461
Pismo uredništvu/Letter to the editor
SLOVENSKA DERMATOVENEROLOGIJA OB
PREHODU V EVROPSKO UNIJO
Mateja Dolenc-Voljč, Vlasta Dragoš, Nada Kecelj-Leskovec, Marko Potočnik, Mirjam Rogl-
Butina, Borut Žgavec
Dermatovenerološka klinika, Klinični center, Zaloška 2, 1525 Ljubljana
lo slabe. Želja po odhajanju zdravnikov v zasebništvo je tudi
posledica nezadovoljstva s pogoji dela na kliniki. V primeru
novih odhodov zdravnikov ne bo mogoče ohraniti sedanjega
obsega dejavnosti. Večina zdravnikov je preobremenjena z
rutinskim delom. Število dermatologov v Sloveniji je vsaj dva-
krat manjše od povprečja v Evropi. V Sloveniji je trenutno
aktivnih 55 specialistov dermatologov, kar predstavlja 2,7 der-
matologa na 100.000 prebivalcev. V Avstriji imajo 6,2, v Nem-
čiji 5 in na Madžarskem 7,5 dermatologa na 100.000 prebival-
cev. Ob skromni mreži splošnih dermatoloških ambulant po
Sloveniji so dermatološke ambulante na kliniki in perifernih
bolnišnicah prezasedene. Samo na naši kliniki pregledamo
mesečno povprečno 3200 bolnikov.
Odločitev vodstva Kliničnega centra, da pri obstoječih 32 po-
steljah še dodatno odvzame naši kliniki 15 postelj za potrebe
Interne klinike, pa je po našem mnenju povsem nerazumlji-
va. Meje razumne racionalizacije dermatološke dejavnosti so
bile že zdavnaj dosežene in presežene. Nadaljnje zmanjševa-
nje postelj onemogoča ustrezno zdravljenje naših bolnikov,
izvajanje pedagoške dejavnosti in ogroža obstoj klinike. Ali
naj v prihodnje študente poučujemo s slikami diapozitivov
naših nekdanjih bolnikov? Okrnjeno bo tudi izvajanje predpi-
sanega programa specializacije. Kako naj opravljamo dejav-
nost regijske bolnišnice za bolnike iz ljubljanske, primorske,
gorenjske in notranjske regije? S staranjem prebivalstva lah-
ko v prihodnje pričakujemo večje potrebe po hospitalni de-
javnosti tudi pri nas. Ali bodo dermatološke bolnike odslej ho-
spitalizirali na drugih klinikah? Posledice krčenja posteljnih
kapacitet se že sedaj kažejo v neustreznem usmerjanju der-
matoloških bolnikov na druge klinike. Ob tem pogosto ugo-
tavljamo, da so drugje zdravljeni nepravilno, da pogosto
opravljajo nepotrebne in drage preiskave, nekritično predpi-
sujejo mazila, ki niso brez stranskih učinkov ali celo diferent-
na sistemska zdravila. Zaradi tega smo trdno prepričani, da
kakovostnega zdravljenja in poučevanja o kožnih boleznih
ne more prevzeti nobena druga medicinska stroka in da stro-
ki nihče, ki v njej ni doma, ne more določati njenega razvoja.
Dermatovenerologija je stroka z lastnimi strokovnimi pravili,
katera najbolje poznamo samo dermatologi.
Zgroženi smo tudi nad odločitvijo strokovnega sveta Klinič-
nega centra o nenadni preselitvi otroškega oddelka Derma-
tovenerološke klinike v prostore Mestne otroške bolnice. Ob-
vestilo o sestanku sveta, kamor so bili povabljeni predstavni-
ki Dermatovenerološke klinike, je prispelo v petek tik pred
14. uro, sestanek pa je bil sklican v ponedeljek ob 14. uri! Se-
stanek so nedvomno pripravljali v strogi tajnosti, prav goto-
vo ne z namenom, da bi se dermatologi nanj kakorkoli pri-
pravili. In ravno slabo podkrepljeni in neprepričljivi argumenti
naj bi bili končni in glavni očitek predstavnikom naše klinike,
da je ta selitev nujna in da se mora opraviti v času enega me-
seca. Eden od razlogov za selitev naj bi bil ta, da otroški der-
matološki bolniki potrebujejo humano otroško okolje in sta-
Dermatologi, zaposleni na Dermatovenerološki kliniki v Ljub-
ljani, smo nad prihodnostjo naše klinike in slovenske derma-
tovenerologije vse bolj zaskrbljeni. Nekateri ukrepi vodstva
Kliničnega centra v zadnjih letih in še posebej zadnjih mese-
cev resno ogrožajo njen obstoj in avtonomnost naše stroke.
Menimo, da se nobena druga slovenska medicinska stroka tre-
nutno ne nahaja v tako nezavidljivem položaju.
Vzroke za sedanje kritično stanje vidimo na več področjih.
Strokovni razvoj na slovenski kliniki za dermatovenerologijo
je bil več let zapostavljen. Medtem ko se je dermatovenerolo-
gija v zadnjem desetletju v številnih evropskih državah inten-
zivno razvijala, smo bili na kliniki prisiljeni nerazumno krčiti
strokovne dejavnosti. Take ukrepe so sprejemali brez soglas-
ja strokovnega kolegija klinike, zdravniki nanje nismo imeli
vpliva in se z njimi nismo strinjali. V nekaj letih so število
postelj iz prvotnih 144 zmanjšali na sedanjih 32. Ukinili so dva
flebološka in moški oddelek, nekatere laboratorije (imunohi-
stološki, bakteriološki in serološki laboratorij), prenehale so
delovati nekatere subspecialistične dejavnosti, ki so na evrop-
skih dermatoloških klinikah sestavni del klinične obravnave
(alergološka in mikološka ambulanta, ambulanta za golenjo
razjedo, lasersko zdravljenje, rentgensko obsevanje tumor-
jev). Katastrofalnemu zmanjšanju števila postelj in skrajšanju
ležalne dobe je neizbežno sledilo ambulantno zdravljenje
vedno večjega števila težjih bolnikov. Zaradi krajšanja čakal-
ne dobe smo bili prisiljeni zniževati število kontrolnih pregle-
dov. Krčenje hospitalne dejavnosti je okrnilo tudi terciarno
dejavnost, ki predstavlja bistvo kliničnega dela in za katero je
bila naša klinika vsa leta pristojna. Več let so zaostajale inve-
sticije v opremo, ki je za nekatere dejavnosti, če se primerja-
mo z evropskimi, danes že povsem zastarela. Zdravniki smo
pred leti napisali program strokovnega razvoja, vendar zanj
ni bilo razumevanja. Dejavnosti, ki so v evropskih državah v
pristojnosti dermatologov, so pri nas prevzemale druge stro-
ke.
Nepričakovana izguba dveh zdravnic in upokojitev več pro-
fesorjev pred desetimi leti so povzročili izpad cele generacije
dermatologov. Mlajši zdravniki so ostali brez izkušenih učite-
ljev in mentorjev. Ko bi lahko dobili gostujočega profesorja iz
tujine, ki bi nam omogočil konzultacije, se to ni uresničilo.
Zato bi bilo nujno, da bi zdravnikom omogočili izobraževa-
nje v tujini. Skromne pa so bile tudi možnosti za strokovno
izpopolnjevanje doma. Podiplomsko izobraževanje ni bilo
omogočeno vsem, ki so bili zanj zainteresirani. Nekateri zdrav-
niki so morali za aktivno udeležbo na tujih kongresih koristiti
lasten dopust! Omejitve so bile tudi pri študijskem dopustu v
okviru podiplomskega izobraževanja.
Tako ni presenetljivo, da sta strokovna in raziskovalna dejav-
nost na naši kliniki v zadnjih letih močno upadli. Žaljivo se
nam zdi, da nam sedaj očitajo premajhen »output«, ko pa je
bil »input« v našo kliniko vrsto let zanemarljiv, možnosti za
pridobivanje akademskih nazivov in raziskovalno delo pa ze-
ZDRAV VESTN 2003; 72: 461–2
462 ZDRAV VESTN 2003; 72
len nadzor pediatra v času bivanja v bolnišnici. Resnično je
pogled na sedanje prostore na Dermatovenerološki kliniki,
kjer prebivajo mali dermatološki bolniki, žalosten, saj je bil
oddelek nazadnje pobeljen pred šestimi leti, postelje so s spon-
zorskimi sredstvi obnovili pred 15 leti in razpadajo, barva na
vseh vratih se lušči. Toliko bolj sedanji oddelek odstopa in
bode v oči po tem, ko sta sosednja oddelka za odrasle bolnike
in prostori za ambulantno dejavnost prenovljeni. Ob sedanjih
odločitvah je jasno, zakaj do obnove otroškega oddelka v pre-
teklih letih ni prišlo.
Otroška dermatološka dejavnost je tako strokovno kot orga-
nizacijsko in finančno vezana na matično stroko, ki bo ostala
na Dermatovenerološki kliniki. Vsa za dermatovenerologijo
pomembna diagnostika in zdravljenje bosta vezana na dnev-
ne prevoze med Mestno otroško bolnico in Dermatovenero-
loško kliniko, tako pri ambulantni kot hospitalni obravnavi.
Tako bodo mali dermatološki bolniki res dobili nove prosto-
re in obenem dnevni prevoz med eno in drugo bolnišnico.
Najbolj žalosten za našo stroko bo naslednji korak, ki bo ne-
dvomno sledil taki preselitvi – priključitev oddelka za otro-
ško dermatovenerologijo Pediatrični kliniki. Odločitev o tem
naj bi bila sprejeta pred leti, ker naj bi koncept nove Pedi-
atrične klinike vseboval tudi otroško dermatologijo. Derma-
tologi smo temu nasprotovali že leta 1997, podali svoje ugo-
vore, vendar doslej o tem nismo prejeli pisnega sklepa ali pre-
pričljivih obrazložitev, ki bi govorili v prid taki odločitvi. In
vendar dermatološka problematika otrok do 18. leta starosti
predstavlja petino vseh obravnavanih bolnikov v ambulantni
in hospitalni dejavnosti. Odliv tako velikega števila bolnikov
v Sloveniji, ki ima majhen bazen redkih kožnih bolezni, stro-
kovno ni sprejemljiv. Fizična in organizacijska ločenost otro-
ških bolnikov od matične stroke pomeni dolgoročno hud uda-
rec za dermatovenerologijo kot samostojno stroko.
Dogodki v pretekih letih in zadnje sprejete odločitve nas ta-
ko še bolj potiskajo na obrobje strokovnega dela in so za nas
le nov dokaz mačehovskega odnosa do naše stroke in naših
bolnikov. Dodatnemu zmanjševanju posteljnih kapacitet in
nenadni preselitvi otroškega oddelka v Mestno otroško bolni-
co odločno nasprotujeta tudi Združenje slovenskih dermato-
venerologov in Razširjeni strokovni kolegij za dermatovene-
rologijo.
Po vsem tem lahko ugotavljamo, da o prihodnosti naše stro-
ke na ravni Kliničnega centra in ministrstva odločajo ljudje,
ki specifičnosti našega dela ne poznajo, obenem pa do der-
matovenerologije in dermatologov gojijo podcenjujoč odnos.
V sedanjih razmerah na vseh ravneh čutimo pomanjkanje
možnosti za enakopraven dialog. V naših predlogih za stro-
kovni razvoj klinike in kadrovsko okrepitev vidijo predvsem
nove stroške, ne pa nujnih ukrepov za ohranitev naše stroke.
Ali je utemeljenost naših pripomb lahko manjša samo zato,
ker nimamo dovolj uglednih akademskih nazivov? Kako je
mogoče, da se pomen neke stroke z bogato tradicijo tako
zbanalizira in skuša zreducirati na nivo konzultantske dejav-
nosti? Čigavi in kakšni interesi se skrivajo za vsem tem? Spra-
šujemo se, kako naj sami prevzamemo odgovornost za našo
prihodnost, ko pa o njej nimamo možnosti odločati! Z der-
matovenerologijo, ki nima prihodnosti, nas je sram vstopati v
Evropsko unijo. Zaradi izvršenih ukrepov že trpijo naši bolni-
ki. V njihovem imenu se čutimo dolžne, da v bodoče zaščiti-
mo interese naše stroke in da na ta problem opozorimo širšo
slovensko strokovno javnost in Evropsko dermatovenerolo-
ško združenje.