PORABSKI
BOGOSLOVEC
V RIMU
str. 2
DOMOVINA JE LI
DOMOVINA str. 4-5
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 8. avgusta 1996 Leto                 VI, št. 16
Budinci na Goričkem
SPOZNAJMO SE ‘96
V	Budincih, v sosedstvu Andovec, je bilo nevsakdanje srečanje Spoznajmo se ‘96. V gorički vasici ob meji so se zbrali prijatelji iz Damelj, ki so najjužnejše naselje v Sloveniji, iz Pinc, ki so najvzhodnejši kraj, in Robidišča, ki so najzahodnejši kraj v državi.
Pred štirimi leti je dal pobudo za srečanje Jože Stegne iz Vinice, občine, v kateri je najjužnejše naselje v Sloveniji.
V	občini Hodoš-Šalovci, ki je bila gostiteljica srečanja, so prijateljem iz različnih koncev države pripravili celodnevni program, z zaključkom ob vaško gasilskem domu v Budincih. Gostom so pokazali gojitveno lovišče Kompas v Peskovcih, semenarno Panonka na Hodošu, mejni prehod Hodoš-Bajansenye in cerkev Svetega Nikolaja v Dolencih. Ob tej priložnosti je bila tudi začasno odprta meja med Andovci in Budinci.
Čeprav je osnovni namen srečanj Spoznajmo se v prijateljskem druženju in skupnem kulturnem programu, pa je to hkrati tudi priložnost za pogovor o
razmerah in položaju teh obrobnih krajev z nekaterimi skupnimi značilnostmi. Ena teh značilnosti je, da so gospodarsko manj razviti, v njih pa živi so-
razmerno malo prebivalcev. Se največ v prekmurskih Pincah in najmanj v neke vrste zaselku Robidišče, ki šteje le sedem prebivalcev. Ko so pripravljali
zadnjo izdajo krajevnega leksikona Slovenije, pa so jih našteli sedemnajst.
Zato so tudi v Budincih skupaj opozorili državo Slovenijo, da zanemarja razvoj obrobnih krajev, čeprav se je odhajanje oziroma izseljevanje v zadnjih letih umirilo. Vendar ne po zaslugi hitrejšega razvoja teh krajev, marveč zaradi manjših možnosti za zaposlitev v mestih. Vsaj za občino Hodoš-Salovci velja, da je po njeni ustanovitvi razvoj teh krajev hitrejši kot v nekdanji skupni, veliki murskosoboški občini.
Na dobro obiskani prireditvi v Budincih so nastopile kulturne skupine iz različnih koncev države. In prav prijetno je bilo spremljati tako pester kulturni program v Budincih, kamor poredko “zaidejo” kulturne skupine iz drugih krajev Slovenije.
eR
SPOZNAJMO SE, letos prvič v goričkih Budincih, najsevernejšem naselju v
Sloveniji
Meja na reki
ČE POVEZUJE MURA, ZAKAJ NE BI ŠE ŠTAJERSKI SLOVENCI?
Naslov naj bi bil simboličen: na reki Muri je res meja med Slovenijo in Avstrijo, vendar je želja z obeh strani, da meja ne ločuje, marveč povezuje. Tetko kot most, na katerem je bila uvodna prireditev, povezuje slovensko in avstrijsko Radgono In prebivalce v mestih in okolici. Tako so tudi govorili predstavniki Slovenije in Avstrije, zlasti njene zvezne dežele Štajerske, ko je bila
otvoritvena slovesnost. Toda drug za drugim, ne glede na državno “pripadnost”,, so nenamerno pozabljali (prezrli), da v avstrijski Radgoni in njeni okolici živi majhna manjšina, štajerski Slovenci. In zakaj ta manjšina, ki ji vsa leta po podpisu avstrijske državne pogodbe ni nihče hotel priznati, da je res manjšina, ne bi postala še bolj naravni povezovalni element, kot je Mura. Vpra-
šanje, ki bo še lep čas ostalo brez (poštenega) odgovora.
Festival Meja na reki je zajel nekaj prav kakovostnih kulturnih dogodkov: gledališke nastope poklicnih gledališč, literarne večere, razstave, pokrajinske inštalacije (likovna dela, postavljena v prostor ob Muri), koncerte in oglede nekoliko starejših slovenskih filmov. Slovenski in avstrijski (predvsem slednji)
znanstveniki so razpravljali kar nekaj dopoldnevov in popoldnevov o kulturi, zlasti pa o vlogi reke Mure v literaturi; o njenem pomenu z zgodovinskega, jezikovnega in ekonomskega vidika. Razprave je “spremljala” po obsegu skromna, toda zanimiva razstava knjig, med katerimi je bil tudi roman Ferija Lainščka Namesto koga roža cveti, ki je lani izšel v nemškem prevodu And-
reje Haberl Zemljič pod naslovom Halgato. Čeprav so bili štajerski Slovenci, zlasti pa Kulturno društvo člen 7, tik pred zdajci izločeni iz programa (na vidno razočaranje predsednika Branka Lenarta), so “sodelovali” nekako mimogrede, ko sta svoje pesmi o Muri brala dr. Mirko Križman iz Maribora in Jožefa Prelog iz Žetincev.
eR
2
Ferenc Merkli
PORABSKI BOGOSLOVEC V RIMU
Ko je Ferenc Merkli pred tremi leti odšel na študij teologije v Ljubljano, so mnogi v Porabju menili, da se bo po študiju vrnil v rodno Porabje in da se bodo na ta način vsaj delno rešili problemi božje službe v slovenskem jeziku. Toda Sakalovčana je pot pred slabim letom dni popeljala na študij teologije v Rim.
“Bil sem zelo presenečen, ko mi je škof povedal, da bom šel študirat v Rim. Za odločitev sem zvedel šele lani junija in potem ni bilo niti veliko časa za pripravo na tak študij, ” je začel svojo pripoved. Že ko je končal prvi letnik v Ljubljani, je bilo govora o tej možnosti, toda ker je sombotelska škofija že imela kandidata in ker rektor kolegija Germanica at Hungarica ni želel dveh študentov iz ene škofije, je mislil, da ne bo nič iz tega. “Ker ni bilo dovolj kandidatov iz Nemčije, sem dobil priložnost za odhod v Rim. Škofu sem rekel, da grem z veseljem, čeprav sem se v Ljubljani dobro počutil. Spoznal sem veliko bogoslovcev in veliko teologov in teologinj iz Ljubljane in vse Slovenije, zato je bilo težko oditi. ”
Kakšno je bilo prvo srečanje z Rimom?
“Prvi mesec sploh nismo bili v Rimu, ampak v 20-kilometrov oddaljeni vili, kjer smo se učili italijanski jezik in malo tudi nemščino. Šele po duhovnih vajah, oktobra, smo prišli v Rim. Sam sem sicer že pred petimi leti obiskal Rim, ko smo imeli ministrantsko srečanje, tako da sem nekatere stvari že poznal. ”
V prvem letniku je 19 bogoslovcev, šest jih prihaja iz Madžarske, dva iz Luksemburga in ostali iz Nemčije. Sicer pa so v zavodu tudi štirje Slovenci, skupno je kar 20 Madžarov, od tega polovica iz Romunije. Kakšna je razlika med študijem in življenjem v Ljubljani in Rimu? “Velika. Če si kdo predstavlja, da moramo ves dan študirati, se moti. V Ljubljani sem veliko več študiral in tako dobil tudi dobro podlago za nadaljevanje študija. V Ljubljani smo vstajali ob 5. 30 ali pa malo pred šesto, kar je bilo zame malce nenavadno. V Rimu vstajam kadar hočem, potem pa grem ob pol devetih na fakulteto in sem tam do pol dvanaj-
stih. V prvem letniku sem imel samo tri ure na dan, medtem ko smo jih imeli v Ljubljani včasih tudi deset ali enajst. Potem imamo skupno kosilo in po kosilu je ob-
vezna siesta, torej počitek. Tega v Ljubljani nismo imeli, mogoče bi lahko, pa smo rajši šli v mesto na sladoled ali po nakupih, v Rimu pa je počitek obvezen. ”
Tudi popoldan so včasih predavanja na fakulteti, če ne pa vsak študira sam ali pa semeniščniki počnejo kaj drugega, recimo igrajo nogomet ali se ukvarjajo s kakšnim drugim športom. Zvečer sodelujejo na skupnih srečanjih, dvakrat na teden pri večernicah oziroma mašah ali pri duhovnih skupinah. Če tega ni, se pogovarjajo.
Za vaš zavod pravijo, da je liberalen. Kaj to pomeni?
“To pomeni, da nimamo točnega dnevnega reda, vsak lahko dela kar hoče, gre ven, kdaj hoče. Mislim, da je v prihodnosti to edina rešitev za bogoslovno semenišče. Seveda pa bo potrebno še nekaj časa počakati, da bo podoben semeniški sistem uveden na Madžarskem ali v Sloveniji. V teoloških debatah pa mislim, da nismo liberalni, saj nas vodijo jezuiti, zato smo tudi mi pravoverni. ”
Se italijanska kuhinja razlikuje od slovenske in madžarske?
“Hrana je drugačna. Najbolj pogrešam juho, namesto katere dobimo vedno paštašuto, torej špagete, makarone in podobno. Prvič sem jedel juho v Rimu v slovenskem zavodu po štirih mesecih. To je bilo nekaj enkratnega. ”
S slovenskimi bogoslovci se skoraj vsak dan vidijo na fakulteti, obiski v Sloveniki pa so bolj redki, saj je slo-
venski zavod precej oddaljen iz središča mesta. Dvakrat letno se vsi Slovenci, ki v Rimu študirajo, srečajo na slovenskem dnevu.
V Porabju je cerkev vedno igrala pomembno vlogo, tudi zaradi jezika, saj se je na ta način ohranjal tudi slovenski jezik, domače narečje. Mnogi pričakujejo, da se boste vrnili v Porabje in pomagali, da bo cerkev še naprej opravljala to poslanstvo?
“Ko sem bil v Ljubljani in sem hodil po Sloveniji, so mi vsi duhovniki, ki sem jih srečeval, govorili, da bi bil sam velika pomoč za slovensko manjšino tu v Porabju. Zdaj ko sem v Rimu, nisem več prepričan, kako bo s tem. Vem, da veliko pričakujejo od mene, ampak tudi to je malo zoprno, ker nisem več tu v Porabju, razmer več ne poznam, nimam več skoraj nobenih stikov z Zvezo Slovencev na Madžarskem. Mislim, da ljudje veliko pričakujejo od enega posameznika, ne premišljujejo pa, da le-ta sam ničesar ne more storiti, če tudi drugi ne pomagajo. Od mene veliko pričakujejo, po drugi strani pa ne delajo, ne pripravljajo poti za to poslanstvo. ”
Kdo vse in kaj bi moral storiti, da bi se slovenščina vrnila v cerkev? “Mislim, da je v knjižnem jeziku skoraj nemogoče za stare ljudi kaj delati, nimamo pa svetega pisma, nimamo beril, evangelijev, prošenj in še česa v narečju. Če pri tem vsi čakajo le na mene, moram povedati, da ne bo nič iz tega. Brez pomoči ostalih ne bo šlo. Moje prvo poslanstvo ni ohraniti slovenski jezik, tudi to, vendar to ni cilj mojega poslanstva, mojega duhovništva, ampak mogoče le bogastvo, ki ga moramo ohraniti. Nihče mi še ni povedal kaj konkretnega, ampak le obljubljajo, da če se bom vrnil kot duhovnik, da bodo nekaj naredili, toda mislim, da to ni dovolj. Če še niso začeli, zaman pričakujejo od mene, da bom sam odrešenik. ”
Po končanem prvem letniku in pred prihodom na zaslužene počitnice se je Ferenc Merkli najprej ustavil v Vidcu, kjer je madžarski škofijski sedež. Najbolj ga je razveselilo srečanje s sošolcem z ljubljanske teološke fakultete Dejanom Horvatom. Potem se je odpravil v Transilvanijo na duhovniško posvečenje. V Romuniji je ostal še nekaj
dni na počitnicah “če temu sploh lahko rečem. Razmere niso takšne kot v Sloveniji ali Madžarskem, kjer živimo v primerjavi z njimi kot v Ameriki. ” Doma pa si je želel predvsem spočiti, zato veliko spi, spremlja olimpijske igre in se pogovarja z domačimi pa tudi z ostalimi ljudmi, “ker mislim, da je zelo pomembno, da bogoslovec, pa še posebej rimski, ni nek svetnik, ampak človek z napakami. In če to razumejo, potem razumejo tudi moje poslanstvo. Hočem, da vedo, da sem eden izmed njih. ” Ko prisluhne ljudem, ki govore o tegobah življenja, predvsem gospodarskih problemih, spregovori s sosedi in prijatelji ter znanci tudi o vsakdanjih težavah bogoslovcev.
Po počitnicah ga pot ne bo takoj popeljala v Rim, ampak v Nemčijo. Vsak bogoslovec v njihovem zavodu mora po prvem letniku na tečaj nemškega jezika v Nemčijo. Sam sicer ni dobil mesta v jezikovnem inštitutu, ampak gre v kraj blizu Frankfurta, kjer bo delal s prizadetimi otroci. Malce je razočaran, toda obljubili so mu, da bo šel na jezikovni tečaj naslednje leto. Po dveh mesecih bivanja v Nemčiji se bo vrnil v Rim, v drugi letnik teološke fakultete.
Kakšni pa so zdaj še stiki z Ljubljano, s Slovenijo? “Zdaj ko sem doma, sem večkrat pri Gradu, pri gospodu župniku Kuharju, tudi z osebnim prijateljem Brankom se obiskujeva, z Ljubljano pa nimam več toliko stikov, bolj z Mariborom. Iz Ljubljane so me sicer nekajkrat poklicali po telefonu, v Rimu pa me je dvakrat obiskal tudi rektor ljubljanskega semenišča Franc Šuštar, enako je storil tudi koprski škof Metod Pirih. Vesel sem vsakega obiska in seveda, da niso pozabili name. ” Sakalovski bogoslovec pravi, da nima velikega domotožja. Z domačimi si tu in tam telefonirajo, piše pa ne preveč rad. “Le prvi mesec sem se počutil samega, zdaj pa že gre, saj imam v Rimu veliko prijateljev. Naše semenišče je ena velika družina in tudi naša cerkev želi biti v teh_ težkih časih ena družina. Če tako razumem poslanstvo cerkve, sem tudi sam član te družine. ”
Silva Eöry
Porabje, 8. avgusta 1996
In kako je z jeziki. Za bogoslovce je znano, da vedo kar veliko jezikov? “V našem zavodu je pogovorni jezik nemški, lahko pa se pogovarjamo tudi italijansko, Slovenci ali Madžari pa v svojem jeziku, če smo sami. Na fakulteti v italijanščini, v kolegiju v nemščini. Mislim, da so nas zato tudi poslali v Rim. Prvo naše poslanstvo je, da študiramo jezike. Na Madžarskem se dogaja, da na škofijah nimajo človeka, ki bi vedel italijansko ali nemško. Teologijo sicer lahko študiraš v Budimpešti, tudi licenciat ali pa doktorat lahko dobiš v Ljubljani ali Budimešti, toda jezike se lahko dobro naučiš le tako, če živiš v nekem okolju. ”
Obvlada seveda tudi jezike, ki so obvezni ali poudarjeni v teologiji. Latinščino se je naučil že v srednji šoli v Panonhalmi, enako tudi starogrščino, v Ljubljani je opravil še izpit iz hebrejščine. Sicer pa mu niso tuji tudi angleščina in seveda materin, knjižni jezik, slovenščina.
Kakšen pa je pogled v prihodnost?
“Zelo težko je reči, kaj me čaka po študiju. Če bo Bog dal, bom čez tri leta posvečen v diakona in potem po letu dni za duhovnika. Še kot duhovnik bom študiral v Rimu, leto ali dve. Mnogi mislijo, ko si posvečen za duhovnika, da si končal s študijem, toda pri nas ni tako. Takrat šele pridejo najtežji izpiti za licenciat in doktorat. Na srečo je v kolegiju skoraj 20 duhovnikov, ki se na to pripravljajo, in so nam nekakšen zgled. ”
3
Inda svejta
SVETNIKI V AUGUSTUŠI
SVETI LOVRENC (10. VIII. ) je biu mantmik. Na njav den se pri nas v Porabji začinja gesen. Žito so juniuša, juliuša dojobredli, tázmlatili. Augustuša že o drügim kosijo travnike - autavo kosijo za zimsko krmo, nastalo. Rimski casar Valerianus je krščenike naganjo. Zato je mogo eške sam papa Sikstus II. mešo pod zamlauv (v katakombi) držati v Rimi. Zaman sé je skrivo Sveti
Oča s svojimi popevi pa vörniki, gnauk so je casarovi sodacke najšli. Ranč je sveto mešo držo s štirimi popevi, gda so je zgrabili. Ednoga -Lorenca - so nej bantüvali. Zato je biu preveč žalosten, ka un ne more biti vküper s Svetim Očom mantmik. Papa pa so mu pravli, ka naj se nika ne žaurdja, ka za tri gni un tö mantmik grata. Tačas pa naj cejlo bogastvo, ka je sveta mater cerkev mejla v Rimi, taraztala med sarmačko lüstvo. Na tretji den, gda so papo pa dühovnike pelali na smrtno saudbo, ma je Lorenc kričo na glas, ka je fčino, ka ma je velo: bogastvo cerkve taraztalo. Zdaj so te njega tö zgrabili pa v vauzo zaprli. V vauzi je ednoga slepca oz-dravo, ka je ž njim vred molo k Jezoši. Tau so drügi slepci tö čüli, so se spreobrnili v krščansko vöro i od tistoga mau vidli. Eden sodak je Lorenci pravo, ka če casari da žlato pa srebro, ka krščanska cerkev ma, te ga vöpistijo. Lorenc je vküppaubro stare, betežne, slejpe lidi, mlade dekle pa device, siraute mlajše brezi starišov - pa pravo, ka uni so bogastvo krščanske cerkve, njina vöra v Jezoša Kristoša. Na tau se je sodak razčamariu pa so Lorenca začnili mantrati. Bičali so ga, vrazno vtagüvali, na slejdnje pa na vaugardji pekli, kak pujčka. Sveti Lorenc je samo boga molo pa trpo, pa tak pravo sodaki: z enkraj sem se že speko, zdaj me leko obr-neš! Sledik pa: zdaj sem se že čista speko, leko me zejš! Gda je mrau, se je dosta sodakov spreobrnilo v krščansko vöro. V Rimi je pokopan, nad grobom je cerkev, pri cerkvi je knjižnica rimske pape. Zato je sv. Lorenc patron knig pa knjižni.
SVETA KLARA (12. VIII. ) sé je rodila v bogati držini, 1183-oga leta (gda so
cistercijanski redovniki k nam Prišli v Monošter) v Varaši Assisi. Tü je živo sveti Frančišek tö, šteroga predgo je Klara rada poslüšala pa je rada pripovejdala ž njim. Stariške so go steli omaužiti z bogatim moškim, una pa je stejla apa-tica gratati. Na cvejtno nadelo leta 1212, v noči je vujšla od domi. V ednoj cerkvi daleč od domi go je Čako Frančišek Asiški in njavi padaške. V kmici so s skalami svejtili, tak so jo pelali pred Marijin oltar. Tü ji je Frančišek lejpe duge vlase na kratke dojzrezo, bejli pa črni zgrebni gvant na njau poveso, pa go opaso s kustim štrikom. Po tistom so go odpelali k apaticam v klošter. Gda so stariške tau zvödali, so žalostni pa čemerni gratali. Gda je mlajša sestra Neža (Agneš) tö apatica gratala - so s sodakami steli dekle nazaj domau pripelati. Tau se njim nej posrečilo, liki eške drüge dekle so prišle k njim. Klara je bila prejdnji tej apaticam (klarisam). Živela je v najvekšom sarmastvi, Prausni gvant je nosila, na sarteli ležala, za vankiš je kamen nücala, v posti je samo trikrat na keden gejla (krü pa Vodo). Cejli den je delala: mešne gvante je vöšivala, svoje sestre -apatice poradavala.
SVETI BERNARD (20. VIII. ) je na Francekom najoprvin vküppaubro kauli sebe cistercijanske menihe (szerzetes), štere je 1183-oga leta v Monošter tö pauzvo Vogrski krau Bela III. Zato majo eške
gnesnaden bučo v Monoštru 20. augustuša. Sveti Bernard je biu veseli človek, rad je füčko pa spejvo, pa preveč rad je emo Marijo. Eno takšo pesem mi v Porabji tö poznamo, v šterom sveti Bemard lepau spejva, gda ga Marija sreča. Njavoga imena v pesmi več nega nut, v drügi slovenski
krajinaj spejvajo tau pesem z njavim imenom. (Prelejpe ravne so polé, /po paul mi eden fantič gre, /al’ on si poje tak lepau, / tak lik’ bi igro na žveglau. - v Sloveniji: Po čest pa gre en mlad soldat, /en mlad soldat, sam Svet Bernat. ) SVETI LUDVIK (25. VIII. ) je biu francuski krau v 13. stoletju Njava mati je bila kralica sveta Blanka, zato je svojega sina tö na sveto živlenje včila.
Gda je že krau biu, te tö vsikši den dvakrat üšo k meši. V petek nej ka samo mesau nej djo, liki smedjau se tö nej. Če je čüu, ka Stoj preklinja, tistoma je dau gezik z vrauči železom žgati. Dvakrat je sto Sveto zemlo Jeružalem osloboditi od poganov. Drügo paut je tak betežen grato, ka je mrau. Njave slejdnje reči so bile: Jeružalem, Jeružalem! Demo v Jeružalem!
SVETI AVGUŠTIN (28 Vili. ) je biu püšpek v Afriki. Mati je bila sveta Monika, oča nej biu krščanske vöre. Zato so ga nej dali okrstiti. Gda je mali pojbiček biu, se rad s kruglo špilo, ftiče loviu pa
lažo. Gda je vekši pojep grato, je fejst rad emo ženske. Dosta sé je včiu pa je Profesor grato. Iz Afrike je gnauk odišo v Italije, gde je spozno krščansko vöro, Sveto pismo. 33. lejt je büu star, gda se je dau okrstiti, pa je odišo nazaj v Afriko. Za štiri lejta je dühovnik grato, po tistom za štiri lejta pa püšpek v svojoj rojstnoj krajini. Dosta je Sto, pa dosta knig je napiso. VEUKA MEŠA (15. VIII) je najvekši Marijin svetek. Inda je dosta lüdi odišlo na prauško v Maria Zell. Doma so rauže brali na travnikaj, v lasej pa so v cerkev nesli. Doma so rauže posišili pa če je štoj mrau, s toga malo na vaugardje dali, pa s tem mrtvece kadili. Na te den je buča na Dolenjom Siniki.
Marija Kozar
“PESEM IN PLES DKUŽITA NARODE"
S tejm geslom so oprli 28. julija 1996 v Beltincaj 26. mednarodni folklorni festival. “Prijte fsi, šteri ste od kolen vekši pa od poplata meši, z glasnimi gutami, friškimi petami ino trdimi mošnjami. ” Etak so zvali lüdi na tau lejpo prireditev.
Vabilo so dobili folkloristi z G. Senika tü. Znamo, da smo z beltinško folklorni sodelovanje začnili leta 1972. Tistoga reda je v Sakalovci bila edna dobra folklorna skupina, štera je več kak 15 lejt vsakšo leto nastopila v Beltincaj na festivali. Zdaj pa že 8. leto ojdi v Beltince seniška folklore.
Ka smo vidli, doživeli letos v Beltincaj? Z ednov rečjauv bi samo tak leko (o)cenili: lepo je bilau. Na festivali je gorstaupilo 10 folklorni skupin. Iz tujine, Zvün naše skupine, so bili eške s Češke. Program je začnila Beltinška banda in folklore. Po tistim smo pa poslüšali glavnoga govornika, Mirka Ramovža, predsednika strokovnega odbora za folklorne dejavnost. Med dostimi lejpimi misli je etak gučo: “Na pragu tretjega tisočletja, v svetu, ki ga obvladujejo računalniki in ki se otepa z zgočimi vprašanji preživela, se zde vrednote ljudske kulture le še nekaj obrobnega, skoraj nepotrebnega.
Sami moramo poskrbeti, da se to ne bo zgodilo, da bo ljudska kultura ostala v naši zavesti, in da bo iz nje črpala moč tudi visoka kultura. Festival bo s svojimi prireditvami dokazal, da imamo kulturo, ki je samo naša, in ki jo moramo bolj kot kdaj doslej čuvati, da ne bomo utonili v sivini evropskega morja. "
Iz te misli si pa Porabski Slovenci moremo največ zamerkati. Skoz smo tak čütili, da moremo več naprajti za našo kulturo kak do tejgamao. Leko, ka nas je sploj malo, leko, ka nemamo strokovnjake za kulturo, pa itak. Ne smejmo iz rok püstiti našo nalogo, ka je pa: občuvati vse. ka je našo.
G. seniška folklorna skupina gnes ma zavole članov, med njimi je dosta mladi parov. Toga reda so Prišli v velko krizo. Zgübili so, tam jij je njau njigvi muzikant. Nej dugo so nastopili v Kopri in tam so že prisiljeni bili plesati na kasete. Par dni pred festivalom so si pa poiskali novoga muzikanta iz Slovenije. Samo gnauk so meli vküp probo, etak so šli v Beltince. Etak se ne moremo čüdovati, če je nastop nej najbaugši bio. (Tau so najbole samo strokovnjak napamet vzeli. ) Skupina se pa, po mojem, leko vüpa, da se tau vse na dobro oberne. Nauvi harmonikaš lepo zna igrati. Mladi je, ma frajt za tau, in po nistarni probaj de tau vse vreda. Etak pa samo leko prosimo Jankona Fuisa, naj nadaljuje tau delo. Če de sledkar mogoče, bi bilau lepo, če bi k harmoniki eške kakšen drügi inštrument tü sprajli. Malo delo se tau vidi, liki strašno potrejbno je, naj ta skupina ne razpadne. Vse si leko dopüstimo, samo tau nej, da bi edno skupino razpistili. Mislim pri tauj nalogi (feladat) mo vsi partneri, ki čütimo odgovornost za porabsko kulturo.
Že Zdaj moremo povedati, da de G. seniška folklore letos mela 10. jubilej. Alojz Hanžek pravi, da 25. avgusta, v nedelo ške folklore kulturni den organizirati v vesi, na šteroga pozovejo folklorne skupine tak iz Avstrije kak iz Slovenije. Mi njim samo telko leko želejmo, naj eške dostakrat 10 lejt vküpostanejo.
Od beltinškoga folklornoga festivala eške zatok tau tü moremo povedati, da so prireditve nej samo v nedelo bile. Začnili so že v četrtek. Meli so različne razstave, predstavitve knjig, različne običaje so pokazali te dni.
I. Barber
Porabje, 8. avgusta 1996
4
OD
SLOVENIJE...
Novi madžarski veleposlanik
Predsednik Slovenije Milan Kučan je sprejel akreditivna pisma novoimenovanega madžarskega veleposjanika v Sloveniji Istvana Oszija. Med srečanjem sta se pogovarjala tudi o sodelovanju obeh držav na področju gibanja prebivalstva ob meji, o hitrejši izgradnji prometne infrastrukture in o doslednem izvrševanju pravic manjšine v praksi. Veleposlanik Oszi je predsedniku Kučanu izročil tudi osebno sporočilo madžarskega predsednika Arpada Goncza.
Novi minister za zunanje zadeve
Poslanci državnega zbora so za novega zunanjega ministra izvolili Davorina Kračuna. Ta je nasledil Zorana Thalerja. Med njegovimi glavnimi nalogami bo sodelovanje Slovenije s sosednjimi državami in z evroatlantskimi organizacijami, zlasti z Evropsko zvezo in zvezo NATO. Kračun tudi želi, da bi še med njegovim mandatom podpisali nekatere sporazume s Hrvaško.
Na obisku britanski obrambni minister
Na uradnem obisku v Sloveniji se je mudil državni sekretar Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske Michael Portillo. Srečal se je s slovenskim predsednikom Milanom Kučanom, predsednikom vlade Janezom Drnovškom in obrambnim ministrom Jelkom Kacinom. Britanski minister je Slovenijo obiskal v okviru turneje po srednje- in vzhodnoevropskih državah.
Dražji bencin
Slovenska vlada je zvišala ceno naftnih derivatov. V povprečju so se podražili za en tolar. Drobnoprodajna cena motornega bencina z 98 oktani je 82, 80 tolarja, liter neosvinčenega bencina z 95 oktani pa stane 76, 20 tolarja.
DOMOVINA JE
Z Marijo (Ostrič) in Milanom Flisarom smo prvi večer eno ali dvej vöri bili vküper. Drügi den, gda smo sé na velkom letnom pikniki Slovencov, šteri delajo v austrijski pokilrajini Vorarlberg iz Slovenije, srečali, smo se pozdravili (poklonili), kak če bi se že ne vejm kak dugo poznali. Gospa Marija je prišla športno oblejčena, z lekimi črejvli, Milan pa s sandalami (Ej, Stanko, Stanko, pa banda tvoja! Od toga nej bilau guč, ka te modni diktatorge tö?! Ka de se slovensko lüstvo v Vorarlbergi po vašaj parančaj oblačo?! ). Toma bi leko pravili, ka so si doma nabrüsili pete za ples. Ka smo v kratkom cajti gratali dobri znanci, se je vidlo iz toga tö, ka sta se Marija pa Milan (istina, ka je un nej takši velki Hejcko, kak njegov brat Piko, zato, ka je Milan že gorzraso... ) z veseldjom pogovarjala z menov.
Pri Slovencaj v Vorarlbergi (2. )
“Zdaj ka tü v Rankvueili že pá zvonijo, skor takšo čütenje mam, kak v mojom Varaši, v Somboteli. V Somboteli prej ali vöter fudi ali pa zvonijo. Tü pri vas je tö skor tak. Ka te rejsan tü tak na gausti zvonijo? ”
Marija: Tü po nedelaj Večkrat zvonijo zavolo meše pa večernice. Ali pa je krst. Milan: Dvej cerkvi mamo. Tü so večinoma katoličanske cerkvi. V Feldkirchi evangeličanska tö geste. Marija: Mi smo cejla držina tüdi katoličanska. Mi tü nikši problemov nemamo, z Austrijanci vred idemo v cerkev. Naš dühovnik so iz Slovenije doma, z Dolenj-skoga. Vsako drugo nedelo je tü v Rankweili slovenska meša. Zadvečarka v petoj vöri. Te gospaud so tüdi našo hčerko okrstili. Pišejo se Žagar. Velko srečo mamo.
Milan: Uni so zdaj že tü prejk 20 lejt. Prej so uni deco slovenski včili. Zdaj jih že učiteljica vči.
Marija: Če je slučajno kakšen pogreb (pokapanje), ka je Sto od naši Slovencov vmrau, pa se ga ne dá pelati domau, te se tü zakopa. Je dvojezična ceremonija: slovenska pa nemška. “Prva, kak se je té vaš danešnji slovenski program začno, sam si pogledno malo cerkev na brgej, pa cintor ali brütof pa je sploj vse lepou vred vzet. Te tü v Avstriji dosta dajo na svoje pokojne? ”
Milan: Ja, dostakrat idejo na grobe po nedelaj ali gda so prazniki (Svetki). Nesejo svejče ali kakše rauže. “Vüdo sam, ka pri vsakšom grobi geste mala posaudo z vodau pa z malimi vejkami. ”
Marija: Tau je za škropiti (šprickati). Vsaki leko ide, če me napamet pride stoj,
nej samo rodbina, pa pokojnega grob poškropi. Zmoli eno molitev ali ma svejčo vužgé.
“Ka pa te gé, gda dež dé? Ka te grata s posvečene vodé v tej mali, oprejti posaudaj? Z ”okrščeno"" posvečena vodau tö valano? "
Marija: Ja, ja, včasi dež tüdi nutri ide! Ali tau vodau vsakši keden menjajo s posvečeno vodau. Dobite jo pred brütofom, pred cintorom. Tam je ena cejv, pa tam vöteče.
“Mislite, ka vö s čapa (pipe) ali šlauga posvečena voda teče? ”
Marija: Ja, tak pravijo. Če je posvečena ali nej posvečena, tau mi ne vejmo. Mogoče dühovnik posvetijo cejlo posaudo, pa te si tam vsakši leko vzeme. “Zaka sta pa te tü dva brütofa, dva cintora? ” Milan: Te na brgej malo drakši pride. Toga té pravi lidge iz Rankweila majo. Tisti, šteri pa so od nikec prišli, uni spodik majo.
“Te če bi zdaj - Baug ne daj! - stoj od vas mrau, bi vrkaj na brgej nej mogo biti pokopani. ”
Marija: Ja, samo na spaudnjom bi leko biu pokopani. Zgoraj nemreš.
Milan: Tau mesto sé küpi. Tau so pravi lidge s toga kraja že prej (prva) küpili. “Depa tak sam vüdo, ka tü vrkaj na brgej tö dva cintora gesteta. Zaka pa te tau? ”
Marija: Tisto, ka je čisto paulek, tisti je za tiste naj-bližnje. Povejmo, če bi vi bili cemešter ali pa v vekši cerkvi v cerkvenom odbori (kotriga).
“Na enom križi je eške tau tö gorspisano bilau, ka je nekak pri nikši firmi (cég) büu direktor, tačas, ka je živo. ”
Milan: Tau doktorge pa takši tüdi majo. Ge sam pozno enoga, ka je biu živinozdravnik, pa gda je vmrau, so ma tau tüdi gomapisali.
ete
“Njajmo zdaj mrtve, naj počivajo vu meri! Gučimo malo o živi lidaj. Kak dugo ste vi že tü v Rankvveili? ”
Marija: Od leta 1970, in delam v tauj eni tovami (farbrike... doma je nej bil zaslüžek, dosta otrok (mlajšov) nas je bilau. Tüdi ges bi si rada kaj Sama zaslüžila, drüge maužnosti (prilike) nej bilau, sam šla v tujino (na tihinsko). Ges sam doma iz Markovec.
Milan: Midva sva se tü spoznala. Ges sam prišo sé 68-oga leta.
Marija: Ges delam v plastični tovarni. Od začetka v eni in isti mesti. Mi delamo plastične kante, škafe, počejvke, tiste za vrt (gračenek) polejvati, pa hüzline za tekstilno tovamo tüdi. Milan: Ges sam delo prej v tekstilni tovarni, sam preu niti (konce). Te se je fabrika zaprla, in sam šau k Hirschmanni. Tü delamo antene, kable za Mercedes in takšo.
Marija: Mi smo z delom zadovolni in tüdi smo sé že združili, cuj vzeli austrijanskim navadam. Nika nam ne fali, posebno, gda mamo kakšo takšo prireditev (kulturni program). Takšoga ipa nas malo vleče domau, ali mamo doma kasete, ka poslüšamo, pa se po našom pogovorimo pa ide tüdi.
Milan: Mamo dvej hčerki, obedvej znata slovenski. Obedvej sta šle tü v slovensko šaulo, devet lejt k
dopolnilnom pouki (kiegészítő oktatás) tü v Rankweili.
Marija: Naša učiteljica je ešče tü, te tedenski dopolniti pouk je ešče Zdaj tüdi. Depa una zmejs more avstrijsko deco tüdi včiti, ka more tedensko meti svoje vöre. Pri slovenščini pa nema telko, zato ka vsi slovenski stariške ne dajo svojo deco na té slovenske vöre, ka je nej mujs.
Milan: Naša učiteljica je iz Slovenije, iz Ormoža, deset lejt je že tü. Una má nemško diplomo tüdi, zato nemški tü leko vči. Tau je “Sonder Schule”, tau so tista deca, štera sé težko včijo.
“Ste pravili, ka je nej mujs slovenske mlajše nutri v tau šaulo dati. Zaka ste je vi don nutri dali? ”
Marija: Pa smo je mi radi dali!? Pa če bi gli pravile, ka nedo šle, so mogle titi! Zato, ka je tau naš materin jezik.
“Ste kaj čütili, ka bi dekline ger nej stete titi? ” Marija: Pri vekši sam nej, ka je mejla strašno veseldje. Mala je malo vlejkla nazaj, samo mogla je iti. Milan: Naše so zadovolne, ka so odile v slovensko šaulo tüdi. Dosta druge decé je, ka so nej ojdli ali pa ne odijo v slovensko šaulo, Zdaj jim je težko. Domau pride v Slovenijo, pa se ne Vej pogučati slovenski. Marija: Naše dekle, zato, ka znajo slovenski, ji bole tüdi domau vleče. Une idejo letno 6-7-krat domau. Samo če majo kakši prosti (slobaudno den, Včasik izkoristijo (vöponücajo) pa sé pelajo domau.
“Vi ste zato na leki, če poglednemo tiste, šteri
Lejpe rauže, kratko korenjé
Porabje, 8. avgusta 1996
5
LI DOMOVINA
cejlo svojo rodbino pa držino doma v Prekmurji majo. Vi ste pa zato kompletna familijo, vsi ste vküper. ”
Milan: Ja, obedvej naše dekle so se tü narodilo, vsi smo vküper. Zdaj pa ne vejm, starejša bi rada šla domau (! ), hišo mamo gotovo in bi rada tam dol delala. Pravi, ka se njej doma bole dopade, kak tü. Tam so prej bole veseli, bole domači lidjé... Tü Austrijanci so bole za sebe, pravijo, ka Vorarlberg je sploj tak bole.
“Zato ste fejst daleč! Ge sam sé Zdaj prvo paut tü sé vozo, vse je lejpo bilau, depa zato je strašno daleč. Čüjem, ka sé nistarni vsakši keden domau pelajo. ”
Milan: Če mam fraj, te že idem raj za teden dni, ka dva dni je za mene že napona. Letno dvakrat - trikrat idemo domau.
“No, včasik vam eno palco za starce v roke dam.
če te sé tak taužili! Povejmo raj, ka ste vi srednja generacija. Depa ge sam gučo tü s takšimi tö, šteri so že rejsan malo starejši. Uni si tak brodijo, ka prej gda v penzijo pridejo, te leko, ka da prej domau šli. Kak si pa vi kaj mislite? ”
Marija: Tau komaj čakam! Gda v penzijo pridem, mo vendrak prvi den domau! Sploj pa če de hčerka šla domau.
“Tü v Austriji pa Švajci sam telko dosta lejpi rauž vüdo, ka se mi je strašno dopadnilo. Ka ka ste vi sebe, kak kakšo raužo nutri posadili v austrijansko zemlo, se ta raužo zato don nej čisto prijala, nej pognala korenje globko v zemlau?... ”
Marija: Nej, tau pa rejsan nej! Lepau je tü, smo leko zadovolni, ka smo si zaslüžili pa smo do hiše Prišli pa vse, ali domovina je li domovina. Tam, gde si rojeni, tá te vlejče...
Te cintor je nej za tihince
ČLOVEK SE PAČ MORE MATRATI
Štefan Škerlak je büu motor in düša cejloga programa. Sirauta düša. Ka ka sam dvej nauči na njegvom domi spau, sam ga don koma vüdo. Odo je kak spiš. Iz ene vesi v drugo. Zdaj šatore rikto, te gesti pa piti spravlo, drgauč se je nebeskomi oči priporačo, naj don nedo meli istino meteorologi, šteri so nika drugo nej gučati, liki dež. (Leko, ka sta Stanko pa Feri tak naglas spejvala. Erni pa tak fudo svojo “trampejto", ka sé me je nauva, nej sploj tejsna srajca skor tak gomapinila, kakfkakši skafander - pa so podje dež zagnali? ) Kak pravim, Štefan je vsigder naprej biu. Kak sé šika tö enom/ predsedniki Društva Slovenije v Vorarlbergi, Predsednik, pred vsemi. Pred menov je tö vsigder vujšo. Mogo sam s svojo kak kaubojski laso dugo žnauro na mikrofoni dva gni loviti velkoga Betjara.
“Jaz bi se v imenu organizatorjev društva delavcev, ki živijo in delajo v Vorarl bergu, tö je Društvo Slovenija, zahvalil gostom, ki so Prišli sem iz Slovenije in nas zabavajo. Posebno pa naše goste iz našega Po-rabja. Kljub temu, da smo želo majhna skupina ljudi, smo uspeli, da priredimo prireditev prav za tiste ljudi, ki tö rabijo. Da se med prostim časom malo poživijo, in da si naberejo moči tudi za naslednji delovni dan. To je naša želja, želja društva, da bi se večkrat srečali. Da bi organizirali take prireditve, kakršna je ta danes v Rankweilu. ”
Gospaud Skerlak, vi ste doma iz Prekmurja, zato naj vas prosim, probajte vi Zdaj za naše porabske Slovence ma-
lo bole po domanje gučati, pa nej tak, kak kakši fiškališ. Gda ste začnili delo z vašim drüštvom?
“Mi smo začnili s tem drüštvom že tam nekje 90-oga leta. Te sam si jaz küpo en kombi (mikrobus), pa sem začno lüdi domau voziti s toga dela Austrije. Po pauti smo se dosta pogovarjali, ka bi dobro bilau, če bi meli eno drüštvo. 92-oga leta smo uspeli (se nam je posrečilo) z ljudmi iz prekmurskega dvojezičnega območja, ki tü delajo, tü živijo pa si tü krü slüžijo, naprajti eno takšo fajn srečanje doma na Vaneči.
Tü je nastopo tüdi Laci Korpič s svojo bando. Tak smo začnili sodelovanje s Porabjom tüdi. Takšo drüštvo naj bi melo tüdi kakše
penaze, te penaze obračat, ka bi nej samo ležali, pa bi ti pomagali takšim našim članom, šteri bi tau najbole nücali. ”
Zaka je takšo drüštvo Zvün penez potrejbno? “Ge sam 89-oga že ustanovo tü eno drüštvo. Nej bi ge Zdaj gučo prauti drügo-mi drüštvi, ka vsakši je Profesor v svoji šauli. Ge mislim, ka je prav, ka lidge idejo tá, gde je baukše. Naša želja je, ka naj bi program biu takši, kakšnoga lidge škejo meti. Tak ka bi sé bole sprostili (vözakapčili). Tau naši lidge tü v Austriji znajo fejst ceniti. ” Blüzi kelko členov mate?
“Mamo 160 članov, prejk te članov vkloplene držine tüdi. Tau nas fejst veseli, ka prejk nji leko zvejmo informacije, gde se kaj godi, gde mo kaj meli. ”
Gda vküper pridete, te sé kaj o tom tö pogovarjalo, ka se kaj doma v Prekmurji godi, ka je kaj v Sloveniji nauvoga?
“Mene lidge že dobro poznajo tü v Vorarlbergi. Mi stogimo na mesti te tüdi, gda komi kakšo drügo pomauč trbej. V kakšoj ustanovi (kancalaji), ko so problem! zavolo državljanstva
(állampolgárság), ali pa reševanje té papérov, ka nücajo naši delavci. Tü smo mi, ka tau njim pripravlamo in za nji napravimo. Zdaj mamo v plani, ka bi malo bole sodelovali z našimi sosedi v Porabji tüdi. Vüpajmo se, ka mo letos na toj petoj obletnici toga našoga srečanja tüdi leko pozdravili naše goste iz Porabja. Tau mo meli pri sv. Sebeščani, tau je ves Pečarovci, 10. augusta zadvečarka v štrtoj vöri. Tü do Zvün lejpoga kulturnoga programa vküper meli mešo evangeličani pa katoličani. ”
Vi prej vsakši keden dete po taujoj dugi-dugi pauti domau pa nazaj. Kak ladate tau?
“Ge mam cejlo familijo doma v Sloveniji. Meni je konec kedna dugi. Včásik je tak, ka bi že z eno nogau raj biu doma. Depa Zdaj že tü moremo bit do penzije. Človek se pač matra, kak se je mogo matrati naš narod dostakrat. Pri vas v Porabji tüdi. Vüpajmo, ka de nam zdravdje tačas slüžilo, ka mo si ti gnauk leko pravili, gda mo že doma, ka smo tau rejsan težko zaslüžili v tujini. ”
Tekst in foto: Francek Mukič
... DO
MADŽARSKE
Atlanta
Na Olimpijskih igrah v Atlanti je Madžarska dobila 7 zlatih, 4 srebrne in 10 bronastih medalj. Najuspešnejši so bili plavalci, ki so si priborili pet medalj, izmed teh kar 3 zlate. Na dvesto metrov hrbtno je zmagala Krisztina Egerszegi, na dvesto metrov prsno Norbert Rozsa, na dvesto metrov mešano pa Attila Czene. Za četrto zlato medaljo je poskrbel metalec kladiva Balazs Kiss. Peto zlato je madžarska dobila v boksu, za šesto in sedmo zlato pa so poskrbeli kajakaši in kanuisti.
Koncert tenorjev v Budimpešti
30. julija so v Budimpešti priredili koncert znanih tenorjev. Na prireditvi v počastitev 1100-letnice prihoda Madžarov sta nastopila Jose Carreras in Placido Domingo. Sodelovala je Diana Ross iz Amerike ter madžarska operna pevka Andrea Rost. Koncerta se je udeležilo približno 60 tisoč gledalcev.
50. rojstni dan forinta
Madžarsko plačilno sredstvo - forint - je izšlo pred 50. leti, točno 1. avgusta 1946. Takratni največji bankovec je veljal 100 forintov, za to vsoto se je dobilo takrat 400 jajc (25 filerjev/kom), za enako vsoto dobimo letos le 8 jajc (12, 5 forintov/kom). Trenutni največji bankovec je pettisočak.
Mednarodni turnir v malem nogometu
Turistično društvo Livek je od 26. do 28. julija organiziralo 13. mednarodni turnir v malem nogometu, na katerem je sodelovalo 42 ekip iz Slovenije in zamejstva. Prvič sta se turnirja udeležili tudi ekipi iz Porabja in sicer z Gornjega Senika. Sodelovanje jim je omogočila Državna manjšinska samouprava, ki je moštvo domačinov povabila v Porabje na povratno tekmo. Državna slovenska samouprava organizira 18. avgusta turnir v malem nogometu, katerega se bodo udeležile ekipe porabskih vasi.
Porabje, 8. avgusta 1996
6
IRENA BARBER
EDEN JE DEVETNAJSET, TÉ DRUGI PA EDEN MENJA KAK DVAJSET
Jolanka je nikak nej mogla zaspati. Nej samo za toga volo, ka se je prauto večera Zgodilo, liki za toga volo, ka je v njenoj pameti stau pa stau fele misli blaudilo o njenom žitki. Cejlak od tistoga mau, ka zna za sebé, od mala malüj mau. Nikak tak so se mišlenja na njau trla, kak če bi film gledala. Istina je pa, ka je njeno živlenje - kakoli je eške ranč nej dvajset lejt stara -na film valaun. Tak cejlo ji pa nigdar nej na pamati ojdlo, samo Zdaj. Zdaj so sé misli sipale na njau, stau pa stau pitanj se je postavlalo. Najvekšo nevolo ji je znamenüvalo, Zakoj ona tü nejma takši Žitek kak največ padaškinj. Nauč je nej dojšla za premišlavenje. Večkrat si je začnila od začetka misliti vse. Pa te so njena mišlenja gnauk tüj, gnauk pa tam bile. Takšo vse ji je napamet prišlo, od šteroga si je nigdar nej premišlavala, kakoli bi potrejbno bilau. Skauz se je pa spitavala: “Grešna sam ali nedolžna? ” Gda je paunauč minaula, je pa začnila od začetka. Obečala si je, da nika vö ne nja, samo de etak mogauča Sama s sebov pravična biti.
Sprtoletje je že, kakoli eške tüj pa tam strejšnice s streje doj paukajo pa se kesni, slednji snejg samo eške Zdaj topi. Lepao sije sonce. Etakšoga reda je deca že sploj živa. Tavö se prosijo, tak mislijo, ka je sonce vse. Depa starišje znajo, da eške zatok sonce “zobé” ma, cajt je foliški.
Jolanka je eške nej ojdla v šaulo. Etak je pa že nej stejla ostati v künji. Molila sé je materi, naj go malo - samo sploj malo - pisti tavö. Gda je njena mati več nej mogla tau moldjenjé poslüšati, je gor naravnala svojo malo dekličino pa go je pistila tavö. Mala Jolanka je sáma čerka bila. Pri sausadi so pa bili k njej vrstniki pa malo menkši pa vekši tü.
Ovi so že venej lejtali, gda je Jolanka leko tavö šla. Do večera so sé lepau špilali. Gda se je sonce skrilo, je Jolankina mati domau zvala málo. Ona je z redečim obrazom prišla not. Mati go je pobaužala po glavej pa go je poslala v toplo künjo, gde sé je razmetala. Jolankina mati, Minka pa njeni Oča Djauži sta sé sploj veselila maloj Jolanki. Lejpa mala pa čedna dekličina je bila. Tau, pa druge lejpe spo-mine je Jolanki oča večkrat prpovejdo. Pa če bi nej prpovejdo, Jolanki se tak vidi, ka se sama spomina na tista lejpa mlašeča lejta. Liki Jolanka je Zdaj prisiljena se spominjali tadale tü.
Gda je v tretji klas ojdla, sé je fejs dobra včila, se je lepao obnašala v šauli, Bila je starišom na veselje. Te pa se je nika zgodilo v držini, pa se je vse preobrnaulo.
Jolanka vsakši den, gda pride s šaule, vidi, ka njena mati vse bola slaba, blejda. Čüje pa vidi očo, ka go pošila v postelo pa ji počinek želej. Mati je pa mati. Malo čerko vsakši den na nogaj čaka, pa - če rejsan den do dneva bole težko - s toplim obedom. Po tistem si pa leže pa si globko zdihava. Sploj je rada, če mala Jolanka malo ostane pri njej. S svojimi mrzlimi rokami go je bauža, se pogučava z njauv.
Nigdar ne pozabi, gda je eden den malo kesno prišla domau, je svojo mater več nej najšla doma. Oča je samo telko pravo, ka je mama betežna pa so go odpelali v špitale. Jolanka eške gnes čüti v srcej tisto bolezen, ka je te čütila. Najbole zatok, ka bi leko prišla pri cajti, liki s padaškinjami so malo zao-stale. Mater je po tistem že samo mrtvo vidla. Dugo, dugo lejt je tak čütila, da je ona kriva za vse, eške za materno smrt tü. Pa itak. Deset lejt staro dejte eške vse ne zna pa ne čüti. Z velkimi očami je gledala očine skonze, po pravom je nej gorprijela, ka se je zdaj zgodilo.
Po materni smrti je minaulo par mejsecov. Jolanka je od očo zatok vse dobila. Tau ji je pa sploj špajsno bilau, ka je vsakši njau šanalivo, vsakši je ovak gledo na njau kak do tejga mau. Ona je pa vsigdar bola čakala, ka prej mati nazaj pride. Sama si ne zna nej gnes zmisliti, Zakoj je njena mati tak preminaula.
Zdaj, ka je že gorzrasla pa dosta vse zna od žitka, Zdaj ona šanaliva Sama sebé. Znauva pa znauva si gor deja pitanje: “Zakoj se je tau z njauv zgodilo? ” No, svoje mišlenje pá nazaj tira v mlašeča lejta. Kak se zdaj spominja, če gli je sama čerka bila, je sploj rada mejla svoje vrstnike. Najbole zatok, ka je nej brata pa nej sestre nej mejla. Etak se ji je na začetki eške vidlo tö, ka je po mamini smrti edna mlada ženska začnila k njim ojdti.
Botra, štera je tü Večkrat k njim prišla, je čemerna bila na tau mlado žensko. Botra sé je z Jolankinim očom Večkrat trgala pa je videti bilau, da je nej z dobrimi očami gledala Iluško, tau mlado žensko. Zdaj kak odrasla dekla je tau tü razmejla, ka prej moški so v 50-60 lejtaj najbole nevami, se najbole krpijo pa škejo mlade ženske meti. Tau je tü vözračunala, da so njeni stariške nej mladi bili, gda sé je ona narodila. Kesno so sé ženili, etak je njena mati že nasrejda v trideseti lejtaj bila, oča pa štirideset, gda se je ona narodila. Gda je mati mrla, je oča že petdeset lejt star bio.
Istina, ka je ta Iluška tak nasilo ojdla k njim. Edno leto po matemoj smrti pa go je oča za ženo vzeo. Bila je z druge vesi, delala sta pa z očom v ednoj fabriki. Jolankini oča je bio prejdjan, ona je pa bila pod njegvo rokauv. Jolanka, kak si Zdaj misli, čemerasta grata zatok, ka ji napamet pride, ka če sta njiva pred materno smrtjo tü vküp špilala. Kak je odrasla, je zvedla, ka je mati ženski beteg mejla,
raka je mejla na detečnjeki pa je zatok mogla mrejti.
Kak se je sprva veselila lluški, tak je vsakši den bola čemerna bila na njau, gda se je cejlak k njim znosila. Iluška je ranč tak bila z dekličinov tü. Jolanko je najbole tau bolelo, ka je Iluška napona taužila njau pred očom. Pa nej samo tau. Gda je oča navzauči bio, je bila tak gladka pa dobra za njau, ka je oča rejsan mislo, ka je Jolanka kriva za vse. Večkrat jo je probo pomiriti pa eške sigor-no je tü gučo z njauv. Zaman se je Jolanka taužila, oča je največkrat lluški dau pravico. Nej je vedo za dosta, nej. Iluška je z vsakšim stopajom, z vsak-šim delom prauto deteta bila. Jolanka je lejpe, du-ge vlase mejla. Tačas, ka je mama živela, je bila gladko počesana, vsakši den lejpe šaupe ji je not vezala. Iluška pa go je tak česala, ka je nej gledala na tau, če go boli. Vlačila je glavnjik tak, ka Jolanka kumaj trpala, kak go je cukala. Pa vsakmau je eden velki küp vlasé vözvlačila. Kak je rasla, vekša bila vsakši den, vse menje go je Iluška rada mejla. Istina, vse je mejla, za tau sé je zatok oča brigo. Liki nigdar je nej mogla tau nase djati, ka bi rada mejla, komi bi se radüvala. Mlajši v šauli so se večkrat čüdivati, kak je vküp napelana. Te vekše dekle so praktično bile naravnjene. Mele so farmer lače, fajn pulovere, črevle. Iluška je pa Jolanko napelali tak kak kakšo fanjsko gospau. Jolanka se je nikak nej dobra čütila v takši “maškari”. Kak je vekša, vse vekša bila, je dobra vidla, da Iluška vse bole vözdela z njauv. Jolankini oča je pa vse starejši bio, pa se je njema tau sploj vidlo, kak Iluška ravna Jolanko.
Zdaj, ka že gorzraščena, se spominja na tau tü, ka je Iluška Večkrat velko kordjenjé mejla z očom tü. Furt je tau čüla, ka od očo prtiskava nikšo pisanje. Pa te za nistarni mej-
secov - po tistim, gda so eden den v Krmedin odli
-	je mir grato. Samo Zdaj
-	kak vözraščena - je zvejdla, da je Iluška vöztérdjala od očo frtau gazdije. Oča je mogo na njau spisati s svojga tala polonja. Tau go je pa eške itak strašno čemerilo, da Jolanka ma polonje gazdije. Kak so lejte šte naprej, Jolanka je rasla, je vözojdla osem klasov šaule. Jolankini oča je vse bole tak čüto, ka Jolanko ne smej zatajiti. Tau pa pred Iluškov vöpovedati nej smo. Depa zatok si je vzeo batrivnost pa je vse napravo za tau, da je Jolanka v gimnazijo prišla. Gimnazija je nej daleč, vsakši den de leko domau ojdla. “Škoda bi bilau za njau, ” so oči v šauli Večkrat gučali školnicke. “Jolanka je nej samo za tau, da bi gimnazijo končala, liki tak dobra se vči, da de visoke šaule tü mogauča naprajti.
Gda je tau Iluška zvejdla, je doma pá velka rabuka nastanila. Iluška je prauto bila tomi, da bi se Jolanka včila tadala. Tak je prajla, ka je ona po osmom klasi tü delat üšla. Zdaj do go pa eške tadala mogli (h)raniti.
Oča je pa Zdaj po dugi lejtaj na peté stano pa je nej püsto. Kak si Zdaj Jolanka nazaj misli, tak se ji vidi, ka se je te oča že naveličo Iluške. Nej samo za toga volo, ka je z njega zdječala nistarne tale gazdije. Dobro je vido, ka je ona samo za toga volo njega nase potegnila. Iluška je eške mlada, kumaj šestresti lejt stara, on de pa že za par lejt v penzijo. Jolanka je tau tü vidla, ka oča napamet vzeo, da je Iluška nesmiljena pa strašno butasta. Samo ka je že vse kesnau bilau. Kak pa že tau šega, mauž zvej najoslednjin tau tü, če ga žena tü pa tam znauri. Pa buma tau je Djauži tü mogo po dugi lejtaj zvedeti, da njegva draga Iluška že dugo prejk plauti skače. (se nadaljuje)
Porabje, 8. avgusta 1996
7
FOXTROT VIRUS
Jajaaa?!
Vej pa don nej
Kukuk tv. Malawi je eden od slednji rosagov na svejti, gde eške nemajo tv - programov. Zdaj je njim vlada (kormány) obečala, ka do konca leta do uni že tö meli televizijski program. Imram Osman, šteri ma eno elektronsko bauto v krajini Blantyre, pa se samo smegé pa pravi: uni leko začnejo oddajati program gda škejo, depa tü pri nas si nišče ne more privauščiti, ka bi si tv-aparat küpo. - Srečen narod. Mozi nuku. Afganistanski premier (miniszterelnök) je v svoji državi prepovödo, ka bi lidgé v kino (mozi) ojdli. Vse ji je dau dojzaprejti. Glasbeni (zenei) programi tö ne smejo biti na državnom radioni pa televiziji. Vse tau se prej ne šika cuj njinoj vöri, islami. - Nej čüda, ka so z Afganistana mogli eške Rusi s svojimi tanki vred tö zbežati.
Demokracija po izraelsko. Gda so v Izraeli
zgrabili Yigala Amira, šteri je dojstrejlo ministrskoga predsednika Yitzaka Rabina, je razbojnik vöpravo, ka je un büu morilec. Na biroviji -zmejs ka je svoj žvečilni gumi grizo - je vadlüvo, ka je un buma Ponosen (büszke) na tau, ka je prvoga človeka v Izraeli bujo. Za enmalo pa so bili v Izraeli volitve (választások). Un je tö leko doj dau svoj glas. - Človeki glas stane. Matematika. V velkom brazilskom Varaši Sao Paulo prej niške ne Vej, kelko lüstva živé v tom mesti. Leko prej 16 milijonov, leko 19 ali pa 22 milijonov. - Telko ji geste, pa don eden nego med njimi, šteri bi znau šteti do 20? Mobilne šaule. V Ban-koki sé ništami bogati biznismeni s helikopteri vozijo na plac, gde fligarge doj sejdajo. Zato tö, ka je prejk Varaša skor nemogauče priti. Na den 12 vör so autonge pa motorge tak nagausti na poštijaj, kak mali, en den stari piščenci v škatüli. Zato ništami škonicke z mlajšami vred sedejo na šaulske buse pa že na busi začnejo vöre, ka naj deca ne zgibi telko cajta. - S kem vse siromačke mlajše ne matrajo?! Foxtrot viruš. Na Japanskom en nauvi “vi-
ruš” matra lüstvo. Sploj pa tiste, šteri so že več stari, kak 60 lejt. Gezaro pa gezaro takši klubov majo, kam starejši lidgé odijo foxtrot plesat. Eške tekmujejo (versenyeznek) tö, što zna bole flajsno plesati. Na ništamaj viskaj šaulaj pa univerzaj eške takše vöre tö držijo, kak je trbej na balaj lepau plesati. - Leko, ka bi naši Padarge na Vogrskom tö takše vrastva mogli gorpisati betežnikom, kak: tvoist, cha-cha-cha, foxtrot, tango, za smrtne betežnike pa valček, pomalek tango?
Nevarne plamine. En 77-lejt stari italijanski padar je üšo v plamine pa je zablaudo. V velkoj nevoli ma je drugo nej na pamet prišlo, kak tau, ka vseposedik, gde je táüšo, je konzervne škatüle tálüjčo, papére od čokoladina pa vse, ka ma je več nej potrejbno bilau. Gda je že sploj opešo, te si je v enom škejdnji za senau dojpočino. Reševalna slüžba ga je tam najšla. -Samo naj tau Janči pa Juliška iz Grimmove pripovejsti nezvejta, ka de stari očo ger plačati mogo za licenco (szerzői jogdíj).
Fr. M.
HEJC MORE BITI
Božo Kos je trnok znani slovenski karikaturist. Biu je urednik (szerkes-
ztő) Cicibana, novin za mlajše, Zdaj pa vödava eno drugo revijo za šaulam (Petka). V Sloveniji so se ranč pripravlali na tau, ka sveti oča pridejo k njim, gda je Božoni Kosi na miseu prišlo, pa je dvakrat dojnamalo Papana. Bejdvej karikaturi pa poslo prvomi pastéri katoličanske cerkve, pa ji proso, naj podpišejo, če de se jim štera vidla. Kak so v pismi, štero je gospaudi Kosi poslala apoštolska nunciatura iz Ljubljane, napisali, sve-
tomi oči so se celau vidle karikature. Tau se s toga tö vidi, ka je v lejvom kauti malanja njin podpis.
Leko, ka bi sé naši političari mogli malo tau tö včiti od svetoga očo, kak je velki lidam trbej razmeti humor? Če rejsan sé karikaturisti z njimi malo hejcajo?
Leko, ka se s toga tö vidi, ka so Janez Pavel II. rejsan - drugi. Drugi po redej pa drugi, kak drugi velki lidgé?
Francek Mukič
RAZSTAVI V OKVIRU FESTIVALA
V okviru Festival dobrega sosedstva so v Monoštru priredili dve razstave Na prvi so si gledalci lahko ogledali grafike gradiščanskega Hrvata Lajoša Brigovitsa, ki dela kot likovni pedagog v Hrvatskem Zidanju.
Razstavljala sta tudi kiparja, oče in sin, Josip in Ivan Cikač, ki sta doma blizu Varaždina.
Porabje, 8. avgusta 1996
Foto: K. Holec
ZA VRAUČE DNI
Zdaj, ka je leto rejsan tak toplo gratalo, kak se šika, si leko ziščemo sandale. Kakšne naj bi nosili tau leto? Kakšnekoli farbe so leko, samo ka remena majo. Vseeno kakšne, tenke ali kuste. Pete so bole niske (največ 2 ali 3 centimetre). Najbole pa na tau morate skrb meti, da pete nedo spičaste, rajbole šurke.
Če sé pa vam vidijo kakšni drugi sandali, je nosite. Samo ka vas noge nedo bolejle.
NIKA ZA SMEJ
Slepec z več jeziki
Če slepec kakšo alamižno dobi, se zna zavaliti v več jezikaj. Na šinjeki ma tablo, gé piše: “Večjezični slepi kodiš”.
Dvej damice se pa šetata pa etak gočita od njega: “Siromak kodiš, ne dojde ka nika ne vidi, gor na tö ešče ma več jezikov. ”
Pištek pa Milika
Pištek leti z velkim püšlom rauž. Najgera Milika ga pa pita: “Kama pa ideš, komi pa neseš te lejpi püšeu? ” “Tetici Mariška”
“Znam, ka de raužam rada, ” pravi Milika. “Gvüšno ka nej, zato ka jo gnes pokapajo, ” odgovori Pištek.
Peter pa müš
Stara mama pošlejo maloga Petra v zemenico po mleko. Peter pa leti iz zemenice pa kriči: “Mati, vido sam müš v naleki. ”
“No, ka si pa naredo? ” “Mačka sam vrgo nüt, aj go zgrabo”
Mali Hugo pa orgle
Hugo se vči na orgle igrat. Vsakši den dvej vöre se more včiti, ma pravi oče, mama pa njemi obeča petdeset forintov.
Mali Hugo se postavla pa pravi: “Mama, to je samo na kvar. Sosedin stric so mi pravli, če nemo igro, mi dajo dvesto forintov. ”
Viktor pa Vanek
“Zakoj djaučeš mali? ” pitajo stric na cesti maloga devojčestoga Viktora. “Zato djaučem, ka je dnes oče velko bitje obečo brati Vaneki. ”
“Pa zakoj djaučeš ti? ” “Zakoj, zakoj? Zato, ka oče naja vsigdar vküp zmejša. ”
Župnik pa farar
V ednoj vesi sta katoličanski župnik pa reformatski farar v lejpom
prijatelstvi živela. Ednok so župnik pozvali farara na obed. Küjarca je prinesla župo. Farari sé ta župa preveč vidla. Je pito gospoda župnika, če si leko ešče vzeme, ka je preveč dobra.
“Zakoj pa nej, denite si ešče pa jejte. ” Farar pa zdaj pita, kak župo küjajo.
“Tau je sploj prosto, predragi kolega, ” pravijo gospod župnik. “Vi na cerkveni tören denete kokota (petelina), mi pa v župo. ”
Vera Gašpar
PORABJE
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).
ISNN 12187062.
Časopis izhaja z denarno pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjšine. e-mail: mukics@ind.eunet.hu