Viljem Zore — letošnji dobitnik plakete Zadružne zveze Slovenije
V sposobnostih ni razlike
»Naši Ijudje niso nič manj sposobni, pridni, kot Ijudje v drugih državah,« je dejal Viljem Zore, kme-tovalec, iz Zgornjih Pirnič 116 in letošnji dobitnik plakete ter priznanja Zadružne zveze Slovenlje za dosežke v kmetijski pridelavi za leto 1984.» Vse pa je seveda odvisno od primerne organizacije, plači-la, duha in spodbud. Vse premalo spodbujamo ustvarjalnost in vse preveč govoričimo.«
Viljem Zore, ki je tudi predsednik upravnega od-bora medvoške kmetijske zadruge, je že štiri leta združeni kmet s 85.000 litri mleka letno eden večjih pridelovalcev ta dragocene tekočine. Zakaj šele štiri leta kmet?
»Spočetka smo imeli premajhno kmetijo, vsega dober hektar zemlje in na tem se ni dalo kmetovati, živeti od tega, Izučil sem se za mizarja, kasneje po-stal mojster. Devet let sem delal v Splošnem mizar-stvu Medvode in 15 let v Donitu. Vedno sem si želel kmetovati, z leti smo dokupili zemlje, nekaj je imamo v najemu in leta 1980 sem se odločil postati kmet.«
Danes je v družini Zoretovih 6 članov. stara mati, žena Marija, trije otrod in Viljem. Najlepše, kar je
moglo doleteti Viljema, je, da so se tudi vsi trije otroci odločili v življenju zastaviti v kmetijstvu. Vsa trojica otrok se šola za zemljo:
»Pomen znanja za kmetijstvo ni nikoli dovolj pou-darjen. Jaz sam posebne kmetijske izobrazbe nimam, vedno pa sem veliko bral in se tako izobra-ževal. Res pa smo se pri nas že na samem začetku odločili za živinorejo in mlekarstvo.«
Pri Zoretovih s6 začeli s tremi kravicami, kmalu so razširili hlev na 12 stojišč, postavili prvi silos, pa dru-gega in tretjega, zgradili nov hlev. Danes poleg 85.000 iitrov mleka oddajajo tudi meso. Pri 34 stojiš-čih in mleku so lani oddali tud 3 pitance, 4 krave za zakol in odprodali 4 plemenske telice iz lastne selek-cije. Večinoma krmijo z lastno krmo, čeprav povsem brez dodajanja krmil ne gre. Kolikokrat torej kosijo pri Zoretovih?
»Najmanj štirikrat, saj to je povsem razumljivo in potrebno. Ponekod celo petkrat, vendarstabili letos zavoljo vremenskih razmer zadnji košnji bolj skro-mni. Krmimo pa tudi pesne rezance in pivske tropi-ne. Lani smo posejali tudi 60 arov s pšenico, oddali smo je 2200 kilogramov. Cena pšenice sicer ni spodbudna in sprašujem se, kje na svetu so še ko ruza in druga krmila dražja od krušnega žita.«
Pa vendar je Viljem Zore uspel in očuval osnovno čredo svoje živine. Očitno se odličen kmetovalec ne želi ločili od svojega dolgoletnega truda, ponosa, tihega zmagoslavja živinorejca, zato ga tudi trdi gospodarski časi ne morejo omajati v njegovem prepričanju. Hkrati je tu tudi vprašanje zadruge. Ali jo medvoški kmetovalci čutijo kot svojo, kraj, kjer ure-sničujejo svoje kmetijske in pogosto tudi svoje člo veške in družbene interese?
»Menim, da je to naša organizacija, kmetovalci imamo tu besedo. Res pa pri večjih pridelovalcih brez zadruge sploh ne gre, saj mora imeti organizi-rano oskrbo, varstvo in prodajo pridelkov. To pose-bej velja za specializirane kmetije. Ne morenrt si na-mreč predstavljati, da bi svoje mleko ponujal sam in tekal naokoli s kanglicami. V naši zadrugi smo lepo rešili tudi zavarovanje živine.«
V medvoški zadrugi so tudi sicer marsikaj dobrega storili. Ena izmed pomembnih zadev je vsekakor zložba zemlje. Ni šlo brez težav, toda uspehi in ob-čutja večine kmetovalcev so enkratni:
»Bil pa je to poseg v generacije, poseg v zakoreni-njeno tradicijo. Danes, kdor govori iskreno, je zado-voljen, čeprav se še najdejo tudi taki, ki kritizirajo. Večina parcel je danes dovolj velikih za uspešno strojno obdelavo, pravokotnih in dolgih. Menim, da smo pri tem vsi skupaj pridobili, lepše je pogledati in laže obdelovati«
Viljem je bil dolgih osem let član občinske zemlji-ške skupnosti, kjer je lahko videl, kako so urbanisti vse preveč zlahka posegali po kmetijski zemlji. Pir-niče, denimo, so bile v vrsti predlogov predvidene za pozidavo:
»Vendar pa je sprejeta kmetijska zakonodaja marsikaj tega preprečila, pa tudi Ijudje so se zavedli, da jesti vendarle moramo. Zemljo je treba očuvati in kaj pomeni kmetijstvo doma, na domačem pragu, je pravzaprav pokazala zadnja vojna. Takrat iz Vojvo dine ni prišel niti en sam kilogram pšenice, kajne?«
Nazadnje sta Zoretova bila na dopustu pred 17 leti, zdaj ni več časa. Morda Viljem popusti svojemu konjičku, rad skoči v hribe. Kmetovanje pač zahteva celega človeka, krav pa, kot je znano, ni moč zakle-niti...
Bogomlr Šeflc