Naravoznanstvo v Ijudski šoli. Zaderžki ^ibanja. Obla takaje se prizadeva si ostati v stanu gibanja. v kateri je prišla, ko jo je roka vergla. In res, pomika se čcdaljc bolj poCasi, doklor sc nazadnje popnlnoma no ustavi. Tako se godi skoraj z vsakira se gibajočim telesom; ukljub stanovitosti dospe poslednjii- vendar k miru. Kaj bi bilo teniu uzrok, in od kod izvira ta prikazcn V — Ako so kaka moč ali sila bolj in bolj manjša, in nazadnje popolnoiua zgine, je gotovo, da mora biti Sc druga mnf., katcra pervi nasproti dola. tcr jo s ^.nsom tudi premaga, Kje hotemo toraj iskati silo, ktcra sl,anovitosti oble nasproti dela? — Nektere poskušinje nas bodo do tega napeljale. Ako poženemo n. pr. oblo po tleh v sobi, tedaj se ona taka naprej, in nazadnje se umiri, isto tako, ako jo zaženemo po mehki zcmlji ali po pesku. To opazovanjo nas opozoruje na podlago, po katerej obla tečc ali se taka. če take poskušinje nadaljujemo, izpoznamo, da se obla na terdej in gladkej podlagi dalje taka, kakov na mehkej in neravnej. V tem slučaju bodemo toraj iskali zaderžek gibanja v kakovosti poveršja, po ktoreui se obla taka ali premiče. Ta okoliščina pa, da je zaderževalna sila veča, ako se obla na neravnej podlagi giblje, obrača naš pogled na neravnostno (grapasto) poveršjo snovi. Ako pregledujemo na tanko vcč teles, zapazimo na nekterih že s prostim očesom majhine jamice in povišbe na poveršji. So li take neravnice velike, potcm pravirao, da je poveršje grapovo (grudasto); ako so pa neravnice take, da jih skoraj ne zapazimo s prostim očesom, jih pa imenujemo gladke, potem pa pravimo, da ,je poveršje gladko in ravno. Ako bi gledali in natanko opazevali ravna ali gladka poveršja s povikševalnikora, bi tudi ta poveršja videli grudasta, in tako bi se prepričali, da imajo tudi gladke ravni gerbavice in povišbe. Tudi oblino poveršje, naj se nam vidi še tako gladko, ima svoje neravnice, in podlaga, po kterej se obla taka, ima jih gotovo še več in dosti večih. Kaj se mora zgoditi, ako n. pr. ncravno ploščo po drugi, tudi neravni gibljemo? Ako se tako telo poriva po drugim, je očitno, da se gerbavice enega telesa prizaclevajo, preobladati gerbavice druzega telesa, vsled tega pa pride vselej mali udar ali spopad. Tega se tudi lahko prepričamo, ako v eni versti eden na drugem ležeče konce perstov na desni roki potegnemo poprek čez perste leve roke na mizi ležeče. Mali udari neravnega poveršja naredijo vsled raztezne moči tvarine neko silo, ktera dela nasproti stanovitosti se gibajočih teles, isto tako, kakor kup peska nogo zaderžuje, ktera se vanj zadene. Upor ali upiranje, kteri nastane po neravnicah dveh dotikajočih se teles, imenujemo trenje. Glavni zaderžek gibanja je toraj trenje; njegova velikost pa je odvisna od težkote gibajočega se telesa. Ciin veča je težkota, tem veče je trenje; velikost trenja ravna se po kakovosti poveršja gibajočih se teles. Kolikor bolj gerbavo je kako poveršje, toliko veče je trenje, in kolikor gladkeje jo poveršje, toliko slabše je potem tudi trenje. Povejte neklere zglede! — Ako položimo roko, s ktero potegnemo po deski bolj na lahko, je trenje slabše, kakor pa če jo z vso močjo na njo pritisnemo. Velik, težak čok, kterega po zemlji vlečemo, napravlja veče trenje, kakor pa poleno. Trenje toraj raste z velikostjo težkoto trečih (terečih) sc teles. Odvisno je pa ono tudi nadalje od kakovosti tvarine tcles; tiro terje so treča sc telesa, toliko manjše je trenje. Les z lesom napravi veče trenje, kakor pa jeklo z jeklom. — Ravna se dalje trenje pa tudi po načinu gibanja trečih se teles Navadno razločujemo dersavno (derčavno) in valjavno ali takavno gibanje. Sani se lahko dersajo, obla pa se taka po poveršju ali podlagi. Valjavno gibanje se godi, ako se okoli svoje osi gibajoče telo na svoji poti naprej premika; dersavno gibanje pa se zove, ako se telo brez gibanja osi naprej premika. Skušinje uče, da je valjavno trenje slabše, kakor dersavno. Zakaj nek? — (Dalje prih.)