Veselje do  rokodelstva
Andrejčku so oče umevli, ko je komaj šesto leto izpolnil. Velika izguba je bila to za ubogo mater, ki je imela troje drobnih otrok in prav nič premo-ženja. Kar je mogla storiti dobra mati, storila je rada, da bi, če tudi revno, vsaj pošteno preživela svoje otroko. Andvejčck je bil najstarejši in moral je v šolo.   S tem so narasle ubogej   materi nove skerbi; kajti Andrejčku je bilo
— 27 —
treba knjig, papirja in druge šolske priprave; za zimo mu je bilo treba boljše obleke in obiitala preskerbeti, a inati vsega tega niso zmogli. V tej zadregi so gospod župnik ubogej niateri malo pripoinogli in Aiidrejček je obiskoval do-mačo farno šolo. Ead je hodil Andrejček v šolo in se je tudi prav pridno učil. To je bilo za njegovo lnater največje veselje. Večkrat so niu dejali: ,,Ljubi Andrejček! le pridno se uči, dokler si mlad; vse ti bode enkrat prav prišlo in bode k tvojej lastnej sreči."
Ko je Andrejčok izreršil domačo farao šolo, imeli so ga mati nekaj časa doma. Ali otroci so postajali večji in starejši in težko je bilo materi prerediti troje otrok, katerim je bilo treba hrane in obleke, a ona sama je živela od mi-lostinj dobrih sosedov. Po resnem prevdarku, ne kaže jim drugega, nego An-drejčka, ki je bil zdaj star že deset let, dati v kako hišo dobrih ljudi, da bi jim živino pasel. Priložuost se kmalu najde. Župan iz bližnje fare Sodražice je potreboval ovčarja in naprosi mater, naj bi mu dali svojega Andrejčka. To se v<š, le za hrano in obleko. Mati so bili s tein zadovoljui, dasiravno so se težko ločili od svojega najljubšega otroka. Pa kaj jim je bilo storiti? Sila kola lomi, treh otrok ne morejo prerediti, posebno zdaj ne, ko je treba tudi inlajša dva v šolo pošiljati.
V nedeljo zjutraj vzamejo mati Andrejeka seboj v Sodražico k zomej sv. maši. Po končanem sv. opravilu ga peljejo k županu in mu ga se solznimi očmi izroče v njegovo skerb in varstvo. Se vč, da se je Andrejček milo jokal, ko se je moral ločiti od svoje dobre matere. Župaa ga je tolažil, naj se ne joka, ker ga bo rad imel in se mu bo dobro pri njem godilo. Tudi inati mu oblju-bijo, da ga bodo vsako nedeljo obiskali. Preden odidejo, ga še podučč, da naj rad uboga svojega gospodarja, da naj rad moli in v cerkev hodi, kedar koli mu bode čas dopuščal, kajti le dobre in pobožne otroke ima Bog rad in jim daje svojo srečo. Ko je Andrejček obljubil materi, da bode storil vse, kar rnu so na serce položili, ločili so se od njega.
Pri županu se je Andrejčku dobro godilo; kraha ni stradal, to se mu je lehko videlo na licih. Župan ga je imel rad, iu tudi županovka mn je bila dobra gospodinja. Pri vsem tem je vendar bil Andrejček vedao žalosten in otožen. Kolikor stareji je prihajal, toliko bolj ga je skerbela prihodnost. ,,Zdaj sem še majhen in mlad," mislil si je večkrat na paši, ,,ali kaj bode pozneje, ko bodein večji in starejši? Ves čas svojega življenja vendar ne bom ovac pasel. Pač bi bilo boljše, ko bi me bili dali mati kakega rokodelstva učiti!" To se ve, da Andrejček ni pomislil, da bi bilo materi stroškov treba, ako ga bi bili dali h kakemu rokodelcu.
Nekega dne je Andrejček pasel ovce tam blizu ,suškega gozda,1 katnor je najraje se svojo čredo zahajal. Bil je lep poletinski daa ia solace je pripe-kalo prav vroče. Andrejček sede v senco zelenega grička iii premišlja, ali bi naprosil inater, da bi ga vzeli od županovib. iu ga dali rajše učiti se kakega rokodelstva, do katerega ima on toliko veselja. Ko tako žalosten tam sedi in premišlja, pride inemo Kočevavjev Jožek, ki je aesel veliko butaro leskovih palic na rami.
,,Čimu ti pa bode leskovina" vpraša Andrejček Teselega deoka, ki zdaj prav blizu do njega pride ia butaro na tla nasloni, da se tudi on inalo odpooine.
i
28-
,,Ali ne veš, da brez leskovine rešeta ni" odgovori Jožeft šmijije Še'An-drejčku, da je tako neveden.
,,Ali tvoj oee delajo rešeta?" vpraša Andrejček radovedno. ,,Ne samo rešeta, ampak tudi košare, čebre, škafe, žlice, pladnike, škat-ljice — sploh leseno robo, s katero potem teržijo po Kranjskem, Štajerskem, Horvaškem, Ogerskem in Koroškem. Tudi mene vzamejo včasih soboj, po-sebno kedar gredd po Dolenjskem, ki ni ravno tako daleč. Oj ko bi ti vedel, kako prijetno je hoditi po mestih, tergih in vaseh, gotovo bi ne sedel tukaj ia pasel ovac, marveč nčiti bi se šel rajše obertnije mojega očeta, ki jitn prav lep dobiček verže."
,,To je bila že davno moja želja," odgovori Andrejček; ,,ko bi me le ked<5 vzel, precej popustiin županove, pa ne, da bi kedtf ruislil, da se mi znabiti slabo godi pri županovih, ampak le zato,  da bi se kakega rokodelstva izučil, in
svetu, ker sami ne gi*edd radi, me-ne pa mati ne pustč, kerse pre-več boje zame.
,,Veš kaj?" reče Andrejček, ,,v nedeljo bom precej govoril i materjo, ko pri-dejo v Sodražico k sv. inasi; vera, dabodoniojoproš-njo uslišali in go-vorili s tvojim o-četoiu."
,,Prav imaš, le kar naravnost pridita v Sušje iu poprašajta po Ko-
si pozneje laglje svoj kruh služil. Pa kaj si hočem ? moja mati so rev-na vdova in mis-lijo, da bi jim stroškov prizade-val, ako bi roko-delec za nauk ka-ko plačilo zah-teral."
,,IIejganu! moj oče te vza-mejo koj brez vse-ga plačila. Ravno zdaj si iščejo u-čenca, da bi jiui pomagal pri delu in bi ž njinu ho-dil   po    širokem
čevarjevih; mojega očeta pozna vse, ker so pervi rešetar v vasi."
Ves vesel se poslovf Andrejček od Kočevavjevega Jožka in komaj pričakuje nedelje. To se ve, da ta dan vso noč ni zatisuil očesa, in da je v sanjah hodil zočetom Kočevarjem po vsehvečjih slovenskih in lirovaških. krajih, kjer jim jepo-magal leseuo robo z voza izkladati in vrečo deržati, kedar je bilo treba žito vanjo sipati. Toliko zaželjena nedelja se približa. Tudi mati pridejo. Andrejček jira pove ves svoj razgovor, ki ga je imel s Kočevarjeviin Jožkom, ter prosi, da bi mu izpolniii njegovo željo. ,,Prav rada" odgovorš mati ,,če te bodo pri Kočevav-jevih le vzeti hoteli. Tudi moja želja je, da bi se izučil kakega rokodelstva, ker brez tega ne bodeš mogel tako lehko živeti." — Po velikej sv. maši se mati zopet navernejo k županovim, ter povedd očetu županu vse, kako in kaj misli njih sia Andrejček. Župan ni bil nič kaj vesel te novice, ker nerad je dal Andrejčka od hiše, katerega se je bila tudi županovka že privadila kakor svojega otroka. Spoznal je pa vendar, da je za Andrejčka boljše, ako se izuči kakega rokodel-
— 29 —
stva. ,;Nu le popraSajte pri Kočevarjevih v Sušji," reče župan Andrejčkovej materi ,,5e bodo fanta vzeli, nimam nič zoper to; če ga pa ne vzamejo, pripeljite ga zopet k meni nazaj."
Po poludue gred<5 mati z Andrejčkom v Sušje h Kočevarjevim. Oče Ko-čevar ju prijazno sprejm<5 in z veseljem vzamejo Andrejčka k sebi, o katerem jim je že njihov Jožek pripovedoval. ,,Plačila ne bodem tirjal nič," dejali so oče ,,ker vem, da ste reva, in sva tudi z vašim rajnkim bila dobra prijatelja. Tudi za obleko bom skerbel fantu, če bode priden in ub6gljiv. Škoda, da ga niste že poprej pripeljali."
,,Ko bi bila vedela, da ga vzamete, gotovo bi bila to že poprej storila," rečejo mati, ,,pa pri županovih v Sodražici ao potrebovali ravno pastirja in rada sem ga dala tja;   Bog! da so mi ga vzeli."
Čez nekaj dni se Andrejček pri županovih poslovi in poda se v Sušje h Kočevarjevim kjer, se je z velikim veseljein poprijel dela. Iz začetka je hodil z Jožkom y ,grič' leskove palice sekat in: poraagal mu jih je domdv nositi. Pozneje se je učil palice belfti in klati, vitre obdelovati, stergati, vravnovati in v snopiče vezati. Vse to mu je delalo mnogo veselja. Ko so mati pervič An-drejčka obiskali, rekli so jej oče Kočevar, da ne dad<5 fanta za noben denar od hiše, tako priden je in ubtfgljiv. ,,Le pustite fanta pri meni" dejali so ,,v mo-jih rokah je dobro shranjen. Ako Bog da, predno mine leto in dan, videl b» Zagreb; vzel bom Andrejca soboj na popotovanje, da vidi, kako je kajposvetu."
Andrejčkova mati so bili te pohvale zel6 veseli in niso se mogli zadosti zahvaliti tako dobremu gospodarju. ,,B°g vam plačaj, *ar boste dobrega sto-rili mojemu sinu ,,rekli so in si obrišejo solz^ iz očf, ki so se jim velikega ve-selja po licih uderle.                                                                                             >
Koraaj eno leto pri Kočevarjevih, znal je Andrejček že tako lično regeta izdelovati, da ga je bilo le veselje gledati pri tem delu. Vse mu je šlo prav urno in veselo izpod rok. V malo letih izučil se je leseno robo tako ukusno in lepo izdelovati, da so pri Kočevarjevih še eukrat toliko robe prodali kakor poprej. Blagoslov božji je bil očiten nad Kočevarjevo hišo. Celih osem let je bil An-drejček v Kočevarjevej hiši, potera je pa šel k svojej materi nazaj, da jim je pomagal živeti. Bil je prav priden delavec in umen obertnik. Pozneje se je oženil s Kočevarjevo hčerko Marijano in v malo letih si je pridobil obilo pre-moženja, kajti ribniškega Andrejca poznale in čislale so ne le slovenske, mar-več tudi vse hrovaške in slavonske gospodinje, ki so le od njega kupovale robo, kedar jih je obiskal se svojim visoko naloženim vozoin.
Z Jožkom, ki je po očetovej smerti prevzel gospodarstvo, bila sta si naj-vedja prijatelja; ni bilo skoro nobene nedelje niti praznika, da bi se ne bila obiskala in spomnila onega srečnega dne, ko sta se pod suškim gozdoin per-vikrat videla ia spoznala.
Glejte otroci! resuičen je prigovor, ki pravi:
Ce v mladosti se 'zučiš                                        
Se za starost oskerbiš.
Ivan Tomšič