poitnlna plačana v gotovinl STARI MARIBOR 17. julija 193« Knjiga 1U Štev. Ђ>° ŽIVLJENJE Ш SVET — ilustrovana tedenska revija Izhaja ob nedeljah ln stane celoletno (dve knjigi) Din 80.— polletno (ena knjiga) Din 40.—, trimesečno Din 20.—, mesečno Din &—, Posamezna Številka Din 2.—. Naročnina za inozemstvo: ГГАТЛУГА, trimesečno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 Ur. FRANCIJA, mesečno 4 franke. CESKOSLO VAŠKA, mesečno 6 kron« AVSTRIJA, mesečno 1 Šiling. Amerika ln ostalo Inozemstvo letno dolarja. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Knafljeva ul. б. — ROKOPISI SE NAČELNO NE VRAČAJO. Urednik: Ivan Podržaj. — Izdaja za konsorcij: Adolt Ribnlkar. Za »Narodno tiskarno« kot tiekarnaria Fran JezerSek. Vel s Ljubljani, ф ■ ■»—■-■» VSEBINA št 3.: Dr. Vlad. Travner: Maribor pred 400 leti (nadaljevanje). — Bertram Stower: Črni demant (konec). — Čudovita kovina berili j. —» A. Debeljak: Béranger. — Inž. L Rustja: Redka strupena rastlina. — Japonska v sliki in besedi. — Izrezanke. — Ivan Podržaj: Bedakova osveta Çnadaljevanje). — Boj med kemijo in naravnimi proizvodi. — Moderno zdravljenje živali. —t Naslednik Alberta Thomas a. — O grški ženski. — Dnevnik. — Kapsko mesto. —> Sah. — Znamke pripovedujejo. — Anekdote. — Ako še ne veš. —Cetverokotni evangelij. — Humor, _ ф--i* i ■ Cetverokotni evangelij Anglosaksorai kaj radi ustanavljaj« nove verske ločine. Pred leti je v New Torku nastopal bivài pestilec (Jboksar) Bdlly Sumday, pred njim je hodil njegov imprésario s celo čredo tipkaric, tajnikov, z:bor-nih pevcev, tiskarjev. Silovitost nagovorov in telesni napor, s katerim se je izkazoval, sta mu pomagala do usipehov. No-vime so poročale o velikih prejemkih, o izpreoibnnjencih, o polomljenih stolih kakor tudi o prhah in masažah, po katerih je propovednik dobival novih moči. Zadnje čase pa deluje v Bostonu pro-povednica Aimée Semiple Macpherson. »Boston Gardens«, koder je lani nastopala po dvakrat na dan, je velikanska dvorana za 20.000 oseb. Uporablja se za cirkus in konjske dirke. Kot del kolodvorskih poslopij je prepojena z vonjem po premogu. S trot) je preprežen in premrežen s cevmi, z žicami; po stenah se dolgočasi nekaj ameriških zastavic, po tribunah pa vise trakovi z napisi: Jezus zdravi, Je®us krsti, Jezus reši, Jezus sedaj in vekomaj. Poskusiva priti v prvo pregrajo. Mladenka v belem haljimcu naju zadrži: »Ti sedeži so prihranjeni za tiste, ki se bodo dali krstiti.« Zato morava malo dalje od odra. Pa se bo kaj videlo in slišalo? I seveda: saj stoji taim zvočnik im obsevniki so 'pripravljeni. Dvorana se naglo polni. Prvi prostori niso zastonj, vendar plačaš po svoji valju Tribune so brezplačne. Nabralo se je 17.000 ljudi. Koristke prihajajo paroma: mlajSe v beli plahutači z rdečim trakom na prsih, starše v sivi kotenini brez rotka-vov, moški ulbomo oblečeni, nekoliko ira- Propoved je naznanjena za ob sedmih. Prve pol ure se pojo hvalnice. ZIbore vodi velik korenjak, Macpherson, tretji soprog naše pridigarice (lansko leto sita se poročila v aeroplaniu!). Po ameriško stopi v stik 2 občinstvom: po domače in odločno zapove, naj vstanejo, sedejo, zapoje]«. Prisotni voljno vrše ukaze. Premolk, nato ploskanje. Na odru se je pojavila propovednica. Preoblečena je ▼ operetno mlekarico: obleka iz rdeče svile, mušelimast predpasnik, kvekerski klobuk iz rožnatega tafeta. V eni roki nosi vedro iz svetle kovine, v drugi pod pazduho pa nizek tronožnik. Prikloni se na desno im levo, sede na kožico, orkester zasvira himno, obsevala se naperijo na drobceno osebo, ki se zazdi skoraj prosojna. Na sporedu stoji, da bo nocoj Macpher-sonova govorila o svojem življenju. Preden se loti tega viška, hoče preskusiti svojo moč na zbranem svetu. Daje razna povelja: »Kdor ljuibi Boga, naj roko dvigne!« To in še drugo se brž izvrši. Toda pokornost ima svoje meje. Ko prosi zibran-ce. naj stisnejo roko svojim sosedom, ie ne sluŠajo. Za zibiranjem prostovoljnih prispevkov prične evangelismca pripovedovati. Domala vse električne luči so ugasnile. V dvorani je ena saima svetla točka: Mac-phensonka. Glas ji postaja topel, prepričljiv. Opisuje svojo mladost na posestvu svojega očeta. Molzla je krave. Verjela rti v Boga, dokler je niso neki dam spravili k pridigi mladega pastorja. »God sbaked (Nadaljevanje »* predzadnji ihtraa% KN-ПО A 12. V LJUBLJANI, 17. JULIJA 1932. STEV. S. MARIBOR: Stolp lz 13. stoletja (lesorez)' ARI BOR PRED 400 LETI |CN a d a 1 j e v a n j e) N" ajvažnejša cerkvena stavba je bila župna cerkev sv. Janeza Krstnika (sedanja stolnica), ki __j so jo zgradili na temeljih mnogo starejše cerkve 1520. (Okoli cerkve je bilo pokopališče.) Nekdanjo sinagogo sta kupila zakonca Bernard in Barbara Druchher in jo J501 preuredila v cerkev Vseh svetnikov. Blizu Koroških vrat je stala že omenjena cerkvica Naše Gospe. Nedaleč odtod — na mestu sedanje Dravske vojašnice — so imeli minoriti dokaj obsežen samostan (ust. 1284) s cerkvijo in zvonikom. Na mestu sedanje pošte je stal hospital za ubožne meščane s kapelo sv. Duha. Domnevno že v tem času je imel tudi grad večjo kapelo, ki ,je bila na mestu sedanjega stopnišča. Pred Graškimi vrati je bila poleg sedanjega dijaškega doma v Prešernovi ulici cerkev sv. Ulrika iz 13. st., v Melju — poleg gradu malteških vitezov — pa cerkev sv. Katarine. Na južnem bregu Drave je stala cerkev sv. Magdalene (zgrajena ok. 1288). Številne so bile pobožne ustanove, bratovščine itd. V mestu so imeli tudi samostani Vetrinj, Ad-mont, Žiče, St. Pavel in dr. kakor tudi solnograški nadškofi svoje dvore. Za javno življenje najvažnejša posvetna stavba sta bila sedanji rotovž (zgrajen 1515) in grad, ki ga je imel v tem času (1514) v najemu neki Adam Švet-kovič. Mesto je imelo tudi več javnih vodnjakov in kopališč. Maribor je bil deželnoknežje mesto, t. j" bil je podložen neposredno vladarju. Mestni grb je bil isti kakor sedaj ; le goloba je nadomeščal poprej orel. 2e v prejšnjih stoletjih so podelili deželni knezi mestu razne svoboščine (privilegije), ki so se nanašale pred vsem na trgovino in promet. Veliki požar 1512 je uničil vse te listine. Zato je cesar Maksimilijan I. dne 10. decembra 1514 v Inomostu obnovil vse dotedanje pravice in dovolil razen tega še tri sejme. Vsem plemičem, opatom in drugim je prepovedal ovirati te sejme. Kdor bi to prépoved prekršil, mora plačati 20 zlatnikov. Od teh pripade polovica deželnoknežji blagajni, polovica pa sodnikom in svetovalcem mesta Tudi je določil, da ne sme nihče kupovati vina iz Slovenskih goric in Pesniške doline drugje kot v Mariboru. Vina iz desnega dravskega brega (Pekre, Limbuš) pa smejo opat samostana Št. Pavel in meščani Slovenjgradca, Pliberka in Vuzeni-ce do sv. Matije (24. febr.) svobodno izvažati. Mestni prebivalci so se delili v plemiče, meščane (h katerim so spadali trgovci in obrtniki) in v skupino, kamor so prištevali v cehe včlanjene rokodelce, samostojne (ročne) delavce in svobodnike, t. j. tiste, ki so se stalno naselili v mestu. Ostali, ki so bili v mestu le slučajno in niso imeli tam posla, niso imeli meščanskih pravic. Ker je imel Maribor zelo ugodno lego na križišču ceàt, ob plovni reki in v pri-lično bogati okolici, je cvetela posebno trgovina Trgovske' zveze so obstojale celo z Dubrovnikom in Firenzo. Velik del mestnega prebivalstva se je pečal s poljedelstvom in vinogradništvom. Obrtniki (ozir. rokodelci) so se bavili posebno z usnjarstvom, barvarstvom in mizarstvom. Seveda ni manjkalo pekov, mesarjev, gostilničarjev iti V splošnem je vladalo znatno blagostanje, posebno ker je bilo življenje zelo poceni. Tako je stal n. pr. vol 3y2 fl, krava 2 fl, tele i/2 fl; za 1 fl se je dobilo 25 piščancev itd. Seveda so morali meščani večkrat pretrpeti mnogo zla, posebno v času kmečkih uporov (1515 in 1525 in obleg (1529 in 1532). Za splošno izobrazbo je skrbela župnijska šola. Posamezni so obiskovali tudi visoke šole v Nemčiji, na Dunaju, v Pa-dovi in drugod. V splošnem pa je bila izobrazba na dokaj nizki stopnji. Prebivalci so bili praznoverni in surovi. Mestno zastopstvo sta tvorila notranji in vnanji svet, obstoječ vsak iz 12 članov, ki so jih meščani svobodno izvolili. Notranji svet je obstojal iz uglednejših meščanov, vnanji pa iz manj imovitih obrtnikov. Notranji svet je volil vsako leto na dan Stola sv. Petra (18. jan.)„ * Haidfalk, Duler, Senekovič, Peršon i. dr. Splošno spoštovanje je užival učeni zdravnik dr. Hamelius. Prebivalstvo predmestij je bilo vsaj po krvi, četudi ne po mišljenju večinoma slovensko. V splošnem so prebivalci mesta in predmestij razumeli in govorili oba jezika. Po veri so bili skoraj vsi katoliki. Žide, ki so igrali v prejšnjih časih v Mariboru zelo važno vlogo, je izgnal cesar Maksimilijan I. z odlokom od 18. Ш. 1496 iz mesta in dežele. Pač pa se pojavijo v tem času prvi začetki protestantizma. V začetku 1528 je imenoval nadvojvoda Ferdinand I. v sporazumu s solnogra-škim nadškofom in kardinalom Matevžem Langom in ljubljanskim škofom Krištofom Rauberjem, ki je v tem času upravljal tudi sekovsko škofijo (pod katero je spadal Maribor) komisijo, ki naj bi ugotovila, kako se je razširila nova vera. Ta komisija je poslovala v mestu o binkoštih (2. in 3. julija) omenjenega leta. Po vizitacijskem protokolu so se zglasili pred to komisijo mestni vi- mestnega sodnika, ki je bil obenem načelnik mesta (župan) in sodnik. Znak njegovega dostojanstva sta bila meč in žezlo. Sodil je v civilnih in kazenskih zadevah. Krvno sodstvo je izvrševal v veči 12 prisednikov. Smrtne obsodbe je izvršil mestni krvnik običajno na zemljišču za sedanjim starim mestnim pokopališčem, ki se je še pozneje imenovalo »das Galgenfeld« in ki je bilo še 1910 mestna last. Mestni sodnik je imel dohodke deloma v naravi deloma v gotovini. Poleg mesta je imel najbrže že v tem času krvno sodstvo tudi mariborski grad za Koroško in Graško predmestje in za Melje. Tu pa je izrekal smrtne obsodbe (od 1510) posebni deželni krvni sodnik. Oficielno je imel Maribor — kakor vsa naša mesta v tem času — nemški značaj. Povsod, posebno pa v javnem življenju je prevladovala nemščina. Po svojem poreklu pa je bilo prebivalstvo mešano. Plemiči, duhovniki in uglednejši meščani so bili skoraj vsi Nemci. Proti koncu srednjega veka pa se je slovenski živelj vedno bolj uveljavljal. To dokazujejo številna rodbinska imena, kakor Ju-rešič, Mastnak, Jančič, Senekovič, Kle-menčič itd. Najuglednejše plemiške rodbine v tem času so bile Triebeneck, Kolo-nič in Wintershofer; meščanske pa Knechtl, Leuzendorf, Glades, Prandstât-ter, Storch, Pichler, Wolf, Wernheer, Preiss, Wildenrainer, Hass, Hornuû, kar Ivan Haubensack z 11 duhovniki iz mesta in okolice, mestni sodnik Krištof Wildenrainer z večimi svetovalci, 17 meščanov in še par drugih oseb. Komisija je ugotovila, da bere le malo duhovnikov maše, da prihajajo le redki verniki v cerkve in sprejemajo obhajilo, da nočejo plačevati duhovnikom desetine in da jedo ob petkih meso. Nekateri meščani kakor Ivan Stockhammer in drugi so imeli tudi luteranske knjige, ki jih je komisija odvzela in sežgala. Slične razmere so bile tudi v okolici, n. pr. v Limbušu, pri Sv. Petru in posebno v Slivnici. Nato je naročila komisija mestnemu sodniku, naj trdovratneže kaznuje s postom in zaporom, kar je ponovil nadvojvoda Ferdinand z dekretom od 17. XI. 1528. To povelje pa se ni izvršilo, ker so prišli v naslednjih létih (1528 in 1529) v deželo Turki in povzročili tako splošno zmedo. (Dalje) Bertram Stower črni demant (Nadaljevanje) "1 ekaj minut, pa je bilo storjeno: izpraznili in preobrnili so žepe vsem gostom, ošlatali podlogo _ pri obleki. Toda tokrat je bilo spet vse iskanje bob ob stenoi nobeden od zamiznikov ni imel demanta pri sebi. »Po mojem bo najbolje, če pošljemo po redarstvo,« je menil nekdo med po-KvancL »Takoj poskrbim za to,« je odgovoril sir Henry, »ampak prej stopimo v pušil-nico. Ukazal bom, naj se nihče nobene reči tu ne dotakne, dokler ne bo prvih ugotovitev.« »Kako mi je žal, da nisem držal demanta v rokah, preden je izginil,« je dejal profesor, medtem ko so šli vsi skupaj v kadilno sobo. »S tolikim veseljem bi bil ogledoval tako mikaven geološki vzorec!« Sir Henry, ki se je bil za nekaj časkov odstranil, se je tedaj iznova pomešal med svoje goste. »Izvršeno je,« je rekel Summersu in mu ponudil smotko. »Telefoniral sem Scotland Yardu. Sicer pa si ne belite las radi svojega demanta. Našel se bo. Tako redek dragulj se ne proda izlahka. Naj si bo tat kdorkoli, gotovo bo poskusil iti in ga spraviti v denar v Anversi ali na kakem drugem znatnejšem tržišču za de-mante. Lahko pa si mislite, da bo policija za trdno brzojavila popis na vse strani, kjer bi se količkaj utegnil prekupiti. Kar se mene tiče, se ne bi nič čudil, ako ga dobite nazaj prej ko v osmih dneh.« Kako uro kasneje, ko so se sir Henry in njegovi povabljenci nakadili, so se vrnili k ženstvu v dvorano. Tajnostni dogodek tega večera je bil vsem toli živo segel v srce, da so ga še dalje vneto pretresali. Vsakdo si ga je razlagal po svoje in pravil sosedom domneve, ki so mu prihajale na um. »Meni se hoče kar tako zdeti, da je prišel duh tega urojenskega velikega duhovnika in ga vzel nazaj,« je izjavila gospodična SulHvanova. Profesor West je strmel vanjo in se zamišljeno smehljal. »Vprav nanj sem tudi jaz mislil,« je zamrmral. »Pa menda mi vendar ne mislite na-tvesti, da ste tako praznoverni kot Edita?« je ugovarjala gospa Sullivanova in se glasno zasmejala. »Oh, za Boga, ne! Hotel sem edino to reči, da sem premišljal o neobičajni do-godbi, ki nam jo je točkar pravil g. Sum-mers o svojem demantu. Se spominjate, kaj mu je rekel veliki duhovnik? »Prej ko poteče dvanajst lun, ti bo ugrabljen in nikoli več ne boš mogel najti sledu po njem.« Potemtakem se je prvi del prerokbe nekako obistinil, saj kamen je izginil po trinajstem mesecu. Upajmo, da se druga napoved manj točno uresniči. To bi bilo zares prehudo za g. Summer-sa.« Ko je izrekel te misli, se je zopet po-greznil v globok molk. Nekaj minut je ostal tako na miru, da človek ne bi bil mogel reči, ali razglablja ali spi. A zdajci je vzdignil glavo, vstal, pristopil k gospodu Henryju, mu zašepetal nekaj besedic na uho, potlej pa zapustil dvorano. Četrt ure je poteklo, preden se Je vrnil. »So detektivi prišli?« je naposled vprašal Summers, ki ni mogel več strpeti. Nejevolja je šinila gospodu Henryju čez obraz. »Ne,« je odgovoril, »prav zares, to je neumljivo. Vnovič jim bom telefoniral.« »Kaj sem že hotel reči, sir Henry,« se je okrenil nekdo k njemu v trenutku, ko se je odpravljal na odhod, »ali vam je znano, kaj je s profesorjem Westom?« »S profesorjem Westom?« je ponovil in se zasukal na pragu. »V moji delavni- if ГШЗР- ci je: izrazil mi je bil željo, da si ogleda moj novi drobno vid.« Medtem je bil raziskovalec, čedalje bolj vznemirjen, pričel korakati sem ter tja po sobani. Ko pa je v danem trenutku šel mimo okna, ki je gledalo proti jedilnici, je kar obstal. »Glej!« je kliknil. »Tamle je pa luč. Detektivi so nemara prišli.« »Nemogoče!« je ugovarjala lady Sul-livanova nekam razdraženo: »Za trdno ne bi bili vstopili, ne da bi se bili prej javili.« Nemirno se je ozirala okoli. »Morebiti se je tat vrnil,« je dodala po premolku. Vsi so skoro nehote vstali ter odšli za Summersom, ki je bil planil iz dvorane in je sedaj meril proti obednici. Ondi so našli profesorja Westa, sklonjenega nad prtom, na katerega je bil položil žepno električno svetilko. Z eno roko je držal škatlico, z drugo pa nož, ki ga je bil najbrž pobral z mize. Osupel zbog nenadnega prihoda vse družbe je za trenutek omahoval in v zadregi gledal Summersa. »He, dragi West,« se je zavzel sir Sullivan, »kaj pa počenjate tu?« »Vrnil sem se z namenom, da bi iskal demant, sir Henry.« »... Pa ste ga našli?« je tesnobno po-zvedal Summers in iztegnil roke proti njemu. Profesor je bil še vedno videti zmeden. »Ne,« je nazadnje izpregovoril, »pač pa sem našel dokaz, da vaš demant ni bil ukraden. Besede velikega duhovnika so bile na žalost le preresnične, ko vam je rekel: ,... in nikdar več ne boš mogel najti sleda po njem.' Sleda? ...Mogoče pač, ali pri vsem tem sem sedaj trdno prepričan, da je vaš demant nepreklicno izgubljen.« »Priznati moram, da ne razumem popolnoma,-profesor,« je dejal Summers in ga čudno pogledal. »Da je moj demant izgubljen, to je nesporno, da bi pa bil nepreklicno izgubljen, to je druga reč. Na kaj se neki opirate, da trdite kaj takega?« »Pojdite no z menoj v pisarno gospoda Henryja, pa vam objasnim,« je odvrnil učenjak. Na mizici v pisarni je stal drobnogled, ki si ga je bil gostitelj nedavno omislil. Profesor West se mu je približali in povabil raziskovalca, naj se skloni nad pristroj. »Kaj vidite?« ga je vprašal čez trenutek. »Nešteto množico peščenih zrn vidim, jako drobnih in jako svetlih,« se je odrezal Summers. »No, gospod Summers,« je počasi zlo-goval profesor, »ta drobcena in svetla .peščena zrna', kakor jim pravite vi, so zdaj vse, kar je ostalo od vašega de-manta. Kar se je zgodilo, je prav za prav čisto preprosto: velikolepni dragulj, s katerim se je ponašal Ingogo, se je doktorju Hindu zdrobil v rokah.« ★ Summers ni niti trenil z očesom. Bil je prepameten, da bi ga bilo poparilo odkritje, ki bi bilo zmedlo toliko drugih na njegovem mestu. »Pa kaj vas je pripravilo na misel, da v je utegnil izginiti na ta čudni način?« je vprašal sir Henry. »Je bila to samo vaša domneva?« Nasmešek je šinil profesorju preko Иса. »Bogme... ne bi dejal, sir Henry,« je odvrnil. »Kot zemljeslovec sem vedel, da so afriški demanti manj trdni od brazilskih ali indskih ter imajo razen tega neke posebnosti, ki so jim svojske. Sum-mersovega mi ni bilo mogoče pregledati 04 blizu, ker ga nisem dobil v roke, vendar celo na daleč sem mogel ugotoviti, da je navkljub svojemu živemu sijaju videti rahlo mlečnat. To je za strokovnjaka gotovo znamenje, da se ta demant radi vročine, drgnjenja ali udarca utegne na mah razsuti in razpasti v prah. Ko je demant gospoda Summersa izginil, mi je sicer prišlo na pamet, da se je moglo kaj takega naključiti, vendar vam nisem nič črhnil o tem, ker nisem maral ničesar trditi, prej ko bi se na svoje oči preveril, da se ne motim. Gospod Sum-mers, tega kamena niste nikdar dali preiskati kakemu izvedencu, jelite?« Raziskovalec je odkimal. »Nikdar,« je dejal. »Pokazal sem ga , posameznim znancem, o katerih sem sodil, da bi mi mogli povedati kaj zanesljivega. Več pa nisem storil.« »Se mi je zdelo,« je povzel profesor West, »zakaj takšnega nedostatka vešča-kovo oko za trdno ne bi bilo prezrlo. Sicer pa bi bil ta kamen kaj lahko vzdržal še stoletja, če ga ne bi bili poskušali brusiti. Ampak, da se vrnem k svoji razlagi: dve podrobnosti sta me posebno zbodli v tem, kar nam je pravil g. Sum-mers. Najprej to, da so duhovni hranili ta kamen devet desetin leta v neznani tvarini. Potem preroške besede, ki jih je veliki duhovnik izrekel tik pred smrtjo: ,Demant bo ugrabljen in nikoli več se ne bo mogel najti sled po njem'. Po mojem prepričanju so ti domači svečeniki dobro vedeli, kako silno je krhko oko njihovega malika. Da bi ga oču-vali razpada, so ga večidel puščali v svojevrstni kopeli. Ni li tega več ko dovolj potrdil veliki duhovnik z mislijo, izraženo v poslednji uri? Vrhu tega pa se vsi spominjate, da je demant izginil v onem samem trenutku, ko je doktor Hind razil zavojek v čašo. Ko sem vse to do dobra preudaril, sem moral nujno sklepati to, da je nekaj toplota doktorjeve dlani, nekaj pa rahlo trenje pri podpisovanju (pri zavojku sem mogel ugotoviti, da je bil pritisk jačji ko prej pri imenu) samo po sebi povzročilo razkroj karbona.* Ker sem hotel na mestu preskusiti pravilnost svojega umovanja, sem odšel tiho iz dvorane in stopil v obednico. Kakor sem pričakoval, sem tam našel na prtu, in sicer na onem mestu, kjer je bil prej doktor Hind, nekaj neotipljivih, bledo rumenih kristalov. Raziskaval sem jih z drobnogledom gospoda Henryja ter dognal, da so to res drobci razkrojenega demanta. Vendar pa je treba priznati, da je pojav precej nenavaden in da nastopa le prav poredkoma. Ko sem videl in vedel, kar me je mikalo, sem se vrnil v obednico in v trenutku, ko ste prišli za menoj, sem bil pobral zadnje ostanke dragocene snovi.. Saj res, gospod Summers, to me je domislilo, da imam nekaj, kar je vaše.« Ob teh besedah mu je profesor pomolil škatlico za kroglice, v kateri je ležalo na dnu ščepec ali dva žoltkastega prahu. »Kdo bi slutil,« je rekel in pokazal nanj, »da je to vse, kar je ostalo od očesa boga Ingoga, sijajni črni demant, ki nam je še pravkar žarel pred strmečimi očmi?« (Povest, ki si jo prebral, se opira na znanstveno dokaza-no dejstvo) , R. L-er. * Karbon ali karbonat (ogljik), vrsta oglatih, luknjičavih, drobnozrnatih temnih demantov, rabljenih v tehnične namene. Najdišče: Bahia v Braziliji. Op. prev. Euatrir»! Fram Sfcodlar Tehnika razpolaga v najnovejšem času z novo kovino izvrstnih svojstev, z berilijem, M _ je za tretjino lažji od aluminija, hkrati pa ima vse dragocene lastnosti jekla. Berilij je kemična prvina, spadajoča v skupino magnezija, torej v vrsto lahkih kovin in je v marsičem sli-čen aluminiju. Preskušnje so pokazale, da berilij lahko tvori celo vrstto zlitin, ki se dado povsod uporabljati namestu železa, jekla ali aluminija. Berilij ni neko povsem novo odkritje, ker je to kovino poznal že Vauquin 1798, a se je kasneje spet popolnoma pozabila, šele nekaj let se berilij lahko pridobiva po kolikor toliko praktičnem tehničnem postopku v večjih množinah. Pred dobrimi sto leti se je veteranu kemijske tehnike Wôhlerju posrečilo izločiti prve mikrosfcopično majhne delce berilija, a šele zdaj se ureja prva tovarna, ki bo prihodnje leto producirala prvo tono te kovine, za katero vlada tako veliko zanimanje v znanstvenih in tehniških krogih. Tovarna bo obratovala v okrilju Siemensovega koncema. Postopek tehničnega pridobivanja, M bo tudi tej tovarni podlaga, sta našla Stock Čudovita kovina berili] Peč za pridobivanje berilija. Zaradi silne bleščave se lahko opazuje proces samo skozi barvno steklo. Proti strupenim plinom, ki se pri tem razvijajo, pa nosijo delavci maske. in Goldschmidt pred nekaj leti. Takrat so se šele odkrile vse sijajne lastnosti te kovine in poslej so si kemiki vsega sveta silno prizadevali, najti način pridobivanja berilija na gospodarski podlagi. Vendar pa je prav do zadnjega časa ostala čista kovina redkost, ki so jo razkazovali samo nekateri kemični laboratoriji. Začetna tvarina za pridobivanje berilija je sirovi beril (berilijev silikat), ki se kemično najprvo pretvori v berilijev oksifluorid, iz katerega se potem s pomočjo elektrolize pri temperaturi 1400 stopinj C izloča čisti berilij v palicah. Napačno je prištevati berilij med žlahtne kovine, zakaj sirovi beril je ruda, ki je nikjer na zemlji ne manjka. Da je čista kovina vzlic temu tako silno redka, je vzrok neizmerno težko pridobivanje, izločanje berilija iz rude. S primesjo berilija se zelo' popravi kakovost raznih bakrovih, nikljevih in železovih zlitin. Berilijeve zlitine imajo toliko odličnih tehničnih svojstev, da se v enaki meri ne najdejo združene v nobenem drugem tvorivu. Pri tem pa znaša množina berilija v zlitinah le nekaj odstotkov. V raztalino berilijeve spojine se potaplja železna palica, ki je spojena z negativnim polom močnega vira elektrike. Na tej palici se odseda čisti berilij. Berilij je temnosive barve in se, zlasti če je izglajen, prav lahko zamenja z jeklom, ki mu je po barvi na las podoben^ Nemogoča pa je zamenjava, če vzameš košček ene in druge kovine v roko, ker je berilij znatno lažji. Tudi po trdoti je berilij soroden jeklu, med lahkimi kovinami pa mu vobče pritiče prvenstvo, saj je petkrat trši od aluminija. A. D e b e 1 j a k Béranger Д9. 8. 1780 do 16. 7. 1857) Pet in sedemdeset let je, odkar je preminul] Parižan Pierre de Béranger, čigar slava je bila - pred sto leti večja nego katerega koli romantičnega pesnika, vštev-ši celo Hugo-ja in Lamartine-a. Sin ubožnega rokodelca je bil spočetka natakar v Floricoujrtu pri Pérorane-u, potem arkostavec v istem mestu, nato pomočnik pri svojem očetu. L. 1809 je dobil piisarslko službo na univerzi. V tej dobi je zlagal prve svoje poskočnice in 1. 1813, ko je bil sprejet v »Caveau« (Klet), veseljaško društvo pod predsedstvom popevkarja Désaugiersa, je nastali njegov šaljivi »Yvetotski kraltj«, kasneje krirvo razlagan kot puščica na monarhovsko slavohlepnost. Usidral pa se je tolikanj ljudem v pamet, da je danes »roi d'Yvetot« soznačnica (sinonim) za vlastelina, ki misli samo na svoje zabavice, recimo zagorskega šldi-varja. Za prvo zbirko iz 1. 1815 »Chansons morales et autres« si je nakopal strog ukor svojih višjih, po nekaterih virih so mu naprtili tri mesece ječe in 500 frankov globe, po drugih pa ga je ta kazen zadela šele za snopič iz 1. 1821, kjer je izšlo največ vzorcev trajne vrednosti, n. pr. Le Marquis de Carabas, la Sainte - Alliance, Le vieux drapeau, la Bonne Vieille, les Hirondelles. V lahko-krilih verzih je švrkal po nadutih veljakih in velikaših, tako da mu je vlada zaplenila 11.000 izvodov. Ta oplaši-tev pa ni dosegla namena, saj 1825 je Béranger objavil svoje »Chansons Mouvelles« iti 1828 »Chansons Inédites«, ki so mu vrgle 9 mesecev zapora in 10.000 frankov globe. Po julijski revolucija se je Béranger zvezal s svojimi prijatelji Laffitte-om, Lafayette-om itd., da bi pri republikanski stranki pomogel kandidatu L. Filipu do prestola. Pri tem pa je zavrnil sleherno čast in oblast, ki se mu je nudila. Poslednja zbirka popevčic fc. ... .V. .V. * Jeaa Pierre de BÉRANGER (1833) kaže kolikor toliko nov miselni pravec, nekake socialistične pesmi kot Les contrebandiers, Jeanne la rousse, Le vieux vagabond, Les fous. Ko so ga po februarski prekuciji 1848 izvolili v narodno skupščino, ni maral sprejeti. Druigemu cesarstvu Béranger ni bil nič kaj naklonjen, vendar Napoleon III. je dal — v soglasju z javnim mnenjem — pesnika pokopati z velikim sijajem na državne stroške. Na dan narodnega praznika 1885 pa so mu v Parizu odlkrili spomenik na Tempelskem vrtu. Mnoge Béramgerove popevke so izgubile s-voj aktualni pomen, druge pa drži nad gladino pozabe njih vne-malni, zanositi ritem in rajih dejanje. Posamezne vsebujejo kratko diramo kot La Fontaine-ove basni. Pod vplivom Re-nana, ki je cenil le visokoleteče duhovne zamisleke. je kritik Lanson skra-ja precej nizko čislal Bérangerovo Modrico, glasnico meščanskih nazorov. Toda Paul Adam, čigar predniki so bili Srbi, je v svojem romanu »Enfant d' Austerlitz« osvetlil zgodovinski pomen ki socfatao vrednoto Béramgeiroivfh ■pesmi. Zaito je presedlal tudi profesor Lan-son ,im t 11. radali svode ffisltoire de la Littéraitore française korenito pqpravîl svoje mnemije, čeiš, pisatelj ni nikdar povprečen, afco se v njegovih Obrazcih spotzm duša malone celokupnega naroda in se v njih dobro počuti. V primeri z idealnimi zasrauitki je zavest vrlih ljudi resda samo povprečna, zato pa je živa, prizadevna. Da se je mogei krščanski ideal uresničiti, se je morai nekoliko zgostiti in se ponižati: zakaj bi zahtevali od narodnostnega in svobodnjaškega vzora, naj se oprosti piri-rodnih pogojev, kakršni so spojeni z vsako posjplošitvijo kake ideje? Tako smemo retS. da }fe-'• H. B. Butler je že od vsega početka de-lovai v Mednarodnem uradu za delo. Rodil se je 6. oktobra 1883. v Oxfordu ln Je s sijajnim uspehom izvršil študije, naj- Opredelitve Ne mislite, da samo učenč akademije kujejo definicije. To se primeri tudi politikom. V Lausanni je protagonist velike razprave o reparacijah predlagal za besedo ^konferenca«, po naše zborovanje, posvetovanje, tole opredelbo: »Konferenca je za politike prilika, da se bolje spoznajo, to se фгаvi, bolje' črtijo.« Druga določitev pojma Je manj teinnogledna, torej bržkone pravil-nejša: >Konferenca je kraj kjer prezgodaj došli ljudje srečujejo zapoznele ljudi.« ZENSKÀINSVET O grški ženski Značaj grške kulture je čisto moški. Gi> kinja ni kulture pomagala niti ustvarjati, niti je ni sprejemala. Najslabši je bil položaj ženske v Atenah, boljši v šparti, v Tebah in pri maloazijskih Grkih. V kret-sko-mikenski dobi je uživala malo več samostojnosti, prav tako tudi za časa hele-тПттпа in rimskega gospostva. Zlata doba grške kulture (med 600 in 300 pred Kr.) je bila ženskim težnjam za neodvisnost Se najmanj naklonjena. Bolj kot drugi narodi so Grki сепШ lepoto, brez ozira na spol. Grku je bila lepota, tudi lepota telesa, krepost. Vnanja lepota je bila znak notranje popolnosti. Zavedno ali nezavedno so storili Grki vse, da bi ohranili in povečali lepoto telesa. Mnoge matere so postavljale v spalnice kipe lepili bogov v nadi, da bo prešla njihova lepota tudi na potomce. Telovadne vaje so bile bistvo mladinske vzgoje. V ê parti so poznali celo rokoborbo med dečki in deklicami. V mnogih mestih so dekleta javno tekmovala v lepoti. Simonides, velik pesnik in mislec, se ni bal priznati, da je ena izmed štirih stvari, ki si jih srčno želi, tudi lepota. Lepota je bila nekaj božanskega, kult lepote služba božja. Egestenci so postavili mla-demu vojaku, ki je padel v boju proti njim, spomenik samo zato. ker je bil najlepši človek, ki so ga kdaj videli. Ko je stopila velika hetera Frina pri elevzijski svečanosti gola iz morja, je obšlo tisočglavo množico vernikov globoko versko čuvstvo, kakor bi gledali Afrodito samo. Ko je stala lepa Frina nekoč pred sodniki in bi jo skoraj že obsodili, ji je zagovornik slekel vrhnjo obleko. Sodniki so obstrmeli, zbali so se Afro-ditine osvete. In ko je ta najlepša atenska deklica rahlo zbolela, je trepetalo vse mesto za njeno lepoto, ki je bila v nevarnosti. Čeprav je bila preprosta deklica, vendar je bila najtoolj priljubljen in zaželen umetniški model. Kako so pojmovali Grki žensko "lepoto, o tem nam glasno govori grško kiparstvo. Visoka postava, bogati lasje, ozko čelo in čudovita lepota oči, ki so jo ime1 - edino Gr-kinje. Nič čudnega ni, če so se Grkinje trudile nadomestit* naravne nedostatke in napake z umetno lepoto. Poznale so skoraj vse skrivnosti modernega lepotičenja. Neki Francoz iz XVIII. stoletja je rekel, da moramo smatrati žensko za umetniško delo in ji biti hvaležni, da nam spretno in uspešno zakriva grdoto. Prav tako je človek vesel okusno urejenega parka ali lepo opremljene sobe. Kozmetika je bila prava družabna dolžnost. Obstojala je cela literatura o načinih črnin kanja, Danes se nam Ženski kip i-s Herkulana, Praksi telo-va šola (Državna zbirka kipov ▼ Draždanatv) zdi čudno, da so pripravljale Grkinje šminko s človeško slino. Sužnja, ki jo je delala, je morala imeti predpisano posebno dieto in uporabljati dišeče ustne vode, da je bila slina čista in prijetno dišeča. Poznale so brez števila parfumov, da so lahko uporabljale vsak dan drugega. Seveda pa se je marsikatera zavedala, da je parfum individualna, osebna zadeva, kakor barva glasu in da vedno menjavanje samo uničuje učinek. Parfumirana so bila tudi mazila, s katerimi so se mazali moški in ženske, da bi se obvarovali mraza. Suha koža in lasje so bili znamenje zanemarjenosti. Za polep-šanje kože so uporabljale Grkinje maske iz testa, ki so si jih nadevale ponoči. Zlasti pa so cenile kopeli v osličinem mleku. Imenitne dame so jemale s seboj po več parov oslic, kadar so šle za delj časa od doma. Poznale so tudi zobno vodo in prašek teç umetne zobe, ne pa zobne ščetke. Zobe so si tudi barvale. Nega nog in rok je bila nedvomno bolj razširjena kakor danes. Važna je bila zlasti nega nog, ker Grkinje niso poznale nogavic in so nosile samo sandale, ki so puščale ves prednji del noge prost. Poznale pa so najvažnejše priprave, s katerimi so hotele pričarati polne in lepe oblike telesa, preobilno izoblikovanost pa so krotile s stezniki. Lukian pravi, da je bila marsikatera lepotica zjutraj kakor morska mačka ali pavian, podnevi pa je znala skriti m vešče zatajiti kar celih dvajset let. Noša in nega las ter obleka sta se spreminjali po modi. Motil bi se, kdor bi mislil, da je moda šele od včeraj, tempo spreminjanja pa je danes gotovo hitrejši. Kdor je kdaj razmišljal o bistvu in potrebi mode, ve, da moda s sociološkega vidika ni nikakor samovoljna iznajdba krojačev ta mo-distinj. Samo to je moda, kar je v duhu časa. Med umetnostjo, nravnostjo, svetovnim nazorom, vero, gospodarskim m političnim življenjem na eni strani ter modo na drugi strani so tesne zveze. Neki antični pesnik pravi, da bi bilo lažje prešteti čebele na medu bogati Etni kakor pa vse vrste damskih pričesk. Iz pričeske ženskega kipa je bilo mogoče določiti do desetletja natanko ali še natančneje nastanek umetnine. Grkinje si las niso strigle, kar je pač razumljivo, če upoštevamo erotično naravo Grkov. V navadi je bilo tudi barvanje las. V poznejših stoletjih, ko so Grki zvedeli po posredovanju Rimljanov o lepoti Germank, je bila svetlordeča barva las zelo v čislih. Tudi slavna tiziansko rdeča barva Benečank ni bila skoraj nikoli naravnega izvora. Ko so Rimljani osvojili Grčijo, je prišla v navado lasulja. Nosile so jo bodisi na lastnih laseh ali pa na gladko obriti glavi. Slovele so zlasti indijske lasulje. Nekaterim bogatim damam so še po smrti morali po modi spreminjati lasulje na njihovih doprsnih kipih. Grkinje so krasile lase z diademi, biseri, mrežami, iglami, zlatimi glavniki in zlatotkanimi tenčicami. Klobukov niso nosile, šele pozno so prišli v navado stožčasti klobučki, ki jlb poznamo po kipcih iz Tanagre. Grška žena se je tudi oblačila moderno. Kakor priča Lukian, se je zavedala, da je velika razlika med resnično elegantno damo, ki se svobodno giblje po smernicah mode, in damo, ki je suženjsko sledila vsem modnim novotarijam in muham. Ce si napravil grški dami zaradi njene elegance po-klon, si je ponižno pljunila na prsa. To je bil znak skromnosti m strahu pred zavistjo boginj. Pri obleki Grkinje razlikujemo chiton (spodnja obleka, srajca) in vrhnjo, ki so jo imenovali tudi chlaina, peplos in hima-tion. Največjo važnost je polagala na lepoto gub. Vrhnja obleka je bila običajno na eni strani speta z zaponkami. Obleka je bila brez žepov. Malenkosti je hranila v gubi, ki je nastala na ta način, da je dvignila spodnji del obleke malo čez pas. Kako- vost ta barve oblek so bile najrazličnejše vrste. Najmodernejše obleke so bile iz belega platna. Belo platno je veljalo tudi za najspodobnejše. Žepnih robcev Grkinje niso poznale; zanesle so se v tem oziru na spretnost prstov. Vendar so Grki zelo cenili suh nos, često je bil nos povod zakonske ločitve. čevlji ta sandali so bili izdelam v najrazličnejših barvah in oblikah. Nakit se v teku tisočletij ni dosti spremenil. že Grkinje so nosile obroče, prstane, verižice, zapestnice ta zaponke. Spreminja pa se razmerje, v katerem živi človek do nakita. Grkom je bil nakit nekaj skrivnostnega, ker je skrival mistično ta demonsko moč. Verovali so, da je vsakemu človeku ob rojstvu namenjen življenjski kamen; sorodne duše se spoznajo po ljubezni do iste vrste dragocenih kamnov. Pripovedovali so, da ametist zmanjšuje nagnenje k pijači, opal draži k ljubezni, smaragd napravi človeka otožnega, tirkiz pa ljubosumnega. Zelo so čislale Grkinje bisere, ki so jih nosile zlasti v uhanih. Pravljica pripoveduje, da je bila nekoč žena bogatega kneza hudo ljubosumna na mlado deklico ta ji je v jezi predrla z iglo uho. Knez je tolažil ranjeno, dokler m bila zdrava. Toda odprtina v ušesu je ostala. Ljubljeni je vtaknil vanjo biserni uhan. Od tedaj si zeli vsaka ženska tega znamenja ljubezni. (Dalj e) Dnevnik Za vsakogar je zabavno da piše svoj dnevnik. Vsakdo more na zanimiv način poročati o dnevnih dogodkih ta svojih vtisih, akoprav ni literarno nadarjen. Bistvena vrlina pri, dnevniku je osebnost, intimnost. Predvsem pa se ne sme pisati s skrito mislijo, da bo kdaj tiskan ali komu pokazan. Svojemu dnevniku lahko vse zaupaš. Naj gre za obleko, jed, običaje, govorice, osebne nadloge, bolezen, ozdravljenje, nezgode, neznatni doživljaji ali pomembni dogodki, vse prav pride, če je vse iskreno, odkritosrčno. Ta zbirka misli ta zaupnih čuvstev postane čez nekaj let naravnost očarljiva. Piscu more včasi napraviti veliko uslugo, ker mu razodene marsikaj, kar je pozabil ali kar taji njegova zavest. Med pisatelji spominov slove na Angleškem Samuel Pepys, admiral'itetni tajnik (lë33—1703). živel je torej v razgibani dobi Republike, poznal je vzpostavitev Karla П., prisostvoval velikemu požaru v Londonu, bil priča prekucije 1. 1688. Kraljica Viktorija je vodila dnevnik izzâ mladih nog kakor tudi Edvard VII. ta Gladstone, veliki državnik. Zelo znan je dnevni zapisnik pastorja Woodforda iz Westona, ki navaja preproste ta popoprane podrobnosti o svojih obedih, običajih, potovanjih, poklicnih dolžnostih in o družinskem življenju. Pri nobenem narodu pa nimajo memoari tolikšnega pomena kakor pri Francozih. miMiN y TKI P O T OVAN7A Kapsko mesto Ce se je kdo pred leti peljal v južno Afriko, potem so ga gotovo gnale poslovne zadeve, ali pa je potoval na ogled zlatih in diamantnih rudnikov in morda na lov. Takrat je bilo običajno potovanje od juga v Rodezijo aLi v kolonijo Kenya. Dandanašnji pa pozna tudi južna Afrika že turizem in kdor je kdaj potoval po teh krajih, mu gotovo ni bilo žal"truda in stroškov. Južna Afrika je po svoje prekrasna dežela. Podnebje, priložnosti za vsakovrsten siport na svežem zraku in vobče vse življenje močno spominja na Kalifornijo in je sila mikavno. V vsem je za južno Afriko merodajno Kapsko mesto. Kar ne moreš se ga naveličati in venomer poteguješ Svoje bivanje tamkaj še za nekaj dni. že iz pristanišča je videti mesto privlačno. Za njim se dviga masivna, mrka Mizasta gora, kakor da bi vstajala iz samega oceana. Kapsko mesto spada med najlepša na svetu. Zdi se ti, kakor da si prišel v prostran vrt. Glavna prometna žila »Adderly« se pričenja neposredno na obali. Sprva je bolj prazna, više gori pa postaja središče trgovine in se končuje kot široka promenada z lepimi hrastovimi drevoredi. Košate krošnje drevja ščitijo hladno senco, po kateri prideš do bujnih mestnih vrtov. Ob obeh straneh promenade se vrste javna poslopja, med njimi magistrat in velika mestna knjižnica, ki hrani eno najbogatejših zbirk rokopisov na svetu. Vse javne zgradbe so moderne in zelo okusne. V zbornični dvorani magistrata je prostora za več tisoč ljudi. Ali ceste in lepa poslcpja niso tisto, kar zadržuje človeka v Kapškem mestu. Še lepša je okolica, vrtovi in zlasti morska obala. Kopališča v False Bay in Campe Bay so divna. Razen tega je pa vsa okolica idealno torišče za ribiče. Obakraj mesta se raztezajo predmestja daleč ob zalivu. Po leipi cesti, ki se vzpenja viscko na4 mesto, prideš z avtoan do razsežnih vrtov botaničnega društva. Prav ob cesti se košati jo divji mandljevci, in opojni vonj njihovega cvetja te spremlja, ko si jih -že zdavnaj zgubil izpred oči. Lepa avtamclbil-ska cesta vodi tudi krog in krog rtiča in vožnja po njej je eno najlepših doživetij, ki si jih moreš misliti. Samo še vožnja v puščavo utegne biti bolj zanimiva. Med športom se v Kapskem mestu največ goji tek. Vsak teden je vsaj eno večje tekmovanje. Tekmovališča so tako vzorno urejena kakor malokje in tu vidiš zlate in diamantne magnate poleg navadnih smrtnikov, kako vsi enako gore za slavo domačega športa. Zelo priljubljena sta tu tudi golf in tenis. Nobena boljša vila ni brez lastnega igrišča. če zasleduješ družabno življenje, skoraj ne moreš verjeti, da je razmeroma še tako novega datuma. Neverjetno, kaiko se je nekaterim mestom posrečilo kar takole preko noči urediti in preskrbeti vse tisto, kar je neobhodno potrebno za dobro poču-tenje domačinov in tujcev. Hoteli, restavracije, kopališča — ničesar ne manjka in vse je prvovrstno. Prijetna kapnina in prijetno morje, to ti ostane v trajen apomin na Kapsko mesto. H. BROUTELLE: Zbiralec H SAM H Problem 3 L. A. K a j e v 3. a2—a4 X. 1. ... Lhl : e4. 2. Lf5 : e4+, Kc6—d7. 3. Sg4—f6X. Prijeten odmev zadnje variante se pokaže po 1. ... Sgl— f3. 2. Lf5—g-6! Zanimiva tiha poteza, ki vodi po Kc6—d7 z dvojnim, šahom k mar tu. 3. Sgl : e5. E70 Liechtenstein slavi svojega kneza Mala kneževina Liechtenstein, ki šteje le dvanajst tisoč duš, se je spomnila s posebno znamko nenavadno dolgega vladanja svojega kneza. Na sliki je podoba kneza Beli na potezi dobi. Problem 4 M. Pfeiffer Prva nagrada na nekem holandskem ^problemskem turnirju. Mat v 2 potezah. Rešitev problema 2 1. Dfl—h3! Grozi: 2. Sg4 : e5+, Dh2 : e5, 3. Lf 5—d? X ... 1. Sgl : h3 2. Sg4— f6: 3____Dh2 : h3, 2. Sg4 : e5+, Kc&—b5. ANEKDOTE Chamfortu je neka vdova izjavila, da bi se rada spet poročila. »iNa vašem mestu bi tega ne storil,« je menil Chamifort. »To je vendar velika prednost, nositi ime moža, ki ne more storiti nobene neumnosti več«. ★ Gospod Senevoiški je prebil 20 let vsak večer pri neki pevki. Ko mu je umrla žena, so mislili, da se bo poročil ž njo. »AH ste znoreli?« je rekel 9enevoi. >KJ« pa naj potem prebtjem svoje večere?!« Johanna П. iz leta 1858, ko je kot princ regent prijel za krmilce državice, poleg pa njegova slika iz leta 1928. Leto kasneje je knez umrl. • Po površini je kneževina Liechtenstein precej manjša od nekaterih velemest, prebivalstvo pa vzlic temu ne živi na tesnem. Precej denarja donaša državi prodaja znamk, ker jih noben zbiralec ne bi hotel pogrešati v svoji zbirki. Državica se pa tudi potrudi, da so njene znamke zmerom posebno okusne. Sedanji liechtensteinski knez Franc živi večinoma na Dunaju in se po navadi samo vsako leto potrudi na inšpekcijsko potovanje po svoji deželi. Ta dan je za kneževino praznik, ki ga prebivalstvo kar naj-slovesnejše proslavi. Knez pogosti ta dan vse svoje državljane s pijačo in ker gre iz njegovega žepa, je navdušenje seveda velikansko. AKO SENEVES Svetloba sonca, lune in zvezd Ob jasnih dnevih nas obliva sonce s skoraj pol milijonkrat močnejšo svetlobo kakor luna, kadar je nad nami, in sije sto dvajset milijonkrat svetleje kakor vse zvezde na nebu. če izrazimo jakost sončne svetlobe v luksih, pri čemer pomeni luks svetlobo, ki jo prejme kvadratni meter neke ploskve od meter oddaljene normalne sveče, potem dobimo, da je jakost sončne svetlobe na zemeljski površini opoldne okroglo deset tisoč luksov. Ob sončnem zahodu pade svetloba že na 350 luksov, kar pa je še vedno zelo veliko v primeri z mesečino, ki ima le dve desetinki luksa, kadar stoji luna v zenitu. Ob prvem in zadnjem luninem krajcu daje luna še desetkrat manj svetlobe, a še vedno veliko v primeri s svitom zvezd, ki znaša komaj osemdesettiso čink luksa. Observatorij na gori Sinaj Smithsonian institut se že več let intenzivno bavi z merjenjem sončnega žarenja, zlasti z njega naraščanjem in pojemanjem v odvisnosti od sončnih peg. Ravnatelj instituta dr. Abbot namreč trdi, da bi bilo na podlagi teh meritev mogoče napovedovati vreme za daljšo dobo vnaprej. Za meritve služi idealno črno telo, ki vsrka vse sončne žarke. Toda to telo bi moralo biti izpostavljeno žarkom zunaj zemeljskega ozračja, ker drugače vodne pare in prah že pred njim absorbirajo nekaj žarkov in so merjenja zaradi tega netočna. Sončni observatorij se mora postaviti na takem kraju, kjer je zrak kolikor toliko čist in suh. člani Smithsonian instituta so našli, da bi bilo najprimernejše mesto za tako opazovališče na gori Sinaj. Ta gora je visoka ca. 2500 metrov in ker leži sredi puščave, je zrak na njenem vrhu skoraj brez prahu. Na gori Sinaj so že dolgo naseljeni redovniki, ki imajo od vsega početka mir pred Arabci, tako da je pričakovati, da domača plemena tudi znanstvenikov ne bodo ovirala pri delu. Starši so krivi Starši smatrajo dostikrat nekatere napake svojih otrok za hujše nego so v resnici s stališča psihologije, psihične higiene in vzgoje. Henry H. Goddard in Ralph Stogdill z univerze v Ohiu (USA) sta naredila v zvezi s tem naslednji zanimiv poskus. Večje število staršev je moralo poročati o napakah svojih otrok in o njih posledicah za vzgojo. Pri tem se je izkazalo, da smatrajo starši za važne popolnoma druge napake kakor psihologi, zdravniki in pedagogi. Starši so označUi 25 napak za resne, 2 pa za zelo resne. Zdravniki pa so neprimerno večji optimisti in štejejo za resne samo 14 napak, za zelo resno pa nobene. Prav jasno se je pokazalo, ka- ko starši nekatere lastnosti, znake in navade popolnoma napačno presojajo. Zgražajo se nad preklinjanjem, nespcštljivo-stjo, kajenjem, masturbacijo, drznostjo, neubogljivostjo, skratka nad stvarmi, ki še zdaleka niso tako hude. Tistih lastnosti, ki bi bile res vredne pomisleka, pa navadno ne smatrajo za napake, marveč jih celo hvalijo pri svojih, otrokih. Tako n. pr. pomanjkanje smisla za druščino, nezaupljivost, pretirano skromnost, boječnost, sanjavost, skratka znake, ki kažejo na nesproščeni razvoj otrckovega duševnega življenja. Ta poskus dovolj jasno kaže, kako potrebna je prava vzgoja vzgojiteljev. SPOMENIK LiAPt«ACEU V Beaumont en Augeu so pod predsedstvom maršala Francheta d' Espè-reya ter v prisotnosti raznih diplomatskih in učenjaških osebnosti odkrili spomenik slavnemu fiziku La- placeu. me«, Bog me je presunil, je rekla. Doma se ji je zdelo, da je pogubljena. Potlej se ji je posvetilo: Vsevišnji ji je izkazal milost. Po nekaj tednih sta se s pastorjem vzela. V trenutku, ko jo je obsijala luč, Alaophereonka odvrže s sebe klobuk, predpasnik, obleko — znamenje zaslepljenosti — in se pokaže v dolgi svileni opravi, na prsih pa ima znak svojega templja: križ in številko 4. Na pleča ji denejo plašč od modrega satina, kakršnega nosi, kadar v Los Anigelesu razlaga sv. pišimo, prepoveduje, izpreobrača, krsti in tudi leči bolnike, kaliti čudežne ozdravitve spadajo v apostolska dela. Dvorana se jame prazniti, čeprav še niso vsi obredi pri kraju: krst izpreobr-njencev. Mož in žena Maqphersonova pri-meta belo napravljenega neofita, ga potopita v veliko kadunjo.im nato ga ovijejo v ruho ter odvedo. Zatem pride drugi W-preobrnjenec. A h čemu se je prav za prav т spreobrnil. V zadevnih brošurah ne najdeš o dogmah in morali nič dragega nego po vseh protestantskih sektah. Ama- ta Macphersoinova samo * skuša opravičiti svoj naslov — Stirioglata blagovest (Four Square Gospel) — navajajoč nekaj citatov iz biblije: štiri videnja Bzekijelova, štiriogelni kamen za žrtvovanja, mesto zgrajeno po božjem ukazu na pravokoten načrt... Naslov, zdravstveno pravilo, posebej poudarjena zamisel — pa je v Zedi-njeniih državah ustanovljena Cerkev. Pokoriš se nekemu čuvsitvenemu zgibu, pri katerem sta Bog in kakšno življenjsko vodilo na rahlo spojena, n. pr. odvadiš se popivati in obljubiš hoditi v božji hram, pa si dober privrženec novega kulta. Mac-phersonka je dokazala izpreobrnjenje svojega očeta s tem, da se je ta odpovedal kajenju... Ko pa so jo neki izobraženci povabili na javno razpravo, so jo naskočili s tolikerimi vprašanji, da se je čisto zmedla im večidel ni vedela kaj odgovoriti. Eno pa ume sijajno: služiti Bogu in sebi, družiti božanstvo im dolarje, kakor je to atara navada vsem puritancem. S. D. ZA ZRAKOPLOVSTVO. Jeseni bodo otvorili v Berlinu-Johannia-thal prvi muzej za zrakoplovstvo, kjer bodo zbrani modeli, letala in dokumenti o razvoju zrakoplovbe. — Na levi: Prvo nemžko motorno letalo, Na Tfni-iirgtrjrg, jz začetne dobe zrakoplovsjfcwa. Zakonski mož kot model (»Fassing Show«) (»Rire«) copyrisnt a i.a. eox s. copenhagen Adamson zna dresirati pse Bedakova o s v e t a » Da, ta ostanem! je spustila roM v naročje. +-> Odloži, draga! je prijel za rob njenega plašča. t— Da, da, je vzdihnila in vstala. Kipar je odnesel plašč in klobuk v delavnico. Ko se je vrnil, je sedela gospa na zofi. Njene oči so bile nemirne. <— In zdaj, duša, moraš povedati vse! je pokleknil prednjo ter jî gledal v žalostni obraz. <—> Уstani! «— Zakaj me mučiš?. »—• Vstani! je velela. Kipar je ubogal. <— Sedi! Semkaj sedi! je pokazala poleg sebe. Ko je sedel tesno poleg nje, mu je vzela roko in rekla; t— Dino, ali še veš, kaj sva govorila popoldne? Seveda vem. »—i No, kaj? Kipar je nekoliko pomislil, t— Nikar ne razmišljaj! Kar povej! »— Ko pa ne vem, kaj misliš. <~ Čudni ste ljudje! Zaklinjate se în prisegate, ne mine niti nekaj ur, pa že ne veste, kaj ste prisegli! je spustila njegovo roko. •— Govorila sva mnogo, da bi se bil zaklinjal in prisegal, tega pa se res ne spominjam, je rekel mirno kipar. Gospa je molčala. Samo kimala je. <— Res, Bina, človek kakor sem jaz, se ne zaklinja. i— Saj nisem mislila dobesedno, je spregovorila očitajoče. Pričakovala sem, 3a boš razumel, kaj mislim. »—• Pustiva uganke! Govoriva naravnost kakor zmerom, je segel po njeni roH, M jo je odmaknila. Uganke, praviš? Zate so te stvari uganke? •— Draga, razumem tvoj nemir, dasi ne poznam njegovega vzroka, toda zame je vse uganka, česar ne vem. Gospa je nejevoljno zamahnila: — Tvoj zagovor je prav tako nesmiseln kakor tvoja trditev. Česar ne poznam in česar ne vem, to vendar ni še uganka. i— Nikar, draga! Ne tako! Tudi jaz sem malo vznemirjen, i— Torej res ne veš več, o čem sva govorila? Preden sem odšla od tebe? Kipar je tlesknil z rokama: — V kakšni zvezi naj bo to z onim, kar se je dogodilo in česar še zdaj ne Vem? <— Kaj sva govorila? Kaj si rekel? t— O najini zvezi sva govorila. O najini sreči. — In kaj si rekel ti? Ivan Podržaj 58____________________— — To pravim tudi zdaj. — Kaj praviš? — še tri, štiri mesece pa bova-- — Nič ne bova! ga je ostro prekinila ter se obrnila stran. — Bina, kaj je s teboj? ji je zajel roki. — Pusti me ! se mu je iztrgala. Ves vznemirjen se je primaknil bliže in rekel: — Vse, kar hočeš, samo povej, kaj naj pomeni-- — Nič ne pomeni! Tako je in tako bo moralo biti! — Ne razumem. — Boš že razumel. — Bina, jaz te ljubim, pa naj se je zgodilo karkoli! Počasi se je okrenila proti njemu. — Da. Ni človeka, ki bi-- — Je, je! — Ni ga, ki bi mi vzel pravico ljubiti tebe! — Misliš? Zaupni ton, ki je izrekla v njem to besedo, je prevzel kiparja. Ovil ji je rok; okrog vrata in jo pritisnil k sebi. •— Dino! je vzdihnila. Lepo je bilo in tako srečna sem bila! — Še lepše bo-- — Ah! se mu je izvila. Nikoli, nikoli! — Ne govori neumnosti. — Niso neumnosti. Čista restnica. Dino, Dino, ko bi ti vedel, kako je meni-' — Bina--Binica-- Gospa se je okrenila od njega in zaihtela. — Kaj ti je? Kaj naj storim? — Nič, nič. — Ali te je kdo užalil? Storil krivico? — Ne, ne. Kipar je pomolčal. Nato je vprašal s tresočim glasom: -— Morda pa me ne ljubiš več? Ne da bi se obrnila, je položila nanj roko in rekla: — Dino? — Duša, bodiva iskrena! — Ne huduj se name, je okrenila glavo proti njemu. V očeh so ji lesketale solze. — Jaz da bi se hudoval nate? — Nisem te hotela žalostiti. Vedela sem, da boš obupan, pa sem morala priti in ti povedati resnico. — Kakšno resnico? x •- t* ... r ■■ % ■ — Ali me ljubiš? - Bina! je hitel poljubljati njeno гоко. Bedakova osveta — In me boš ljubil? — Do konca. — Ubogi fant! — Nikakor. Srečen, vesel in zadovoljen. — Ubogi, ubogi-- -— Boš videla, kako bo lepo. Nenadno je gospa vstala in vprašala: — Poznaš profesorja Jalna? — Seveda gà poznam. Kaj je z njim? — Ljubi me--je rekla tiho. Kipar se je glasno zasmejal: •— Stara reč! No, njega se pa ne bojim. To se pravi, njegove ljubezni — Ljubi me, sem hotela reči, toda on dobro ve in je zmerom vedel, da ne bom nikoli njegova. — To je torej tisto-- — Ne, ne! — Na vsak način je moral on zakriviti nekaj, kar te je vznemirilo! •— Poslušaj, Dino! Ne sodi ga krivo. Vsak sme ljubiti. Kipar je začudeno gledal za gospo, ki je stopala proti delavnici. Prižgala je obločno svetilko in vprašala: — Kaj nameravaš zdaj s svojo Psiho? — Kaj naméravam in zakaj praviš zdaj? je stopil za njo. Gospa je stala pred modelom in molčala. — Kaj nameravam? je ponovil kipar. — Pojdiva! ga je iznenada prijela za roko in ga povedla nazaj v spalnico. — Zdaj ti povem vse, je rekla skoraj hladno in sedla na zofo. — Nikar se ne vznemirjaj po nepotrebnem. Saj si že povedala, je prisedel ter si zapalil cigareto. — Jaz tudi. Saj dovoliš, je vzela cigareto ter jo prižgala ob njegovi. — Pomirila te bo. — Pusti šale. Najprvo povej, kaj misliš o meni? Ali misliš, da sem prišla kar tako sredi noči k tebi v stanovanje? — Nič ne mislim, draga. Samo razumeti Пе morem. — Takoj boš vse razumel. Govorila sem ti o profesorju Jalnu-- — Ta nesrečnež! In ti ga še zagovarjaš. — Rekel si, da te njegova ljubezen ne vznemirja. — Smešno. — In kaj bi rekel, če bi me ljubil kdo drugi? — Ljubiti sme vsak, si rekla, se je nasmehnil. — Torej bi ti bilo vseeno? — Dokler me ljubiš ti, te lahko ljubi ves svet. — To je lepo povedano. — Ali ni res tako? Ivan Podržaj Jia ti теб, За sem vdova T Ampak, Bina, kakšna vprašanja! 4—» Zelo potrebna. Ali bi me ljubil, ko bi zvedel, da nisem več vdova? ЦЗјраг je odprl usta. t—» Odgovori, odgovori! Kipar je strmel in molčal. *—> Vidiš, tako je. ' • Kako? je rekel z zamolklim glasom. ■«—» Zakaj ne odgovoriš na moje vprašanje? *—» Bina, zdi se, da razumem f .—. Gospa je stopila k oknu. «—i Bina! je kriknil Mpar. Ubogi Dino, je za šepetala in povesila roki. «—» Bina <—> <— ali se motim? N5 dala odgovora. Stopil je k nji. i Bina <—. — al je res? Gospa je zaihtela. Pokleknil je k njenim nogami Ni res, ni res! Dotaknila se je njegove glave. Kakor blazen je zagrabil njeno roka — Ne bodi hud name, je spregovorila s plakajočim glasom. Kipar se je dvignil, jo obrnil k sebi in jo pričel poljubljati z divjo silo, t— Sediva, je rekla utrujeno. Ko sta sedela tesmo objeta, je vprašala: — Kaj misliš? <—> Ljubim te in kanec i «—i Kaj bo zdaj? t—i Ne dam te, ne dam! «—• Bodiva pametna. Stvar je resna. f— In ti? Me ljubiš? Privila se je še tesneje k njemu. In me boš ljubila? «—• Dino, Dino, je grizljala po njegovem vratu. Iznenada se je kipar vzravnal, prijel z obema rokama njen obraz in videl v njenih očeh solze. — In če ni res? je vprašal ter se premagoval, da niso stopile tudi njemu solze v oči. i— Bil je — —' i Kje je bil? t—i V stanovanju --- «-• Pri tebi? «—i Pri meni ne.