297
Potopisne črtice.
Pa le zopet na Triglavu!
V soboto 28. avgusta dopoldne smo se iz Ljubljane odpeljali na Triglav gosp. Krajec, mladi Skale in pa pisatelj teb vrstic. Ob polidveb popoldne bili smo že v gostilni pri Smercu v Mojstrani. Kmalu potem se pripelje še pet druzih gospodov iz Save in Javornika v istem namenu.
Ob 4. uri odrinili smo vsi skupaj iz Mojstrane in mi smo prišli ob pol 8. uri zvečer, uni pa eno uro pozneje v zadnjo kočo na zgornji Krmi.
Ko v nedeljo zjutraj ob pol treh vstanemo, bilo je prvo, da pogledamo nebć, kaj nam za danes obeta. Zapazivši nebć čisto kot ribje ok6, polno migljajočih zvezdic, obrnem se ves vesel proti ovčarju ter mu rečem, da toliko lučic na čistem nebu je menda dobro znamenje lepega vremena; al starček z glavo pomaje ter pravi: „gospod, preveč jih je, dež bo."
Ob treh jeli smo koračiti kviško, a kmalu žalostno zapazimo, da se meglice začenjajo po nižjih hribih nastavljati. Nekako sicer omamljeni po tej prikazni ko-račimo vendar pogumno naprej , in ob 5. uri dospeli smo do zadnje podrte koče pod Triglavom. Mali in veliki Triglav sta bila čista. Hajd! prvo na malega. In ura je bila ravno šest, ko smo ga pod seboj imeli.    Trebalo nam je zdaj počitka.
Sicer je tudi z malega že velikansk razgled; čeravno nam je zakrivala megla celo južno in zahodno stran, videli pa smo vendar Bohinjsko jezero,   Šmarno
goro, Ljubljanski grad, Kamniške gore in bližnjo Koroško. Na komando „hajd naprej na Velicega!" se dva od unih pet gospodov ustavljata tako, da na noben način ju nismo mogli pregovoriti z nami naprej plezati; „na malem vas počakamo", bil je njih odločen odgovor. Nas drugih sest z voditeljem doseglo je srečno vrhunec Velikana ravno ob 7. uri.
Mrzel veter je pihal, le 6 stopinj R. gorkote je bilo; plaidi so nam kaj dobro stregli. Počivaje tu smo brali imena v steklenici ter jim tudi svoje pridjali in na pečine se napisali. Čakamo in čakamo poldrugo ure, da bi sitna megla zginila, al kaj se zgodi? Na hip pridrvi tako gosta megla in nas objame tako, da na pet korakov drug druzega še videli nismo. To pa nam je bil migljej, hitro kopita pobrati. In nemudoma poslovimo se od Velikana. „Bog daj srečo Ercego-vincem!" zavpijemo doli proti jugoslavenski zemlji, in se spustimo nazaj; jaz jo vdarim prvi kot kažipot, za menoj Skale, Krajec in en ptujec; dva druga pa je moral naš voditelj čez strgane robove skalovja sprem-ijevati, ker sta bila zel6 obupana.
Srečno smo prišli vsi na mali Triglav; tu se nam pridružita tudi una dva zaostala. Srečno pridemo tudi doli z malega in opoldne bili smo spet pri koči na zgornji Krmi. Od todi smo se ob 2. uri podali in ob 6. uri zvečer sedeli smo zopet v krčmi pri Stnercu v Mćjstrani.
Vodil nas je Klančnik, katerega vsakemu kot prav zanesljivega voditelja priporočamo.
Sedaj pa še nekaj!
Ker je plezanje na mali Triglav posebno pa še čez prelaz po robu na velikega Triglava šembrano težavno, zato tudi veliko moških obiskovalcev ostane na malem ali pa celo še pod malim, pa dad6 listke, da jih voditelj gor v steklenico nese. Tudi moj današnji popis kaže, da dva gospoda nista imela korajže podati se na vrhunec. Tako ostajajo })die Triglavbesteiger" večkrat na poli pota, njihova imena pa romajo kviško. Zato se mi je lansko leto kaj dvomljivo zdelo, ko je „Laiba-cherica" štev. 203 svetu novico oznanila, da so 11. in 12. septembra neki gospod, neka gospa in dve frajlici iz Ljubljane Triglav pohodili. Zarad gospe in frajlic nismo mogli nič zvedeti, kako in kaj, ker Gorenec, ako ženski besedo da, ostane mož beseda; al zarad gospoda spremljevalca sem zvedel, in to je prof. Linhart, da on lansko leto, pa tudi letos na vrhuncu Triglava ni bi), ako ni morebiti na-nj priplaval po kakem ,,luftbalonu".
France Kadilnik.
298