PODOBA LINA LEGISE
Nekaj fragmentov ob njegovi 70-letnioi
Letos, 22. marca, praznuje sedemdesetletnico življenja literarni zgodovinar, kritik, esejist, urednik in pisatelj Lino Legiša, rojen v Škofijah pri Divači, vendar veliko bolj doma iz Mavhinj, kraške vasi v soseščini Rebulovega Sempolaja in blizu Grudnove Nabrežine. Že v kamniti, trdi pokrajini otroštva in mladosti, z živim, zmeraj se spreminjajočim morjem ob robu, se je v Legiši oblikoval čut za neposredno domačnost in za človeško, resnično odprto razumevanje in občudovanje vsega zemeljskega in vsega človeškega — čut, ki je razviden iz njegovih pisanj in iz srečanj z njim na poti življenja. Ta pot ga je vodila v narodnostno pregnanstvo v južno Italijo, v preselitev na osrednje slovensko ozemlje, skozi ljubljanske in celjske gimnazijske učilnice, kjer je učU slovenščino, skozi enoletno podoktorsko študijsko razgledovanje v Parizu, skozi padovanske in dachavske taboriščne barake, skozi radosti in življenjske preizkušnje — toda oni prvinski primorski vitalizem pa narodnostno potrjevalni in obenem humanistično univerzalni čut ga ni zapustil nikoli. Leta 1955 je začel delati na Inštitutu za slovenski jezik SAZU v Ljubljani, kjer ga najdemo med sestavljaloi Slovenskega pravopisa (1962) in člani glavnega uredniškega odbora pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970! 1975). Tu dela tudi zdaj.
142
Bibliografija Lina Legiše, večji del zbrana v publikaciji Biografije in bibliografije znanstvenih in strokovnih sodelavcev SAZU (1976) — obsega nad 200 naslovov v časovnem razponu zadnjih 46 let. Oboje, število objav in datum (trenutno) zadnjega besedila — spremnih besed h Kosovelovim Pesmim in konstrukcijam (Kondor, 1978) — kažeta Legi-ševo neutrudno delovno zagnanost in ustvarjalno živost. Glavna časovno-stUna področja tega knjižnega ocenjevalca, esejista in znanstvenika predstavljajo pesniki in pisatelji tridesetih let, kd jih spremlja tudi v vseh povojnih desetletjih, čeprav se včasih dotakne tudi mlajših, omenimo vsaj Kovica, Rebulo ali Zidarja. Posebej je treba navesti Legiševo pisanje o Gradniku in Vodušku ter njegovo zanimanje za Kosovela in Lo-karja. Snovno sintezo prvega področja predstavlja monografija V ekspresionizem in novi realizem (Matičina Zgodovina slovenskega slovstva VI, 1969). Drugo pomembno področje so najbolj zgodnja obdobja slovenske poezije in romantika: disertacija o pesništvu med Vodnikovo zbirko in Kranjsko čbelico, 1939; romantika v Matičini Zgodovini II, 1959; znanstvena Izdaja Kalobškefga rokopisa (1973) in Pisanic (1977). Svojo zmožnost za predmetno številno, toda dosti povedno izrekanje značajskih, motivnih in estetskih sodb je dokazoval že z ocenami izdaj slovenskih klasikov tam od Linharta do Kosovela ter s pregledi leposlovja, vezanega na Primorsko. O tujih pisateljih — če izvzamemo trajno zvesto pozornost za slovensko-italijanske kulturne stike — je Legiša pisal samo izjemoma, vendar moramo omeniti dva eseja o Ivu Andriču, eden je izšel v Novem svetu 1949, drugi kot uvod v Sto romanih 1977, saj mu je Andrič očitno, tako kot vsii, o katerih je poglobljeno razmišljal, estetsko in miselno v marsičem blizu. S splošnejšimi temelji umetnostnega in življenjskega nazora se povezuje Legiševa pozornost za jezikoslovna vprašanja (živost jezika), ki osamosvojena zaživi zlasti v povojnem času. In nikakor na konec tematskega pregleda ne sodijo njegove originalne kratke in krajše leposlovne proze, objavljene od 1933 do 1947, v katerih se kaže svetlo lirični odnos do narave, potreba aktivne narodnostne sproščenosti ter tankoslušno in obenem široko razumevajoče etično tehtanje slehernega človeka.
V vseh zvrsteh pisanja, od znanstvenega do umetniško izvimiega, se čuti Legišev skoraj nezgrešljiv čut za lepoto in njegova sposobnost za estetsko obarvano izražanje. Osebni, estetski pristop k umetniškem besedilu tudi izrecno razglaša kot temeljno načelo kritike, tako v članku Na rob nekaterih literarnih pogovorov. Sodobnost 1937, kjer se sklicuje na Wildovo zahtevo: Kritik naj bo umetnik, ki presaja umetniško delo v pojmovne in logične oblike. Podobno tudi v eseju O kritiki (Dejanje 1941), kjer postavlja intuitivni čut kot prvo in najglobljo možnost stika z umetnino ali izjavlja, da prava kritika ni poročanje, marveč tudi svoje vrste ustvarjanje. Seveda so taka načela na določen način morala omejevati njegovo znanstveno zgodovinopisje, od katerega pričakujemo široko utemeljenih in razvejanih idejnih ter estetskih analiz, abstrakcij in sistematizacij, kar vse so seveda predvsem umska opravila. Po drugi strani pa tudi estetsko sicer prefinjeno podoživljanje in preverjanje velikega števila lejjoslovnih besedil lahko vodi v razdrobljenost in celo privršnost, zlasti še, kadar se vztrajneje povezuje obravnava besedila samega z biografskim ozadjem ustvarjalca. Zato ob vsem ce-njenju Legiševega zgodovinopisja in njegove obsežnosti mislim, da je najboljše strani napisal kot esejist. Ker v tem jubilejnem članku ne morem širše prikazati njegove kritiške estetike, naj zarišem samo njeno izhodišče. Bistvo Legiševega razmerja do besedne umetnine, pa tudi do strokovnega besedila, je v tem, da gleda, doživlja besedilo kot estetski predmet, toda v njem skuša odkriti predvsem ustvarjalca, to je človeka, in skozenj: življenjsko stvarnost samo. Po estetsko zaznamovanem odnosu do lepe književnosti je Legiša do določene mere blizu Prijatelju, katerega knjige je zvesto recenziral, pa tudi delu mlajših, povojnih kritikov in literarnih zgodovinarjev. Od le-teh ga ločuje dejstvo, da besedilo zanj nikdar ne postane bistveni ali celo edini predmet branja, svoj svet s svojimi lastnimi zakonitostmi in svojo lastno, v določenem pomenu kar absolutno veljavo. Zaradi takega branja se Legiša v kritiki ali eseju ne omejuje in ne more omejevati izključno na izbrano leposlovno besedilo, temveč ta tekst povezuje z drugimi, tudi z neliterariziranimi besedili istega avtorja, z njegovimi javnimi ali pisemskimi izjavami ter — v sicer omejeni, vendar še opazni meri — z njegovim primarnim življenjskim gradivom samim. Tak izhodiščni položaj, povezan z osebnostnimi karakteristikami, ki sem jih omenjal na začetku članka, določa vse bistvene problemske kroge Legiševe kritične ustvarjalnosti: predstavo o človeku in resničnosti, odnos do življenjskega nazora in metafizičnega smisla, pojmovanje demokratizma in
143
prizadevanje za dialektično, odprto kritičnost, odnos do podobe jezikovnega gradiva in do artizma. Predmeti esejista in kritika pa tudi literarnega zgodovinarja so številni in raznovrstni, vendar ni dvoma, da o izboru odločajo osebne afinitete in zmožnosti. To velja tudi za Legišo, zlasti za njegova dobra dela, a med najboljše in zanj mogoče najbolj tipične eseje spada tisti o Božu Vodušku, objavljenem v Dialogih 1966. Vendar iz vseh teh kosov in koščkov vstaja pred našimi očmi enotno zasnovan (čeprav še zmeraj odprt), skladno, organsko se razvijajoč znanstveno zanimiv in človeško topel duhovni obraz. 
  Jakob Müller SAZU v Ljubljani