Poslano. Od sv. Antona na Pohorju 28. decembra 1873. SreCna hiša, ktera ima pridnega in skrbnega gospodarja; še bolj srečna je fara, ki za vse dobro svojih faranov vnetega dušnega pastirja ima. — Takega za blagor duš in vse dobro vnetega dušnega pastirja je imela fara sv. Antona že 6 let, namreč čast. gospoda Andreja Repi6a kot provizorja. Kdor ve, na kako visokem in težavnem hribu je ceikev sv. Aiitona, in da smo se le pred par leti nov farovž namesto pogorelega postavili, se mora res čuditi njih vnetosti za lepoto božje hiše. Le po njihovem prigovaijanju in krepki pripomoči smo si v tej kratki dobi 20 centov težki zvon omislili, monstranco za 150 fl., veliki altar in prižnico vnovič pozlatiti dali, in nov tabernakel dobimo v kratkeni; 19 podob, ki predstavljajo življenje in čudeže sv. Antona smo dali ponoviti, in namesto neuiskih v našem kraju nerazumljivih napisov lepo slovenske napise oskrbeli. Č. gospod Andrej, ki so vse to oskrbeli, ne bodo nikdar pozabljeni pri nas, in še nasi potomci se jih bodo s hvaležnostjo spominjali. Z vsemi farani so v najlepši zastopnosti in ljubezni živeli. Vsa faia torej po pravici za njimi žaluje; ker pa iz našib težavnih hribov v boljši kraj med lepe vinske gorice (v Kapele pri Brežicah) pridejo, jim to pač iz srca privošimo, kar si po pravici zaslužijo. Bog jim naj vse povrne, kar so nam dobrega storili, in jim še veliko let veselih in zdvavib daj dočakati! Hvaležni farmani.