Odhajam z njimi, sam. 
Pribit na okvire vrat kričim 
nošeno pesem spotikajoče 
Sveče zaplapolajo pred tvojimi nogami, 
venci padejo na moj obraz, 
nekje daleč žene zapojejo. 
In ti splavaš na gladino 
moje dlani in me odeneš v jutro. 
Utrinek 
V krošnjo si položila svoje telo 
in pesem rojstva. Spredaj zakrita okna, 
zadaj zasanjano polje in preteča strast 
in daljava. V meni tvoj zabrisani obraz. 
Tista dan je vršalo. 
Ugovarjale so besede 
in pesem se je spustila k tlom. 
Preludij 
Vsi zaprejo oči pred nebom, 
tisti nikdar poklicani 
in tisti 
nikdar poslani, pozabljeni. 
Nehotna opazovalka si, žena 
tisočerih ljubezni. 
V sobi luč gori, ven čez pot sveti, 
žarko sveti. S tvojega telesa 
se na steni senca zgane. In upanje. 
Sanjam... čez rob okna mi roka visi. 
Veter pa po polju polega, 
obraze beli. 
Na postelji ležim 
razklan v svetlobi. Sanjam .. . 
Strah se izliva v reko, 
s cvetjem iz tvojih rok nabranih. 
319 
ZDENKO HUZJAN 
Nad tvojim dihom 
pesem diham 
vse globlje v krog 
in v nič 
da te pozabljam 
da svetlobo rišem vate 
da te ljubim 
kot da me ni 
kot da te ni 
in kot da sva dva 
Pod soncem 
njegovim neslišnim žarenjem 
tako travnata 
tik ob meni 
vame zreš 
in mene je strah 
in ribe so neme 
JANEZ JELENC 
Nad tvojimi dlanmi 
v reki tvojih žil 
dotik moj slutnjo sluti 
kakor tek živali 
navpik 
strmo ob telesu tvojem 
od tu naprej 
in od vekomaj 
kot dotikanje 
in kot čudni kamni pisani 
Nočni utrinek 
Gosta črnina vpija še poslednje migljajoče sončne vzdihljaje, ki se ji trdo-
glavo posmehujejo, dokler ne zagospodari nad zemeljsko oblo. Pajčevinasta 
mreža kričečih svetilk se ji kljubovalno upira z mlečno belo svetlobo, s katero 
vrta koridor majhnih slepih izvrtin med drobno tkano preprogo. Pod oblaki 
domujoča betonska prenočišča, kakor v past divjega lovca ujete živali, tavajo 
med grozečimi sencami mlinskih zob, ki jih poskušajo prižeti v svoje drobovje. 
Drhteče okostje škriplje z nalomljenimi kostmi, ker se zaveda, da ne more 
uteči razsodbi barbarskih mislecev. 
Opazujoč nesmiselno borbo narave proti morilskim nagonom votlih barba 
rov, ki zahtevajo vse niti marionetnih lutk v svojih rokah, sedim na vegastem 
lesenem stolu v eni od mnogoštevilnih slepih lukenj z razlitim umetnim son 
cem. Utrujene, rahlo priprte oči s širokimi podočnjaki pogledujejo skozi motno, 
z deževnimi kapljami prepredeno steklo v veličastno, čez vse očesno obzorje 
segajočo zaveso. Sladek, razpotegnjen smehljaj zaigra na mesnatih ustnicah 
kakor godčeva harmonika, ker se lahko vsaj za trenutek odpočije pred trplje 
njem dušeče, v smrtnih krčih pogrezujoče narave, ki z zadnjimi življenjskimi 
celicami šepeče modruje: »Kjer svinčena barbarska noga poljubi puhtečo grudo, 
vzklije granitni kamen, ki raste in se razprostira pod nebo, živi med steklimi 
svinčenimi psi in utripa brez srca in puhtečega živčevja. Njegovo telo je votlo, 
iznakaženo in s srepim pogledom ozlovolji mračno tišino!« 
320