FILHARMONIČNA DRUŽBA V LJUBLJANI. SPORED III. KONCERTA JUGOSL. KOMORNE GLASBE V - V PONEDELJEK, DNE 7. APRILA 1Q2.4 - OB 8. URI ZVEČER, V DVORANI FILHARMONIČNE DRUŽBE. SPORED IZVAJA: ZAGREBŠKI KVARTET: F. ARÄNYI I. GOSLI M. GRAF II. GOSLI D. ARANY VIOLA, U. FABRI VIOLONČELO. 1. Dobronič Anton: Pesem sorodnih duš, op. 15 iz leta 1017: Andante, Allegro giovanile, Andantino appassionato. 2. Lhotka Fran: Godalni kvartet v g-molu: I. Allegro con brio, II. Andante, III. Scherzo, IV. Allegro vivace. 3. Debussy, Claude: 1er Quatuor, op. IO: I. Anim6 ei trös decid6, II. Assez vif et bien rythm6, III. Andantino doucement expressif, IV. Tres mod6r6 - En anlmanl. Zadnji koncert se vrši IV. koncert, v ponedeljek 12.. maja 1024. ANTON DOBRONIČ: Pesem sorodnih duš (op. 15. 1.1917). »Pesem sorodnih duš« izraža odnos avtorjev nasproti njegov/ niajki, (Srce: nastopni tema v vijoli, Andante mesto, d-mol) njegovemu detinstvu (Iskra živa: tema nastopa v II. vijolini, Allegro giovanile, a-dur, fis-mol) in nevesti (Ljubezen: tema nastopa v Andantino appassionato, d-dur). Ta idejna osnova daje delu intimno in nasproti svetu popolnoma reservirano muzikalno vsebino. »Pesem sorodnih duš« je prvič izvajal »Češki kvartet« dne 9. X. 1918 v Zagrebu na koncertu Društva za komorno muziko«, vdrugič pa kvartet Gottes-mann na Dunaju 18. I. 1922. Anton Dobronič se je rodil v Jelši na otoku Hvaru 1878. Dovršil je učiteljsko šolo v Arbanasih poleg Zadra in kompozicijsko in kapelniško šolo ter mojstrsko-kompo-zicijski oddelek na konservatoriju v Pragi. Glavni učitelji so mu bili: Spilka, Steker in Novak. Napisal je sledeče stvari: I. zbore: 1.) za deška grla: »Jugosloven-ske narodne pesmi« (ciklus); 2.) za moška grla: »Jugo-slovenske narodne popevke« (ciklus), »Jogunica« (ciklus) FRAN LHOTKA: Godalni kvartet v g-molu. I. stavek: Allegro con brio, energičen samozavesten tema nastopi v vijoli obsut z arpegiji I. II. vijoline in imitiran ob svojem prvem koraku s picikati v čelu. Prehajajoč razne izpremembe, po gradaciji v e-molu naglo odstopa mesto novemu blagemu tematu v h-duru. Ali to ne traja dolgo, ker se takoj v največji moči zopet pojavi prvi tema, ki s širokim diminuendom tvori in »Dva moška zbora«; 3.) za ženska grla: Jugoslovenske narodne popevke« (ciklus); 4.) za mešani zbor: »Jugoslovenske narodne popevke« (ciklus), »Gobani i Sojčica« in cikle »Pesmi dodolske«, »Pesmi neustvar-jene ljubavi« in »Pesmi ustvarjene ljubavi«. II. Pesmi za visok glas in klavir: »Jugoslovenske narodne popevke« in cikle »Snovigjaji djevojački«, »Dilberke«, »Pri-inavera« in »Sa sela«. — III. Komorna muzika: 1.) za klavir dvoročno: »Serenata moga života« ter suite »Naša Lelja«, »Naša Rajka« in »Zemlja in solnce«; 2. za vijo-lino in klavir: »Divertisement«; 3.) za klavir, čelo in vijolino: »En Familie«; 4. za godalni kvartet: »Pesem sorodnih duš«. IV. simfonije: »Dozivanje v kolo«, Karneval«, Pesem meseca maja«, »Reveries«, »Suita iz muzike za Gunduličevo Dubravko«, »Grotesque« in »Kraljevič Marko«. — V. zbor in orkester: »Suita pastorale«, »Psalm«, »Himne naše domovine«. VI. Muzikalno dra-matska dela: Muzika za Gunduličevo 'pastirsko igro »Dubravka« in opero »Dubrovački diptihon«. — Sedaj izdeluje godalni kvartet in scensko pripovedko »Div-konjič«. prehod k postranskemu temi v D-duru. Ta se kot prestrašen vsled brezobzirnosti glavnega temata javlja nekako bojazljivo v II. vijolini. Ko ga prevzame II. vijo-lina, ogleduje se kot da išče od nekod pomoči in se potem ponavlja v vseh glasovih v raznih melodijskih ritmičnih in harmonskih izpremembah. Na pomoč mu pride nov markanten motiv, ki takoj začne borbo z glavnim temom. V pomoč pridejo tudi motivi prejšnjih postran- skih tema (provedba). Glavni tema pa naposled vendar prevlada in se pojavi v blagih nekoliko ironičnih harmonijah. Kratek intermeco vodi do reprize. Konecnemu delu stavka zagospoduje zopet glavni tema, ki na koncu v divjem tempu slavi svojo popolno končno zmago. II. stavek: Andante. Ta stavek je zamišljen in komponiran 1910 v obliki varijacij. Pred prvo zagrebško izvedbo ga je skladatelj predelal v formalnem pogledu, tako da je v sedanji obliki lirični intermeco. Čelo nastopa s kratkim motivom, kojega spremljajo sinkopski izdihi ostalih instrumentov. Motiv se razvije v širok blag tema in zamira na završetku prvega dela v pici-katih vijolončela. Pride srednji del (Allegro bizaro). Tu je glavni tema prvega dela karikiran in ironiziran. Prehodni tema prinese najprej prva vijolina, ta tema se vzdigne patetično, a po recitativu v prvi. vijolini nastopi zopet prvi tema, ki konečno visoko v e-duru zamre. III. stavek: Scherzo, Allegro vivace. Šaljiv tema s karakteristično septimo, ritmično nemiren in držeč se neprestano ritma prvih .dveh taktov, kapricijozen i v dinamiki, katera se neprestano in naglo menja, vzdrži se v celem prvem delu. Nemirno skače iz jednega instrumenta v drugega, kot da se izzivajoče roga onim, ki ga hočejo uloviti. Srednji del (Poco meno moso) prinese širok tema, najprej v I. vijolini, potem v čelu, ki se motivično vedno bogatejše razpreza in se kasneje dinamično vedno bolj izgublja in pripravlja tako prehod v ponavljanje I. dela sclierza. IV. stavek (Finale — Allegro rigoroso). Svečan tema takoj nastopa v svoji dostojanstvenosti. Motivično spominja ponekod na glavni tema I. stavka (prvi melodični korak v protigibanju). Ta tema preide kasneje v svečani koral. Postranski tema (prvič v e-duru poco meno mosso) nastopa široko in v zanosnem poletu. Sledi fugato na glavni tema, ki preide v »provedbo«, v kateri se pojavljajo naj markantne jši motivi I. III. in IV. stavka, bodisi poedino, bodisi skupno. Ta provedba obsega največji del stavka. Z mogočno gradacijo se končuje delo z glavnim temom IV. stavka. Fran Lhotka se je rodil 25. XII. 1883 v Vožicah na Češkem. Študiral je na praškem konservatoriju, k]er mu je bil Dvorak nekaj časa učitelj. Končavši konservatorij 1905 je moral k vojakom. 1908—1919 je bil učitelj glasbene šole v Jekaterinoslavu v Rusiji. Ko se je leta 1909 vzpostavila zagrebška opera je prišel v Zagreb kot član orkestra in korepetitor. Hotel je postati operni dirigent. Spoznavši od blizu življenje gledališko, se je hitro odrekel svojemu namenu in postal profesor v glasbeni šoli hrvaškega glasbenega zavoda. Danes je rektor kr. clasuene akademije v Zagrebu. Od leta 1913-1021 je bil artistični vodja hrvaškega pevskega udruženja Lisinskk. Ko je bil še na konservatoriju se je izvajal njegov simfonijski scherzo »Raj« najprej v Beču (1. VII. 1905) in kasneje v Pragi. Njegov koncert za vijolino in orkester se je izvajal v Pragi, Zagrebu in Opatiji. Leta 1909 je napisal glasbo za Ogrizovičevo pripovedko »Zlatolasi kraljevič«. 1918 je bila v Zagrebu izvedena prva njegova opera »Minka« in leta 1920 druga opera »Morje«. Komponiral je mnogo zborov, pesmi in klavirskih kompozicij. Niso se izvajale še njegove kompozicije: »Robovi« (ciklus moških zborov), »Moj dom« (za veliki moški zbor in orkester), »Otroška pripovedka« (za mali orkester), Andante in Scherzo ih pa Simfonija e-dur za veliki orkester. Godalni kvartet g-mol je komponiral od 19. III. 1910 do 19. XI. 1911. MAr\ä HROVATIN. LJUBLJAN^.