150 Josip Marn. — Gore Gelboe. Od XXI. letnika, kjer začenja »Knjigo Slovensko« v 16. stoletju razpravljati, pa clo XXV., kjer že tretje leto nadaljuje zgodovino slovstveno v 19. stoletju, dasi to stoletje razpravljajo skoro vsi letniki od IX. do zadnjega, pa tudi kronologiško opisuje pisatelje in njih dela ter se pri že opisanih pisateljih sklicuje na. prejšnje letnike. Ni namen temu spisu obširneje ocenjevati tega ogromnega dela, le reči mo- ramo, da so za to delo, ki je stalo učenega pisatelja nezmerno truda, profesorju Marnu gotovo iskreno hvaležni vsi prijatelji slovenskega slovstva, ker se v njem točno in verodostojno zrcali podoba razvoja domačega slovstva. Veri in domovini naši vsikdar sveto služečemu preč. gosp. kanoniku in profesorju Marnu želimo še mnogo let, da razveseli Slovence še z mnogimi plodovi svojega bistrega duha in marnega truda. Gore Gelboe. Jlralj Akis je zavzdignil meč, Pridrl nad Savla je besneč: In vojska šator svoj postavi Na ezdrelomski si planjavi. Nad Filistejca pelje v boj Kralj Savel Izraelcev roj. Ko zre neštetega sovraga, Zdi nemogoča se mu zmaga. V nebo zakliče: »Elohim! Kako naj se spoprimem ž njim ?« A Elohim besed ne čuje, Ker nepokorščino maščuje — Proroške vpraša kralj može: A ti — in sanje mu molče. Maziljenec je Savel božji In nekdaj zmagovit v orožji; Pa kar zapustil je Boga. Bog tudi njega ne pozna. Kralj k čarodejki gre, ki kliče Nazaj duhove in mrliče; Z besedo ostro jo roti, Naj Samuela mu vzbudi. A predno čarodejka čara, Prikaže se podoba stara: Sam Samuel visok in suh — Preti, preti prorokov duh: ,Gorje ti, Savel, kaj počenjaš? Zakaj od zlobnosti ne jenjaš? Zakaj še mrtvih ne pustiš? Zakaj iz groba me budiš?' Proroku toži kralj proseče: »Nebo mi več ne daje sreče: Glej Filistejcev vojni roj! Naj li začenjam ž njimi boj? Noben prorok ne ve, ne sanje, Kakovo bode bojevanje. Povej, prišel sem te budit: Kdo zmagal bo, kdo bo pobit?« ,Kralj Izraelovemu rodu Ne bo več, kdor ni zvest Gospodu! In jutri bode grozen dan: S sinovi bodeš pokončan!' In čarodejka se začudi — Kralj Savel se na zemljo zgrudi — Kako je mrklo jutra svit Čez gore Gelboe razlit! In ko se v zori solnce vžiga, Črn prah z zemlje v nebo se dviga Izpod bojnikov brzih nog; Ozračje stresa bojni rog. Frče po zraku jim pušice, Kot bile-bi selilke ptice. Ko gre na poldne solnčni žar, Najhujši bojni je vihar: In Savlu pada mož za možem, Sovrag jih kolje z bridkim nožem: Podrl je strel in meč njegov Že troje Savlovih sinov — Spet lok napne sovražji strelec —, In pade Savel Izraelec — Tu v ranah s smrtjo se boreč Natakne se na lastni meč — — Sinov iz boja več ne čakaj! Moj Izrael, le plakaj, plakaj! — Na tleh je z mečem kralj predrt, In Jonatan junak je strt; Po tleh so kopja in vojščaki, Zdrobljeni škiti in junaki — — Usodne gore Gelboe! Nezgodne gore Gelboe! Odsihmal dež naj ne obliva, In rosa vas naj ne pokriva! Usodne gore Gelboe! Nezgodne gore Gelboe! A. H. *L&