Nemški ne znajo.
Œ3-urls& -v enem dejan.ji.
Spisal (akcb Skéscvec.
\ 4 _
\ v'
Izdalc m iawžili)	^»J ™ -
Dramatičnc društvc v Ljubljani.
¥ RjH&IJaai
Natisnila „Narodna tiskarna". îe"7©.
O^c^Toe:
Koren, vaščansk župan. Rezika, njegova hči. krilec, pod imenom Kordan. Robat, uraden sluga. Janez, 1
Jože, I vaščani. Tone, J
Poročnik (lajtenant). Občinski pot.
Godi se v vasi ob hrvaški meji.
Čedna kmetiška soba, na levi in desni miza, vhod zadej v sredi, na desni strani vrata, na levi okno. Zadej omara. Na steni dve puški.
Prvi prizor.
Rezika sama.
Rezika (sedi za mizo s knjigo v roki): „Mohorjevo društvo" je res koristno, za ljudstvo ni boljšega. Toliko in tako dobrih knjig bi se za ta denar nikjer ne dobilo. Koliko dolgih zimskih ur sem si že z njimi v svoj prid skrajšala, koliko se iz njih naučila! (Položi knjigo na mizo in vstane.) Kako dobro, če človek brati zna! Jaz sem naučila se pač le slovenski, pa dosti je, naši rodoljubi že za to skrbe, da dobimo dosti poduka v domačem jeziku po knjigah, ki jih izdajajo različna d ruštva, kakor „Matica" in „Mohorjevo društvo",^ pa tudi posamezni pisatelji, vrh tega pa še po časnikih. Škoda, da je pri nas pošta tako od rok! Komaj
1*
4
že pričakujem „Novic", če ne bodo zopet zasežene po policiji. Moj oče prebirajo po njih posebno hlastno gospodarske in politične stvari, jaz pa prebiram zabavni del in druge različne mikavne reči, katerih je vedno kaj najti v njih. Od tega imava oba dobiček; oče se ravnajo po podukih v gospodarstvu in so v tem vsem sosedom ^aleč spredej, — jaz pa si bistrim um in si za-omnim veliko veliko koristnega. (Vrata se odpro.)
Drugi prizor.
Prejšnja, Robat.
Robat (vstopi brez trkanja, s pismi pod pazduho, robato): Kje je purgermojster? (Prebira med pismi.)
Rezika (nekoliko nevoljna): Se li tako plane v hišo, kakor hudournik? Ali se niste nikdar učili manire?
Robat (robato): Pecirknemu omcdinarju na pavrih ni treba manere — razen (se prijazneje za-riga in bliža Reziki) če bi luštna Rezika imela za-me kak glažek iz fotrovega keldra, he het (Jej hoče seči pod brado.)
5
Rezika: Ostudnež! (Gapahne od sebe.) Menite, da sem trta, na kteri sme vsak pokušati grozdje? Za vas nima klet mojega očeta ne ene kapljice.
Robat (razžaljen): Tako alsden! Veste, s čem imate opraviti?
Rezika (resno): Z vami nič!
Robat: Obo! Upor? Auflauf? Jaz sem omc-dinar, če mene pelajdigate, pelajdigate cesarstvo ! Ne dotaknite se me!
Rezika: Tega se vam ni treba bati od mene. Zdaj pa le ob kratkem povejte, kaj imate pri nas opraviti; potem se podvizajte čez prag.
Robat: Že, prav, že! To renitenco bom naprej meldal. (Vzame pismo izpod pazduhe in ga vrže na mizo, potem pomoli Keziki listič.) To je ena cuštelenga. Na ta cegelc se podpišite, da ste rihtek prejeli.
Rezika (podpiše listič, potem vzame pismo z mize in ga pogleda): Zopet nemški! Vsaj vedo gospodje v kanceliji, da moj oče ne znajo nič več nemški, ko jaz. Kdo li jim bo to prebral in razložil, kaj je!
Robat (vtaknivši podpisani listič med druga pisma, -osomo): To meni nič am ne gre. Adijo! (Hoče iti.)
Rezika: Stojte še malo! (Prijazneje):. Pa vendar veste, kaj je naročeno v tem pismu
6
mojemu očetu, kterih še ne bo tako brž domu. Če je kaj silnega, povejte meni, da se vedo oče po tem ravnati.
Robat (prijazneje).- Ajgentlik to ni moj dinst, tudi človek ne more tako lahko se meniti, če je tako prekleto žejen, kakor jaz. Sonsten — no, bi morda — —
Rezika (za-se) To je dovolj razumljivo. A kaj mi je storiti? Do gospoda župnika imamo dobro uro, tu blizo pa nihče ne zna nemški, vsaj brati ne. Vrh tega še pisem iz kancelij ni lahko brati in razumeti, če prav kdo za potrebo nemški ume. Bolje tedaj, da dam temu človeku kozarec vina, nego da bi morali oče nalašč zavoljo tega pisma iti k gospodu župniku ali učitelju. (Robatu): Sedite, vam bom prinesla ga kozarec. (Gre ob sredi.)
Robat (sede): He he! Je vendar dobro za nas rihtne omcdinarje, da so cuštelenge tajč. Saj smo tako slabo pesoldani, da še glažek vina bi si ne mogli zašafati na dolgem potu. Tako pa za prebranje in raztajčanje takih cušteleng dobi človek še kak groš ali kak glažek vina. Če bi bile slovenske, bi jih lahko sami brali in mi bi ne dobili ne solda, ne kapljice. Moj komerad od sol-datov, ki služi pri rihti tam gori nekje, pa ne vem zdaj ravno imena, kjer vse cuštelenge pošiljajo v tisti pr...... slovenski šprahi, hodi
7
■vedno lačen in žejen okrog, ker tisti, kterim kaj cuštela, vse sami bero in zastopijo. — Zdaj moram pa malo preštudirati to cuštelengo, da bom vedel povedati, kaj je. (Vzame dopis z mize.) Ajgentlik tudi jaz ne znam prav po vorengi tj le toliko, kolikor sem pri soldatih preiitiral in kar so me potlej po kanclijah obrihtali. Preb-rajmo! (Natakne očali. Bere pismo na pol glasno): Rinderpest! (Govori): Aha — Pešt! V Pešti smo že bili v logarji, že vem, kje je to. (Bere): Grenze a-a-absper-ren. (Govori): Aha — absperren — zapreti. (Bere): Rind-vieh. — (Govori): Ej, kako je to slabo nakracljano, vrag naj bere! (Bere): Hu-unde, Scha-affe, Pe-pi-pilze, Pferde (mrmra nekaj) — ej, kdo bo to bral! Za glaž vina je že dosti! Pa vendar! (Bere): Kor-kor-don. (Govori): Ja, kordon — vrag vedi, kaj je to! (Premišljuje): Aha, to bo cunom — ime kakšnega komisarja. (Bere): Biir-germeister — spe-sper-ren. (Začuden govori): Kaj. Ta komisar Kordon ali kar je že, bo tega pur-germojirstra zaprl! — Sperren — absperren, to je vse eno. (Premišljuje.) Tega pa ne smem povedati Reziki, če ne, ponese vino nazaj v klet. Hm, hm! (Gleda v pismo.) Kaj druzega moram jej na-tveziti. (Premišljuje.) Holt, že vem. Rekel bom, da je ta „Kordon" kak lump, ki ga s Pešta štek-brifleh ferfolgajo, ker je govedno, kožuhe, konje,
8
ovce in pse kradel. Če prav ni res, jaz ne morem zato, ker ne znam zadosti visoki rihtni tajč, gla-žek bi ga pa vendar rad ruknil.
Rezika (pride nazaj s kozarcem vina, ki ga postavi na mizo pred Robata): No, ste že prebrali pismo ?
Robat: S ferlavbom si bom prej grlo malo omočil. (Pije); Ha! V vašem keldru so dobra vina. (Pije zopet.)
Rezika: Zdaj mi pa povejte, kaj ste nam prinesli!
Robat (si obriše brke, potem vzame pismo v roke; z važnim glasom): Alsden poslušajte, kar se vam za vedit da. Tam v Pesti — to je doli na Ungarih — je en individibum s cunomom „Kordon" kradel goved, ovce, konje, pse, kožuhe in drugo tako živino in bo zdaj štekbrifleh ferfolgan. Kteri purgermojster ga dobi, ga mora zapreti in prijeti. (Pogleda Reziko): Ste vsi zastopili?
Rezika: A, da le nič silnega ni! K nam se ta človek gotovo ne bo priklatil. (Vzame pismo in ga položi na mizo.)
Robat (izpije zadnjo kapljo): Še vsaj en po-žirek bi bil zaslužil, ne?
Rezika: Drugi pot, za zdaj imate dosti. Le idite po svojih opravkih, vidim, da imate še dokaj pisem raznositi.
9
Robat (vstane): Cuštelati — se pravi omtlih. Pa se nič ne mudi. če danes ne, pa jutri. Meni se nič ne mudi.
Rezika: Pa se drugim mudi. Le idite z Bogom!
Robat: Pri vas ste preveč voberni. Pa naj bo za danes. Drugi bart mi boš morala prinesti večo posodo. To je za šnops, ne za vino. če ne, ti ne bom nobene cušrifte več ferlezval. (Gre ob sredi.)
Rezika (sama, spravi kozarec v omaro): To j'e tudi izdaten davek za nemško kulturo. Danes je bil mož še prenesljiv. Včasih pa mora dobiti ga dober polič, predno ga pripravimo do tje, da nam raztolmači nemška pisma, pa še tedaj ne vselej prav, ker mož menda sam ne razumi dobro nemški — vsaj uradnega jezika ne. No, kar je danes prinesel — če mi je to dobro raztolmačil — še vredno ni pijače, ki sem mu jo dala. Onega tatu k nam gotovo ne bo, tedaj naj gre pismo v mi-Znico. (Odpre miznico in vtakne pismo va-njo.) Očetu bom že povedala, če me bodo prašali. (Trkanje ob vrata.) No, kdo li bo, ki trka ? Pa ne kak gosposki človek? (Glasno): Vstopite!
10
Tretji prizor.
Rezika, občinski pot.
Občinski pot (vstopi s torbo): Dober dan, Rezika!
Rezika: Bog ga da'! Kaj novega?
Pot (vzame pisma iz torbe): Tu par pisem do župana, tu pa eno za vas (pomoli vse Reziki). Tudi „Novice" so tu.
Rezika: Tedaj niso zasežene! Danes ste veliko prinesli. Vam je mar všeč kozarec vina?
Pot: Ne, hvala lepa, drugi pot. Danes imam še mnogo raznositi in če se človek dalje mudi, ne pride nikamer. Ljudje že komaj pričakujejo pisem in časnikov. Z Bogom, Rezika! (Odide.)
Rezika: Kak razloček med tem potom in onim sodnijskim bričem! Temu se mudi, dasiravno je prostovoljen pot in nima raznašati tako važnih reči, kakor oni. In vendar se je branil še kozarca vina, brič pa bi bil sedel tu pri čaši, dokler bi mu jo bila jaz polnila, čeravno je imel še veliko pisem pod pazduho, ki jih ima nemudoma raznositi. (Pregleduje prejeta pisma.) Za očeta — napis zopet nemški! Če je tudi pismo nemško, bo treba očetu jutri se peljati do gospoda župnika ali do učitelja, ker razen teh tu okoli ne zna nihče nemški. To je nadloga! Ljudje menda
11
mislijo, da mora povsod vsakdo nemški znati, (Vzame drugo pismo.) Slovensk napis in — pismo meni! Prav radovedna sem, kdo meni piše. (Odpre pismo in bere): Draga gospodična! (Govori): Gospodična nisem, naslov je prenapet. Pa glejmo, kaj bo dalje! (Bere): Le enkrat sem Vas videl in to je bilo v čitalnici v Metliki, kamor ste tudi Vi prišli s svojim očetom. A zadosti mi je bilo to. Jaz sem sedel v kotu, v temi, težko, da bi me bili Vi zapazili. Jaz pa sem zapazil in občudoval Vas
—	ne le zarad zale postave, ampak bolj še zarad duhovitosti Vaše in zarad Vašega navdušenja za narodno reč, kar oboje ste kazali v pogovoru s svojimi sosedi. Takrat že — dve leti je tega,
—	sklenil sem vzeti si za družico v življenji le Vas, če mi bo sreča kedaj tako mila, da bom mogel si napraviti lasten dom. In sreča bila mi je mila, danes imam toliko premoženja in pošteno kupčijo, da si upam lepo preživeti ljubo mi družico. Da me tudi sosedje spoštujejo, — v dokaz temu naj omenim le to, da so me pri zadnji srenjski volitvi enoglasno si izbrali za župana, čeravno imam zu ta posel komaj potrebno starost. To pismo je namenjeno, delati mi pot do Vašega srca, če je še prosto. V par dneh se bom predrznil sam potrkati pri Vas in Vašem očetu. Dozdaj mi je bila sreča mila povsod, naj mi bo
12
mila še pri Vas. — Ivan Grilec. (Spogne pismo, govori): Čudno! Kaj mi je misliti o tem! Čutim pač, da mi srce burneje bije. Res se spominjam, da sem bila z očetom o tem času v Metliki v čitalnici in da me je mladeneč čvrste postave s kota gledal, čegar obraza pa zarad tmine nisem mogla razločiti. To pismo me spravi res v zadrego. — Sam bo prišel sem, tako piše. Kdaj je oddano to pismo? (Pogleda napis.) Že pet dni je staro. Tedaj je ležalo tri dni na pošti. To je zopet dokaz, kako bitre so pošte na kmetih. — Bi li to pismo pokazala očetu ? Spodobilo bi se pač, toda — naj ga zvečer še enkrat pazno preberem, potem bom videla, kaj mi je storiti. (Vtakne pismo v nedrije.) Zdaj mi bo treba pripraviti za očeta kaj; kedar pridejo domu, so navadno lačni. (Hoče oditi skozi stranska vrata.)
Četrti prizor.
Prejšnja, Koren.
Koren (vstopi ta pomoli svojo kratko suknjo, ki jo je imel na ramah Reziki): Vroče je, vroče, Re-zika, nesi suknjo v mojo stanico! Potem pridi brž nazaj.
13
Rezika (vzame suknjo): Ste se spehali, oče? Jaz sem mislila, da vas ne bo tako hitro nazaj, ker je pot dolga, in ravno sem se bila namenila, vam kaj pripraviti.
Koren (sede); M treba, lačen nisem, le žejen. Tedaj spravi mojo suknjo, potem pa mi prinesi kozarec onega s kota, pa bo dobro.
Rezika: Se bom podvizala, oče. (Gre v stransko sobo.)
Koren (si briše čelo): Županova butara je res težka. Vse leti le na župana, če se kje kaj zgodi, brž primejo župana, domači pa so hudi na-nj, ker mora ž njimi ravnati strogo po postavi. Da bi se človeku ne smililo ubogo ljudstvo, vse bi vrgel od sebe in se za ničesar ne brigal, ko za svojo rodovino in zemljo. No, hvala Bogu, rodovina meni ne dela preglavice, ranjka — Bog jej daj dobro! — že več let tam gori pri fari v hladni zemljici počiva, Rezika pa je dekle, da jej ni para. Več sitnosti mi dela županski stol, posebno zavoljo nemških dopisov od gosposke. Sam urnem le za silo nemški, kolikor sem se pri vojakih navadil; ali kaj mi pomaga to, ko ne znam nemški ne brati ne pisati! Zato sem imel že več občinskih pisarjev, toda nobeden ni bil nic vreden. Ta je zalezoval mojo Reziko, da sem mu kmalu vrata pokazal, drugi je bil len ko
14
snop, tretji neveden, ko teliček, četrti pijanec, peti je goljufal mene in srenjo in tako sem sklenil županovati sam, kakor vem in znam. Pri tem mi pomagajo gospod župnik, čeravno imam daleč do njih, ki mi prebirajo in razla gajo nemške dopise. V slovenskem jeziku sem že toliko izurjen, da vsa pisma razumem in na-nje odgovore dajem in kar jaz ne morem, stori mi Rezika. Moji odpisi in dopisi gosposki so tedaj slovenski in zato me tam vedno pisano gledajo. Pa naj bo! Jaz ravnam po postavi in kdo mi more kaj!
Rezika (prinese vino in mrzle jedi ter postavi oboje na mizo): Tu, dragi oče! V kuhinji sem našla še nekaj ostankov, če se vam bodo prilegli.
Koren: Hvala ti za skrb, dete! Lačen nisem, le žejen. Pa vendar kak grižljej k vinu dobro de. (Si natoči, potem pije in je.) Tam doli na razpotji sem videl pota okrajnega glavarstva. Je bi! morda pri nas?
Rezika: Bil je in pustil neko pismo tu.
Koren: Nemško, se ve da! Je mar povedal, kaj je?
Rezika: Nekaj je pravil, pa menda ne bo nič tacega. Tam doli na Ogerskem — menda v Peštu, je rekel, — je nekdo, ime mi ni ostalo v
15
glavi — pokradel več goveje živine, ovac, konj, kožuhov in — kaj jaz vem, kaj še! Tega zdaj slede in tudi nam je okrajno glavarstvo poslalo naznanilo, da ga imamo prijeti, če se sem priklati.
Koren (ki med tem j6 in pije): Kaj? Da bi bilo tako naznanilo poslalo mi okrajno glavarstvo? Dekle, nisi prav razumelo.
Rezika: Tako mi je brič pravil. Pismo je v miznici, se lahko sami prepričate.
Koren (odprž miznico in vzame pismo z nje): Hm! Kaj pomaga mi, ker je nemško! Beri mi ga ti!
Rezika: Ne norčujte se, saj veste, da znam le slovenski.
Koren: Jaz tudi nemškega ne znam. (Ogleduje pismo.) Pečat je okrajnega glavarstva. Ali kaj ima okrajno glavarstvo opraviti s tatovi? Ti spadajo v področje okrajnih in deželnih sodnij, toliko že vem.
Rezika: Jaz o tem nisem zvedena, ali brič mi je tako potolmačil pismo.
Koren: Ne more biti, to jaz vem. Brič je menda prej kje preveč pil ali pa sam ni raz-umil dopisa.
Rezika: Ne verjamem, da bi bil prej kaj pil, ker je bil tako žejen, da je brž zlil kozarec v-se, kterega sem mu bila prinesla jaz zato, da mi je razložil pismo.
16
Koren (majé z glavo): To je pač sitna reč. Ne, ne, to ne more biti, nikakor ne! (Premišljuje.) In vendar bi jaz mislil, da gosposka ne pošilja svojih potov po kmetih z nemškimi pismi, da ne bi jim prej povedala, kaj neso. Dopis utegne važen biti. Skoro bi napregel vranca in peljal se k gospodu župniku ali pa k učitelju.
Rezika (pogledavši skoz okno): Noč se dela, črni oblaki se vale proti vasi. Že padajo tudi goste kapljice z oblakov. Jaz bi vas ne pustila rada z doma, ker se utegne konj bliska splašitL Kaj, ko bi poslali po Govekarjevega Toneta, ki je bil več let na Nemškem in nemški dobro govori? Ali po Logarjevega Janeza, ki je nekoliko šol študiral? Vsaj sta tu blizo in. če ne moreta razvozljati pisma, no! to ne stane več, ko bokal vina, in jutri se lahko peljete do fare.
Koren: Dobra misel. Naj pride tudi še Lončarjev Jože, ki je bil pri vojakih in se zdaj s svojo nemščino tako rad baha. Se bo videlo, kaj bodo skovali. Če nič ne bo, je že druščina par bokalov vredna. Le naroči hlapcu, naj gre brž po-nje.
Rezika: Kratek čas bo na vsak način. (Odide ob sredi.)
Koren: Zdaj bom videl, kaj bodo skuhali ti vaščanski modrijani, ki po vsi vasi trobije, kako
17
dobro da je, če človek nemški zna. Res, dobro je, če človek več jezikov zna, temu tudi jaz rad pritrdim. Ali da bi ravno nemški jezik pri nas tu na meji bil take važnosti, tega jaz ne morem nikakor sprevideti. Vsaj jaz ne potrebujem ga tu in skoro sem že mrvo nemščine, kar sem se je pri vojakih naučil, do malega zopet pozabil. Čemu li mi bo tu nemščina? Kdor me potrebuje, naj se nauči mojega jezika; če bom jaz koga potreboval, bom že naučil se tudi njegovega. (Trkanje ob vrata.) Ej, kdo vraga mi pride! Morda zopet brič. Ne, ne, kdo drug bo, ker brič nima navade trkati. (Glasno): Le noter!
Peti prizor.
Prejšnji, Grilec.
Gri 1 eC (vstopi v popotni obleki s torbo): Sem li prav prišel sem k gostilničarju in županu, gospodu Korenu?
Koren (vstane):' Da, prav ste prišli. Kaj je vaša želja?
Grilec: O, moji, želja je prav pohlevna. Jaz sem popotnik in ne želim nič druzega, ko nekoliko večerje, kakoršne koli, in posteljo za noč.
2
18
Koren: Oboje se pri nas dobi za poštene
ljudi.
Grilec: Pošten človek mislim, da sem, vsaj za tacega še veljam.
.„.(Gride-e: Odložite svojo robo (mu pomaga odlagati), potem pa malo malo potrpite, da pride moja hči nazaj. Če vam je prav, bom to vašo robo kar tje v sobo nesel. (Odide z robo skozi stranska vrata.)
Grilec (oziraje se po sobi): Čedna hiša, kaže, da je posestnik premožen in lep red v hiši. —■ Tu toraj biva ono zalo dekle, ktero sem jaz izvolil za svojo družico. Je li došlo jej moje pismo in kaj je naredila ž njim? Najbolje bom to zvedel, če za zdaj še ne izdam svojega imena, ampak se obnašam kakor tujec. To mi bo lahko, ker po obličji me gotovo ne pozna. Ako me bodo prašali imena, no, — ime se kmalu dobi. Pod tujim imenom človek tudi lajše opazuje, ljudje se mu bolj kažejo take, kakoršni so.
Koren (pride nazaj): Rezika bo brž prišla. Vsaj vam je prav, da sem vam ukazal prinesti kozarec boljšega?
Grilec: Kaj pak, najboljšega. Pot me je ogrela, ker sem šel kake pol ure peš.
Koren: Ste pač daleč od tod, — po vaši go-.voricisklepam to. Ne zamerite moji radovednosti!
19
Grilec: Dobrih dvajset ur na gornjo stran je moj dom, ■— blizo Ljubljane.
Koren: Blizo Ljubljane? Ej, tudi jaz poznam nekoliko oni kraj. Če bi vedel vaše ime, — toda ne spodobi se mi vas tako izpraševati.
Grilec: Vsak človek ima pravico zvedeti, koga pod svojo streho vzame. (Za-se): Pravega imena mu ne povem, morda je že hčerka ž njim govorila. Tedaj kako drugo ime. Pa kako? (Premišljuje.) Vraga, da v zadregi so pametne misli človeku tako daleč. Ej, naj bo, kar koli. Ime moje matere, nekoliko predrugačeno. Kordun — Kordan, to ni veliko narazen. (Glasno): Jaz sem Kor — Kordan, Ivan Kordan, gostilničar in župan s Smarije.
Koren: Kordan — s Smarije? Hm! Imena Kordin, Perdan, Kordun sem že slišal, ali Kordan -— to mi je novo.
Grilec: Sem še le kratek čas v Smariji.
Koren: Ste pač prišli po vino sem?
G ril ec: Da — sse reče — nekoliko ogledovat.
Šesti prizor.
Prejšnja, Rezika. Rezika (pride z vinom in kruhom na plošici, kar postavi na mizo, kjer sedita Grilec in Koren): Dober dan!
2*
20
Koren (predstavljaje): Moja hči Rezika.
Grilec (vstane): Pozdravljena, gospica!
Rezika (sramožljivo): Le obsedite, gospod,-jaz nisem gospicia, ampak priprosto kmetsko dekle. (Korenu): Oni bodo ta hip tu — je sporočil hlapec.
Gr i 1 e C (si natoči in gleda vino, postrani pa Reziko): To mora biti domač pridelek, ki človeka okrepča in ogreje. (Pokusi vino.) Nisem se motil. (Pije.) A, to se človeku prileže.
Koren : O, pri nas je sploh vse vino dobro, nektero nekoliko boljše. Toda, Rezika, morda bi bilo gospodu ljubše, če bi mu nesla pijačo v njegovo sobo, kajti ko pridejo ljudje —-
Grilec: Imate morda županijske opravke?
Koren: Nekaj malega, toda —
Rezika (postrani Korenu;: Oče, morda bi ta gospod vam prebral pismo. On bo že znal nemški.
Koren (postrani Reziki): Kaj še! Meniš, da bom vsakemu oznanil, da ne urnem nemški ? Tudi ne gre vsakega nadlegovati.
Grilec: (med tem postrani ogledovavsi Reziko): Krasno dekle! Kako bi li izvedel, je li prejela moje pismo, ali ne! Morda se najde kaka,prilika, če mi nese vino v mojo sobo. (Glasno): Če imate županijska opravila, vam ne bom na poti, tedaj-pokažite mi sobo.
21
Koren: Rezika, vzemi pijačo in nesi jo gospodu v sobo mu odločeno.
Rezika (vzame plošico z vinom): Prosim, če vam drago. (Gre naprej skoz stranska vrata.)
Grilec (odhajaje Korenu): Pozneje bom prišel nazaj, bomo morda kaj spregovorili. (Odide skoz stranska vrata.)
Koren: Nam boste povedali kaj novic. (Ko je Grilec odšel): Kordan se piše ta mladi človek. (Premišljuje): Hm! Že prej si nisem mogel domisliti tega imena. No, bo pač kak trgovec, ki se je med tem, kar mene ni bilo v Šmariji, tje naselil. Kaj sploh mene to briga! Pošten je videti, po drugih rečeh prašajo le ženske.
Sedmi prizor.
Koren, Tone, Jože.
Tone: Tu sva, foter! Kaj bo novega? Koren: Sedita tu za mizo. Ko pride Re-zika, nam bo prinesla kaj za suho grlo.
Tone in Jože (sedeta): Naj pa bo, no. Jože: Bos najgs foter? Koren (vzame iz miznice pismo): Saj znata nemški, ali ne?
22
Tone in Jože: Kaj pak, ferštekt zih.
Tone: Jaz sem rajžal več let samo meč tajčarji, kjer že vsak otrok tajč zna, pa bi jaz ne znal!
Jože: Jaz sem pa bil pri soldatih frajtar, znam tudi tajč toliko, da me še šomašter ne dene v koš, dunerveter — olesajns nohamol kraje-pataljon!
Koren: No, to je prav. To-le pismo je danes-brič prinesel, pa je nemško in na videz važno. Preberita mi ga, za polič vina mi ne bo žal.. (Da jima pismo.)
Jože (vzame pismo in se popraska za ušesi) r Ja, ja, je že od rihte, pečat sem koj spoznal. Le poglej, Tone!
Tone (pogleda): Rihtek ! Glih tak pečat ima, kakor moj pos. Žiher verjamete, foter!
Koren: Ko, da, berita mi pismo, potem se bo že videlo, kaj je.
Jože: Kaj vam pomaga, če ga bereva! Saj vi ne znate tajč.
Tone: Res je, kaj bo fotru nucalo, če ga; Jože bere!
Jože: Ali pa, če ga bereš ti, Tone.
Koren: Tedaj preberita ga oba, potem mi pa povejta, kaj je v njem.
23
Jože (pomoli pismo Tonetu): Na, pa ti fer-lezvaj, jaz bom poslušal. Imam danes malo švoli oči.
Tone (se brani pisma): Ne, veš, le ti ferlez-vaj, jaz danes ne slišim dobro, mi je prej smet v oči padla, zdaj me pa oba ušesa boleta. (Si mane oči in ušesa.)
Koren: No, eden bo vendar bral?
Jože: Jaz bi rad, pa znam le staro šrifto, ta je pa nova. Pri tej bi me v očeh krč prijel, in vi ne veste, kako je to hudo. Saj ga že imam, krajcpataljon. (Si mane oči.)
Koren: Na ta način ne bo nič z vama. Sta prava tiča. Jaz že vem, kam to meri. Ker Redke še ni, grem sam v klet, potem se vama bodo že odprle oči in ušesa. (Gre ob sredi.)
Jože: Zakaj ne ferlezvaš, Tone? Saj znaš?
Tone: Znam že, pa le drukano, pisane šriite ne.
Jože: Jaz — med nama rečeno — še brati ne mam.
Tone: Kaj? brati ne znaš? Te ni sram, ki a bil toliko cajta pri soldatih?
Jože: Ti si pa menda še dalje po fremd vanoral, bi se bil še lože naučil.
Tone: Saj sem rekel, da znam, pa le drukano.
Jože: Figo znaš! Toliko, ko jaz.
Tone: Kaj boš šimfal!
24
Jože: Tiho bodi, ne štritajva se, če ne, bova šla s suhim grlom domu. Raj še fotra kaj naplavšajva.
Tone: Le! Toda kaj mu bova natvezla, da bo verjel? (Oba gledata v pismo.)
Osmi prizor.
Prejšnja, Rezika.
Rezika (pride skoz stranska vrata, postrani za-se): Ta tujec je prav mikaven človek. Pa kako je mene gledal! Prašal me je tudi po nekem pismu. Sploh je njegovo obnašanje čudno. Kdo li je in česa tu išče? Mikaven človek je na vsak nafin. (Zagleda Jožeta in Toneta, ki se delata kakor da bi bi bila v pismo zamišljena.) A, sta Že tu in tgi-bata pismo. No, kaj je v njem? Menda mi kič ni pravega povedal.
Tone (naglo): Kaj ti je brič povedal?
Jože: Gotovo te je naplavšal, Rezika. (Dn-gne Toneta, tiho temu): Najbolje, če jo izprašava. Mirda jej je pravo povedal. Bova že videla.
Tone (tiho Jožetu): Morebiti nama bc to res nucno. (Glasno Reziki): Kaj ti je natvezil rihtni hlapec ?
25
Rezika: Pravil je o nekem tatu, ki je v Pešti —
Jože (naglo); O, že vem, kje je to; smo bili tam v logarji. Strašno velik haupštot.
Tone (Jožetu); Ne moti Rezike! (Reziki): Kaj je tisti tatvkradel, kakor je pravil rihtni hlapec ?
Rezika: Veliko goveje živine neki, potem ovac, konj, psov in kožuhov.
Jože: Pa kaj gre fotru to am?
Rezika: Tat je neki pobegnil sem in oče bi ga imeli prijeti, če bi se tu pokazal.
Jože (pomenljivo): Aha, to je tako imenovan štekprif. (Gleda pismo.) Res je, Rezika, saj sva to koj ugnila že na pečatu, je li, Tone?
Tone: Ja, ja, koj sva to iztuhtala.
Rezika: Tedaj bo vendar res, kar je brič rekel?
Jože in Tone: Rihtek, to je res.
Rezika: Samo ime sem pozabila. Poglejta, kako je tatu ime.
Jože: Res, kako se piše? Poglej Tone!
Tone (kazaje na papir): Aha, ime je že tu, le poglej, Jože!
Rezika: No, kako se glasi? Saj se bom brž zopet spomnila.
Jože (gledaje v pismo): Krajcpataljon, glih ime je tako slabo zašmirano, da ga jaz ne spravim ven.
26
Tone (gleda v pismo): Jaz tudi ne. Vse draga lahko berem.
Deveti prizor.
Prejšnji, Koren.
Koren (prinese polič vina in ga postavi na mizo): Daj kupice, Rezika! (Rezika gre v omaro po kupice in jih prinese.) No, sta že razvozljala pismo?
Jože: Sva že zgruntala, kaj je v njem.
Tone: Ja, zgruntala sva že, samo ime tatu je strašno spackano, se ne da brati.
Koren (nataka v kupice); Ime tatu? Tedaj bo vendar-le res, kar je brič Reziki pravil. Ali druzega ni nič v pismu? Čemu so ga meni poslali? Saj tatu menda ne bo sem.
Tone: To mora rikta bolj vedeti ko vi, foter.
Jože (kazaje Tonetu pismo); Vidiš, Tone, Še nekaj stoji tu zašribano. Rihtek, ja! Tat ima sem priti, so mu že na spuri. Ja, ja, k nam ima priti, sem čez grenco.
Rezika: Tudi brič je nekaj govoril,, da se ne sme čez mejo spustiti, — se že spominjam.
_27_
Deseti prizor.
Prejšnji, Janez.
Janez (vstopi v sredi): Dober dan vsem skup!
Koren: Tudi tebi, Janez! (Gro k mizi in natoči kupico.) Sem sedi, Janez, in izprazni to kupico, potem nam boš nekaj prebral, da bo bolj gotovo. Saj znaš nemški, je Ii?
Janez (sede in pije): Nemški? Nekdaj sem pač znal nekoliko, ker v šoli sem že diktando pisal. Zdaj sem pa že več ko 15 let doma in le kaka beseda mi je še v glavi obtičala. Brati pa bom, mislim, še znal.
Tone in Jože (drug drugemu postrani): Hvala Bogu, da ne zastopi tajč, če ne, bi mi dva utegnila priti v šmir,
Koren (vzame pismo z mize in ga poda Janezu): Vidiš, to mi je danes prinesel brič. Tone in Jože sta mi ga že površno poslovenila. A nekega imena — pravita — ne moreta brati, ker je neki slabo zapisano. Boš pa ti bral vse na glas, mi bom° poslušali, in Tone in Jože bosta potem videla, če sta vse prav povedala. Tako bomo lahko razklali ta trdi nemški oreh.
Rezika (ki je med tem po sobi dala si opraviti): Jaz grem med tem priskrbet kaj za večerjo. (Gre ob sredi.)
28
Janez (gleda v pismo): Pisano je dokaj slaba, jaz sem svoje dni veliko lepše pisal diktando, sicer bi bil dobil križ čez njo. Malo težko bo šlo, pa poskusimo. (Bere, pa tako, da se pozna, da branega ne razume, vse napak naglašaje in brez prenehanja pri vejicah in pikah.) An das Gemeindeamt in -
Tone in Jože: Rihtek, to sva že prav zastopila.
Koren: To razumim tudi jaz. Le naprej!
Janez (bere): Demselben wird bekanntgegeben, dass in Kroatien die Rinderpest —
Jože (ga vstavi): To je pa falš. Le bdje poglej! „Budapešt" bo pisano, saj se tako pravi, jaz to dobro vem, ker smo bili tam doli v logarji. Na Ungarskemje to.
Tone (Jožetu): Če pa v šrifti stoji „v Kroatien". Je li, Janez, da tam tako stoji? Beri še enkrat!
Janez (bere): In Kroatien die Rmder —
Jože (seže vmes): „Buda", saj sem že rekel, tako se pravi po ungarsko.
Tone: To je tajč, ne ungarsko.
Janez: I, naj pa bo, če je tako prav! Tedaj! (Hoče brati.)
Tone: No, vidiš, Jože, „Budapešt v Kroatien".
Jože (hud): Jaz pa pravim, da je na Un-garskem.
29
Tod e (mirno): Pijontar, ki je to pisal, je reč študiral, ko ti, bo že bolj vedel, kje je Budapest. Zavoljo mene holber je lahko v Krovaciji ali pa na Laškem, jaz sem le po tajčarjih rajžal.
Koren: Le mir, prijatelja! Pustita Janeza brati, da pridemo naprej.
Janez: Kje sem že ostal? (Gleda v pismo.)
Jože: Pri Budapešti.
Janez: Je že res! (Bere): — ausgebrochen ist. Wegen nahender Gefahr wird das Gemeindeamt angewiesen, alle Vorkehrungen zum Absperren der Grenze zu treffen (se ustavi).
Jože (Tonetu postrani): Ali tega kaj zastopiš ?
Tone (Jožetu postrani): Saj sem že prej rekel, da jaz zastopim le to, kar je drukano, pisane šrifte pa ne.
Koren (Janezu): Ko, ali ne gre naprej? Pa zopet enkrat pij!
Janez (pije); Je zelo slabo pisano, kakor da bi bile kure po papirji kacale.
Jože: Res je, saj sva tudi midva komaj spravila skup.
Koren: Razumita li Janeza?
Tone in Jože: Vse per punktum in štraj-zant. Naj le bere.
Janez (bere': — und bei sonstiger Strafe schon jetzt weder Rind —
30
Jože: Ne „Rind" — „Kind" bo pisano, le dobro poglej!
Janez: Tedaj naj bo! (Bere): Kind- noch Kleinvieh, als : Schweine, Scbafe, Hunde und Pelzwerk sammt Pferden liber die Grenze zu lassen.
Jože (ponosno): No, foter, vidite, da sva rihtek zgruntala! Ja, ja, tisti lump je v Pešti ajnbrehal, saj stoji tako v šrifti — ne, Janez? Poglej še enkrat — koj od konca! (Kaže na papir.)
Janez (gleda): A tu je! (Bere): — ausgebrocken.
Jože: No, vidiš — „ausbroeken" ali po kranjski „ajnbrehal". O, to mora biti velik lump, ki je toliko ukradel, kak ravbarkauptman. Otroke, prešiče, konje, ovce in kožuhe, zdaj jih pa žene proti grenci ali meji.
Tone: Ja, je že prav, glih tako sem za-stopil tudi jaz. Pa še nekaj je; ali ne stoji notri „ajnšpern" ?
Janez (pogleda v pismo; po nekolikem mrmranji bere): A-a-absper-ren.
Tone: Čujete foter? Zapreti morate tega lumpa, če se prikaže.
Koren (za-se): To je kolobocija, da je človek skoro ne more verjeti. (Maje z glavo.) Zakaj nam gosposke ne pišejo slovenski! (Glasno): Le naprej beri, Janez, morda prideš do imena.
31
Jože: Ja, ja, do imena, če ga bo mogel brati.
Janez (bere kakor prej): Zur Unterstützung der Ortswachen trifft ein MiUtärpiquet ein, welches den Kordon--
Koren (vmes): Počasi, Janez! Kaj si bral? „Kordan" ?
Janez (govori): Da, „Kordon" ali „Kordan", tako je. Le glejte, ta beseda je pisana s slovenskimi Črkami. (Moli pismo Korenu.)
Jože: S slovenskimi puštobi? Zato je nisva mogla brati, ker znava samo tajč.
Tone: Ja, ja, tako je.
Koren (pogledavši v pismo): Res je, „Kordon" ali „Kordon", ker se ne vidi dobro, je li predzadnja črka „o" ali „a". Hm, hm!
Tone: To bo ime tatu.
Koren: Zares čudno! (Maje z glavo.) Da bi bil ta! — Beri do konca, Janez!
Janez (bere): — bilden soli, für dessen Be-quartirung das Gemeindeamt zu sorgen hat.
Jože (ponosno): Krajcpatajjon, če ni rilitek, kar sva s Tonetom prej zgruntala. Daj sem cu-štelengo, Janez! (Vzame polo.) No, foter, kaj pravite?! O tajč, tajč — to se le pri soldatih dobro zmeštra. Vidite, „militer" se pravi „soldatje" — ti bodo prišli sem pomagat vam loviti tega tatu Kor — — Kor--kako se že piše?
32
Janez: Kordon ali Kordan.
Jože: Rihtek je! No alsden! — Potlej je pa še „Pekvartireng", to se pravi po kranjski: morate ga dobro vkvartirati, da ne uide, če ne, bo štrafenga. Ali ni vse rihtek tako, Janez?
Janez (migne z ramo): Kaj jaz vem! Jaz sem le bral, razumel pa nič.
Jože: No, ecco, foter! Janez tudi pravi, da je rihtek.
Koren: Pa vendar ne more biti, nikakor ne! Sicer bi bil tudi popis osobe pridejan.
Tone: Menite, da je tat čakal tako dolgo, da so ga natančno ogledali ali pa še kontrofiraii ?
Koren: Ali to pismo je od okrajnega glavarstva, ki nima nič opraviti s tatovi in tatvinami. To je politična gosposka.
Jože: Saj je bil tat tudi dosti politiš, da je toliko pokradel, potem pa zginil z vsem skup, kakor kafra. Le verjemite, da je tako! S politiš tatom mora imeti opraviti tudi politiš rihta.
Koren: Pri vsem tem ta reč ne gre skup. — Bo že treba jutri stopiti do gospoda župnika, da mi bodo pismo natančno pojasnili. — Dajte sem polo ! (Vzame p61o in jo dene v miznico.)
33
Enajsti prizor.
Prejšnji, Rezika.
Rezika (nastopi v sredi): Spred hiše je videti četo vojakov, ki se po klancu dol proti vaasi pomikajo. Kam so li namenjeni?
Koren (začuden): Vojaki?
Tone in Jože (živahno): No, vidite, foter? Vse skup Štirna, v cuštelengi ni nič druzega ko to.
Janez: Ne mara ho res kaj tacega.
Rezika: Nekaj posebnega mora že biti, na sprehod vojaki tako daleč ne bodo hodili. Grem opazovat, kam se bodo zavili. (Odide.)
Koren (postrani): Vrag, če sem že kedaj bil v taki zadregi! Vse se vjema s pismom, ker nekoliko ti že znajo nemški. Pa tudi brič je tako povedal. In ta tujec, ki pravi, da je blizo Ljubljane doma, s tem vražjim imenom Kordan, Kordan, Kordon. Zdaj pa še vojaki. Vse to se vjema tako, kakor nož in nožnica ali noga in čevelj. Pri moji veri, da v taki zadregi nisem še bil.
Dvanajsti prizor.
Prejšnji (brez Eezike), Grilec. G rile c (ob stranskih vratih): No, je posvetovanje že pri kraji?
0
3-1
Koren (plašno pogledaje Grilca postrani): Pri kraji, da —- toda —
Janez, Jože, Tone (šepetaje med seboj)-Kdo je ta?
Grilec: A, razumem, vam ne gre vse prav, kakor marsikdaj pri posvetovanji. Ti možje (kazaje Janeza, Jožeta, Toneta) so gotovo občinski svetovalci ?
Koren (v zadregi): Da, da, zdaj smo vsi skupaj nekaj uganili, gospod — gospod (s po-vdarkom) Kordan!
Jože, Janez, Tone (zavzeti drug drugemu na pol glasno): Kaj, Kordan? O, o! (Se pomaknejo proti vratam, kjer nasledke poslušajo in se menijo.)
Koren (v zadregi): Pomenkovali smo se prav živahno o nekem pismu. (Gleda pozorno Grilca.)
Grilec (za-se): Tedaj je hčerki namenjeno pismo prišlo očetu v roke in zdaj je sklical občinski zbor, da se starešine posvetujejo, je li dati županovo hčer meni v zakon, ali ne. Čudna navada taka, ali vsak kraj ima svoje šege. Prav mika me zvedeti, kaj je občinska gosposka skle nila. (Glasno Korenu): Tedaj ste prejeli pismo in mislite, da bi utegnil jaz biti tisti?
Koren (strmeč postrani): Je vendar-le res, ker za vse ve. Pa kako je še predrzen! Ni dvoma več. Kako bi se ga li lotili? (Hrka glasno): Se
35
reče, jaz ne bi bil verjel, da ste vi pravi, ali ker nič ne tajite in se sami vdaste, sem prisil.jen ravnati po postavi, po svoji dolžnosti. Promm, stopite nazaj, upor bi vam nič ne pomgal, ker vidite tam pri vratih tri korenjake.
G rilec (zavzet): Kaj li pomeni vse to? Pojasnite mi vsaj —
Koren (ga potiska proti stranskim vratam): Le
stopiva tje v sobo, potem vam bo brž jasno vse.
Grilec (gre nevoljen pred njim): Jako hrepenim po razjasnenji, tedaj idiva! (Stopi v stransko sobo.)
Koren (zaklene. naglo vrata za njim): 'Tako! Tu naj čaka, da se ta reč popolnoma mjasni;
Jože, Tone, Janez (burno): Ta je tisti tat ? In vi ste ga imeli v hiši in ga še celo skrivali ?
Jože: O, rihta je že zgruntala, kje tiči. Zato ste dobili cuštelengo.
Tone: Foter, to se za vas ne bo dobro steklo.
Koren: Jaz še zdaj težko verjamem, da bi bilo vse to resnično. Zato se brž popeljem k gospodu župniku, da mi on raztolmači pismo, ker vam vsem skup nič kaj ne verjamem, vi ne razumite tiste nemščine, ki jo gosposka piše.
Tone: Med tem bo pa ffihtengar ušel, kaj ne?! O, ne bo nič, foter,mi smo tudi gmajnarski Purgarji, mi take sramote na vasi ne pustimo.
36
Jože: Če se peljete vi v farovž, pa jaz tečem k rihti in meldam, da ste dali tatu legnat — uiti.
Janez: Mene ta reč nič ne briga, prebral sem vam, pa grem. Ravnajte, kakor se vam zdi. (Odide ob sredi.)
Koren (razburjen): Ej, pustita me pri miru! Pa stražita med tem vjetnika, da bosta sita. Tam na steni visite dve puški, dobro nabiti za volkove, vzemita vsak eno in stražita, kakor hočeta.
Jože: Bodeva tudi! (Gre k steni, sname puški ter pomoli eno Tonetu, drugo obdrži sam in jo ogleduje.)
Koren (med tem postrani): Puški ste dobro nabiti, samo smodnika ni v ceveh.
Jože (Tonetu): Tako! Ti pojdeš s to flinto pod okno, jaz pa bom tu pred vratmi na vahti. Pa le dobro merkej! Če bo le glavo ven pomolil skoz okno, kar fajer daj na-nj, pa le dobro cilaj, da ne fališ. Reksum, marš!
Tone (se obrne s puško na rami in odide ob sredi).
Jože: Fertik! Jaz bom tukaj vahtal. (Dene po vojaški šegi puško na ramo in jame vojaških korakov pred stranskimi vratmi sem ter tje hoditi.)
Koren: Jaz grem. Čez kaki dve uri pridem nazaj. (Hoče iti.)
37
Grilec (zunaj): Hoho! (Stresa vrata.) Kaj ima to pomeniti? Vrata zaklenjena, pod oknom pa nekdo s puško. Velja li to meni? Gospod župan, če to ni šala, je sila.
Koren (gre k stranskim vratam, upije): Jaz moram ravnati po ukazu.
Grilec (zunaj); Po kakem ukazu? Koren: Ki mi je došel od okrajnega glavarstva. Vi ste Kordan —
Grilec (zunaj): Odklenite vrata, ali pa stopite k meni, da se zgovoriva.
Trinajsti prizor.
Prejšnji, Rezika.
Rezika (nastopi ob sredi in ostrmi, za-se): Kaj li je to? (Ostane poslušaje pri vratih.)
Koren (pri stranskih vratih Grilcu): To ne gre, vi ste nevaren človek, to veste sami.
Grilec (zunaj): Jaz bi bil nevaren človek, ha, ha, ha!
Koren: Saj sami pripoznate, da je vaše ime Kordan?
Grilec: A, to je? zavoljo tega imena tako ravnate z menoj? No, bodite brez strahu, jaz
38
nisem Kordan, moje ime je Grilec, Ivan Grilec, župana v Šmariji sin in zdaj sam župan.
Rezika (začudena za-se): Kaj, ta? Je li mogoče? Pa saj se mi je kaj tacega zdelo? Zato me je tako ogledoval in po nekem pismu iz-praševal.
Koren: Stari Grilec je moj prijatelj, sva že dolgo znana, sina njegovega ne poznam. Imate pač pisma sabo, s kterimi to lahko dokažete?
Grilec: Imam seboj potni list, ker sem namenil se tudi na Hrvaško.
Rezika: Oče! pravi je, jaz sem to brž uganila. (Izleže pismo iz nedrij in ga pomoli Korenu): Le berite to pismo. Ne bodite hudi, da vam prej nisem nič povedala, saj sem hotela zdaj.
Koren (vzame pismo in bere mrmraje, potem ga da Reziki nazaj): Hm, hm! Zoper tako možitev bi jaz nič ne rekel, še le prav vseč bi mi bila. Ali pa poznaš ti tistega, ki je pod pismom podpisan?
Rezika: Kako li? Saj sem ga samo enkrat videla — takrat v čitalnici v Metliki; pa je sedel v temnem kotu in jaz se nisem posebno ozirala po njem. Pa se mi vendar skoro zdi — zdi — (premišljuje).
Koren: Ta bi bila lepa, če bi bili mi ljubega snubača tako sprejeli! Pravi, da ima potni list, Naj pride ven in ga pokaže.
39
Jože (pristopi): Na vašo ferantvortengo, pur-germojster, jaz bom vse to rihti meldal.
Koren: Idi se solit! Vstopi se mu za hrbet z napetim petelinom, če misliš, da bo ušel ali komu kaj žalega storil. (Odklene vrata stranske sobe.)
Grilec (nastopi ob strani in obstoji zagledavši Keziko, ki poobesi oči; potem vzame z žepa papir in ga pomoli Korenu): Tu je moj potni list!
Jože (brž ko nastopi Grilec, napne puško in se mu vstopi za hrbet).
Rezika (postrani): O, pravi je! Prav takega sem si mislila, ko sem prebirala pismo. (Vzame pismo z nedrij in primerja z očmi.)
Koren (vzemši potni list postrani): Zopet nemški! Kaj meni pomaga to! Mladeneč je res staremu Grilcu zelo podoben, toda — hm! (Spogne list in ga položi na stran; Grilcu): To ni zadosti pri teb okoliščinah. Vi ste sumljiv človek, tedaj ne ostane druzega, ko da greste nazaj v sobo in ste tam, dokler se ta štrena popolnoma ne razmota. To se bo pa v par urah gotovo zgodilo.
Grilec: Ha ha! Kaj se človeku utegne vse pripetiti! Toda naj bo, jaz se udam. (Gre nazaj proti stranskim vratam, oziraje se po Keziki, ki se pa sramožljivo obrne v stran.)
40
Koren (zaklene vrata za njim): Tako! Zdaj pa le urno k gospodu župniku, da zvem, pri čem da sem, in se nikomur dalje krivica ne dela.
Rezika: Jaz sem za trdno prepričana, da je vse to le grozna zmota.
Koren: Kaj pomaga notranje prepričanje, če pa dokazov ni!
Kezika: Kavno sem brala v „Novicah", da se je na Hrvaškem vnela zopet goveja kuga in da se ima naša meja zapreti za živino. Kaj, ko bi bilo ono pismo od gosposke v kaki zvezi s tem?
Koren (naglo): Rezika, ti si mi vrgla iskro v glavo.
Štirnajsti prizor.
Prejšnji, Poročnik.
Poročnik: Dober večer vsem!
Koren: Bog daj!
Poročnik: Vi ste župan tega kraja, je-li?
Koren: Da, sem. Česa želite od mene?
Jože (pristopi vši, v vojaški pozituri): Gospod lajtmon, ponižno meldam, da imamo tička že v foglovži.
Poročnik (ga začudeno pogleda): Mar vi tu s puško tiče stražite?
41
Jože (vojaško): Ger lajtmon, meldam, da je tisti tat z imenom Kordon, kakor stoji v ribtni cuštelengi in kterega so prišli Oni s kompanijo lovit, Že vjet (kaže proti stranskim vratam), tam-le v cimru. Jaz sem ga ajnlifral.
Poročnik: To mi ni razumljivo. (Koržnu): Je-li ta človek, ki, kakor se vidi, je bil pri vojakih, pri pravi pameti? Pojasnite mi to, gospod župan!
Koren: Prav rad, kolikor morem. — Danes mi je prinesel pot okrajnega glavarstva pismo, kterega, ker je nemško, nisem razumil. Poslal sem tedaj po tri sosede, ker znajo, ali vsaj se bahajo, da znajo nemški brati in govoriti, da so mi pismo prebrali in poslovenili, ker mi je do gospoda župnika malo daleč. Od teh sem tedaj zvedel, da utegne sem priti čez mejo nekdo z imenom Kordon ali Kordan, ki je v Pešti več živine itd. pokradel in kterega pridejo vojaki iskat. Če bi se tu pokazal, naj ga jaz brž primem in zaprem, sicer bi bil kaznovan jaz. Res pride v hišo Kordan. Tega smo prijeli in zaprli v ono-te sobo, pa zdaj noče biti več Kordan, ampak si je izmislil drugo ime. Dal mi je tudi potni list, kterega pa ne razumem, ker je nemšk.
Poročnik: Hahaha! Pokažite mi potni list. (Postrani): Bog vedi, kaj so možu natvezlj!
0
42
Koren (vzame potni list z miznice in ga pomoli poročniku): Tuje!
Poročnik (bere mrmraje, potem govori): Postavno narejen potni list za Ivana Grilca, župana v Šmariji. (Da list nazaj.)
Rezika (tiho Korenu): Ali nisem uganila, oče ?
Koren (Reziki tiho): Po toči zvoniti je prepozno. (Glasno poročniku): Tedaj smo tega mla-denea po krivici prijeli?
Poročnik: Gotovo! Le naglo ga izpustite in pobotajte se ž njim.
Koren: Kaj pa je potem s pismom od gosposke?
Jože (ki je ves čas nekoliko debelo gledal): Ja, ja, cuštelenga od rikte.
Poročnik: Pokažite mi to čudno reč, prav radoveden sem na-njo.
Koren (vzame pismo z miznice in ga da poročniku, kterega vsi radovedni obstopijo): Tu-le bo!
Poročnik (prebere naglo pismo, potem s smehom): Haka! Zavoljo tega pisma je vsa ta zmešnjava? Veste li, kaj vam po tem pismu naroča gosposka? Vam bom po domače povedal. Čujte! (Gleda govoreč v pismo.) Na Hrvaškem se je zopet goveja kuga vnela. Zato dobi županija ukaz, zapreti mejo in ne puščati čez njo govedi, drobnice, prešičev, konj, kožuhov itd. V podporo jej bo
43
poslan oddelek vojakov, ki bo sklenil ob meji kordon (razlagaje) „kordon" se pravi gosta četa vojakov, ki zapira mejo (nadaljevaje): in kteremu naj županstvo priskrbi stanovališča. (Pogleda.) To je v pismu, nič druzega.
Koren (se sune v celo za-se): Na tu imaš, butelj! (Glasno): To je pač lahko umeti.
Rezika: Prav to sem brala ravnokar v „Novicah".
Koren: „Kordon" se pravi tedaj vojaška straža ?
Poročnik: Kaj pa da! Ne urnem, zakaj take nenavadne besede pišejo vam kmetom! Saj jih še navadni Nemec ne ume. —- Kdo li je bil tisti jezikoslovec, ki vam je ta dopis tako dobro razložil ?
Jože (brž pri vprašanji poročnikovem nasloni puško na steno in se tiho splazi ob sredi s sobe).
Koren (se ozre nazaj po Joži): Ravnokar je bil še tu, a zdaj jo je popihal. Le čakaj, bova že poračunila to! Mene tako za nos voditi!
Poročnik: Kaj mu hočete? Bil je vojak in tam se ni naučil nemščine več kakor je zna. Mar odprite vjetniku vrata in poravnajte krivico, kakor veste in znate. Veste li, da vas lahko pred sod-nijo na odgovor kliče zarad prikrajšanja osebne prostosti?
44
Koren: Tega nisem kriv jaz — kriva je gosposka, ki mi pošilja v enomer le nemška pisma, čeravno sem jo že več ko stokrat prosil slovenskih, ker nemški ne znam niti brati, niti govoriti, razumim komaj par besedi.
Poročnik: Da, da, res čudno je, da pri tolikih pritožbah se še ni odpravila ta huda napaka. Zdaj pa le urno na dan z vjetnikom!
Koren: Rezika, bodi mi ti pomočnica pri tem delu! (Gre z Reziko k stranskim vratam in jih odpre.)
Petnajsti prizor.
Prejšnji, Grilec,
G rilec (stopi iz stranske sobe): Je li zdaj štrena razmotana, da mi ne bo treba pripravljati se za vislice?
Koren: Odpustite, grozna pomota, ktere ste pa deloma vsami krivi.
Grilec: Že vse vem, sem slišal v svoji ječi vaš pogovor.
Poročnik: Dovolite, da tudi jaz eno spregovorim. Te zmešnjave ni kriv nihče drugi bolj, ko gosposka s svojim nemškim dopisom. Tedaj boste županu odpustili ta kratki zapor? '
45
G rilec: Pod nekim pogojem.
Koren: Ki mi je dobro znan. Toda prej županov posel. Vi ste se izdali tu za druzega, kakor ste, tedaj prestopili postavo o oglasu. Zato vas kaznujem —
Rezika (Korenu): Pustite pri miru postavo, oče! —
Koren: Tiho! Zato vas kaznujem s tem, da vam obesim tega-le škrateljna (kazaje KKeziko) za vse žive dni na vrat, kakor ste sami želeli — se reče, ako se Rezika hoče obesiti na sina vrlega mojega prijatelja in poštenjaka. Govori, Rezika!
Rezika (nekoliko se obotavljaje): Zadostenja sva vam oba dolžna —
Grilec: Jaz zahtevam veliko, Reziko celo.
Koren: Pogodita se sama, jaz imam z gospodom poročnikom priskrbeti njegovim ljudem po vasi stanovanja. Za gospoda poročnika pa ti, Rezika, kedar se dogovoriš z ženinom, pripravi sobico nad vežo.
Poročnik: A, tako se je ta reč zasukala. Zdaj sem pa med vsemi jaz menda še najbolj neumen, čeravno nemški znam.
Koren: Če vam drago, gospod poročnik, idiva! Potem vam bom vse drugo pojasnil.
Grilec: Meni bi tudi bilo treba še marsikaj pojasniti. Kdo bo to storil?
0
46
Rezika: Jaz!
Grilec: Po slovenski ali po nemški? Rezika: Po domače — po slovenski. (Grilec in Rezika si podasta roki, Koren in poročnik gresta k vratam.)
Šestnajsti prizor.
Prejšnji, občinski pot.
Občinski pot (v sredi): Gospod župan, naznanjati imam, da je danes popoldne šla velika čeda goveje živine s Hrvaškega čez mejo in da kar po cestah cepa. Tudi po hlevih v vasi, kamor so kako živinče vteknili, se že kuga kaže.
Koren: Na, tu imaš pogačo! To je nasledek nemškega pisma. Med tem, ko smo mi ugibali in ugibali, bi bili lahko zastražili mejo in vstavili živino. Zdaj je prepozno. Koliko sitnosti bo zdaj, koliko škode! Kdaj bomo zdaj to pošast zopet zatrli!
G ¡rilec: Med tem, ko ste vi študirali nemški dopis, prišla je kuga v vas, v deželo. Kdo je tega kriv, vam pove tist §.19 državnih postav, kterega iščemo že več let, pa ga še ne najdemo.
(Zagrinjalo pade.)