ANA BARBlC Uravnoteženi' razvoj podeželja Okolje, prebivalci, gospodarski programi Razvojni koncept, ki temelji na zagotavljanju obnavljanja virov, od katerih je odvisen obstoj človeštva, je znan pod imenom uravnoteženi razvoj (sustainable development). Koncept ni nov, saj so na njem temeljila že gospodarstva prvih človeških družb, ki so delovala na podlagi harmonije med človekom (zadovoljevanjem njegovih potreb) in naravo (njenimi proizvodnimi zmogljivostmi). Z razvojem industrije je ohranjanje ravnotežja med naravo in človekom postajalo drugotnega pomena in je postopoma povsem izginilo iz razvojnih snovanj kot ena njegovih temeljnih sestavin. Do neke mere se je koncept uravnoteženega razvoja ohranjal le v kmetijstvu, toda agresivnost industrijskih proizvodov ga je tudi tu vse bolj izrinjala. Dramatična ogroženost virov kot posledica takšnega razvoja na eni strani in vrsta znanstvenih spoznanj, ki opozarjajo na škodljive pt>sledice zgolj v gospodarsko rast usmerjenega razvoja, na drugi strani so prispevale k oblikovanju oz. oživitvi koncepta uravnoteženega razvoja kot filozofski paradigmi človeštva na prehodu v 21. stoletje. Potreba po varovanju okolja postopoma prodira v vse človekove dejavnosti in postaja ena njihovih bistvenih določevalcev, odnos do okolja oz. zagotavljanje njegovega varovanja pa merilo naprednosti konkretne družbe/države (Kirn, 1991:1418;Kirn, 1992:511). Zatoni naključje, da varovanje okolja danes postavljajo kot prednostno nalogo tako najbolj razvite kot manj razvite države. Zlasti za slednje pa sc zdi utemeljena bojazen, da bo poplava besed o okolju in njegovem varovanju zameglila, v marsikaterem primeru pa celo nadomestila akcije, ki bi bile dejansko usmerjene v varovanje okolja in odpravljanje posledic njegove degradiranosti in ogroženosti. Res je sicer, daje treba državljane, predvsem pa ljudi v različnih organih odločanja na vseh ravneh, neprestano osveš-čati o zadevah okolja, za kar so potrebne besede, celo veliko besed, posredovanih v neformalnih in formalnih stikih, v sredstvih javnega obveščanja kot tudi v posameznih, morda celo posebnih izobraževalnih programih. Res pa je tudi to, da zgolj besede okolja ne bodo obvarovale. Slediti jim mora konkretno ukrepanje, ki ne pomeni le oblikovanja ustreznih zakonov in vzpostavitve organov nadzora nad njihovim izvajanjem, temveč zadeva predvsem vse konkretne posege v okolje - od posegov na državni ravni do posegov na lokalni ravni in na ravni posameznih gospodinjstev oz. posameznikov. V tem spisu skušam: - opozoriti na nekatere procese, ki so botrovali oz. povzročili spremembe na podeželju; • Dt Ana Baibrf. proreumca na Bioichnitki fakulicii v L|ubl)ani Izrai .uravnoicten- iiporabl|ani ko» prevod angleikc hc«de .luuainaMo. pri tcmtt K opiram na več avtorjev (Bnceli, 1992; Kolar. Ptamniec. 1991.Nekrep. 1991). teprav je bilo dosici pn neUicnh avio»,ih zavlcdiii ludi dnigaCne prevode vinlagme -vuuainable developmcni- (A Kim uporaMia urai .uajen. olnlojen rano). (1991); A Barbič|e iwal prevajala kol -(taniolobaovliiv ra/vo|- (1991). I Maruiič vc opredeljuje n irajen/zdrlen raivoj (1992)). se zdi i/rai -uravnolcten ra«o). dodatno utemeljen z dejstvom, da gre za potrebo po nenehnem usklajevanju med človeikimi potrebami m zmogljivostmi narave, da tem potrebam streie. ne da bi bil ogmten njen obstoj - predstaviti ravni in akcije, usmerjene v varovanje okolja; - prikazati podeželska območja kot socioekonomske sisteme; - opredeliti ekološko zavest in ekološko ravnanje kot strategijo uravnoteženega razvoja ter utemeljiti »dialog« med prebivalci določenega območja in njihovim neposrednim okoljem kot njeno temeljno načelo. Procesi spreminjanja podeželja Podeželje, tudi slovensko, že dolgo ni več prostor, na katerem živijo (predvsem) kmetje, in kmetijstvo ne več edina, v mnogih območjih niti ne več prevladujoča gospodarska dejavnost. Spreminjanje socioekonomske strukture podeželskih skupnosti je posledica vrste dejavnikov, med katerimi je treba poudariti vsaj naslednje: Nekmetijski viri dohodkov kmečkih gospodinjstev so predvsem ali najprej posledica gospodarske nuje v primerih, ko kmetija ne more dostojno preživljati vseh članov kmečkega gospodinjstva. Dodatna spodbuda za to, da se kmečko gospodinjstvo ali njegovi posamezni člani začnejo ukvarjati (tudi) z nekmetijskimi dejavnostmi, pa so njihovi interesi, znanje in usposobljenost za nekmetijske poklice (Barbič, 1991:127-142). V zadnjem času so prav nekmetijski viri dohodkov kmečkih gospodinjstev ena od oblik njihovega prilagajanja spremenjeni kmetijski politiki EGS. Ta v svojih najnovejših predlogih kmetijske politike govori predvsem o prilagajanju kmetijstva splošnim gospodarskim in političnim trendom in vse manj o vzdrževanju obstoječega stanja. V tej politiki ni več nikakršne namere subvencionirati dohodke družinskih kmetij (Gasson, 1991:2) v državah članicah. Kmetijstvo sc bo v teh državah nujno moralo postaviti na lastne noge, čeprav ni pričakovati, da bodo državne podpore tej gospodarski panogi povsem ukinjene. Pač pa se bodo skoraj zanesljivo spremenila merila za njihovo pridobivanje, med katerimi bodo med najpomembnejšimi tista, ki bodo zagotavljala izboljšanje in varovanje človekovega okolja. To pa pomeni, da je pričakovati globoke spremembe v tehnologijah pridelovanja živeža. Te se nakazujejo predvsem v pridelovanju organskega živeža in v novih biotehnologijah, ki omogočajo pridelovanje na podlagi tkivnih kultur (Busch, Bonanno, Lacy, 1989:118-130). Demografskemu in socialnemu prestrukturiranju pcxleželskega prebivalstva poleg prehajanja dela kmečkega prebivalstva v nekmetijski dejavnosti in s tem v druge družbene sloje (kmetje delavci, delavci, uslužbenci) botrujeta vsaj še dva procesa; prvi zadeva porast storitvenih dejavnosti na podeželju in s tem tudi odpiranje novih delovnih mest (Lewis, Mcdermott and Sherwood, 1991:313); drugi pa urhano-ruralne migracije, ki postopoma - v nekaterih državah bolj v drugih manj intenzivno, izpodrivajo dolgotrajni ruralni eksodus, spodbujan z industrijskim razvojem. Danes podeželje, zlasti v razvitem svetu, pridobiva pomen ne le zaradi omenjenih urbano-ruralnih migracij, temveč tudi zaradi razvoja spremljajočih dejavnikov, kot so razvito komunikacijsko omrežje in pogoste prometne zveze (Berlan-Darque, Collomb, 1991:253). Po neprekinjenem zmanjševanju podeželskega prebivalstva se je to posebej naglo povečevalo v 70-ih ter v začetku 80-ih let, v nekaterih državah/območjih celo hitreje kot v največjih urbanih središčih. To »protiurbanizacijsko gibanje« je prvič po 150 letih povzročilo rast prebivalstva celo v mnogih odmaknjenih podeželskih območjih (Serow, 1991:270). Seveda pa to ne velja za vse države, predvsem ne za manj razvite države oz. države, v katerih se razvoj še vedno pojmuje predvsem kot razvoj industrije in mest. oziroma države, ki slabo skrbijo za razvoj podeželskih območij in s tem spodbujajo emigracije s podeželja v mesta. Primerjava populacijskih gibanj v Sloveniji s populacijskimi gibanji v sosednji HrvaŠki kaže. da se je v Sloveniji smer migracij s podeželja v mesta tako rekoč že ustalila, to pa nikakor Se ne velja za Hrvaško. Zanjo namreč Oliviera-Roca (1991:45) ugotavlja širitev depopulacijskega prostora ob močni koncentraciji prebivalstva v največjih urbanih središčih in njihovih gravitacijskih območjih kot eno od glavnih značilnosti regionalnih razvojnih neenakosti. Dodatno k temu pa vojna v tej državi nasilno spreminja naravo in intenzivnost družbenih sprememb v prostoru. Poleg uničenih materialnih, proizvodnih in kulturnih dobrin so ena najbolj očitnih posledic vojne neposredne človeške izgube in prisilne emigracije z vojnih na druga območja Hrvaške in v tujino. Po podatkih za Slovenijo (razpredelnica 1) se je večanje deleža mestnega prebivalstva v preteklem desetletju (1981-1991) skorajda umirilo, temu ustrezno pa se je umirilo tudi upadanje deleža prebivalstva, ki živi v podeželskih naseljih. Razpredelnica 1: Število prebivalcev v mestnih' in podeželskih naseljih 1971 1981 1991 = % % % Slovenija 1.72.5.088 100 1.909.112 100 1.974.839 100 mestna naselja 667.176 39 925.532 48 1.000.467 51 podeželska naselja 1.057.912 61 983.580 52 974.372 49 ' Upoštevana so mestna naselja, kot jih jc opredelil Zavod R Slovenije za slatistiko. - Upoštevani so samo predhodni podatki p<.>pisa prebivalstva I. 1991. Pričakovati je. da se bo v devetdesetih letih trend migracij postopoma preusmeril v podeželska naselja, zlasti še zaradi pozornosti, ki jo Slovenija namenja razvoju podeželskih skupnosti. Več avtorjev (Oliviera-Roca. 1991; Serovv. 1991) opozarja na nezanesljivost napovedovanja prihodnosti migracijskih gibanj. Za takšno stališče nedvomno obstaja vrsta razlogov, kot so: Evropska skupnost po 1992. letu. ki bo verjetno spodbudila migracije med državami članicami; vojna na območju nekdanje Jugoslavije. katere posledice so in bodo verjetno tudi v prihodnje množice beguncev znotraj držav, ki so v vojni, kot tudi njihov beg v druge evropske države; politične, predvsem pa gospodarske spremembe v nekdanjih socialističnih državah (Barbič, 1992), ki bodo zelo verjetno vplivale na urbano-ruralne migracije bodisi v smislu spodbujanja v eno od obeh možnih smeri bodisi v smislu njihovega oviranja zaradi gospodarske nestabilnosti posameznih držav, kar bo vzdrževalo, morda celo stopnjevalo navezanost kmetov na zemljišča, ki jih imajo v lasti, čeprav njim in njihovim družinam ne bodo mogla zagotavljati ustrezne socialne varnosti. Čeprav se je v 80-ih intenzivnost urbano-ruralnih migracij zmanjšala (OECD, 1990-11), pa je podeželje danes pomembna politična in tehnična tema v industrijsko razvitih državah (Berlan-Darque, Collomb, 1991:153). Socialno-demografska raznovrstnost podeželskega prebivalstva prispeva k širjenju kulturnih in gospodarskih obzorij čez meje skupnosti, v kateri živijo, in prebivalce spodbuja v zahtevah po takšni upravno-politični organiziranosti, ki jim bo zagotavljala pravico do političnega odločanja o zadevah lokalne skupnosti. Lokalni interesi se pogosto bistveno razlikujejo od globalnih, kar se kaže v konfliktnosti med prostorskimi potrebami širSe družbe ter potrebami/željami lokalnih prebivalcev. Odnos med obema poloma je po Kayserju (1991:26) nedvomno celovit in dinamičen. Na eni strani se potrebe po prostoru v industrijskih družbah večajo kot posledica razvoja komunikacij in transporta. Prostor okoli mest in celo širSe omogoča širitve podjetij. Po drugi strani pa prebivalci podeželja, posebej še kmetje, ta prostor nadzorujejo in uporabljajo. Zdi se, da jim prav to daje možnosti, da svoj nadzor uporabijo kot izhodišče za pogajanja o vključitvi v širšo družbo. Tehnična tema. če si izpostx)im izraz M. Berlan-Darque in Collomba (1991:25), pa zadeva po eni strani raznovrstnost podeželskih gospodarstev, po drugi strani pa usklajenost vseh gospodarskih dejavnosti s konceptom uravnoteženega razvoja. Ta terja preusmeritev od pojmovanja podeželja kot kmetijske krajine k njegovi večfunkcionalnosti, ki je v razvitih državah vsebinsko določena vsaj s štirimi funkcijami. Te so: — uravnotežena kmetijska proizvodnja, to je proizvodnja, za katero je značilna ekološka uravn*>teženost, večja raznovrstnost kmetijskih kultur in kolobar, pozna košnja, manj rudninskih gnojil, pridelava brez gnojnice in brez kemičnega zatiranja plevela; — varovanje in razvoj naravnih dobrin (kot so gozd, ribniki in majhna redka/ izjemna naravna območja) na kmetiji in zunaj nje; - manjše naprave za skupne rekreacijske dejavnosti na podeželskih območjih (kot so naprave za sprostitev, kampi); - spodbujena lokalna in regionalna samozadostnost podeželskega območja v smislu zagotavljanja delovnih moči, možnosti za skladiščenje ipd. (Volker, 1992:147). Uresničevanje naštetih in/ali drugih funkcij podeželja pa ni več le tehnična, temveč je tudi politična tema. kar dokazujeta prepletenost in soodvisnost obeh. Ravni in dejanja, usmerjena v varovanje okolja Vse večja osveščenost o pomenu prostora in naravnih dobrin za človekov obstoj, ki temelji na strokovnih spoznanjih o njihovi ogroženosti in že spoznani ter ovrednoteni degradiranosti. jc spodbudila vrsto v varovanje okolja usmerjenih dejanj. Na gjobalni ravni smo priča dogovarjanju o minimalni skupni naravovarstveni politiki, ki naj bi jo spoštovale vse podpisnice sprejetih dogovorov. Kako težko je takšen sporazum doseči, še težje pa uresničevati, je pokazala Konferenca Združenih narodov o okolju in razvoju (UNCED) V Riu de Janeiru (3.-14. 6. 1992). Sto dvajset šefov držav in vlad je sicer »izrazilo zaskrbljenost nad dosedanjim vzorcem razvoja, ki je že povzročil globalne ekološke spremembe«. Res so s podpisi dveh konvencij: Konvencije o podnebnih spremembah in Konvencije o biološki raznovrstnosti opredelili potrebo po inventarizaciji emisij plinov in zagotavljanju reprodukcijske sposobnosti virov (kmetijskih zemljišč, gozdov, oceanov), vendar jc ostalo več kot očitno, da je celotna riodejaneirska deklaracija neobvezen dokument. Odločitev, koliko bo spoštovan, ostaja zadeva posameznih držav, ki z ustrezno zakonodajo vzpostavijo mehanizme varovanje okolja (Bricelj. 1992). Zdi se, da za varstvo okolja več kot mednarodna skupnost držav lahko storijo mednarodne nevladne organizacije in društva. Med takšne nedvomno sodi ECO-VAST: Evropski svet za vas in majhno mesto (European Council for the Village and Small Town), ki je bil ustanovljen 1984. leta z namenom spodbuditi dobrobit (wellbeing) podeželskih skupnosti in varovanje njihove dediščine v vsej Evropi. Dvesto sedemdeset članov iz 22 evropskih držav sicer ni veliko - pri tem ne upoštevam članstva 76 različnih organizacij in društev, ki so se vključila v ECO-VAST. vendar se organizacija kljub temu lahko ptinaša z zavidljivimi rezultati in uresničljivimi načrti. Aktivno je sodelovalo v Evropski akciji za podeželje (The European Countryside Campaign) 1987-198«. V njenem okviru deluje skupina za ruralno arhitekturo; bila je soorganizator dveh konferenc v 1990. letu. in sicer konference o razvoju podeželja m o |X)deželskem turizmu. S programom Telecot-tages International zasleduje cilj spodbuditi ustanavljanje podjetij na evropskem podeželju na temelju modernih informacijskih tehnologij; trenutno pa oblikuje načrt za ustanovitev »hiše ruralne Evrope« v Ho.xterju v Severnem Porenju-Vest-faliji (North Rhine-Westfalia). Strategija za podeželsko Evropo, ki jo je pripravila ta mednarodna organizacija, pa je vredna pozornosti vsakogar, ki se politično, strokovno ali ljubiteljsko ukvarja z razvijanjem podeželja in varovanjem njegove dediščine. Program politik in akcij pokriva revitalizacijo podeželskih gospodarstev, gozdarstvo, proizvodnjo, obrt in servisno (storitveno) industrijo, podeželski turizem, stanovanja na podeželju. storitvene dejavnosti, socialno in kulturno vitalnost ter varovanje naravne in kulturne dediščine. Kot izhodišče konkretnih politik in akcij za ECOVAST poudarja naslednja tri temeljna načela (A Strategy____1991:3): - Ljudje in prostor so enakega pomena. Predstavljajo okolje in dediščino. Doseči je treba ravnotežje in medsebojno podporo obeh. Zavzemati se je treba za kakovost podeželskega življenja, ki je hkrati sodobno in uravnoteženo. - Celostni pristop. Sektorske politike so v mnogih podeželskih območjih povzročile veliko škode ali vsaj ozka razmišljanja »od zgoraj navzdol«, ki niso upoštevala drugih vidikov ne drobnih razlik med posameznimi območji. Treba jih je na vseh geografskih ravneh nadomestiti s programi učinkovite ptivezave med različnimi vladnimi ptidročji kol tudi med vlado in lokalnimi prebivalci. Posvetovati .ie je treba s prebivalci ter jih vključiti v oblikovanje politike in v akcije. Lokalni prebivalci imajo namreč v mnogih primerih boljši občutek kot vlada za to. kaj je primerno in uravnoteženo na njihovem območju. Celo več. vsaka sprememba v okolju vpliva na njihovo lastno prihodnost. Zato je v vsaki konkretni akciji treba izhajati iz pogledov in želja, virov in energij prebivalcev in določenega območja. Poseben izziv pa je povezati poglede prebivalcev in razpoložljive vire z vladnimi pogledi na vseh ravneh. Na državni ravni so možnosti ukrepanja pri varstvu okolja nedvomno večje kot na globalni ravni. Vsaka država namreč lahko samostojno sprejme ustrezno zakonodajo in nadzoruje njeno uresničevanje. Na prvi pogled povsem preprosta zadeva. v praksi pa izredno zapleten postopek, v katerem je treba uskladiti interese različnih področij za uresničevanje skupnega cilja, to je zagotavljanje uravnoteženega razvoja. Medtem ko je na normativni ravni takšno uskladitev razmeroma enostavno doseči, pa se zaplete že pri operacionalizaciji zakonskih predpisov, to je v postopku planiranja oziroma izdelave planskih dokumentov kot podlage za konkretno ravnanje v prostoru. Na podeželju gre tako za planiranje rabe zemljišč, podeželskih naselij in njihove okolice, planiranje javne infrastrukture in za gospodarsko planiranje. Poleg potrebe po horizontalni uskladitvi področnih planskih dokumentov pa je pri planiranju podeželja nujno treba vzpostaviti tudi vertikalne povezave od lokalnega območja do državne ravni, saj so »podeželske aktivnosti sestavni, integralni del družbe in njenega gospodarstva« (Prosen, 1992:59). Zakaj je treba pomen horizontalnega in vertikalnega povezovanja v planiranju podeželja 243 Teoiija m ptiliM. Icl 30. Si 3-4. L|uM|aiu IW3 posebej poudariti, ko pa gre za tako rekoč samoumevne postopke? Glavni razlog za to je V še vedno prisotni inferiornosti podeželja, tako njegovih gospodarskih kot človeških zmogljivosti. Po Kavserju (1991:262. 263) gre za tri sestavine, ki so botrovale stoletni zapostavljenosti podeželja. Gledano z ekonomskega vidika ima kmetijstvo kljub izrednemu povečanju storilnosti še vedno nizko ceno in se po krajšem obdobju vzpona (prosperity) spet vrača v svojo zgodovinsko pogojeno krizo. S človeškega vidika razpršenost populacije in s tem delovnih moči, procesi depopulacije, stanje prebivalstva in pomanjkanje menedžerjev prispevajo k šibkosti (weakness) podeželskih območij. Z geografskega vidika pa že narava teh območij in njihova infrastrukturna opremljenost nista primerni za razvoj sodobnih dejavnosti. Kljub takšnim ugotovitvam pa Kavser (1991:263, 264) sam priznava, da podeželje doživlja renesanso (Managing the Rural Renaissance. 1986) predvsem po zaslugi spremenjenih državnih politik do podeželja ter vse bolj izrazite decentralizacije političnega odločanja, ki zagotavlja vpliv lokalne samouprave na razvoj konkretne podeželske skupnosti. Politizacija podeželja je sicer res predvsem posledica političnih bojev, natančneje bojev političnih strank za pridobivanje volivcev, res pa je tudi to. da se o razvojnih programih odloča predvsem na lokalni ravni ob enakovrednem partnerstvu prebivalcev in formalnih^institucionalnih subjektov odločanja. Slednji predstavljajo upravne sisteme na lokalni ravni, ki so organizirani bodisi po teritorialnem bodisi po funkcionalnem načelu. Medtem ko je v prvem primeru vloga upravnih organov predvsem izvajanje oblasti v smeri od zgoraj navzdol, pa je v drugem primeru njihova naloga predvsem zadovoljevanje potreb prebivalcev po javnih dobrinah in javnih storitvah (Trpin. 1989: 336,337) ter zagotavljanje gospodarskega razvoja lokalne skupnosti samostojno in v povezavi s sosednjimi skupinami, regijo, državo kot tudi v mednarodnem povezovanju. Podeželske skupnosti imajo v oblikovanju programov gospodarskega razvoja dve možnosti. Prva je slediti paradigmi urbanega industrijskega razvoja, o katerem imajo prebivalci podeželja po Mayerju in Burayidiju (1991:13,14) zmotno predstavo, češ da bi z industrializacijo pridobili. Avtorja dokazujeta, da industrijski razvoj niti približno ne prinaša koristi tolikemu deležu ljudi, kot ti pričakujejo, predvsem pa ne ženskam, starejšim in prebivalcem iz nižjih poklicnih skupin. Druga možna smer gospodarskega razvoja pa so različni gospodarski programi, ki temeljijo na lokalnih virih in/ali so usmerjeni v zadovoljevanje predvsem lokalnih potreb. Brown in Deaver (1987:10, nav. po: Meyer&Burayidi, 1991:14,1 .S) sicer opozarjata, da lokalna prizadevanja ne bodo zagotovila (gospodarske) rasti vsake lokalne skupnosti. Pomanjkljivost vseh bo, da ne bodo mogli zagotoviti delovnih mest vsem, ki v podeželskih skupnostih živijo. Vendar, nadaljujeta avtorja, da bi zadržali več dolarjev v lokalni skupnosti, je treba podeželskim potrošnikom ponuditi več dobrin in storitev, ki so proizvedene v skupnosti. Ustanavljanje novih podjetij odkriva občutne zmogljivosti za izboljšanje rezultatov mnogih podeželskih gospodarstev in odpira možnosti za nova delovna mesta. Podeželska podjetja lahko zmanjšajo stroške, ki nastajajo zaradi odmaknjenosti, tako da proizvajajo specialne dobrine in storitve, ki zapolnjujejo tržne niše. Takšni gospodarski razvojni programi, ki so usmerjeni v lokalno opredeljene cilje, so tudi bolj usklajeni s podeželskimi vrednotami stabilnosti, samozadostnosti in uravnoteženosti kot pa programi netvegane rasti. Strategija gospodarskega razvoja naj bi opredelila, kaj želi lokalna skupnost doseči, kako in kdaj. Gospodarski cilj, o katerem se najbolj pogosto razpravlja, pa je: kako v čim krajšem času zagotoviti več delovnih mest in povečati davčno osnovo. Vendar je gospodarski razvoj dolgoročen proces spreminjanja, v katerem delujejo mnogi dejavniki. Nekatere med njimi je moč lokalno nadzirati, drugi pa so zunanjega izvora. In prav napetost med vrednotama samozadostnosti in lokalnega nadzora ter realne odvisnosti od zunanjih trgov in virov po Danielsu (1991:4) opredeljujejo boj za gospodarski razvoj na podeželju v Ameriki. Američani o razvoju podeželja očitno razmišljajo podobno kot Evropejci in z njimi vred tudi Slovenci - z bistveno razliko, da si ne delajo iluzij o tem. da je gospodarska rast končni cilj tako vsake države kot posameznih urbanih ali podeželskih skupnosti v njenem okviru. Zato svojih gospodarskih razvojnih snovanj ne skrivajo za paradigmami, kot so eko-socialna. socialno-ekonomska ali kakršna koli že, le da ni odkrito gospodarski razvoj, temveč za podeželske skupnosti iščejo rešitve v gospodarski rasti, v čim večjem možnem upoštevanju potreb/želja prebivalcev ter v razpoložljivih lokalnih virih, pri čemer naj bi prebivalci opredelili tudi želeno stopnjo gospodarske rasti, ki ob upoštevanju vrednote podeželskega prebivalstva nikakor ni nujno tolikšna, kot si jo zastavljajo urbane skupnosti ali država kot celota. Kljub temu pa se zdi še vedno preveč poenostavljena Meyerjeva in Burayidijeva ugotovitev (1991:10), po kateri izboljšanje gospodarskega položaja podeželskih prebivalcev ne pomeni nujno, da ti žrtvujejo svoje vrednote in življenjski slog na oltar urbano opredeljene »gospodarske rasti«. Lahko reči. težje storiti. Podeželske skupnosti namreč niso izolirani otoki, zato njihovi prebivalci neprestano primerjajo svoje življenje z življenjem ljudi v urbanih skupnostih in se niso pripravljeni odreči dosežkom industrijskega razvoja v korist globalne družbe in na škodo lastne življenjske ravni. Zato so pogosto prav prebivalci skupnosti tisti, ki terjajo gospodarske programe, ki bodo čim prej zagotovili potrebna delovna mesta ter posameznikom in skupnosti zagotavljali čim večji dohodek. V takšnih primerih je konflikt med interesi globalne družbe, če ta zagovarja usklajen razvoj, in lokalnimi interesi neizogiben. Pridružuje pa se mu lahko še vrsta lokalnih konfliktov, saj imajo prebivalci različnega socialnobivalnega porekla, delavci različnih poklicev in prebivalci različnih virov dohodkov kaj lahko ne le različne interese, temveč tudi različen odnos do okolja ter razpoložljivih virov. Celo posameznik ima v različnih vlogah lahko različne interese. Kmet na primer kot pridelovalec živeža ne nasprotuje uporabi rudninskih gnojil in sredstev za varstvo rastlin/živali pred boleznimi in škodljivci, ker si z njihovo uporabo zagotavlja večji dobiček. Pri tem kaj lahko spregleda, da konvencionalna pridelava ne ogroža le okolja, temveč tudi njega samega, saj niso redki primeri za.strupitev s kemičnimi sredstvi (Nielson, 1990; Solecki, 1992). Isti kmet pa se bo kot podeželski prebivalec zavzemal za čisto okolje in zdrave življenjske razmere ter odklanjal ekološko oporečno industrijo v svoji lokalni skupnosti. Podeželska območja kot socioekonomski sistemi Posamezne stroke in posamezne razvojne politike praviloma obravnavajo podeželje zgolj s svojega vidika, pri čemer niso izpostavljene le nevarnosti enostranskega pristopa, ki se kaže v zanemarjanju/neupoštevanju drugih strok in politik, temveč tudi nevarnosti, da z razvijanjem enega področja (infrastruktura, kmetijstvo, industrija, turizem) lahko povzročijo škodo drugim področjem kot tudi celotni podeželski skupnosti. Da se to ne bi dogajalo, je treba podeželsko skupnost/območje obravnavati kot enoten socioekonomski sistem (slika 1). znotraj katerega obstajajo določeni naravni, gospodarski in človeški podsistemi, ki so med 245 Teori)» m pr«fci«. Icl 30. tt 3-4. ljublj»n> 1OT3 seboj prepleteni in soodvisni, v medsebojni interakciji pa določajo omejitve in možnosti razvoja vsakega posameznega p Obujanje interesa za podeželje, ki v Evropi traja že vse od začetka 50. let (Kayser, 1991:262), je spodbudilo strokovnjake različnih področij (geografe, ekonomiste, sociologe, urbaniste, arhitekte, etnologe), da so svoje monodisciplinarne pristope v vse večji meri povezovali s pristopi drugih strok in tako vsak s svojega vidika prispevali k oblikovanju celostnega pristopa k proučevanju podeželskih skupnosti. Vendar tudi ta kljub teoretski enakovrednosti njegovih temeljnih sestavin (prostor, prebivalci, gospodarske dejavnosti (Barbič. 1991:19), predpostavlja njihovo dejansko hierarhično razvrščenost. v kateri pripada prostoru prvo mesto. Seveda pa to v nobenem primeru ne pomeni, daje prostor neobčutljiv za družbena dogajanja, saj se, kot pravi J. Dekleva (Svagelj, 1992:13), vsak družbeni problem nekako preslika vanj, posebej Se njegova gospodarska raba (Gabrijelčič, 1991:63). Ekološka zavest in ekološko ravnanje kot strategija uravnoteženega razvoja Kot že rečeno, uravnoteženi ali sonaravni razvoj ne sme biti le cilj neke države oziroma svetovne skupnosti, temveč mora biti hkrati cilj vsake lokalne skupnosti in vsakega posameznika, ki v njej živi. Na državni ravni se sicer določajo glavne smernice ekoloSke politike, vendar se njihovo (ne)udejanjanje dogaja na lokalnih ravneh. Seveda pa je uresničevanje zastavljenih ekoloških ciljev moč pričakovati samo. če so norme (zakoni, predpisi, navodila) uresničljive, to je, da poleg strokovnih spoznanj upoStevajo tudi zmožnosti konkretnega okolja, ki so mu namenjene. Pri tem ne gre za to, da dolgoročne cilje uravnoteženega razvoja zasleduje preko stopenjskih/delnih ciljev. Ti niso samo lažje in hitreje uresničljivi, temveč uresničen delni cilj deluje med prebivalciVakterji kot motivacija za oblikovanje viijih oz. zahtevnejših ciljev ter tudi kot spodbuda za njihovo uresničevanje. Ker se gospodarski rasti ni moč odpovedali, je treba zagotoviti v varovanje okolja naravnane gospodarske programe, za katere se odločijo prebivalci določene (podeželske) skupnosti na podlagi znanj in osveščenosti o nujnosti varovanja virov in ohranjanje kakovostnega okolja. Pri odkrivanju ekološke osveščenosti in ekološkega ravnanja prebivalcev konkretne družbene skupnosti gre sociologiji izredno pomembna vloga. Kmetje in drugi podeželski prebivalci, ki so gosp(xJarsko odvisni od naravnih virov, s temi viri ravnajo bbičku. Poznavanje ekološke osveščenosti in ekološkega ravnanja prebivalcev konkretne skupnosti je bistvenega pomena za uveljavljanje ekoloških naravnih gospodarskih programov in še ptjsebej za oblikovanje strategij njihovega uresničevanja. Podatki ustreznih empiričnih raziskav odkrijejo stanje ekološke obveščenosti, osveščenosti in ekološkega ravnanja. Ta spoznanja je možno uporabiti tudi za osveščanje prebivalcev, če so jim sporočena v primerni obliki in po ustreznih poteh. Nesporno pa je možno oblikovati za prebivalstvo sprejemljive in uresničljive ter v varstvo okolja naravnane predloge razvojnih programov, ki so hkrati medsektorsko usklajeni samo na podlagi poznavanja ekološke osve.ščenosti in ekološkega ravnanja prebivalcev. Kot primer navajam nekaj pt)dročij in vprašanj, na katera lahko opt>zori ustrezna empirična raziskava: a) Ekološka osveščenost. Kaj ljudje razumejo pod varstvom okolja? Kako pomembne se jim zdijo njegove p