740 ocene in poročila, 739–741 2015 »Človeškega spreminjanja naravnega okolja torej ne vi- dimo nujno kot posledico uničujočih načinov izkorišča- nja, temveč kot oblike običajne lokalne rabe, ki so slonele na natančnem znanju in so premogle svojo ekonomsko racionalnost za lokalne skupnosti, obenem pa so zagota- vljale obnovljivost naravnih virov, pa čeprav v spreme- njenem okolju. Zato govorimo o trajnostnih oblikah rabe antropiziranega, to je antropogeno spremenjenega in prilagojenega naravnega okolja, ki so zmogle prispevati tudi k socialni vzdržnosti razmerja med prebivalstvom in naravnimi viri« (str. 78). V novoveškem obdobju so Kraševci kraško okolje prilagajali kmetijskim in živinorejskim potrebam, ki so v tem naravnem okolju dajale prednost pašnikom in travnikom z malo drevja (panjska oblika gojenja dreves). Krčenje kraških goz- dov v stoletjih novega veka je bilo posledica prido- bivanja novih kmetijskih površin, spreminjanja živi- norejskih praks, dviga povpraševanja po lesu v Trstu itd. Pusta kraška krajina je v precejšnji meri rezultat človeškega delovanja. V tem okviru je pogozdovanje Krasa v 19. stoletju opisano kot »urbano« osvajanje podeželja. Monografija obravnava tudi problem pomanj- kanja vode na Krasu, pri raziskovanju katerega se že omenjenemu avtorju pridruži Hrvoje Ratkajec. Av- torja ugotavljata, da so tudi pri vodnih virih Kraševci s svojim znanjem in sredstvi izkoristili vse, kar je bilo mogoče (na primer zbiranje deževnice v vodnjakih in kalih). Delo obravnava tudi spor med Kraševci in Družbo nabrežinski vodovod, povezan z enim izmed redkih kraških vodnih izvirov, natančneje z izvirom Brojenca pri Nabrežini, in sicer v 19. stoletju, v času gradnje južne železnice. Neva Makuc Jasna Fakin Bajec in Oto Luthar: Kras in Brkini za radovedneže in ljubitelje. Ljubljana – Nova Gorica: ZRC SAZU, 2014, 289 strani. Slovenski kras sodi med najbolj znana in razi- skana kraška območja na svetu. Beseda kras izhaja iz predindoevropskega jezika, iz korena ka(r)ra, kar pomeni kamen. Iz njega se je razvilo antično ime za današnjo pokrajino Kras, Carusadus, kar je pomenilo kamnita pokrajina z goličavami, griči, pustimi pla- njavami in golim skalovjem. Kras ima v Sloveniji še toliko večji pomen, ker sestavlja kar polovico naše- ga ozemlja. Še posebej pomembno pa je to, da se je znanstveno raziskovanje krasa začelo prav v naših krajih. Iz tega razloga tudi v tuji krasoslovni literaturi uporabljajo besede, ki izvirajo iz slovenščine. To je le nekaj »drobtin« o številnih pojmih, ki so pojasnjeni v novi monografiji z naslovom Kras in Brkini za radovedneže in ljubitelje. Omenjeno delo je bilo izdano leta 2014 pri založbi ZRC SAZU. Za njegovo ureditev sta poskrbela etnologinja in zgodo- vinarka Jasna Fakin Bajec, zaposlena na Raziskovalni postaji ZRC SAZU v Novi Gorici, ter zgodovinar Oto Luthar, direktor ZRC SAZU. Jasna Fakin Bajec je leta 2010 doktorirala iz dok- torske disertacije z naslovom Kulturna dediščina med tradicijo in inovacijo na Krasu. Od leta 2010 vodi delo Razvojnega foruma Kras, katerega poslanstvo je obli- kovati ustrezne pogoje za doseganje vzdržnega raz- voja kraške krajine. Oto Luthar se ukvarja predvsem z zgodovino zgodovinopisja, filozofijo zgodovine in z zgodovino sodobnih intelektualnih praks. Zamisel za omenjeno zbirko je stara že skoraj 10 let, štiri leta pa nas ločijo od izida prvega dela, v katerem je bilo predstavljeno Prekmurje. Obe knjigi sta nastali kot rezultat dodatnega podrobnega razi- skovalnega dela na ZRC SAZU. Predstaviti so želeli del raziskovalnih spoznanj na način, ki bo zanimiv za vse, ki se želijo seznaniti z značilnostmi in po- sebnostmi slovenskih krajin in njihovih prebivalcev. Predstavitvi matičnega Krasa so tako pridružili tudi pokrajino z imenom Brkini, saj imata obe pokrajini veliko skupnega. Sta neločljiv del Primorske in ma- tičnega krasa, saj ju poleg naravnogeografskih zna- 741 ocene in poročila, 739–7412015 čilnosti družijo še skupni spomini, izkušnje in edin- stven način življenja. V omenjenem delu so razodete razlike in podobnosti Kraške planote in Brkinov, kjer mejo med obema določa reka Reka, ki obenem deluje kot simbol sožitja med Kraševci in Brkinci. Urednika sta pri nastajanju knjige – začela sta z zbiranjem gesel, kar je obratni vrstni red od običajne- ga – najprej povabila sodelavce z ZRC SAZU, ki raz- iskujejo številna področja znotraj Krasa in Brkinov. K soustvarjanju knjige sta nadalje povabila tudi zunanje sodelavce, ki se ljubiteljsko ukvarjajo z naravno ali kulturno dediščino obeh pokrajin. Pri nastanku knji- ge je sodelovalo kar 38 avtorjev, ki jih zaradi številč- nosti tu ne bom posebej našteval. In vendar je vsak izmed njih prispeval pomemben košček v zaokrožen mozaik te izvirne monografije. Knjiga ima 289 strani malega formata. Razdelje- na je v tri vsebinske sklope: naravna dediščina (s po- glavji o geografiji in geomorfologiji, vodi, jamah ter rastlinah in živalih), kulturna dediščina (preteklost, kulturna krajina, kraška naselja ter obrti in veščine) in živa dediščina (miti in razvade ter zadnje poglavje, ki govori o znanih osebah z omenjenega območja). Ob prebiranju knjige, ki bi jo lahko z lahkoto spravili v večji hlačni žep, izstopa dejstvo, da je bila glavna pozornost avtorjev namenjena predstavitvi drobnih, zanimivih detajlov, ki se v obsežnejših monografijah navadno izgubijo, pa vendar odstirajo bistveno bolj zanimivo življenje ljudi skupaj z njihovimi šegami in navadami. Na drugi strani delo razkriva tudi nekatere romantične ali celo izmišljene predstave o življenju ljudi na Krasu in v Brkinih. Te, marsikateremu po- potniku neznane kraje, tako bogatijo izročila o kači velikanki, zmajih, zlih bitjih z imenom štrige, krvavih stegnih in podobno. Prispevki so v knjigi napisani igrivo, lahkotno in poljudno, z mislijo na bralca, ki naj bi osnovno in- formacijo o nečem dobil lahko že ob pitju jutranje kave. Zelo zanimiva in dobrodošla je tudi jezikovna heterogenost avtorjev, v katero urednika nista pose- gala, in priča o bogati narečni raznolikosti omenje- nega območja raziskave. Po razlagi obeh urednikov je knjiga uporabna za turiste, turistične delavce, učitelje in učence, dijake in študente ter ostale. Razen redkih krajev, kot je Lipica, ki so občasno celo preveč turistično oblegani in obremenjeni, sta po urednikovih ugotovitvah obe regiji za večino Slovenk in Slovencev še vedno neznanki. »Slovenci se preredko spustimo jugovzhodno od Hrpelj, da o tistih, ki še nikoli niso zavili z regionalne ceste Divača–Starod, sploh ne govorimo«, ugotavlja Jasna Fakin Bajec. »Verjameva, da bodo prav slednji s pomočjo našega dela s posebnim veseljem odkrivali značilnosti in posebnosti obeh po- krajin in spoznavali njune prebivalce. Tisti, ki matični Kras in Brkine že dodobra poznajo, pa bodo zagotovo prebrali tudi nove podrobnosti, ki razgrinjajo pestrost tamkajšnjega življenja.« Pohvaliti je treba tudi umetniško zelo dodela- ne in nazorne ilustracije avtorja Srečka Bajde, ki so objavljene kot popestritev k besedilu. In vendar, če ocenjujemo knjižno delo skozi oči navadnega laika, delu zagotovo manjka kakšen pregleden zemljevid skupaj s krajevnimi imeni, ki jih je v delu nanizanih kar nekaj. S pomočjo zemljevida bi se navaden bralec lahko veliko bolje orientiral v prostoru in si zadevo lahko tudi širše predstavljal. Knjiga Kras in Brkini za radovedneže in ljubitelje nam ponuja veliko zanimive- ga branja s številnimi informacijami, brez pretiranih duhomornih faktografskih podatkov. »Priročniku« je uspelo na izviren in zanimiv način informirati bralce z manj znanimi slovenskimi kraji. Naj še dodam, da so bili ti kraji v preteklosti velikokrat prezrti ali celo prepuščeni sami sebi. To pa je že popotnica za kako drugo zanimivo delo. Dejvid Tratnik