In rože: astre in krizanteme in rdeča, goreča ljubezen. Vijoličaste so astre in kakor zvezde so. In belo-rdeče in čisto bele kakor sneg. V solncu žarijo in krešejo iskre toplote in lepote. Metulji sanjajo nad njimi, beli metulji, po dva in po trije in po štirje, kakor cveti se zibljejo, kakor beli oblački zlata in srebra.
Vidiš, dragi, kaj je več, ti ali priroda?
Ah, saj te slišim, saj te vidim, kako se smehljaš in praviš:
„Draga, saj bi ne bilo vsega tega, če bi ne bilo mene v tebi."
Anton Debeljak:
Zimsko solnce.
JLf oline kelih širne zvrhan je z meglami, a reka, ribnik sopeta iz polnih pljuč, zastonj vse večno jutro Čakamo na luč, le redko solnce-hostija vzbledi nad nami.
Potem pa megleni zastor se preporje: zavriska, zabliska lazurni se lošč, tle biseri v tleh in lestenci od gošč, dragulje, demante razstavlja pogorje
Tak misel mlada kdaj v možganih se splodi, temnečih dvomov mrak se lačno v njo podi, ko trudna mota v dan iz motnih se povesem.
Tedaj iz plenic se poslednjih rodi: ozarjen, ožarjen svobode se stresem in v duši ponosni zapolje mi pesem, /">
I.     :)
3*
35