Peter Kolšek
Poker pri Savici
Šalamunovemu Pokru se je očitno primerilo nekaj tako velikega, kot se je Prešernovemu Krstu pri Savici, ki je izšel natanko sto trideset let pred njim. V obeh primerih gre za globinski rez v nacionalno literarno telo, za nenehno odprto živo rano - in za avtorsko dejanje, kije nedvomno preseglo ambicijo samih avtorjev. Razumljivo, da gre obakrat za razmeroma osamljen literarni pojav, brez čvrste opore v tradiciji in brez ustreznega nadaljevanja. In jasno je, da gre za strukturno zelo različni besedili, katerih istost je smiselno iskati le v poglavitnem - to pa je isti prostor slovenske literarne mitologije in isti prostor narodnozgodovinskih realitet.
V duhovno središče obeh tekstov je namreč položeno vprašanje o smislu slovenstva. Krst pri Savici utemeljuje ta smisel retroaktivno, s pogledom v historični začetek, Poker pa se izreka o njem iz perspektive nerazvidne in negotove prihodnosti. Prešernov Črtomir vstopa - ne brez velike notranje izgube in preobrazbe, ki jo od njega zahteva odpoved veri očetov - v nastajajoči evropski (in svetovni) civilizacijski krog. Šalamunov pesniški jaz počne tisoč let kasneje natanko isto: zapušča svoje pleme in se izseljuje v svet, v isti civilizacijski krog. Tudi on ne brez trpljenja, saj prestopa v svet ostrih robov. Črtomir se je dal krstiti ob jutranji zori (novega sveta) in ob izviru reke, Šalamunov »junak« ponovi dejanje s partijo pokra, na neopredeljivem kraju, toda sredi mrka (določenega zgodovinskega sveta). Prešernov svet je hierarhično čist in čvrst, teleološki, v njem k radikalni spremembi konkretne življenjske danosti prisiljujejo t. i. objektivne okoliščine, Šalamunov je zgrajen na hazarderskem naključju vrednostnih
literatura	97
3 0 LET POKRA
zaporedij, zato je za izselitev dovolj - in pravzaprav nujna - utrujenost od podobe njegovega lastnega plemena. Dve epohalno (in eksistencialno) zaporedni domovini slovenstva.
Šalamunov Poker je torej neka ponovitev Prešernovega Krsta. Bolje rečeno - korektura prvotne adaptacije na svet. Črtomir je razsežnost svojega novega univerzalizma izpričeval z evangeljskim aktivizmom, Šalamunov pesniški subjekt se udejanja - tudi v avtobiografsko otipljivih oblikah -v razsežjih sodobne informacijske in duhovne globalizacije. Resignirani, na golo funkcijo reducirani Črtomir je popeljal Slovence v svet, Šalamunov poudarjeni in svet použivajoči ego je pripeljal svet domov; tak je moder(nističn)i način izselitve. V obeh primerih pa je pri delu temeljna ideja harmonizacije rodu, plemena, naroda s svetom.
Prešernova poezija je nastajala v mejah filozofsko in znanstveno prepoznavnega, obvladljivega sveta. Njena značilnost je implozija eksistencialnih, estetskih in zgodovinskih realitet, njen esteticizem je kljub okušanjupekla in nebes podrejen logosu besede in jezika. Šalamunova se napaja iz nepreglednega in neobvladljivega kaosa prostih korelacij, ki pomenijo celoto sveta v - edino mogoči - ireduktibilni obliki, njena značilnost je eksplozija v vesolje jezika. Zato Šalamunova poezija potrebuje boga, stabilen okvir, princip znosnega reda, četudi, na začetku, kot ironično višje zrenje, in pozneje (in vedno bolj) kot nekakšno energetsko polno božjo prezenco, ki ni predaleč od Prešernovega agnostičnega panteizma.
Šalamunova poezija, ki se ne napaja pri izviru Savice, ampak si oko, s katerim zaobjema svet, izdere iz globin močvirja, vidi nedvomno dlje, kot je bilo mogoče videti iz Prešernove grape; vidi, hoče videti, svet v celoti, njegovo podobo po veliki korekturi s Pokrom, po novi adaptaciji slovenstva, po bolečem tapeciranju subjekta. Zato je obsojena na inflatornost pogledov, ki si je Prešernova ni mogla in ne znala privoščiti, o tem ne priča, med drugim, le ena sama knjiga Poezij. Šalamunovih trideset knjig pa ne pripoveduje samo o tem, daje razmerje med domom in svetom pod obnebjem t. i. metafizičnega nihilizma mnogo bolj nepregledno, ampak tudi o tem, da gre vendarle »zgolj« za ponovitev, za revalorizacijo temeljnega iniciacijskega akta, s katerim je pleme najprej postalo (svetovni) narod in nato narod (moderna) nacija.
S Šalamunovim Pokrom je t. i. prešernovska struktura slovenske poezije
98	LITERA TURA
nedvomno razpadla - in to tako, da jo Poker pravzaprav simulira. Šalamunova poezija »hoče« biti to, kar je Prešernova (bila), zato ni čudno, da se je nikjer neposredno ne dotakne, tako kot se, seveda s parodijo, dotika nekaterih drugih izpostavljenih mest slovenske duhovne zgodovine. Prešernu ni pravzaprav mogel slediti nihče, komaj kdo je poskušal. To je bila »moška doba« slovenske poezije, ki seje sklenila najkasneje s Kocbekom, s časom Šalamunovega nastopa. Šalamunu skušajo danes slediti mnogi; gre za prevladujočo generacijsko težnjo, ki je pripeljala do nekakšne feminilnosti postšalamunovske poezije.
To seveda ne spremeni dejstva, da je bil »Poker pri Savici« odigran iz avtentične stiske (plemena). In da gre za partijo, pri kateri je končni izkupiček bistveno večji od vložka.