MED  ISKALCI   BISEROV
Lojze   Kraka r
•»Zbiranje bisernih školjk na morskem dnu je eden najtežjih in najnevarnejših, poklicev, kar jih opravljajo ljudje . . . Lovec na bisere mora nabrati povprečno po 2000 školjk, da prinese z morskega dna en sam biser.
Iz časopisnega članka
l
Gredo. Gredo s svinčenimi koraki
v prezgodnji dan.  Gredo. Molče gredo.
Tako gredo v gotovo smrt vojaki.
tako jetniki v celice gredo.
In oceanu, ki potulinjen čaka.
da se napije njihove krvi,
ježi se kot  zeleni zveri dlaka
in kakor biser svetijo oči.
II
L tru jen  sem. na smrt  utrujen, draga. Kot dolga  pot na dno me noč duši. In  ko odhajam  zjutraj  preko praga, srce še  komaj  čutim, da brli. A vendar, ko na dlani se zasveti spet tisti drobni kamenček iz sanj. bi hotel vse še enkrat preživeti in do pekla  se potopiti  zanj!
III
\-<ak dan se znova potapljamo. \ sak dan tonemo nekam neskončno globoko tja med čeri in storoke polipe, v gluhe prepade, kjer slutimo srečo. Pljuča so naša kot kamen, telo je trše od  hrastov za rakve in križe. Nekega dne bomo  v morju zgoreli kakor v bencinu. Preveč smo hoteli.
704
IV
Pisan raj, enak peklii. temna večnost nemih rib. Kakor potopljeni kip slepo tonem proti dnu.
Kam, sprašuje ribji trop. čudna, bela riba — kam? S kamnom v grlu odmrmram: kaj sprašujete me — v grob!
Plaho rastejo v temo slepe rože, trd plevel. Kot prevrnjeno nebo sveti se zelen pekel.
Kje si, školjka, ki srce mi ponujaš? Krikni v noč, da zaslišijo roke tvojo prošnjo na pomoč!
O, kamenček z žarkom večnosti,
ti pesek, ki režeš srce do živega,
da bi spočel najčistejšo pesem,
ti rosna kaplja s pajčevine sanj,
povej, komu naj te dam,
da te ne najdejo roke trgovca,
saj ko te težkajo in ti določajo ceno,
se mi zagnusiš
in sram me je, da sem šel pote
do samega dna.
VI
Poznal sem ga: šel je prvič, pa se ni več vrnil — šel je poslednjič;
poznal sem ga: hodil je petdeset let, vsi morski psi so že bili njegovi prijatelji, toda on ni nikoli ničesar prinesel domov in od žalosti ni bil niti več lačen: poznal sem ga: vsak dan je ulovil školjko z biserom, vse
45    Naša sodobnost                                                 705
naše žene so bile njegove priležnice in najlepše dekle v
vasi je postalo njegova sužnja:
samo sebe ne poznam:
kako daleč in kako dolgo še?
VII
Iskati bisere — čemu?
Komu bo žejo pogasilo,
konni bo lakoto utešilo,
kar našel boš na morskem dnu?
Na njivi raje vsadi riž, vodnjak pred hišo si izkopi j i in rod svoj rodi in pokopi j i in bogu vdano nosi križ.
Že tisoče jih je bilo, a tebe več ne bo nikoli, in vedi, ti slabič oholi, da tudi biseri umro!
VIII
Umrli bodo biseri in sanje, ostal bo le trpljenja grenki vonj in na čeri nataknjene lobanje s pošastno slavo iz koralnih kron. \   lobanjah bodo tiho, tiho gnile predrzne sanje, bele kakor smrt, in ribe bodo zarod svoj svarile, naj se ne hodi igrat v ta čudni  vrt.
IX
Vsak dan se znova potapljamo,   lihi. ribam enaki za skorjami kruha, biseri, zvezdami, slavo in stihi, večni kot bog, enodnevni kot muha. tonemo, polni vsevidne slepote, vsak v svoje morje in vsak v svoje sanje, srečni zasužnjenci krute lepote, skregani z bogom in sprti s spoznanjem.
706
X
Gredo. Gredo s svinčenimi koraki v mehak in kakor mah zelen večer. Tako gredo iz zgubljenih bitk vojaki, potihoma hvaleč nebo za mir. In ko odhajajo tja čez peščino, premnogi praznih rok in polni ran, spi morje, nadojeno z mesečino, kakor otrok, neskončno blag in vdan.
707