajinski vladi. Zbežal je v zahodni Berlin, zato, ker se boji, da ga bodo obtožili sabotaže in zaprli.
 Donavska konferenca zasedajte dni v Galacu v Romuniji. Konference so se udeležile vse članice komisije, in sicer Jugoslavija, Češka, Madžarska, Romunija, Bolgarija in Sovjetska zveza. Jugoslavija je stavila nekaj predlogov, ki bi  bili v korist  vsem obdonavskim državam. Komisija pa teh predlogov po sovjetskih navodilih ni sprejela, ker niso v korist Sovjetske Zveze.
V NEDELJO, DNE 3. JUNIJA t. l. BO V MURSKI SOBOTI okrajni telovadni nastop. Dopoldne ob 11. uri. bodo po mestnih ulicah tekle štafete, ki se bodo združile v Titovi ulici Popoldne ob dveh bo povorka in mimohod nastopajočih telovadcev, ob tretji uri pa javni telovadni nastop na igrišču »Mure«. — Po nastopu je zabava s plesom! Vljudno vabljeni! Odbor.
Celovečerni nastop soboških cicibančkov
Predzadnji ponedeljek so se nam predstavili otroci soboškega vrtca, ki so priredili meščanom celovečerni nastop. Pisan spored je obsegal: recitacije, otroške plese, petje, nastop risarskega mojstra, nastop z igračkami in igrico »Mojca in živali«. Vse točke programa so publiki izredno ugajale, zlasti pa je bila zadovoljna z izgovarjavo, sigurnostjo, nastopajočih otrok, z okusno izdelanimi kostumi in oblekami, v katerih so malčki nastopali. Ves trud vzgojiteljic vrtca je bil z uspelim nastopom večkrat poplačan. |
Želja staršev in sploh soboške publike je, da bi podobne nastope še večkrat videli. Vsaj dvakratna leto naj bi prireditelji poskrbeli za samostojne nastope malčkov, poleg drugih prireditev ob priliki proslav in običajnih prireditev, v Tednu matere in otroka.
Sploh pa bo treba poskrbeti, da bomo vzgojno delo v vrtcih nadaljevali v pionirski organizaciji, potem v izobraževalnih tečajih, vse do zrelega udejstvovanja odraslih mladincev v kulturnoumetniških društvih. Če bomo tako ravnali, ne bo več pritožb okoli pasivnosti otrok, ki so zapustili osnovno šolo, ali pa zadnji razred nižje gimnazije.
O nenehnem vzgojnem delu že lahko govorijo v M. Soboti in v Beltincih, posnemajo pa jih naj povsod, kjer ustanavljajo otroške vrtce. Kakovostne prireditve malčkov so zelo vzgojne, z njimi privabljamo otroke v vrtce, obenem pa so važen člen otrokove vzgoje Vse do mladeniških let.	—ak.
Dobra volja, službena dolžnost in sv. Birokracij
 Zgodilo se je v ponedeljek, 28. maja, pred prihodom prvega  jutranjega vlaka na železniško, postajo v Beltincih. Dobrih pet minut pred prihodom vlaka iz Murske Sobote je prišlo pred blagajno šest tovarišev, da kupijo vozne karte. Blagajna je bila seveda že zaprta (kar ni v Beltincih nič novega), tovariš, ki je izdajal karte, pa se je z nekimi ljudmi pogovarjal na peronu. Potniki so šli seveda ponj in zahtevali, naj jim izda karte. Dobili so nekak takšen odgovor (kar ni vBeltincih tudi nič novega!): »Prej bi prišli na vlak! Ni moja dolžnost, da vam nekaj minut pred odhodom vlaka (ura je kabala še 5 minut do prihoda vlaka!) izdam vozne karte. Če vam jih izdam, je samo moja dobra volja(!)«
Vsi, ki smo gledali ta prizor, smo bili seveda presenečeni nad takim odgovorom železniškega uslužbenca. Menda se ta tovariš še sedaj ne zaveda, kaj je dobra volja, službena dolžnost in kaj birokratizem!
... in v Radencih
Tako se je zgodilo  tudi v Radencih. V soboto pred odhodom zadnjega vlaka proti Ljutomeru niso in niso . hoteli odpreti okenca za izdajanje voznih listkov. Čas je tekel: še 12 minut do odhoda vlaka in nič, deset minut — tudi nič, 8 minut — še nič.. Potniki so postajali že nestrpni in edeh je dvakrat potrkal na okence.
Čez čas so okence odprli. Odpravnik se ni opravičil potnikom, nasprotno pričel je vpiti nad njimi in še posebno nad potnikom, ki je s trkanjem hotel opozoriti osebje; da potniki čakajo že v zadnjem času  na izdajanje voznih listkov. Kričal je,  zakaj nima tudi ta potnik čaša čakati kot drugi, češ, da je oh odgovoren, da ne bo nihče ostal tam itd. 
Bralci in železniška uprava naj sami presodijo ali  je imel prav potnik ki je z navadnim trkanjem 8 minut pred odhodom vlaka opozarjal službujoče na dolžnost, ali pa odpravnik, ki je name-
sto, da bi 20 ali 30 minut pred prihodom vlaka (kakor so predpisi!) pričel izdajati vozne listke, tik pred odhodom vlaka vpil nad potnikom. In to v znanih turističnih Radencih!	Potnik.
Na obisku pri Viljemu Kolomarju
Ko smo se v Čepincih razgovarjali s kmeti o njihovem delu in življenju, o novem zadružnem domu, o elektriki in telefonu, ki so si ga napeljali v 30 kilometrov od Murske Sobote oddaljeno vas in še o marsičem drugem, so pogosto omenjali Viljema Kolomarja, ko so govorili o ljudeh, ki so se najbolj zavzemali za gradnjo zadružnega doma, o ljudeh, ki so dali pobudo za novo zadružno kovaško delavnico ljudeh, ki so prišli na misel, da so kmetje v Čepincih začeli zbirati les, za katerega bodo dobili kino aparaturo, je bilo ime kmeta Viljema Kolomarja vedno med njimi. In ko smo prišli na kmete ki najbolje gospodarijo, ki imajo najlepše pridelke in najboljšo živino, je bil kmet Kolomar zopet med njimi. Zanimalo nas je, kakšen je  ta človek, pa smo ga obiskali na njegovem domu.	
Najbrže so obiski na tej oddaljeni kmetiji kaj redki, saj je treba že do zadružnega doma v vasi par kilometrov hoda; od zadružnega doma do Kolomarjevih, ki žive skoraj tik na meji, pa je tudi še dobršen kos poti. Toda prijaznost in veselje s katerim sta nas gospodar in gospodinja kmetije sprejela, sta kmalu poplačala dolgo pot in odpravila občutek osamljenosti, ki človeka prevzame v takem kraju brez vsakršnega prometa. 
Po poti sem premišljevala kako naj pričnem razgovor, da bi zvedela kaj več o delu in življenju tega najboljšega gospodarja in frontovca v vasi. Pa ni bilo nič težko. Viljem Kolomar je rad pripovedoval o, svojem življenju, pa o življenju cele vasi, ki je postalo zdaj, odkar imajo zadružni dom, tako popolnoma drugačno.
Na, devetih hektarjih zemlje delata le dva človeka: gospodar Viljem in nje-
gova, že tudi priletna žena. En sin jima je padel, nedaleč od hiše, dan pred osvoboditvijo, drugi služi zdaj v vojski. Sama sta morala trdo prijeti za delo, da sta lahko vsa leta izpolnjevala  svoje dolžnosti. Nikoli nista ostala dolžna državi niti zrna žita. Nasprotno; vsako leta sta dala  nekaj več, kot je bila obveznost. »Pa vseeno nam doma še nikoli ni zmanjkalo kruha,« krepko poudari  gospodar, če nanese 
pogovor na to
»Le kako ste to zmogli,« nas je zanimalo.
»Delala sva z ženo. Delala trdo od ranega jutra pa pozno noč. Vsak košček zemlje je  bil dobro obdelan. Že takoj po osvoboditvi sva začela najino zemljo gnojiti  tudi z umetnimi gnojili. Ko sem prvič poskusil, so se sosedje smejali, kakšne neumnosti delaš, so mi očitali. Ko pa so videli kakšen je bil moj in kakšen njihov pridelek, so me začeli posnemati.«
 »In kljub vašemu delu na posestvu ste lahko pomagali še pri vseh delih Fronte v vasi?«
»Kako bi pa izgledalo, če jaz kot odbornik KLO in Fronte ne bi našel časa za taka dela? Mislite, da bi potem ostali vaščani prišli? Rekli bi če odborniki ne delajo; tudi mi ne bomo. In prav bi imeli. In tako bi mi v Čepincih še danes bili brez zadružnega doma, brez elektrike v rijem, brez telefona in brez vsega, kar smo si v zadnjih letih naredili, da se je naše življenje polepšalo. Tako bi bilo kot v sosednjih Markovcih, kjer že dve leti stoje temelji zadružnega doma, naprej pa delo ne gre. In vsak tujec, ki gre skozi vas, se obregne vanjo! Le kakšen je KLO in Fronta v vasi kaj takega dopustijo.«
Gospodar se je tako razvnel, da sem se bala, da bo zašel na drugo pot in mi ne bo povedal tega, kar me je predvsem zanimalo. Zato sem ga kar naravnost vprašala: »Koliko ur dela pa imate pri vašem zadružnem domu?«
»Ur? Tovarišica, z urami bi frontovci v Čepincih svojega zadružnega doma pač ne zgradili v pičlih 55 dneh! Jaz sem delal pri domu 90 dni, dal sem zanj najdaljši bor iz svojega gozda, deske, peč in še marsikaj. Toda drugi so naredili prav toliko in še več!«
Zanimalo nas je, kakšna je ' razlika med življenjem v vasi pred vojno in zdaj, odkar imajo vaščani svoj zadružni dom.
»Razlika?« me je začudeno vprašal gospodar. Tega sploh ni mogoče več imenovati razliko. To je dvoje popolnoma različnih življenj. Pomislite, da mi v vasi pred vojno nismo imeli nobenih prireditev. Letošnjo zimo, pa skoraj ni bilo nedelje, da bi ne bila zadružna dvorana zasedena. Pomislite, da mnogi naši ljudje do nedavnega še niso vedeli kaj je kino. Šele ob gostovanju potujočega kina v zadnjih dveh letih so ga spoznali. Danes pa, kot ste videli — je zadružna dvorana že preurejena za kino-dvorano in kmetje sami zbirajo les, da si bodo nabavili kino-aparaturo. Vedite, da prej niso naši kmetje imeli pri upravljanju svoje vasi nobene besede, danes pa je naš krajevni ljudski odbor najboljši v vsem Prekmurju prav zato, ker ljudje sami o vseh stvareh sklepajo in odločajo! Pa vse to je šele začetek. Polno načrtov še imamo, ki jih nameravamo v prihodnjih letih izvršiti. Šele takrat bo naša
vas taka. kot si jo že danes vsi želimo.«
Poslovili smo se od Kolomarjevih z željo, da bi jih lahko kmalu zopet obiskali, da bi slišali od ljudi, ki žive sredi takega dogajanja kot je prerajanje zaostale prekmurske vasi, toliko ljubezni polnih besed o svojem delti in načrtih. Povabil! so nas, da pridemo takrat, ko bodo prvič v svojem zadružnem domu zavrteli film. Upajo, da bo to že čez nekaj mesecev.
Kaj bo z našimi krompirjevimi nasadi, če jih prepustimo
hrošču?
Pri nas v Sloveniji krompir dobro obrodi. Zaradi tega je naša domovina znana širom države, kjer je krompir priljubljena hrana ljudem in živalim. Težak bi bil udarec, če bi nam primanjkovalo krompirja.
Toda redke so rastline, ki bi imele toliko sovražnikov in zajedalcev, kakor jih ima naša poznanka. Med vsemi je najhujši koloradski hrošč ali krompirjevec. Svojo »ofenzivo« je začel v Ameriki, kmalu se je pojavil v Evropi in glej, pred leti tudi pri nas. Nemški okupator ga je k nam naselil, prinesel poleg ostalih nesreč.
Ljudska oblast je takoj po osvoboditvi izdala ukrepe, da se škodljivca čimpreje znebimo. Borba proti njemu je sicer težka, vendar uspešna, če vsi do zadnjega pomagamo.
Tudi letos nadaljujemo s pregledi krompirjevih nasadov. Le-ti morajo biti večkrat in temeljito pregledani, kajti važno je, da ob času najdemo legla škodljivce, odkrijemo prvega hrošča, ki ga bomo laže uničili, kakor pa pozneje ličinke in večje število škodljivcev.
Krajevni ljudski odbori so že prejeli
vsa potrebna navodila, kako je treba letos ravnaj da bomo hrošču onemogočili  bivanje na naših poljanah. 
Že pri organizacijskih pripravah za zatiranje koloradskega hrošča so upoštevali vegetacijsko dobo krompirja in lanskoletne izkušnje. Glavna uprava za kmetijstvo naše republike je določila, da bomo odšli na krompirišča v naslednjih dneh: 20. maja, 3. junija, 17. junija, 1. julija, 15. julija, 29. julija, 12. avgusta, 26. avgusta in 9. septembra.
V	interesu vseh nas je, da navodila ljudske oblasti dosledno upoštevamo, kajti od nas je odvisno, kako se bomo zoperstavili škodljivcu in obvarovali naše dragocene zemeljske zaklade, ki se nam obetajo v jesen.
Pri akciji množičnih pregledov naj sodelujejo vse množične organizacije in vsak posamezni državljan.
V	slučaju deževnega vremena na do-
ločeni dan pogledov bomo stopili med krompirjeve nasade prihodnjo nedeljo, brez vsakega posebnega poziva ali vabila, ker je to naša državljanska dolžnost.	—ček.
PRVI PORAZ NAFTE Mura : Nafta 3:1 (1:1)
V	soboto, 26. maja, je bila na igrišču Nafte v Dolnji Lendavi odigrana prvenstvena nogometna tekma slovenske lige med domačo Nafto in Muro iz Sobote. Za tekmo starih prekmurskih rivalov je vladalo precejšnje zanimanje. Favorit srečanja je bila enajstorica Nafte, ki se nahaja na vrhu tabele slovenske lige. Njeno moštvo je v dosedanjem tekmovanju ostalo nepremagano.
Tokrat pa se je izkazalo, da je žoga okrogla; moštvo Nafte je na domačem igrišču kapituliralo pred Sobočani, kar je vsekakor lep uspeh enajstorice Mure. Tekmi je prisostvovalo okrog 1000 gledalcev, od tega okrog 150 Sobočanov, ki so burno navijali za »plave« in na koncu toplo pozdravili presenetljivo zmago svojih nogometašev.
Ko sta ob 17. uri pritekli na igrišče obe enajstorici, sta kapetana moštev predstavila sodniku Jančiču iz Maribora sledeče igralce;
Mura: Režonja, Bušen, Klepec, Šimon, Klajnšček, Norčič Aki, Norčič Ludvik, Zelko, Vrtarič, Horvat in Norčič Bela.
Nafta: Kozič, Gerenčer, Boltižar, Štefanec, Vidak I., Vidak II., Hegedüš, Božič, Šiftar, Tarok in Šimonka.
Začetni udarec je imela Mura, vendar pa so kmalu prevzeli iniciativo na igrišču Lendavčani, ki so igrali v tem delu igre z vetrom. Preko Šimonke in Hegeduša so izvedli nekaj nevarnih napadov, vendar brez zaključnega strela. V prvih 10 minutah so izsilili tri kote, toda brez uspeha. Z nenadnim, protinapadom so Sobočani v 14. minuti preko desnega krila prvič uspeli. Norčič Ludvik je visoko poslal , žogo pred vrata, kjer jo je Vrtarič poleg nemočnega Koziča porinil v mrežo. Po nekaj . minutah je Nafta pred vrati Mure rezultat izenačila. Po tem golu so Lendavčani zopet izvedla vrsto nevarnih napadov toda obramba Mure jim je preprečila, da ni potresli njeno mrežo.
V	prvih minutah drugega polčasa je napadalna vrsta Nafte izvedla nekaj nevarnih napadov, posebno preko desne strani. Ti so se končali s streli Hegeduša in Božiča, vendar brez uspeha. Žoga je vedno postala plen sigurnega vratarja Režonje ali pa je zletela muho prečke v out. V 16. minuti je igralec Nafte z roko zaustavil žogo tik pred vrata. Prisojeno enajstmetrovko je streljal Zelko in dosegel drugi gol, s tem pa povedel Muro v vodstvo. Po tem golu so postala Sobočani gospodar na igrišču. V 23. minuti je Norčič preigral obrambo Nafte. Z gol-out črte je streljal pred vrata, kjer
 joje z  glavo, pristrigel brat Bela ter jo poslal v mrežo. Tako je postavil končni rezultat 3 :1. Ta uspeh je še bolj ohrabril Sobočane, ki so še nekajkrat nevarno ogražali vrata Nafte, toda niso vnovič prišli do mreže. Lendavčani so v zadnjih minutah s hitrimi protinapadi poskušali, da bi znižali rezultat, vendar je obramba Mure z Režonjem na čelu bila na mestu in se je sigurno zoperstavljala nevarnosti,
Moštvo Mure je odneslo na vročili tleh v Lendavi obe točki predvsem zaradi vztrajnosti in požrtvovalnosti vseh igralcev. Najboljši na terenu je bil vratar Režonja. Odlično je branil, boksal nekaj ostrih strelov in je vsekakor njegova precejšnja zasluga, da je moštvo odneslo obe točki. Branilca Klepec in Bušen sta v drugem delu igre dobro zaigrala Krilska vrsta je bila steber moštva, predvsem Klajnšček je bil siguren. Napadalna vrsta je bila zaradi poškodbe vodje napada Vrtariča precej oslabljena, vendar je izvršila svojo nalogo. Gledalcem je ugajal tudi Norčič Ludvik.
Enajstorica Nafte je poražena zapustila igrišče predvsem zaradi odlične igre obrambe Mure kakor tudi deloma zaradi netočnega streljanja na vrata Sobočanov. Izkazala pa se je krilska vrsta z Vidakom I. na čelu. V napadu sta se trudila predvsem Hegeduš in Šimonka. Vratar ne nosi krivde za prejete gole.
Igra je bila fair, kar je zasluga sicer odločnega sodnika Jančiča, ki pa je s svojimi odločitvami delno oškodoval Muro.	-ček
LJUTOMER : RAKIČAN 2:3 (2:3)
V nedeljo, 27. maja, sta se na prvenstveni nogometni tekmi v Ljutomeru srečali enajstorici Rakičana in Ljutomera. S požrtvovalno in dokaj lepo igro so gostje zasluženo zmagali.
Takoj v začetku igre so gosti s hitro in nizko igro prevladovali na terenu in resno ogražali nasprotnikova vrata. Že v 2. minuti so v zelo lepi kombinaciji po Celecu, ki je streljal iz neposredne bližine, dosegli prvi gol. Domače moštvo se zaradi nizke igre gostov ni moglo znajti in so bile njegove vrste precej razbite. To priliko so izrabili gostje. V 4. minuti je v šestnajstici ponovno dobil žogo Celec, preigral nekaj igralcev in jo iz neposredne bližine neubranljivo poslal v desni kot. Domači vratar se ni ganil. Ta kombinirani prodori gostov so se vrstili, toda vse akcije napadalne vrste sc se končale v autu. Domače moštvo je med tem časom uredilo svoje vrste in izvedlo nekaj prodorov pred vrata gostov, toda obramba Rakičancev je uspešno pome-
tala na svojem prostoru. V 25. minuti so domačini iz enajstmetrovke dosegli svoj prvi gol. Sodnik je po krivdi vratarja, gostov, ki je v petici nekoliko fauliral domačega igralca, preostro sodil enajstmetrovko. Goste prejeti gol ni motil. Z živahno igro so vnovič dosegli, da je moral domači vratar v 30. minuti tretjič podati žogo iz mreže. Po lepi kombinaciji so gostje zopet preko Celeca dosegli tretji gol. Takoj zatem se Celec ni znašel ter je iz petice streljal žogo v out. Proti koncu prvega polčasa je začelo domače moštvo s pritiskom na nasprotnikova vrata in je po krivdi rakičanske obrambe doseglo drugi gol.
Tudi v drugem polčasu igre so gostje diktirali tempo igre, vendar so nekoliko popustili. Izvedene akcije so bile brez uspeha. Domačini so zaigrali bolj surovo, vendar tudi to pot niso uspeli. V trideseti minuti drugega polčasa so gostje preko Kralja streljali iz petice v out.
Pri gostih so se dobro izkazale vse vrste. Posebej je pohvaliti Celeca, ki je bil s Horvatom Mirkom v napadu najboljši na terenu, v obrambi pa se je odlikoval Humar z vratarjem, ki je tokrat zelo požrtvovalno interveniral.
Pri domačih so bili najboljši: srednji napadalec, levo krilo in srednji krilec v obrambi.
Rezultat ne odgovarja termično podani igri Rakičancev, ki bi lahko z malo več previdnost dosegla boljše rezultate.
Tekmo je sodil zelo objektivno tovariš Flisar.	V. L. 
Ormož : Ledava 3:3 (1:0)
Na novem, še nedokončanem igrišču v Ormožu, je bila preteklo nedeljo odigrana prijateljska nogometna tekma med »Ledavo« iz Černelavec in domačim moštvom. Tekma je bila fair, zato sodnik ni imel težkega posla. Sodil je zelo dobro, 500 gledalcev pa je pozdravljalo vsako lepo potezo igralcev.
Potek igre: Začetni udarec je imelo moštvo Ledave, ki je že v začetku igre s točnim podajanjem žoge ogrožalo vrata domačinov. Nekaj protinapadov Ormoža je bilo uspešno odbitih.
Do konca prvega polčasa je tekma potekala, v premoči gostov, ki pa niso izkoristili ugodnih prilik za dosego golov. Prvi gol je padel proti koncu prvega polčasa iz gneče pred vrati gostov.
Takoj v začetku drugega polčasa je vratar gostov ponovno klonil, tri minute zatem pa so gosti strnili svoje vrsrte in znižali rezultat na 2:1 v 25. min. pa na 2:2. Po krivdi branilcev je v 30. min. vratar Ledave pobral žogo iz mreže. Pet minut zatem so gostje rezultat izenačili (3:3) in ga obdržali do konca prijateljske tekme.           -ina.
RAZPORED
nogometnih tekem za 10. junij
Mura — Nafta ob 16. uri (Hakl).
Ormož — Mladost ob 15. uri (Šonaja Milan).
Ljutomer — Elan ob 11. uri (Gorički). Rakičan — Ledava ob 10. uri (Hakl). Panonija je prosta.
Tekme se vršijo na igrišču prvoimenovanega kluba.
Vsi tuberkulozni bolniki naj se javijo v TBC dispanzerju v Murski Soboti, kjer prejmejo sladkor za mesec april in maj 1951.
Zaradi premalega števila prijav za ekskurzijo v Zagreb in Beograd je potovanje odloženo na 16. junija 1951. Naprošamo vse nove interesente, da se prijavijo do 11. junija 1951 na okrajnem sindikalnem svetu v Murski  Soboti, kjer dobijo nadaljnje informacije.
ZAHVALA
V globoki žalosti, ob izgubi naše drage žene, mamice in stare mamice
EME OBAL
izrekamo toplo zahvalo vsem, ki ste jo spremljali na njeni zadnji poti, ji poklonili vence, ter z nami sočustvovali.
Zahvaljujemo se vsem prijateljem in znancem, ki so nam v najtežji uri pomagali.
Pertoča, dne 24. maja 1951.
Žalujoči mož Evgen, otroci Joško, Irena in Gizela, ter vnukice in ostalo sorodstvo.
V SLUŽB0 SPREJMEMO tri mizarske pomočnike in lesostrugarja. V poštev pridejo tudi priučeni delavci. Interesenti naj se zglasijo na upravi invalidskega podjetja (mizarstvo) v Murski Soboti, industrijski tir Murska Sobota.
PRODAM neokovan voz za dve kravi ali konja. Vprašajte pri Lanjšček Ludviku v Murski Soboti, Štefana Kuzmiča št. 1.
Zamenjam enosobno stanovanje v Zagrebu za primemo enosobno stanovanje v Murski Soboti ali v okolici. Informacije dobite pri Bačič Mihaelu, Podolje, Zagreb.
Vse tiste državljane, ki so se fotografirali za osebne izkaznice pri Hozyan J. Štefanu, fotopodjetje v Ormožu, pa že plačane slike do danes niso dvignili, naprošamo, da jih prevzamejo najkasneje do 20. junija 1951! Po tem datumu bomo slike uničili, brez da bi priznali odškodnino ali pa upoštevali morebitne reklamacije. S tem je tudi naše terensko fotografiranje za osebne izkaznice zaključeno. Hozjan J. Štefan, fotopodjetje, Ormož.
Ureja uredniški odbor — Odgovorni urednik: Kager Simon - Naslov uedništva in uprave »Ljudski glas«  Murska Sobota. Trg Zmage - Ček. račun: Narodna banka M. Sobota 641-903-322 
Naročnina: Celoletna 320 din, polletna 160 din, četrtletna 80 din — Tiska Mariborska tskarna