FR. ROJEC: Pozabljenci. (Konec.) Mi Sloveaci smo pa še daleč od pra- ve kulture. Za vse druge ootrebne ia ne- potrebae stvari imamo denarja, časa in odločnosti večkrat še preveč, toda za ta- ke občečloveške in narodne zadeve smo brezbrižni kakor otroci. Tako ae sme več iti dalje. Tudi mi bivši Dolitični prega- nianci in aarodai mučenci ne smemo do- oustiti, da bi zaoadli večai Dozabaosti, v katero bi nas tako radi zazibali premaogi aaši presebičai ro.aki. S tisto odločnostjo, s katero smo nek- daj delali kot sužaji za narodno in domo- vinsko stvar. se zdaj dvignimo kot svo- bodni jugoslovanski državljani vsi na novo delo za svoje zadoščenje. Ustanovi- mo si v Ljubljani nekak konzorcij za iz- da]o velike spominske knjige. ki naj v ;_i dobi prostor po svojem zasluženju vsak slovenski aarodni mučenec! Kot prvi.nai bi seveda stopil aa čelo dolgcmu mučeai- škemu sprevodu naš aajvečji in naj^a- služnejši narodni trpin g. kralievi pokrs- iiaski aamestnik Ivan Hribar! Izdajo te spomenice omogočimo na ta načia, da zbere konsorcii od vsake^a slovenskega narodnega Dreganjanca io večkratnih orisoevkih gotovo vsoto, ki bo Dotrebna za knjigo. Zbere oa tudi vse podatke. ki se natisnejo v nji po okrajih in občinah. Da bi ne bila spomenica preveč enostavna in da bi bila boli zanimiva, nai bi se uvrstili med posamezne skupine Drimerni članki in nesmi. Naši narodni učitelii okrog po deželi bi nam gotovo radi sli na roko ter nam Dreskrbeli Dodatke ži/ih in mrtvih trpinov iz svojih okolišev. Za mrtvega mučenca bi preieli spominsko kn.ji.ro nie.trovi sorodniki in bi brezdvomno tudi radi žrtvovali zanjo določeno denarno vsoto. Oaiogočiti izdajo take knjige pa nas sili kulturna dolžnost napram sebi, svojim sorodniškim potomcem in svojemu riarodu. Dobili bi ž njo za pobijanje sovražaega svetovnega obrekovania važen Zirodovinski dokaz. da so tudi njegovi sinovi in hčere hrepenele iz sužnosti po svobodi ter se z vscmi razpoložljivimi duševnin. i in tclesnimi močmi že borile zaajo. preden iih je osvobodila svetovna vojna. Bratje in sestre. veliko število nas *e! Dvignimo se pogumno z združcnimi močmi na važno kulturno dclo ia izdajmo oincnjeno spominsko knjigo! Težki so i:edanji časi, ali če se resno in s svojo nckdanio odločnostjo vsi lotimo tega dela, ea bomo tudi uspešno dovršili. Prepričani bodimo. da bo vsak- rad žrtvoval za svoio zgodovinsko sDominsko kniigo določeni nrispevek vsaj v teku enega leta v več obrokih, kdor bi ne mogel vsega nacnkrat nlačati. Ako oa imamo enkrat potrebni denar skupai, b.o vse drugo lahko delo. Iz »Našega Glasa«.