Naša mladina in šola.
Gimn. ravn. Pr. Vajda,
Veliko se danes govori in piše o bednem stanju uradnikov in drugih duševnih delavcev. Pričakovati bi torej bilo, da nikdo ne bo silil k tem poklicem in k težavnemu študiju, ki vodi do njih.Kljub tj', : pa naval na gimnazije in drug9 višje šole ne pojema, ampak nasprotno, število dijakov vedno raste. Vidi se dobra volja starišev, ki želijo, da bi se otroci čimbolj izobrazili in si tako zboljšali svojo bodočnost. Imamo res nekaj odličnih dijakov in dijakinj, ki v polni meri zadostujejo šolskim zahtevam ter izvšujejo želje in nade svojih starišev. Takšni dijaki so veselje svojih učiteljev in ponos šole.
Žalibog so ti dobri dijaki v manjšini. O večini ne moremo trditi, da jih je ,,uka žeja speljala" v šole, ksrttor nekdaj Prešerna. Zdi se, da hodijo v šolo le zato, da se izognejo drugemu delu. Brez pravega zanimanja sedijo v šoli, neveeelo in površno opravljajo svuje naloge. Zato pa so tudi učni uspehi kaj slabi. Zadnji dve leti smo imeli potrpljenje, zatis-nili smo včasih oko in „izdelalu je marsikdo, ki tega ni zaslužil. Ker pa se v javnosti vedno bolj množijo pritožbe, da površnih, netočnih in nezanesljivih ljudi s polovčarskira znanjem ne morejo rabiti v nobenem poklicu — omenjam le počenjanje nekaterih mladih uradnikov in uradnic na ljubljanski pošti — zato se moramo zopet vrniti k strogemu merilu pri presoji znanja in marljivosti dijakov. Tu pa smo doživeli čudno presenečenje. Niti polovica dijakov ni zadostilo zahtevam, ki se po obstoječih predpisih morajo staviti na njih znanje. To je pokazal zaključek prvega polletja na gimnaziji v Ptuju. Nič boljši ni bil uspeh na tukajšnji deški meščanski šoli. Ista poročila prinašajo dnevniki o ljubljanskih šolah.
Kje tiči vzrok tem slabim uspehom ? Nekaj je kriva slaba šola med vojno in pomanjkljiva podlaga. Toda to se da popraviti s pridnostjo. V 5. razredu smo imeli lani dijaka, ki štiri leta ni bil v šoli. V začetku leta niti ni več poznal grških črk. Z železno vztrajnostjo je dosegel, da je koncem leta dovršil razred!
Kot drugi vzrok se navaja večja svoboda, ki jo danes uživa mladina, in udeležba pri raznem izvenšolskem delu. A to ne bi smelo dijaštva   zadrževati   od  študij. Tudi mi smo
nekdaj prirejali koncerte in predavanja, ko je to še bilo prepovedano in smo zaradi tega dobili „karcer" ; tudi mi smo plesali, toda kljub temu nismo zanemarjali svojih šolskih dolžnosti. Imamo tudi sedaj dijake, ki so bili pri vojakih ter so mnogo pozabili in sodelujejo pri raznih prireditvah, a pred vsem zadostujejo šolskim zahtevam. Izvenšolsko delo dijaku ne sme postati glavna stvar. Dijak ne sme biti do 10. ali 11. večerne ure pri sestankih raznih organizacij .Gregorčičev izrek:
„Dolžan   ni   samo, kar valova mu stan,
Kar more, to mož je storiti dolžan" se navadno tolmači tako, da mora mož po svojih močeh delovati tudi izven svojega stanu. Pravilnejša se mi zdi razlaga, ki sloni na povdarka besede ., veleva", da mož pred vsem v svojem stanu ali poklicu naj stori, kar moro. na samo, kar mu stan veleva. Naroda ne bodo rešila razna društva, ampak človeštvo bo napredovalo, če bo vsak v svojem stanu storil, kar more: kmet v kmetijstvu, obrtnik v svoji obrti, trgovec v trgovini, učenjak v svoji znanosti in — dijak v Šoli.
Vsaka šola ima dvojni namen: prvič naj izobrazi razum in da učencu znanje, ki je potrebno za nadaljni študij ali za poklic, v katerega dotičnik stopi neposredno iz šole. Drugič — in to je še važnejše — naj vzgoji učenčev značaj in utrdi njegovo voljo, da bo vedno in povsod vestno izvrševal svoje dolžnosti. Tega se učenec navadi, ako dan za dnevom vestno in točno dela svoje naloge. S tem si obenem bistri svoj um.
Ravno vestnosti in natančnosti pogrešamo danes skoro povsod. Delavec površno opravlja svoje delo, pri trgovcu in obrtniku dostikrat ne najdemo tiste solidnosti, ki je potrebna za uspešao konkurenco z drugimi. Tudi med dijaštvom vlada neka površnost, zanikernost in upornost. V nižjih razredih so nekateri, ki se ne morejo navaditi, da bi redno delali svoje naloge, v višjih razredih pa ne delajo, ker si domišliujejo, da morajo dobiti dobre rede, ker jih je že malo v razredu, ali da bodo napravili maturo, ker so že v zadnjem razredu. Mi pa ne smemo pustiti k maturi nobenega, pri katerem ni dosežen dvojni namen šole : trdna volja, ki ne opeša pri nobeni težkoči, in duševna zrelost, ki razpolaga z gotovim znanjem in s sposobnostjo za samostojno delo.
Upati morumo, da bo duševno delo sča-som dobilo svoje priznanje in da bo zopet več veljal tisti, ki več zna. čim solidnejše bo znanje tistih, ki se posvetijo študijam, tem prej bomo dosegli primerno veljavo. Kdor je študiral v težkih razmerah samo iz veselja do študij, ta prenaša današnje bedno stanje z vdanostjo in filozofsko resignira-nostjo ter kljub vsemu vestno izvršuje svoje dolžnosti. Gorje pa tistim, ki so iz same špekulacije brez navdušenja šli študirat in so se le s polovičarskim znanjem prerili skoz šole ! Kakor zdaj izdelujejo svoje šolske naloge nevoljno in površno, tako bodo opravljali tudi svoje poklicno delo. Zaostajali bodo tudi v svojem poklicu. Zato šola naj bo stroga, stariši in javnost pa jo naj podpirajo, da dobimo zarod, ki bo uspešno konkuriral na vseh poljih.    Ako bo mladina   vestno
—    2    —
vršila svojo dolžnost, se ,}i ni treba bati šolske razredbc in je tudi lahko brez skrbi za svojo bodočnost.