K osnovnim mehanizmom glagolsko-imenskega pregibanja v italijanščini in slovenščini Vlado Nartnik IZVLEČEK: Italijanščina in slovenščina kažeta nekatere podobnosti, ki lahko izhajajo iz več ko tisočletne soseščine. Značilno oblikovno podobnost predstavlja že oblikovanje polpreteklika z glagolsko-imen-skim pregibanjem, ki predstavlja stičišče različnosti italijanskega in slovenskega videnja časoprostora: v jedru italijanskega videnja je sprega kot pregibanje v času, v jedru slovenskega videnja je sklanja kot pregibanje v prostoru. ABSTRACT: Italian and Slovenian have been neighbour languages for more than one thousand years. Thus the languages show some similarities which may result from this vicinity. One typical formal similarity can be found in the formation of the present perfect tense with the verbal-nominal inflection. This represents the junction of differences between the Italian and the Slovenian view on »time-space«: the core part of the Italian view is the conjugation as inflection in time, whereas the core part of the Slovenian view is the declination as inflection in space. Italijanščina in slovenščina sta sosedna in tudi daljno sorodna jezika. Oba jezika sta namreč indoevropska, le da je italijanščina izšla iz sredozemske latinščine, slovenščina pa iz zakarpatske praslovanšČine. Latinščina seje v 2. stoletju razširila vse do Karpatov (Sedov 1997: 144 in 149), v 6. stoletju pa se je položaj obrnil tako, daje praslovanščina prodrla do Alp in Jadrana (Darovec 1992: 20 in 21). Z ustalitvijo, ki je sledila, se je nato izoblikovala tudi soseščina jugozahodne italijanščine in severovzhodne slovenščine. Več ko tisočletna soseščina je seveda lahko spodbudila razvoj nekaterih glasovnih in oblikovnih podobnosti italijanščine (I) in slovenščine (S) nasproti bolj severni nemščini (N) in češčini (Č). Značilno oblikovno podobnost naj ponazori že prosti sedanjik glagola biti v navedenih štirih jezikih (Gluhak 1993: 297 in 298): N bin bist ist I S Č sono sem j sem jsi je sei si e Vladimir Nartnik: K osnovnim mehanizmom glagolsko-imenskega pregibanja sva sta sta sind seid sind siamo siete sono smo ste so j sme j ste j sou Pri prvih treh osebah ednine je povsem samosvoja nemščina na skrajni levi, z drugimi tremi osebami dvojine je v šte vni doslednosti nato posebna slovenščina, pri tretjih treh osebah množine je spet najbolj samosvoja nemščina, nasproti češčini na skrajni desni pa dodatno izstopa vzglasno-izglasna skladnost s-mo s-te s-o srednjih dveh redi, italijanske in slovenske. Števni doslednosti slovenščine stoji nasproti italijansko ločevanje časov, ko se prostemu sedanjiku (présente - P) pridružujeta še dva prosta preteklika (Dardano - Trifone 2001: 288), nedovršni sopreteklik (im-perfetto -1) in dovršni samopreteklik (passato remoto - PR): P sono sei è I ero eri era PR fui fosti fu P sem si je sva sta sta siamo eravamo fummo smo siete eravate foste ste sono erano furono so Ker se po prostem sedanjiku glagola biti v osnovi oblikuje še zloženi polprete-klik (passato prossimo), je tu podlaga za novo podobnost italijanščine in slovenščine: 396 N I S Č ist gewesen è stato je bil byl è stata je bila byla je bilo bylo sta bila sta bile sta bila sind gewesen sono stati so bili byli sono state so bile byly so bila byla Vladimir Nartnik: K osnovnim mehanizmom glagolsko-imenskega pregibanja Če ima tu nemščina po eno obliko v nezvalni osebi ednine in množine, ima italijanščina po dve, slovenščina pa po tri tako kakor češčina. Slovenščini in češčini so namreč lastne tri med sabo različne spolne končnice opisnega deležnika, medtem ko sta v italijanščini sovpadla prvi moški in tretji srednji spol (Dardano - Trifone 2001: 188), čemur je blizu tudi enačenje moškega in srednjega (S) spola v slovenski dvojini, le da tu in naprej v pogovorni zvrsti knjižnega jezika (Nartnik 1993: 64 in 65). Nasproti češčini pa je za italijanščino in slovenščino spet opazna večja skladnost končnic moškega (M) in ženskega (Ž) spola v množini (Alisova - Murav'jeva -Čerdanceva 1982: 17): i. M Ž M Ž S -0 -a -0 -a -0 -a -e -a -i -e -i -e -a Glede na to, daje opisni deležnik oblikovan po pri veznem pridevniku, so deležniške končnice pridevniškemu odmevu bližnji odsev (Nartnik 1999a: 70) bolj ali manj ustreznih spolniško-samostalniških končnic: I il nonno è vecchio la nonna è vecchia i nonni sono vecchi le nonne sono vecchie dedje star babica je stara deda sta stara babice sta stare dedi so stari babice so stare Določni spolnik il-la, i - le pomeni vezni člen med italijanskim in slovenskim spolno-števnim odmevanjem zlasti pri končnicah samostalnikov obojega spola tipa nipote ter pridevnikov tipa giovane (Alisova - Murav'jeva - Čerdanceva 1982:22 in 26): I il nipote è giovane la nipote è giovane vnuk je mlad vnukinja je mlada vnuka sta mlada vnukinje sta mlade i nipoti sono giovani le nipoti sono giovani vnuki so mladi vnukinje so mlade 397 Vladimir Nartnik: K osnovnim mehanizmom glagolsko-imenskega pregibanja Ob določnem spolniku je italijansko razmerje samostalniških in pridevniških končnic s posebnostmi obojega (O) spola okvirno še bližje slovenskemu razmerju pridevniških in deležniških končnic (Dardano - Trifone 2001: 199): M Ž 0 M Ž S -0 -a -e -0 -a -0 -a -e -a -i -e -i -i -e -a Ustrezni nedoločni spolnik nadomeščajo ob različnem besednem redu v enem in drugem jeziku kar števniki (Adorni - Primorac 1999: 14 in 64): I S c'è un albero in centro sredi je eno drevo ci sono due alberi in centro sredi sta dva drevesa ci sono tre alberi in centro sredi so tri drevesa Italijansko končniško razhajanje spolnika oziroma števnika s samostalnikom moškega spola ednine tipa un albero, ki je glede na nadaljnje štetje ravno nasprotno slovenskemu primeru s samostalnikom srednjega spola ednine tipa eno drevo, nahaja svoj obrat tudi v slovenskem končniškem razhajanju odmerjalnega prislova (Nartnik 1997: 86) s samostalnikom srednjega spola tipa koliko leta v ed-ninju kot razvojni varianti osnovne ednine leto in koliko let v dvojinju oziroma množinju kot razvojnih variantah osnovne dvojine oziroma množine leta (Dardano -Trifone 2001: 220): I quanto anno ha il nipote quanto anno ha la nipote quanti anni ha il nipote quanti anni ha la nipote S koliko leta je star vnuk koliko leta je stara vnukinja koliko let je star vnuk koliko let je stara vnukinja Slovenščini je pač lastno ločevanje med samostalniškimi oblikami v treh osnovnih in treh razvojnih številih ob odmerjalnem prislovu, odsevalnem deležniku in odmevalnem pridevniku (Nartnik 1999b: 62): S vnuk je bil moker vnukinja je bila mokra leto je bilo mokro vnuka sta bila mokra vnukinje sta bile mokre leta sta bila mokra koliko vnuka je bilo mokrega koliko vnukinje je bilo mokre koliko leta je bilo mokrega koliko vnukov je bilo mokrih koliko vnukinj je bilo mokrih koliko let je bilo mokrih Vladimir Nartnik: K osnovnim mehanizmom glagolsko-imenskega pregibanja vnuki so bili mokri koliko vnukov je bilo mokrih vnukinje so bile mokre koliko vnukinj je bilo mokrih leta so bila mokra koliko let je bilo mokrih Samostalniške končnice ednine, dvojine in množine so tako skladne s spolno- števnimi končnicami zloženega polpreteklika, končniško enačenje edninja z dvojino tipa vnuka - vnukinje - leta (Nartnik 1988: 378) pa nahaja svoje nasprotje v obratnem sorazmerju končnic ednine tipa vnuk -vnukinja - leto in dvojinja oziroma množinja tipa vnukov - vnukinj - let. Glede na deležniško odsevanje samostal-niških končnic je sicer zanimiva celo glasovna podobnost 2x2 spolniških oblik italijanščine s 3 x 3 deležniškimi obrazili slovenščine (Nartnik 1995/96: 28 in 29): M Ž M Ž S il la -1 -la -lo -la -le -la i le -li -le -la Hkrati je zanimivo, kako nasproti slovenskemu spolno-števnemu prepletanju deležniških obrazil tudi italijansko ločevanje vsega dveh spolov v vsega dveh številih zapleta s pomožnikom glagola biti trpnega polpreteklika (Dardano - Trifo-ne 2001: 275 in 330) tekmujoči pomožnik glagola imeti tvornega polpreteklika (Adorni - Primorac 1999: 78 in 79): I S i campi sono stati dissodati polja so obdelana chi ha dissodato i campi kdo je obdelal polja chi li ha dissodati kdo jih je obdelal Trpno-tvorna izbirnost italijanske sprege je tokrat nadomestek za sklanjo, ki jo ravno povzema slovensko spolno-števno ločevanje treh spolov v treh številih in njihovih variantah. Variantnost je pri tem zamejena na prva dva sklona - na naziv-nik (N) in tožilnik (T), nato pa sledijo še štirje brezvariantni skloni - rodilnik (R), dajalnik (D), mestnik (M) in orodnik (O): M Ž S N vnuk vnuka vnukinja vnukinje leto leta T vnuka vnuka vnukinjo vnukinje leto leta R vnuka vnukinje leta D vnuku vnukinji letu M vnuku vnukinji letu 0 vnukom vnukinjo letom N vnuka vnukov vnukinje vnukinj leta let T vnuka vnukov vnukinje vnukinj leta let Vladimir Nartnik: K osnovnim mehanizmom glagolsko-imenskega pregibanja R vnukov D vnukom M vnukih O vnuki vnukinj vnukinjam vnukinjah vnukinjami letih leti let letom N vnuki T vnuke R vnukov vnukov vnukov vnukinje vnukinje vnukinj vnukinj vnukinj leta let leta let let letom M vnukih O vnuki D vnukom vnukinjam vnukinjah vnukinjami letih leti Variantna zamejenost na prva dva sklona vključuje tudi možnost vplivanja na tožilnik moškega spola ednine tipa vnuka nasproti nemožnosti vplivanja na to-žilnik srednjega spola ednine tipa leto (Nartnik 199%: 60 in 63), ki se kot predložni sklon ciljne smeri sicer protistavlja naprej najprej rodilniku kot predložnemu sklonu startne smeri (Erhart 1982: 94 in 95). Tako se parabolična podobnost 2x2 spol-niških oblik s 3 x 3 deležniškimi obrazili preveša v stičišče različnosti italijanskega in slovenskega videnja časoprostora (Stepanov 1975: 139): v jedru italijanskega videnja je glagolska sprega kot pregibanje v času, v jedru slovenskega videnja je imenska sklanja kot pregibanje v prostoru. ADORNI, Sergio, PRIMORAC, Karen, 1999, English Grammar for Students of Italian, London - Auckland. ALISOVA, Tat'jana B., MURAV'JEVA, Galina D., ČERDANCEVA, Tamara Z., 1982, Ital'janskij jazyk, Moskva. DARDANO, Maurizio, TRIFONE, Pietro, 2001, La nuova grammatica della lingua italiana, Bologna. DAROVEC, Darko, 1992, Pregled zgodovine Istre, Koper. ERHART, Adolf, 1982, Indoevropské jazyky, Praha. GLUHAK, Alemko, 1993, Hrvatski etimološki rječnik, Zagreb. NARTNIK, Vlado, 1988, K obravnavi dvojine v povojnih slovenskih slovnicah, Obdobja 8, Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura, Ljubljana, 375- NARTNIK, Vlado, 1993, Govorna slovenščina med knjižnostjo in neknjižnostjo, XXIX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Zbornik predavanj, Ljubljana, 61-67. NARTNIK, Vlado, 1995/96, Slovniško-slovarska delitev samostalnikov, Slava IX/ 1,26-30. NARTNIK, Vlado, 1997, Slovniško-slovarski vidiki štetja in sklanje v slovenščini, Riječ 3/1, 83-87. Navedenke 382. Vladimir Nartnik: K osnovnim mehanizmom glagolsko-imenskega pregibanja . NARTNIK, Vlado, 1999a, Večbesedni termini v Pomorski slovenščini, Riječ 5/1, 69-73. NARTNIK, Vlado, 1999b, Letonsko-slovensko prekrivanje v rabi rodilnika, Riječ 5/2, 59-64. SEDOV, Valentin V, 1997, Etnogenez slavjan v drevnosti i načale srednevekov'ja, Problemy slavjanskoj arheologii, Moskva, 140-153. STEPANOV, Jurij S., 1975, Osnovy obščego jazykoznanija, Moskva.