Letno poročilo štirirazredne ljudske šole in z njo združene obrtno - nadaljevalne šole v Št. Vidu pri Ljubljani Sostavil koncem Šolskega leta 1902-3 nadučitelj in vodja Janko Žirovnik mm ZaloZil in izdal krajni Šolski svet. r • Letno poročilo štirirazredne ljudske šole in z njo združene obrtno-nadaljevalne šole v Št. Vidu pri Ljubljani Sostavil koncem šolskega leta 1902-3 nadučitelj in vodja Janko Žirovnik Založil in izdal krajni šolski svet. ANDREJ BITENC. V ravno minolem šolskem letu 1902 3 je preteklo 100 let odkar je zagledal luč sveta znamenit mož, ki je zapustil naši fari lepo ustanovo za učne namene. Začetkoma je sicer živel v jako skromnih razmerah, s svojo pridnostjo in vstrajnostjo pa se je prikopal do lepega premoženja. Z bistrim svojim umom je spoznal, da se mora .človek učiti, pridno delati in krepostno živeti, če hoče doseči pravo srečo. Svoj dom in svoj rod je iskreno ljubil. Zato je pa tudi svoje izdatno premoženje zapustil prelepi šentvidski fari, da bi se mogli njeni otroci lažje učiti ter postati srečni ljudje. Ob stoletnici njegovega rojstva se torej spodobi, da se hvaležno spominjamo tega blagega moža. Vsak pravi Šentvidčan mora biti ponosen na to, da se je v njegovi fari rodil velik dobrotnik svojega naroda in blag pospešitelj njegove omike ANDREJ BITENC. Rojen je bil v vznožju hriba „Velika Trata“ v katastralni občini Št. Vid pri Ljubljani v prijazni vasici Podgora hiš. štev. 3 po domače pri „Urbančku“ dne 15. novembra 1802. 1. Oče mu je bil Mihael, posestnik lesene hišice in nekaj zemljišča. O Andrejevi mladosti ne vemo dosti. V šolo ni hodil, ker je takrat v Št. Vidu še ni bilo. Hodil pa je v „Hrib“ po jagode in z drugimi veselimi nabiralci teh črnih jagod (borovnic) prepeval znano pesem: Jagode godejo, V cambah ne morejo Pumfajo, pumfajo, če jih je še kaj. Zraven je pa tudi koze pasel, kterih so takrat v naših krajih še precej redili. Tako brezskrbno življenje je užival do 13. leta. Takrat so ga pa dali v Kranj k Tepkovcu mizarstva učit. Učil se je marljivo in se v treh letih že izučil. Kakor druge naše rokodelske pomočnike, tako je tudi Andreja gnalo „na tuje“ — na sever, da bi si malo svet ogledal in se še bolj izvežbal v svojem rokodelstvu. Vstavil se je najprej v Gradcu. Delal je tam pol leta. A to mu ni zadostovalo. Pomeril jo je naravnost na cesarski — Dunaj. Imel je srečo. Prišel je k mojstru, ki je izdeloval glaso-vire. To delo ga je začelo jako zanimati. Opravljal je sicer mizarska dela, a mimogrede je pa skrbno opazoval, kako se glaso-viri sestavljajo in vglasujejo. Imel je še tri sodelavce. Bitenc je varčeval in kaj malo po gostilnah posedal, njegovi tovariši so se pa zabavali ob nedeljah in praznikih tako, da v ponedeljkih niso bili za delo. Zato je pa mojster Bitenca tudi posebno rad imel in je ta ostal nekaj let na Dunaju. Najspretnejši njegov tovariš je bil vesel bratec; zato mu je bila večkrat -— kača v žepu. Nekoč poprosi Bitenca, naj mu posodi tri goldinarje. Ti goldi-narčki so šli po gostilnah za drugimi in Bitenc jih ni več videl. A prišli so mu vendar le k dobru, kakor veli pregovor, da „čez sedem let vse prav pride“. Bitenc se je naveličal veličastnega Dunaja. Domotožnost se ga je prijela in želel si je v svojo domovino nazaj. Med potjo se sicer vstavi za nekaj časa v Celovcu, a ni imel več pravega ostanka na tujem. Odkar je videl, koliko se da zaslužiti z izdelovanjem glasovirov in da to ni ravno pretežka umetnost, ga ni več pustila misel, da mora sam začeti to delo in sicer doma v beli Ljubljani, kjer še ni bilo nobene take tvrdke. In res jo je pripihal kmalu domov. Star je bil takrat nekako 30 let. A kaj pomagajo lepi načrti, če pa človek nima dovolj drobiža, da bi jih izvršil?! — Zato se je zatekel k svojemu staremu prijatelju, premožnemu kmetu „Pikcu“ s Poljan, naj mu posodi nekaj denarja, da bi začel glasovire izdelovati. A Pikec sicer zlata duša, je bil skrajno oprezen glede denarja. Držal se je starega, če tudi ne vselej veljavnega kmečkega reka: „Primož drži, kar imaš!“ in ni hotel prijatelju na prazne roke nič posoditi. Prosil je potem tudi svojega strica Burnika za denar. A na „prazne roke“ ga tudi od tega ni dobil. Boljše je pa opravil pri svojem prijatelju izza mladih let Holzerju iz Ljubljane. Ta je bil pa trgovec in je dalje videl. Zato je pa Bitencu mesto naprošenega tisočaka posodil — dva. Zdaj je bil Bitenc na konju in je koj začel izvrševati svoje načrte. Pisal je najprvo po tistega svojega tovariša na Dunaj, kateremu je pri priliki posodil tiste tri goldinarje. Ta je bil dober delavec sicer pa vinski bratec. In res ga je ubogal in koj prišel v Ljubljano ter Bitencu zvesto pomagal ustanoviti in pozneje razširjati kupčijo z glasoviri. Bitenc se je pri njem do dobra priučil izdelovanju glasovirov in - tisti nekdaj zapiti trije goldinarčki so mu dajali tisočere obresti. Na sedem let vse prav pride! Njegovi glasoviri so zasloveli daleč na okrog in leta 1844. je dobil ne razstavi v Gradcu častno diplomo in sreb rn o svetinjo. Glasovirov pa ni samo izdeloval, nego tudi popravljal jih je in posojeval. Pripoveduje se, da je šel tudi na deželo popravljat glasovire. Pri takih izletih je jako varčeval. Vzel je s sabo za obed kako suho jed, da mu ni bilo treba iti v gostilno denar trosit. Sploh je bil jako varčen. S svojimi delavci pa je jako pametno ravnal. Zahteval je od njih točnost in vestno delo, a dajal jim je tudi dobro hrano in pošteno plačo. Delavcu, ki je prišel v nedeljo ali praznik do večerje domov, je dal večerjo zastonj in po vrhu še eno staro „cvancgarco“. Seveda so ga tudi radi imeli zato in mu zvesto služili. Svojim ljudem, posebno pa svojemu bratu Mihaelu, ki je gospodaril na domu, je vedno priporočal varčnost. Priporočal pa mu je čestokrat, naj daje svoje otroke rad v šolo, ker le dobro izučeni, pridni in pošteni ljudje morejo biti srečni. Domov je rad zahajal in ljudi navajal k napredku v kmetijstvu. Rad je pripovedoval, kaj vse je videl po sosednjih deželah in kako našim severnim sosedom Nemcem boljše in um-nejše obdelovanje zemlje nese lepe dobičke. Celo „Deset zapoved“ za kmeta je prestavil iz nemščine, da bi naše ljudi seznanil ž njimi. Posebno je pa priporočal učenje nemščine. On, kakor sploh jako veliko njegovih sodobnikov, je mislil, da ni mogoče brez nemščine izhajati. „Če bi ne bil znal nemški, bi ne bil prišel v v tako ugoden položaj,“ je večkrat povdarjal. No — če bi ne bil priden in pošten bi mu nemščina ne bila nič pomagala. Saj vidimo dandanes ljudi, ki znajo laško, nemško in slovensko, pa zaslužijo komaj za krompir, ker se od mladega niso vadili pošteno živeti in pridno delati. Kdor je od mladih nog navajen, da mu je vestno delo zabava, ta ne bo nikdar stradal! Andrej Bitenc se je oženil, ko je bil 40 let star. Njegova soproga Terezija rojena Treffenschedl iz Gradca, hči tedanjega oskrbnika ljubljanskega gradu, je bila plemenita ženska, ki je bila svojemu možu resnična družica in mu vselej in povsod sladila življenje. Žalibog, da mu je že 21. novembra 1870. 1. umrla. Otrok nista imela. Sicer je pa tudi on ni dolgo preživel. Njegov testament ima datum 21. junija 1872. 1. Umrl je 23. fe-bruarija 1874. 1. Določil je, da ga pokopljejo v Št. Vidu poleg njegove ljubljene soproge. Pogreba se je udeležilo veliko ljubljanske gospode in vsa domača fara. Čitalnični zbor ljubljanski in filharmonično društvo sta mu pela nagrobnici. Skromni nagrobni spomenik na šentvidskem pokopališču kaže, kje počiva ta veliki dobrotnik. Celo sam je ukazal, kakošen napis naj se naredi na spomenik. Njegovi želji se je tudi ustreglo in napis se glasi: Pokojišče Andrej-a Wittenz-a* kteri je po mnogih težavah tega življenja 23. febr. 1874. 1. umrl, rojen 15. febr. 1802. 1. Spodaj na kamnu pa so še besede: Bil dobrotnik si mladini; Naj mladine zdaj Pastir V rajske slave visočini Da zato ti večni mir! * V tisti dobi je bila pri starejih ljudeh priljubljena nemška pisava priimkov. Pokojni Andrej Bitenc je naredil oporoko s posebnim preudarkom. Glavnim dedičem je imenoval šolski zaklad svoje rojstne fare šentvidske. Obresti od glavnice naj s šolo vred v enakih delih uživajo do smrti otroci njegovega brata Mihaela, to so: Alojzij, Jakob, Mina, Marjana in Rozalija. Če eden od teh umrje, se razdeli njegov delež med ostale. Ko pa umrje zadnji, tedaj pa ostane šolski zaklad edini dedič.* Smejo se pa porabiti le obresti ne pa kapital. Andrej Bitenc je svet poznal in vedel, da le dobro plačan delavec more tudi dobro delati. Zato je postavil v svojo oporoko to-le volilo: 5. „Za šolski zaklad svoje rojstne fare Št. Vid volim obligacijo za 1000 gld.; obresti so takoj porabiti za učitelja.“ On je vedel, da le učitelj možak more može izrejati. A vedel je tudi, da revno plačan učitelj ne more biti samostojen tako, kakor zahteva njegov vzvišen poklic. Zato je pa zapisal v svoji oporoki točko 9. tako-le: „Pred vsem se ima skrbeti za dobro plačo učitelja, posebno pa še nastaviti učitelja za nemščino. Jaz sem v življenju izkusil koliko škode ima človek, če ne zna nemški. Učitelj za nemščino naj bo postaven mož in naj tudi uči moralo (čed-nostno življenje), poljedelstvo, travništvo in gozdarstvo. Sploh naj ljudstvo pogosto opozoruje, da je le s pametnim življenjem in marljivim delom mogoče priboriti si boljše stanje. 10. točka njegove oporoke se glasi: „V Dravljah in na Glinici bi bila potrebna enorazredna šola. Če se prebivalci odločijo ustanoviti jo, tedaj imajo pravico do primernega dela obresti od moje glavnice.“ 13. točka se glasi: „Kadar bo kazalo, naj se tudi za revne dijake in za knjižnico kaj stori.“ K sklepu svoje oporoke pa tudi nase ni pozabil. Naročil je: 14. „Prosim, naj se na dan moje smrti naroči ena maša in naj se skrbi, da se moj nagrobni spomenik v redu ohrani.“ To so glavne točke njegove oporoke, ki se tičejo šole. Sestavljene so tako premišljeno, da jih je gotovo dolgo časa * Če bi njegove srečke zadele kak dobitek, tedaj ga razdele med seboj prej imenovani dediči, oziroma njihovi otroci in šolski zaklad. prevdarjal s svojimi prijatelji, predno jih je zapisal. One so dozorel sad njegovega izkušenj polnega delovanja. V skromnih razmerah je vzrastel. Z vestnim in pridnim delom in poštenim življenjem si je pridobil potrebne spretnosti in vednosti in s temi zaupanje. To pa mu je konečno gromadilo premoženje. Dasi premožen, je vendar jako skromno, da — preskromno živel. In kakor je živel sam, tako je priporočal živeti drugim. Spoznal je, da se je treba mnogo učiti, vestno delati in pošteno živeti, če se hoče tudi srečno živeti. Zapustil je lepo glavnico do okroglih 190 tisoč kron, ako se računa, da je naložena po 4°/o. Šola dobiva sedaj do 1600 K na leto. Vsega pa je že dobila do 35.000 K. S tem denarjem se pokrivajo vsakoletne stvarne potrebščine, za katere torej ljudem ni treba nič plačevati. Ko bo pa šola dobila vse obresti, t. j. do 7400 K na leto, potem se bo pa lahko zidalo tudi dostojno šolsko poslopje za toliko faro. In v taki primerni šoli, z dovolj učnimi močmi se bo šele začelo prav izpolnjevati, kar želi blagi Andrej Bitenc. V taki šoli bo dovolj prostora, da ne bo več treba poludnevnega pouka in ne prenapolnjenih razredov. Učenci bodo z veseljem hodili v lepo Andrej Bitenčevo šolo in se z vnemo trudili pridobiti si dobrih naukov, s katerimi si bodo mogli svojo srečo kovati. Takrat bo šlo Andrej Bitenčevo seme v klasje, bo cvetelo in dozorevalo na srečo in blagor prelepe šent-vidske fare in njenih prebivalcev. V to pomozi Bog! Slava Andrej Bitenčevemu spominu! A. LJUDSKA ŠOLA. IZ ŠOLSKE KRONIKE. /adnje letno poročilo naše šole je bilo izdano leta 1898. Od takrat so se vršile na našej šoli te-le izpremenbe: Učitelj Albert Sitsch je bil imenovan strokovnim učiteljem na višji dekliški šoli v Ljubljani. Zapustil je Št. Vid 20. sept. 1899. 1. Tu je hvalevredno služboval ravno deset let in si pridobil kot izboren risar še posebnih zaslug za ustanovitev in razvoj obrtno-nadaljevalne šole. Na njegovo mesto je prišel učitelj Anton Arko z Vrhnike 21. novembra 1899. 1., ki je pa v obrtno-nadaljevalno šolo hodil že koj od začetka leta poučevat. Koncem tega šolskega leta pa je dobil poziv, naj prevzame učno mesto na gluhonemnici v Ljubljani. To je tudi storil. Na njegovo mesto je bil imenovan začasnim učiteljem Anton Lenarčič iz Šmartna pri Kranju, ki je tu začetkom oktobra začel poučevati. Za Ant. Arkotom se je preselil v Ljubljano tudi učitelj Viktor Jaklič na 111. mestno šolo in sicer v septembru 1901. Služil je tu tudi 10 let jako vestno in marljivo, za kar mu je c. kr. okr. šolski svet izrekel ob tej priliki priznanje in zahvalo. Njegovim naslednikom je bil imenovan vodja „Sloginih zavodov“ v Gorici Ivan Vrš čaj, ki se je pa v enem tednu službi odpovedal. Na njegovo mesto je bil imenovan abiturijent Friderik Žebre, ki je tu začel učiti koncem septembra 1901. Ko je pa Anton Lenarčič postal v marcu 1902. 1. stalen učitelj, je postal Frid. Žebre namestnik na gluhonemnici v Ljubljani službujočega A. Arko ta. Ker se je ta prosil z gluhonemnice nazaj v Št. Vid in mu je bila prošnja tudi uslišana, se je Frid. Žebre preselil na Skaručino. Poleg druzih vsako leto se ponavljajočih slavnosti je šola praznovala posebno slovesno 2. decembra 1898. spomin na 50-letno slavno vladanje Nj. Veličanstva presvitlega cesarja Franca Jožefa I. s sv. mašo, slavnostjo v „Rokodelskem domu“ (ktere so se udeležili vsi učenci in so se jim pridružili občinski odborniki, krajni šolski svetovalci, člani šolskega odbora obrtno-nadaljevalne šole, ognjegasci in mnogo druzega občinstva), razdelitvijo primernih spominskih knjižic, z razsvitljavo in banketom, kterega so se udeležili šolski odborniki in učiteljstvo. Uredba šole je ostala neizpremenjena. Zaradi premajhnih prostorov in prevelikega števila učencev je moral biti v I. in 11. razredu poldnevni pouk. Tak prikrajšan pouk je splošnemn napredku v gotovo škodo, koristi pa tudi nikomur ne, ker malih otrok iz I. in II. razreda ne more nihče rabiti pri delu; saj še sami potrebujejo varuha. Poučevalo se je torej tako, da je učitelj A. Arko poučeval dečke dopoludne II., popoludne pa I. razreda. Učiteljica P. Wölfling je poučevala deklice dopoludne II., popoludne pa I. razreda. Učitelj A. Lenarčič je poučeval III. razred celodnevno, podpisani vodja pa IV. razred. V II. polovici februarja je bil poklican A. Lenarčič v risarski tečaj za učitelje na obrtno-nadaljevalnih šolah, ki je bil na c. kr. državni obrtni šoli v Gradcu do srede julija. Na njegovo mesto je poslal c. kr. okrajni šolski svet kot pomožnega učitelja abiturijenta Ivana Božiča, ki je tu ostal do konca julija. Proti koncu junija je zbolel učitelj Anton Arko in dobil dopust do konca šolskega leta. Šolska knjižnica šteje 215 del. Šolarska knjižnica ima 98 del. Izposojevali so si iž nje vsakdanji in ponavljalni učenci in pa učenci obrtno-nadaljevalne šole. Vsega skupaj so si izposodili 1594 knjig. Šolski vrt je urejen v smislu ukazov šolskih oblastev. Ru-jave miši (krtice) so izpodjedle sicer že lepo število pritlikovcev, ki so se pa nadomestili z novimi. Tudi mraz je pretečeno zimo napravil veliko škode pri drevju in rožah. Danes stoji v vrtu 59 matičnih dreves v 33 vrstah, 200 cepljenih jabolk in hrušek in nekaj divjakov. Cepiče dobe učenci in odrasli zastonj. Iz šolskega vrta dobivajo pridni učenci vsako leto zelenjadnih in cvetičnih sadik, malin, amerikanskih jagod itd. Pevski zbor obstoječ iz nekdanjih učencev, ki se je začel vežbati 1. maja 1897 se vadi še zdaj popevati narodne in umetne pesmi vsako nedeljo in praznik po popoludanskem cerkvenem opravilu. Zdaj šteje ta zbor 10 pevcev in 11 pevk. Pevci se vadijo še posebej vsak torek in petek zvečer od 8. do polu 10. ure nekaj v petju, deklamovanju in govorjenju, nekaj pa poslušajo predavanja o zdravilstvu, narodnem gospodarstvu, kmetijstvu, ustavoznanstvu in postavat). Ta pouk traja vse leto in tudi v počitnicah. Predavali smo jim do sedaj dr. Pavel Kanc, jurist Janko Žirovnik in podpisani vodja šole. Šolsko leto 1902/3 se je pričelo 15. sept. 1902. I. s sv. mašo in vpisavanjem učencev. 16. sept. se je pričel pouk. V krajnem šolskem svetu so: Predsednik: Malovrh Gregor, župnik in konzistorijalni svetnik. Namestnik: Ježek Frančišek, posestnik na Poljanah. Člani: Belec Anton, župan in posestnik v Št. Vidu; Juvan Simon, kraj. šol. nadzornik in posestni v Št. Vidu; Rozman Matevž, posestnik v Št. Vidu; Šušteršič Janez, posestnik v Vižmarjih; Žirovnik Janko, nadučitelj in vodja šole. Dne 4. oktobra je praznovala šola god presvetlega cesarja Franca Jožefa 1. in dne 19. novembra pa god pokojne cesarice s sv. mašo. Dne 1. novembra so peli učenci na A. Bitenčevem grobu, kakor je to v navadi že od 1891. 1. Dne 15. novembra je šola obhajala stoletnico rojstva Andreja Bitenca, nepozabnega dobrotnika naše fare. V ta namen je bila ob 8. uri slovesna sveta maša z azistenco. Udeležili so se je učenci z učitelji, občinski odbor z županom, sorodniki itd. Po sv. maši je bila na grobu „Libera“. Potem pa se je vršila v šoli mala spominska slovesnost. Predsednik krajnega šolskega sveta č. g. župnik Gregor Malovrh je učencem v kratkih besedah razložil pomen dneva. Nato so učenci zapeli „Rojakom“. Potem je podpisani vodja šole povedal učencem nekaj črtic iz A. Bitenčevega življenja in jih navduševal naj ga posnemajo. Učenci so potem zapeli „Kranjska dežela“. 11. aprila in 11. junija se je šola udeležila procesij z zastavo. 27. aprila se je učiteljstvo udeležilo pogreba c. kr. vladnega svetnika in predsednika c. kr. okrajnega šolskega sveta Ferdinanda markija Gozanija. 26. maja je nadzoroval šolo c. kr. okrajni šolski nadzornik gospod profesor Vilibald Zupančič. 9. junija so se cepile učencem koze. 20. junija je šola praznovala god sv. Alojzija s sv. mašo in prostim dnem. 18. julija je napravilo 50 učencev IV. razreda izlet na Šmarno goro pod vodstvom podpisanega vodje. 23. julija pa v deželni muzej v Ljubljani. Šolsko leto se je sklenilo 30. julija s sv. mašo. Po tej je bila običajna preprosta slovesnost v šoli, po kteri so se razdelila šolska naznanila. Letna poročila so dobili učenci zastonj v spomin, da se je v tem šolskem letu praznovala stoletnica Andrej Bitenčevega rojstva. UČITELJSKO OSOBJE: Janko Žirovnik, nadučitelj in vodja, zastopnik učiteljstva v c. kr. okraj. šol. svetu, oskrbnik šolskega vrta, član glavnega odbora c. kr. kmetijske družbe kranjske, je učil razun risanja in telovadbe vse predmete v IV. razredu, letopis in petje v III. razredu, splošno kmetijstvo, sadjarstvo, zelenjadarstvo in cvetličarstvo v zimskih mesecih po eno uro ob nedeljah in praznikih v kmetijski šoli, skupaj 25 ur na teden v zimskem poluletju in 24 ur v poletnem poluletju. Pavla Wölfling, stalna učiteljica, je učila razun petja in risanja vse predmete v I. in II. dekliškem razredu, ženska ročna dela v III. in IV. razredu in vse predmete v dekliški ponavljalni šoli skupaj 27Va ur na teden v zimskem in 25V2 ur v poletnem poluletju. Anton Arko, stalni učitelj, izprašan za risanje na obrtno-nadaljevalnih šolah in za pouk gluhonemih, je učil vse predmete v I. in II. deškem razredu, petje v I. in II. dekliškem razredu, risanje v II. dekliškem razredu in računstvo in jezik v ponavljalni šoli, skupaj 26V2 ur v zimskem poluletju in 24V2 ur v poletnem poluletju. Anton Lenarčič, stalni učitelj, izprašan za risanje na obrtno-nadaljevalnih šolah, je učil — razun petja in lepopisja — vse predmete v III. razredu, risanje v IV. razredu in realije v ponavljalni šoli, skupaj 26 ur na teden v zimskem poluletju, v N poletnem poluletju je imel dopust, da se je udeležil risarskega tečaja za učitelje na obrtno-nadaljevalnih šolah, ki je bil v Gradcu. Katehet: Frančišek Žužek, kapelan, je učil verouk v vseh razredih vsakdanje šole in v ponavljalni šoli po 12 ur na teden v zimskem poluletju in 10 ur v poletnem poluletju. Pomožni učitelj: Ivan Božič, abiturjent, je nadomestoval učitelja Antona Lenarčiča v II. poluletju. STATISTIČNI PREGLED UČENCEV LJUDSKE ŠOLE. Š t e vilo Šolsko obiskovanje v vsakdanjo šolo spadajočih v ponavljalno šolo spadajočih !dečkov deklic skupaj dečkov deklic skupaj V tukajšnjo šolo je bilo dolžno hoditi 207 191 398 45 58 103 Prostovoljno sta hodita . . 2 — 2 — — — Hodilo je v tukajšnjo šolo . 189 168 357 26' 52 78 Drugod je hodilo v ljudsko šolo 17 19 36 6 6 V višje šole je hodilo . . . — — — 17 — 17 Zaradi duševne in telesne nesposobnosti je izostalo . . 3 4 7 2 — 2 Šolsko obiskovanje Raz r e d I. 11. III. IV. Skupaj dečkov deklic dečkov deklic dečkov deklic dečkov deklic dečkov U 2