List 9 Politiški oddelek. Volilna reforma in veleposestvo. V poslednji seji kranjskega deželnega zbora je bil na dnevnem redu razgovor o državnozborski volilni reformi. Pri tej priliki se je omenilo tudi, da so kmečke občine primerno zastopane v državnem zboru, in sta se v tem oziru slišali dve povse nasprotni mnenji. Poročevalec večine dr. Ivan Tavčar je povedal, koliko volilcev pride na jednega poslanca v kmečkih občinah in koliko v mestih, in potem pristavil, da se zastopniki velepo-sestva ne morejo šteti mej kmetovalce in da že vsakdo ve, da so bolj meščanje. Poročevalec manjšine gospod baron Schvvegel je pa naglašal, da je poljedelstvo pač dovolj zastopano, ker ima veleposestvo 214, dočim imajo mesta s trgovskimi zbornicami le 139 poslancev. Dr. Tavčarju se je zdelo, da bi bilo treba pomnožiti število kmetskih zastopnikov za toliko poslancev, kolikor bi jih dobili delavci, bar. Schweglu se pa to ni zdelo potrebno. Vprašanje je, katerega nazori so pravi. Oba govornika sta nekako hitro preko vse stvari prešla, kakor bi je bila stvar popolnoma jasna, ki je ni treba nič pojasno-vati. Prvi ni navedel prav nobenega uzroka, zakaj bi bili veleposestniki zmatrati bolj za meščane, drugi pa ni ute-melil svojega mnenja, zakaj da so prištevati zastopniki veleposestva mej zastopnike poljedelstva. Želeti bi bilo pač, da bi bil vsak za svoje mnenje tudi povedal svoje argumente. Površnost v taki važni stvari, kakor je volilna reforma, nikakor ni na mestu. Če je poročevalec večine morda mislil, da so veleposestniki že zaradi tega prištevati mej meščane, ker so nekoliko bolj omikani, in so nekateri hodili celo v visoke šole, ali pa morda pri vojakih zavzemali kako višjo stopinjo, mu mi ne moremo pritrditi. Tukaj pridejo le interesi v poštev. In v tem slučaji pa mi mislimo, da veleposestnik, ki se peča jedino, ali vsaj največ le s poljedelstvom ima pač dosti bolj jednake koristi s kmeti, nego z meščani. On želi, s kmeti vred, da so poljedelski pri-delki dragi, dočim je meščan povsem drugačnega mnenja. Tak veleposestnik v gospodarskem oziru ni druzega nego velik kmet, naj nosi tudi gospodsko suknjo in naj je i dovršil pravno fakulteto kakšnega vseučilišča. Kako si nasprotujejo koristi mej tacim grajščakom in navadnim kmetom, se ne more delati primera mej nasprotnimi kmet-skimi in meščanskimi koristmi, temveč je to nasprotje podobno le nasprotju mej malim in velikim obrtnikom, malim in velikim trgovcem. Pač je pa nekaj druzega, da se mi z gospodom baronom Schweglom ujemati ne moremo. Ne toliko na Kranjskem kolikor drugod se veleposestniki pečajo z naj-raznovrstnejšimi podjetji, imajo velike tovarne in rudnike in so vsaj delničarji ali zadružničarji pri tacih podjetjih, in o tacih grajščakih se pa ne more več trditi, da se njih interesi vjemajo z interesi poljedelstva in se prav lahko zgodi, da se vsled njih podjetij njih koristij bolj vjemajo z meščanskimi. Sicer so pa veleposestniki v marsikakem oziru veliki kapitalisti, če tudi njih kapital ni t denarju, temveč v zemlji. Ker pa kapitalisti v mestih nimajo glede volilne pravice nobene predpravice, ali k večjemu semtertja jako majhno iz njih vplivom v trgovskih zbornicah, pač ni pravega povoda, da bi morali imeti ti kapitalisti na kmetih kake posebne predpravice. Plemstvo je tudi popolnoma zgubilo svoj nekdanji pomen o času občne vojaške dolžnosti in jednakosti pred zakoni. Poleg tega pa tudi vpliv veleposestnikov na državne posle nikakor ni kdo zna koliko blagodejen. Posebno pa Slovani v njih čutimo svoje nasprotnike. Mej Slovenci bili so grajščaki vedno naši narodni nasprotniki. Na Češkem se poslednji čas tudi vedno bolj oddaljujejo od naroda. Jedino v Galiciji se še nekoliko sporazumijo z narodom, a tudi ta poljska žlahta kdo ve kako dobro ne vpliva na narodov razvoj. Pomisliti je pa tudi, da ple-menitaši imajo že tako odločilni vpliv v gospodski zbornici in je torej zares povse neopravičljivo, da je blizu četrtino mandatov zbornice poslancev v njih rokah. To 82 je že nekako ponižanje drugih državljanov, in pri večini prebivalstva ne vzbuja zaupanja v parlament. Zato bi bilo v interesu avstrijskih narodov sploh, zlasti pa Slovanov, da se kako omeji ta vpliv. Na Kranjskem se je že jedenkrat poskušalo, a tedaj se ni posrečilo ; gospod posl. Kersnik je tedaj nas tolažil, da bode že čas naredil predpravicam veleposestnikov konec. Mi pa vendar mislimo, da tega ne smemo mirno čakati, temveč je treba, da tudi sami kaj storimo v tem oziru. Posebno sedaj je bil ugoden čas za to, ko je volilna reforma na dnevnem redu. Naravnost čudimo se, da se baš tako malo pozornosti obrača tej tako važni stvari. Od koalicije, ki je v pododsek za volilno reformo volila skoro same plemenitaše, pač nimamo dosti pričakovati v tem oziru, a opozicijske stranke bi pa v tem oziru lahko zavzele odločno stališče. Dobro bi bilo, ko bi bili že nekateri deželni zbori se izrekli v tem smislu. Toda opozicijske stranke so le preveč segale po raznih drugih volilnih načrtih. Nekateri so kar hoteli prestopiti v občno volilno in jednako pravico, drugi so pa sestavljali razne drugačne kaj umetne načrte volilnega reda, ki tudi nimajo najmanjšega upanja, da bi se kdaj uresničili. Po tem, kar je tako blizu, pa nikdo ni posegel. Kako se je treba lotiti, to je pokazal, grof Taaffe. Okvir, v katerem je osnovana njegova volilna reforma, je tako dobro premišljen, da lahko rečemo, da politiki vseh strank niso kaj tako primernega se izmislili. Glede veleposestva on ne predlaga nobene premembe, ker se je seveda zanašal na pomoč veleposestva, a v utemeljevanji svojih predlogov pravi, da za premene o tem, kdo ima pravico voliti v kaki skupini, ni treba dvetretjinske večine, ker se s tem ne preminja ustava. Tako se torej lahko z navadno večino sklene, da se pomnoži število vo-lilcev veleposestva. Ze sedaj glede volilne pravice v ve-leposestvu ni nobene jednakosti mej raznimi kronovinami. V nekaterih volijo le veleposestniki vpisani v deželni deski, v drugih zopet vsi, ki sto goldinarjev zemljiškega davka, ali celo sto goldinarjev davka sploh plačajo. Bi li ne bilo umestno, da se stvar jednako uredi. Recimo vsprejmejo naj se mej veleposestnike vsi posestniki, ki 100 gld. zemljiškega davka plačujejo. S tem bi se naredil konec vplivu graščakov in na njih mesto bi stopil sploh ves premožnejši odločno konservativni poljedelski stan. Večino bi povsod imeli možje, katerih je glavni prido-bitek kmetijstvo. Poljedelstvo bi torej na ta način dobilo primerno število pravih zastopnikov brez tistih kmetijskih zbornic, katere predlaga baron Dipauli, o katerih je jako malo upanja, da bi se uvele. Navadno večino je pa precej upanja dobiti v državnem zboru. Jugoslovani, Rusini, Mladočehi, krščanski socijalisti, nemški nacijonalci, mnogi levičarji in Poljaki bi se dali pridobiti za ta predlog. Mi sicer vemo, da bi se nekateri visoki krogi ustavljali, a tak upor bi se dal premagati, če ne precej, pa polagoma. Pomisliti je, da bode volilna reforma zadela še na marsikake težave, in da bo vlada rada še marsikaj prijenjala, da se le po- maga iz zadrege. Posebno če bi višji krogi videli, da se razne stranke z vso resnostjo potegujejo za to stvar, je upati, da bi prijenjali. Seveda bi stvari ne smeli kar pustiti, ako jedenkrat ne gre, bi pa morali jo obnoviti, kajti potrpljenje železna vrata prebije.