RODIN O SLOGU SLOVENSKE KULTURNE AKCIDE L, XIII. 13 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 28. 7. 1966 ŠESTI KULTURNI VEČER MAKEDONSKA UNIJA Ob 1050-letnici sv. Klimenta Ohridskega Franc Sodja CM Letos 27. julija obhajamo 1050-letnico smrti velikega slovanskega apostola sv. Klimenta. Po rodu Makedonec iz bližine Soluna je postal v zboru imenovanih „Metodovih učencev" najvidnejša osebnost. Njegovo domače ime je neznano. Ko je šel s solunskima bratoma v Rim, je iz spoštovanja do relikvij papeža Klemena, ki so jih s seboj nosili, prevzel njegovo ime. Danes ga Vzhod in Zapad častita kot sv. Klimenta Ohridskega. Ko so bili Metodovi učenci pregnani iz Panonije, jih je Kliment vodil prav do Ohrida. Tam je ustanovil misijonsko središče, ki bi ga mogli uvrstiti med največja podjetja v misijonski zgodovini. Od tod je slovanski Balkan dobival svoje misijonarje. Še danes Ohrid s svojo čudovito 'lego ne vabi samo turiste, ki si žele počitka, ampak še bolj umetnostne zgodovinarje, ki v freskah, izlušče-nih izpod ometa muslimanskih mošej, nekdaj krščanskih cerkva, proučujejo in občudujejo visoko umetnost 10. in 11. stoletja. Po sodbi strokovnjakov je to vrh balkanske umetnosti in se tudi sodobna Jugoslavija z njimi ponaša pred svetom. Malo pa se piše o tem, da sta podlago tej visoki kulturi ustvarila dva velikana: makedonski kralj Samuel, ki je za vedno Makedoncem vcepil misel o svobodni in veliki Makedoniji, in pa Kliment s svojo šolo. Poleg cerkva in samostanov, ■— saj je ves Ohrid en sam spomenik slavne preteklosti —, sta dve razvalini, ki nemo govorita o zlati dobi makedonskega naroda: Samuelov dvorec in Klimentova šola. Vse je šlo v razvaline, ostala pa je ideja: ideja svobodne Makedonije in ideja edinstva z Rimom. Pred dobrimi sto leti, ko se je Balkan izvijal izpod oblasti Turkov, je ta dvojna ideja znova oživela. Začelo se je gibanje za zedinjenje. Vzvalovalo je celo Makedonijo. Plamen navdušenja pa je jel pojemati in danes moramo tudi to „makedonsko unijo" kot razvalino postaviti ob razvaline Klimentove šole. Je pa čas za razmišljanje, kaj je privedlo do tega, da so se tolikšni obeti zdrobili v ruševine. Ob času pokoncilskega ekumenizma to vprašanje znova stopa pred zavest katoličanov in pravoslavnih. Iz ruševin je začelo kliti novo upanje. SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Filozofski odsek Šesti kulturni večer, v soboto 30. julija ob sedmih v salonu Bullrich s predavanjem MAKEDONSKA UNIJA Ob 1050-letnici sv. Klimenta Ohridskega Predaval bo Franc Sodja CM Na razpolago bo III. del Mauserjeve trilogije „Ljudje pod bičem" Slab je slog, ki je izumetničen in se napihuje, da bi ga bilo bolj videti. Dober je samo tisti slog, ki ga niti ne opaziš, ker te povsem pritegneta obravnavani predmet in čustvo, ki ga izraža. V resnici ni niti lepega sloga niti lepe risbe, niti lepe barve. Samo ena lepota je, lepota resnice, ki se nam odkriva. In kadar v kakem umetniškem delu, leposlovnem ali likovnem, prodre na dan resnica, globoka ideja ali mogočno čustvo, tedaj je popolnoma naravno, da je slog takšnega dela, njegova barva oziroma risba izvrstna, toda zaradi resnice, ki iz dela odseva. Za navadnega človeka so nedvomno najspretnejši ljudje na svetu umetniki — žonglerji. Toda največja težkoča in višek umetnosti je, če zna človek risati, slikati in pisati naravno in preprosto. Umetnik ne vidi narave take, kakor jo vidi navaden človek, kajti s svojo čustveno zavzetostjo pod zunanjim videzom odkriva notranjo resnico. Umetnost se začne šele z notranjo resnico. Bodite globoko, divje resnicoljubni! Najvažnejše je, da čutite, da ljubite, da drhtite, da živite! Bodite najprej ljudje, potem šele umetniki! Umetnost je kontemplacija, je užitek duha, ki prodira v naravo in tam odkriva duha, ki jo prešinja. Je radost uma, ki jasno vidi v vesoljstvo in ga preustvar-ja v luči svoje zavesti. Umetniki in misleci so kakor neskončne nežnozvoneče lire. Drhtenje, ki ga okoliščine vsake dobe iz njih izvabljajo, se od njih prenaša na Vse druge smrtnike. Umetnik odkriva svojim začudenim sodobnikom tisoč čustvenih odtenkov, da morejo v sebi odkriti bogastvo, ki ga doslej še niso poznali. tiska se tiska se m e d d o b i e štev. IX. 4-6 GLAS VAS OBVEŠČA IN KREPI VERO V SLOVENSTVO — OKREPITE GA ŠE VI! O TARIFA REDUCIDA 2 5 -o £ z u 8 S 3 CONCESION 6228 k. P. 1. 847847 Budišin 18.2.196A K LUŽIŠKO - SRBSKEMU VEČERU Moj ljubi brat! Za Tvoje vrstice za lanske praznike in letošnje novo leto sprejmi najprisrčnejšo zahvalo. Ti pišeš: „Za rojstvom pride smrt in nato vstajenje!" Resnica! Jaz sem že star in se bližam smrti, jaz in tudi srbski narod.. . Slovanstvo raste, mi poginjamo v večni defenzivi. Dvanajst stoletij nas požira nemštvo, sedaj smo v zadnjem dejanju svoje tragedije. Z vsakim. leto7n nas je manj; ta hip morda 60 tisoč! Do leta 19j5 (ali 1950) smo bili otok (‘kopka’) v nemškem morju, sedaj smo (po „Novi dobi“), kaplja (‘Icapka’) v njem. Po letu lOiS so se vselili v naše vasi nemški preseljenci s poljskih in čeških dežel. Nastala je dvojezična Lužica... 19j8 je izšel zakon o Ohranjevanju pravic srbskega naroda. Toda zakon sam je brez moči. Ne bodo nas ohranili denar, ne časopisi, knjige, šole, gledališče, ansambli. „Nova doba“ ni (kot je bila prej) časopis srbskega ljudstva, ampak je organ Zveznega predsedstva „DOMOVINE“, ona nas bo o-hranila; na prvem mestu ji stoji socializem. Nekoč smo bili Srbi razdeljeni •na evangeljčane in katoličane; zdaj je tu še tretja skupina: ateisti. In ti stoje na čelu naroda. Mnogo boljše je bilo tedaj, ko smo sprejemali Tebe v naši Lužici. Tedaj smo navdušeni Srbi brez bojazni nastopali za pravo in pravice Srbstva; tudi jaz. Ko je L 1933 Hitler vzel moč v svoje roke, nismo več mogli govoriti za narod. Tudi zdaj se tega nihče ne upa. To nas „starih Srbov" zelo boli. Smo k volji Nemcev, na prireditvah (‘besedah’) in zborovanjih sto in več Srbov govori nemško: smo zdaj pač v dvojezični Lužici. Tudi se hitro izgublja z zemljepisne karte. Človek bi mogel jokati dan in noč. .. Od Erfurta (limes sorabi-cus) do Zhorjelca (Gblitz) nad Nišo so bili nekoč naši, to je na prostoru dolgem 300 km; od tega nam je ostalo 25 km, nič več, in še to z mešanim prebivalstvom. Slovani, ki nas prihajajo obiskovat (predvsem Čehi in Poljaki), ne zvedo, da so naše razmere tako zelo slabe. Včasih smo peli „Naše srbstvo iz praha vstaja", zdaj bi mogli tarnati: „Naše srbstvo v blatu leži..."; smo resnično „natio mori-tura". V veselje pa mi je, da naši davni prijatelji še mislijo na nas z ljubeznijo, in med njimi Ti, moj brat slovanski v krasnem Rimu. Bodi dolgo zdrav in vesel in Tvoji svojci. Čeprav Ti jaz nisem pisal, vedi, da Te nosim v svojem srcu. Zbogom! Pozdravlja Te najprisrčneje Tvoj (prevedel td) T. D. V vrsti slovanskih večerov, ki jih je SKA že posvetila poljskim, ukrajinskim, ruskim in slovanskim problemom, je prišel zdaj na vrsto lužiško-srbski večer. SKA ga je obetala že nekaj let, toda šele sedaj je dozorel predvsem ob najnovejši izdaji knjige Toneta Glavana „Lužiški Srbi“, ki je pred mesecem izšla v Ljubljani in nam omogočila dobiti pogled v najnovejše povojne dogodke v Lužici pripadajoči zdaj k vzhodni nemški socialistični ljudski republiki. Predavatelj, ki je sam obiskal Lužico v njenem „najbolj črnem letu 1937“ in potem pripravil uredil in prevedel znano Lužiškosrbsko prilogo Slovenca, bi na tem večeru rad podal vsestranski presek Lužiških Srbov, tega najmanjšega slovanskega naroda, ki po mnenju nekaterih nima več ko 60.000 duš, po štetju drugih okrog sto tisoč in tudi več. Predavatelj bi hotel podati najprej pogled na zgodovinsko usodo tega najbolj polabskega slovanskega naroda od prvega zgodovinskega pojava do druge svetovne vojne, ki v marsičem spominja na slovensko, toda še vse bolj tragično in brezupno. Saj je bil narod razdeljen na dve Lužici: Dolnjo in Gornjo, razdeljen po veri v katoličane in protestante, razdeljen po pravopisu, ko so eni pisali z latinico, drugi z gotico kot Trubar prvo slovensko knjigo. In še jezik je različen, tako da se prevaja iz dolnje lužiške literature v gornjo lužiško. Politična razdelitev pa je napravila svoje: saj so pripadali v štiri okraje, v katerih nobenem niso imeli večine. Bili so vedno manjšina v svoji pokrajini, ki so ji meje določali skozi tisoč let Nemci. Zato bi predavatelj rad posebej poudaril njene poizkuse osamosvojitve v 1. 1918, ki so se potem ponovili 1. 1945. Pravo vsebino pa bi rad podal v njenem kulturnem razvoju od narodnega preporoda do 1. 1937, ko je sam obiskal Lužico in najvidnejše lužiške kulturne delavce. Odlomek iz njegovega takratnega potopisa in njegove prevode pesmi najvidnejših lužiških pesnikov bodo podali recitatorji kot zvezo do tretjega dela predavanja. Ta bo podal — na podlagi poročila najboljšega prp'V'''!,’esr.'' nozna-valca Lužice dr. V. Bučarja, kot jih je opisal v italijanski reviji Ricerche Sla-vistiche, in nove Glavanove knjige — pogled na razvoj Lužice po vojni. Zadnje poglavje pa bo omenilo slovensko-srbske kulturne stike, ki so pomembnejši, kot pa se komu zdi. Za sam konec pa bo še prebrano v lužiškosrbščini pismo, ki ga je srbski kulturni delavec pisal pred leti dr. V. Bučarju in katerega slovenski prevod priobčujemo v današnji številki na drugem mestu. Želeli bi, da bi mogli tako Slovencem vsaj v glavnih obrisih pokazati podobo najmanjšega slovanskega naroda. Obenem pa naj bo ta večer nadaljevanje naših sistematičnih pogledov v probleme slovanskih narodov, ki jih je SKA tako uspešno začela, podajala in še ne zaključila. LUŽIŠKO SRBSKA HIMNA (H. Zejler) Rjana Lužica, sprawna, prečelna, mojich serbskich wotYOw kraj, mojich zbožnich sonov raj — swjate su mi Tvoje bona! Čaš »y priducy, zakwicoš,nam ty, ach, gab’ muze stanuli za swoj lud se žywili godne nimer hobspmneša! Lepa Lužica, zvesta, ljubljena, mojih srbskih dedov kraj, mojih sanj pobožni raj — sveta so mi tvoja polja! Prišel tvoj bo čas, zacvete tvoj kras, a, da vsta!i bi možje, da za narod svoj žive vredni večnega spomina! td SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Sedmi kulturni večer v soobto dne 6. avgusta ob sedmih, salon Bullrich, LUŽIŠKO - SRBSKI VEČER Predava dr. Tine Debeljak Prosimo točnosti, ker slede naši še druge iprireditve istotam! OB BELGRAJSKEM PROTOKOLU B. F. V splošnem okviru vprašanj o svobodi nas posebej pritegujejo dogodki, ki zadevajo svobodo duhovnega oblikovanja in izražanja slovenskega človeka. Zato ne moremo mimo belgrajskega protokola z dne 25. junija t.L, ki bi po videzu mogel pomeniti za stanje duhovne svobode v matični Sloveniji dokument velike važnosti, saj gre za obličen zaključek dve leti trajajočih razgovorov med Sveto stolico in vlado Jugoslavije. Ker je bilo besedilo protokola široko objavljeno, kar je sicer za te vrste listine vsaj v dobesedni obliki neobičajno, je mogoče vsakomur njegovo vsebino neposredno razlagati. Pri tem pa je lahko zaiti v tolmačenje, ki ne ustrezajo duhu zapisanega in namenu podpisnikov. Protokol je namreč diplomatska listina, v kateri je vsak izraz pretehtan in so premišljene vse zveze idej. Zato je ■treba pri tolmačenju to upoštevati in ne pripisovati besedam in stavkom pomena po vtisu, ki se ponuja ob površnem branju. Iz samega protokola je razvidno, da gre zgolj za zapisnik o pogovorih, pa še ta ne obsega vse njihove vsebine. Zato ni prav, če kdo to listino imenuje sporazum, dogovor ali celo konkordat, čeprav med navednicami. Za vsako pogodbo je bistveno, da osnavlja pravice in obveznosti z jasnim in odločnim izrazom volje. O tem v protokolu ni ničesar. Predstavniki obeh strank so se res sestajali z namenom, da bi se uredili medsebojni odnosi, in so v tej zvezi izražali vsak svoje zahteve. Vendar ni na koncu prišlo dalj od pogovorov in so se končno zapisala samo stališča, kot jih je vsaka stranka izrazila, a brez formulacije v obliki določenih ponudb, ki naj bi jih druga stranka sprejela, niti ne enostranske obljube, ki naj bi ustanavljala obveznost. Odgovor vsake stranke na stališče druge strani je bil le sprejem v vednost in izraz pripravljenosti, ki ne pomeni več kot le disponiranost. Celo za izmenjavo odposlancev bo najbrž treba posebnega formalnega dogovora. Tudi vsebinsko ni v protokolu ničesar, kar ne bi bilo že prej utrjeno v pozitivnih zakonskih določbah ali v moralnem nauku, ali ne bi bilo že izpeljano po dosedanji rabi. Z državne strani se samo ponavljajo načela, na katerih je zasnovana ureditev pravnega položaja verskih skupnosti. Izrečno se ugotavlja samo opravljanje verskih zadev in osebna verska svoboda v ožjem smislu. Splošne pravice pa so vezane na toliko znanih omejitev, da so v mnogih pogledih samo navedbe brez učinkovitosti. Protokol ne omenja verskega pouka mladine, cerkvenega tiska, cerkvenega premoženja, vprašanja zakonske zveze in nobenega drugega vprašanja, ki so navadno predmet sporazumov med Cerkvijo in državo1. Tudi s cerkvene strani v resnici ni nobene koncesije, ki jih Cerkev v pogodbah 'z državami večkrat daje. Obe točki, ki zadevata politično delovanje duhovnikov in teroristična dejanja, sta v resnici samo potrjevanje načel cerkvenega prava in katoliške morale. Duhovnikom se politično delovanje ne prepoveduje. Samo pri opravljanju svojih duhovniških dolžnosti morajo ostajati v verskih in cerkvenih okvirih, drugače pa jim Cerkev načeloma ne prepoveduje zanimanja za svetne, tudi politične zadeve. Verska in cerkvena funkcija duhovnika je dostikrat nujno povezana s političnimi razmerami, tako da v oznanjanju nauka ali 'opravljanja cerkvenih zadev ni mogoče mimo politike. V takem primeru pač ne gre za „zlorabo“ duhovniške funkcije v politične namene. Tudi druga točka ni v resnici nobena koncesija državi, čeprav lahko vzbu-^"a ^čudenje, ker ni jasno, zakaj je bila potrebna ali primerna. Odklanjanje političnega terorizma je namreč omejeno na dejanja v tistih okolnostih, kot jih obsoja katoliški moralni nauk. Sicer pa vsakega dejanja odpora proti režimu, niti oboroženega ne, ni mogoče označevati s terorizmom, ki ima svoje posebne znake. Do take interpretacije nas upravičuje načelo moralne filozofije, ki je sprejeto tudi v cerkveno pravo, da je treba določbe, ki prepovedujejo, ozko tolmačiti. Vprašanje je torej, zakaj je Sveta stolica podpisala vsebinsko tako prazno listino. Zdi se, da je bil njen edini namen, po ponudbi jugoslovanskega režima vzpostaviti z vlado jnožne stike zato, da se Cerkvi na terenu olajša apostolsko poslanstvo. Predaleč bi šli, če bi v tem pogledu gledali podpiranje državne tvorbe Jugoslavije ali celo notranje priznanje režima. Za tako mnenje ni osnove. Upoštevati je treba, da je šla v razgovore Sveta stolica kot mednarodno pravni subjekt in ima kot taka enakovreden položaj, kot državna vlada. Po zapovedi: Pojdite in učite.. . mora v dialog z vsemi državami, da omogoči in olajša delo krajevnih cerkva, ki so kljub takim stikom na vrhu še vedno lahko obsojene na molk, omejevanje svobode ali katakombe, brez mirnega sožitja s političnim redom. Zato je kljub stikom Svete stolice z vladami držav katoličanom še vedno^ treba biti v opoziciji do tiranskih režimov in se boriti za vzpostavitev svoboščin za Cerkev in posameznika. — Profesor Jakob Šolar je ob svoji sedemdesetletnici napovedal pri Mohorjevi družbi izdajo zadnjih dveh zvezkov Detelovih zbranih del, dalje Knjigo o jeziku, Slovensko slovnico in izbor del Izidorja Cankarja. Tudi njemu je Glasnik posvetil poseben, toplo pisan članek, kjer opozarja na jubilantove članke v Dom in svetu leta 1933 pod naslovom ,,Kriza duha“. Takrat je Šolar pokazal na usodne posledice nasilnega uniformiranja duha, s katerim uničujejo v poedincu tisto svobodo mišljenja, ki je prvi pogoj vsa- kemu duhovnemu razvoju, pogoj zlasti vsake umetnosti, znanosti in svetovnega nazora. Taka nasilna uniformiranost duha »premnogim onemogoča izražanje osebnega prepričanja, spodrezuje žile vsemu kulturnemu razvoju, ki se more vršiti uspešno šele ob dopolnjevanju različnih mnenj in nazorov, ker se le v taki borbi sproščajo in zraščajo vse narodne stvarilne sile v celoto." V članku »Misel daje človeku veličino" (Dom in svet 1935) je z modrostjo Blaisa Pascale nastopil proti tistim izkrivljenim duhovom, ki so Jakob Bart Čišinski: LUŽIŠKOSRBSKA BESEDA Beseda srbska, o zvončkljaj! Nebes ljubezen v Tebi diha! Ti meni boš nevesta zdaj, ponos, skrivnost sanj mojih tiha! Ti mojim si ušesom vrisk, jeziku mojemu sladilo! Ko sem bolan od srčnih stisk, me dvigne Tvoje lahno krilo. Zvoniš mi kot pomladni dih, na struiie vse igraš dišeče, ko pod pero mi diven stih ust Tvojih sladka moč šepeče. Ti ogenj mojih si besed in krona mojega imena! Ko vihre medejo nam sled, si mislim zvezda razsvetljena. O, grej nas, sipaj svoj sijaj, ubogih Srbov radost tiha! Beseda srbska, o zvončkljaj! Nebes ljubezen v Tebi diha! Poslovenil Tine Debeljak ustvarjali na sovražnost meječe nerazumevanje med ljudmi, ki vendar po življenju in mišljenju skušajo služiti istim nazorom. — Književni glasnik Mohorjeve družbe v Celju se je z daljšim člankom spomnil šestdesetletnice akad. slikarja Staneta Kregarja. Razpravo je napisal Jože Dolenc, ki na koncu ugotavlja tudi naslednje: »Kregarja poznamo predvsem kot slikarja olj, bolj malo pa kot ilustratorja in predvsem kot slikarja sakralne umetnosti. V olju na platno naj omenimo predvsem oltarno sliko v župni cerkvi v Preski pri Medvodah; to je velika kompozicija 20 kvadratnih metrov, ki predstavlja Janeza Krstnika in zgodovino odrešenja, dalje 12 kvadratnih metrov velika slika v kapeli bogoslovnega semenišča v Ljubljani, ki simbolično prikazuje veroizpoved ter sliko na velikem oltarju v Kosezah pri Ljubljani. Razen tega je s freskami okrasil prezbiterij župne cerkve št. Petru na Krasu, prezbiterij frančiškanske cerkve Matere Milosti v Mariboru, fasado cerkve v Beltincih, krstno kapelo v župni cerkvi sv. Antona na Viču v Ljubljani... Kregar prebije še danes vsak dan ure in ure pri delu v svojem ateljeju, ustvarja in snuje, slika platna, išče nove uglašenosti v razvrstitvi ploskev in gmot in barvnih oddtenkov in skuša s svojim slikarskim delom potešiti želje po uresničitvi svoje zamisli. Zakaj, pravi umetnik ni nikdar zadovoljen povsem s svojim delom, prav ta nemir ga sili k nenehnemu delu, dokler ne najde tega, kar išče, kar si želi in nastane slika, o kateri lahko reče: samo tako je dobro in nič drugače... Najboljši čas oddiha od tega neprestanega dela mu je vsako leto vsaj nekaj tednov bivanja v Parizu, ki mu še danes pomeni tisto, kar mu je pomenilo pred trideset leti: središče umetnostnega ustvarjanja in šola velikih pobud.“ kroniko — ZA SKLAD GLASA so darovali: g-. N.N., Avstralija 40 dolarjev; gdč. N. N., San Justo, 50 pesov; g. Pavle Homan, Carapachay, 200 pesov; g. Leopold Sparhakel, Bs. Aires, 200 pesov; g. Jože Mikelj, Ramos Mejia, 500 pesov; g. Lojze Dolinar, Bs. Aires, 200 pesov; g. dr. Fran Kem, Cleveland, 5.50 dolarjev; ga. Francka Opeka, ZDA, 1.50 dolarja; g. ing. Peter Bida, Nemčija DMK 10. — Vsem se najlepše zahvaljujemo! — GOSPOD ANTON ISKRA SREBRNO-MAŠNIK. Pred kratkim je v Rimu skromno proslavil svoj srebrnomašniški jubilej gospod Anton Iskra, poročevavec na slovenski oddaji vatikanskega radia. Ko je bil pred 25 leti posvečen v ljubljanski stolnici in je slovesne obrede opravil škof Gregorij Rožman, si kot novomašnik ni mogel izpolniti srčne želje, da bi v domači farni cerkvi v Begunjah na Gorenjskem zapel prvo službo božjo. Vojna vihra je že pripeljala okupatorja nad Gorenjsko in Begunje so pod njim zaslovele kot grozen kraj smrti in grobnica tolikih talcev. Ob koncu vojne je moral v emigracijo in se najprej ustavil v Rimu, kjer se je na tamošnjih teoloških zavodih izpopolnjeval v svetopisemski vedi. Nato pa je dobil namestitev na rimskem vikariatu, kjer je še danes uradnik na cerkvenem sodišču. Kasneje je pa postal še rektor cerkve Marijinega imena na Foro Traiano blizu Kapitola. Vsa leta pa se najbolj posveča slovenski oddaji, kjer vestno vrši službo slovenskega poslanstva tudi na tem polju. Vedno je bil tudi velik in iskren prijatelj Slovenske kulturne akcije in mu izrekamo najlepše čestitke za jubilej s prisrčnim željami za obilo blagoslova pri delu in za zdravje. — GOSPOD FRANC SODJA, CM — SRE-BRNOMAŠNIK. Sredi julija 1966 je med nami tiho slavil svoj srebrnomašniški jubilej gospod Franc Sodja, CM. Ni dolgo tega, kar je prišel iz Kanade, a se je z vso naravnost mladostno živahnostjo vključil v naše delo, poleg verskega še posebej tudi v kulturno sodelovanje v okviru Slovenske kulturne akcije. Res je med nami našel vso pripravljenost za izvedbo vseh lepih zamisli, hkrati pa tudi odprto polje, kjer se bo marsikaj izvedlo šele po njegovi ljubezni in požrtvovalnosti do vsega, kar je temelj in vsebina naše vere v lepšo bodočnost slovenstva.Preteklo bogato delo pa mu res odpira široke možnosti. Dose-daj je izdal že naslednja dela: Pred vrati pekla, Duhovne vaje, Prebodeno Srce, Kraljica apostolov, Našli so pot (zbirka profilov o konvertitih, izšlo pri Mohorjevi družbi v Celovcu), Gorše - Bohinc: Križev pot. Pripravlja pa tudi izdajo pesniške zbirke. Med pastirskim delom v Torontu je bil urednik revije Božja beseda, tu pa je že začel urejevati Katoliške misijone. Gospodu jubilantu, ki je preživel nekaj let hudega trpljenja v komunističnih zaporih, želimo obilo božjega blagoslova pri vsem delu, saj so sadovi dela najlepše plačilo za vse trpljenje, hkrati pa zanesljiv napotek za bodočnost, ker so pričevanje božje ljubezni ob delu za skupnost, posvečenem verskemu in kulturnemu napredku. — „SLOBODNA HRVATSKA" je glasilo Hrvatske seljačke stranke v Buenos Airesu in ga ureja profesor Mustapič. Julijska številka je objavila poročilo o II. kulturnem večeru Slovenske kulturne akcije in se glasi: “V soboto 4. junija je v okviru Slovenske kulturne akacije imel predavanje ugledni hrvatski intelektualec p. dr. Bonifacij Perovič OFM, o delu škofa Antona Mahniča med Hrvati. Poleg iz- PAVEL VI O MARKSIZMU V govoru, ki ga je Pavel VI imel pred 15.000 delavci iz petintridesetih dr> ki so prišli v Rim za poslavitev petinsedemdesetletnice okrožnice Leona XIII “Rer< novarum” o delavskem vprašanju, v nedeljo 22. majnika v baziliki sv. Petra, je ' z najvišjega učeniškega prestola vnovič poudarjena nezdružljivost krščanstva z ^ ksizmom. »Cerkev.se ni pridružila in se ne more pridružiti socialnim, ideološkim in P1 tičnim gibanjem, ki črpajo svoj izvor in svojo moč iz marksizma in so ohranila f gova negativna načela in metode, zaradi tega, ker je pojmovanje človeka, zgodo'1 in družbe, kakor je lastno radikalnemu marksizmu, nepopolno in zatorej zm0*' Ateizem, ki ga marksizem oznanja in pospešuje, ni v čislih znanstvenega pojmov^1 vesolja^ in civilizacije, temveč je slepota, ki jo z najhujšimi nasledki nazadnje čk' in družba morata izplačevati v trpljenju. Materializem, ki iz njega izvira, izposta'; človeka skrajno kvarnim poizkusom in izkušnjavam, ugaša človekovo avtent>( duhovnost in transcendentno upanje. V sistem povzdignjeni razredni boj krni onemogočuje družbeni mir ter se nujno konča v nasilju in zatiranju, ker sili k 1 pravi svobode in vodi v vzpostavitev sistema, ki je težko avtoritaren in po težnji talitaren. S tem pa cerkev ne odvzema veljavnosti nobeni terjatvi po pravici in napredku delavskega razreda. In naj bo še enkrat potrjeno to, da cerkev, ko popra' te zmote in te zablode, iz svoje ljubezni ne izključuje nobenega delavca in noben' človeka. Znana dejstva tedaj, znana tudi iz zgodovinske izkušnje, ki jo dejansko se' doživljamo, katera ne dopušča nobenih utvar; toda žalostna dejstva, zaradi ideološk in praktičnega pritiska, ki ga izvajajo vprav v svetu delavstva, ki mu, prilaščaje M opravilo, hočejo veljati za tolmače njegovih teženj in pospeševavce njegovih terjn1 pa povzročajo tako velike težave in velike racepljenosti. Nimamo namena seda. tem razpravljati, hočemo samo spomniti na to, da tista beseda sama, ki ji vi dal krščanski delavci, dajete pričevanje čaščenja in hvaležnosti, nas opominja, naj zaupamo zmotnim in nevarnim ideologijam." SPOTOMA (VI) Vinko Brumen NASLOVI Med Nemci je pri nekom vznikla zanimiva in srečna misel, naj bi knjigo o Nemcih napisali tujci, ki jih poznajo. Uspeh je bila knjiga Sind die Deut-schen ivirklich so? (Erdmann, Herren-alb/Schwarzwald, 1965). Sodelavci so ljudje s skoraj vseh kontinentov, od katerih so mnogi študirali v Nemčiji, nekateri tudi tam ostali, ta ali oni se od časa do časa vrača. Med njimi ni nobenega Slovenca, od Slovanov le en Poljak, morda tudi Rusinja. Knjigo je vredno prebrati. Želel bi, da bi kaj takega mogli dobiti tudi mi, a to bi bilo teže izvedljivo. Kdo bo našel dovolj ljudi, ki nas zadosti dobro poznajo? Praznih hval pa ne potrebujemo, kakor tudi Nemci ne. Namen je videti se s tujimi očmi in nemška knjiga je pokazala, da je to koristno. Morda je komu malo neprijetno ob tej ali oni ugotovitvi, a vsakdo, tudi vsak narod, mora biti pravičen — ne le do drugih, temveč tudi do sebe. To zadnje je težje, zato je pomoč dobrodošla. Med mnogimi ugotovitvami je zanimiva in dobro zadeta, da Nemci preveč dado na naslove. Med seboj se kličejo za profesorje, ministre in podobno ne le tedaj, ko zares opravljajo tako službo, temveč še mnogo pozneje, ko že več nimajo z njo nobene zveze. Še več, možev naslov dajejo tudi njegovi ženi in celo vdovi. Pisec meni, da to spoštovanje pred naslovi prihaja iz av- toritarne in ne demokratske miseln0; Brez te „nemške“ napake tudi rni smo. In zopet sem pri Kreku in njegovi odklonitvi papeškega odlik0, n ja. Še se bo treba vračati k tein0 iskati Krekove prave namene in r8* ge. Težko bo držala trditev, ki mi j0, nekdo izrekel po predavanju o KJe da bi v odklonitvi mogel biti napuhi j, da je vzvišen nad take stvari. bi bilo, da bi kdo podobno ravnaj napuha, toda če bi s Krekom bilo ko, ali bi se tedaj toliko trudil, d? niti o odlikovanju niti o odklonitvi bi nič zvedelo? Moglo bi se Kreku očitati, če grešil z napuhom, pa da je z ne-l štljivostjo do škofa, ki mu je odlik0' nje izprosil in ga je moral vrniti, i*1. do papeža, ki ga je podelil in dobi' 1 zaj. Morda je tako. Toda, ali ni trebno, podobno kot s tveganjem h« v.-*- ^ ^ o l/ V '—£3 C* 1 1 J dl* zije, da nekdo tvega nespoštljivost hoče, da pride do spremembe, ki s® zdi nujna? Če ne bi nihče začel, doživeli, da je danes skupina škof°v' odklanjajo vse naslove, kot so pr«" šeni, monsinjor in podobni, in ki se 1 dijo, da bi se sploh odpravili? DRUGAČNOST IN POGUM J V isti knjigi o Nemcih se ometig tudi nekatere druge njihove lastn ki lahko dajo tudi nam misliti. ^ Japonec ugotavlja, da je Nemce®1 j ko stopiti iz sebe in razumeti kolikor so drugačni. Pravi Japonec’,i ga je že marsikak Nemec vprašali ] kaj se japonske knjige začenjajo n® . nji strani. Japonec ne razume, zakaL bi smelo biti tako; po njegovem y nju so Nemci, ki v nekem pomen® ebrasi ebserja Krogi, ki papeževe učeniške izjave motrijo predvsem pod političnim vidikom (gledanje, ki predmetu gotovo ni adekvatno), so poudarili, da „so papeževe besede o marksizmu in ateizmu bile izgovorjene tri tedne pred italijanskimi deželnimi volitvami in en mesec po sprejemu g. Gromyka v Vatikanu** (tako “Le Monde” 11. maj-nika 1966). Papeževo izjavo, ki bo nedvomno vplivala na razjasnitev nekaterih katoliških krogov in tako onemogočila partijsko izrabljanje nejasnosti, je že 25. maja kritizirala “L’Humanite” v članku “Povrnitev k anatemu?** Glasilo francoskih komunistov piše: „Ko se je po koncu koncila moglo čutiti, kako se koristno razvija dialog med verniki in ateisti, kako se utrjuje med njimi občutno zbliževanje, moramo jasno reči, da nas je ta govor zadel. Bojimo se tudi, da se je papež postavil nasproti gibanju, ki vedno napreduje, ki ga pa morda plaši.** „Papež stopa v boj zoper marksistični ateizem, ki naj bi bil protiznanstven in, ki ga človek in družba nazadnje morata plačevati z najhujšimi nasledki.** “Mi gotovo radi priznavamo zastopniku katolicizma pravico bojevati se zoper ateizem. Boj idej, filozofsko soočenje imamo za nujnost v hodu k napredku. Toda pripisovati ateizmu zla družbe, se nam zdi nekoliko presiljeno. To se nam zdi kot .ponarejanje, ki se ga morejo veseliti samo priviligiranci tega sveta.** “Še več, če bi se dali privesti marksisti k temu, da bi imeli vero za pravi vir socialnega zla, ali ne tvegamo povrnitev k razporom, kakršni so bili tisti, ki so divjali pred štirimi ali petimi stoletji?** „Kritika“ komunističnega časnikarja krivo prikazuje zgodovino odnosa Cerkve do komunizma, kc vendar Vaticanum II jasno v odstavku o ateizmu povzema stališče vseh papežev, tudi „Divini Bedemtoris** Pija XI; razodeva komunistični strah pred dialogom raz jasna stališča; kaže popolno nerazumevanje krščanske vere, ki ni ideologija, (v pomenu Marxa), kar je marksizem, ki je po svojem poabsolutenju dialektike najbolj radikalen „maniheizem“. faktor razdora, v zgodovini človeštva, temveč sprejem ljubezni, najbolj združujoče počelo človeštva; vsebuje končno grožnjo z „verskimi vojska-mi“, kakor da marksistični ateizem ne bi vdilj vojskoval v zgodovini sveta najbolj krute in perfidne vojske zoper vero v Boga. 1.°| „od zadaj naprej**. Ne ume, zakaj bi *i eno bilo pravilno, drugo pa ne. Tudi ga vprašujejo, zakaj so na Japonskem Volitve med tednom in ne v nedeljo. vr Zopet odgovarja z vprašanjem: zakaj , pa bi morale biti v nedeljo in ne med i0, tednom; mar zato, ker so v Nemčiji v 'e' nedeljo? Nemci mislijo, da je pravilno, ’: kar imajo oni za pravilno, j V zvezi z nezmožnostjo razumeti dru-l"! ge kolikor so drugačni, je tudi, da Nem- 9 ci, ki radi debatirajo in so ostri lo- j giki, težko od svojega stališča popu- stijo, saj hočejo imeti vedno prav. Tu-e di se težko zaradi česa oprostijo, ker se l5; jim je težko ukloniti. Ne prenesejo kriti- 0i! ke od drugih. Svojim javnim delavcem pa 1: silno zamerijo napake, kar je morda i Prav zato, ker niso vajeni prave kri- j tike. / Indijec pripoveduje, da večkrat pre-, dava o indijskih problemih in se pri f tem dotakne primerov iz Nemčije. Pa j so mu že večkrat povedali, da tujec ne niore umeti in soditi nemških zadev. Is-