„GLASBENA MATICA“ v Ljubljani.
47. društveno leto.	27.	leto	rednih	društvenih	koncertov.
6—-----------------------------------------©—sr
V soboto, 16. novembra 1918 zvečer točno ob 8. uri v veliki dvorani hotela „UNION"
CC@MCERT
ki ga izvaja
Peu5ki zbor Slasbene (Tlatice
pod vodstvom koncertnega vodje g. Mateja Hubada.
SPORED:
Moški
1. Govor. Govori g. prof. Dr. Fran Ilešič.
2. a) Anton Foerster: Povejte ve, planine!
b) Fran S. Vilhar: Slovenac, Srb, Hrvat.	.
c) Davorin Jenko: Što čutiš, Srbine tužni? J z on‘
3. Dr. Anton Dvorak: Slavnostni spev. Mešani zbor s spremljevanjem
klavirja in harmonija.
Klavir gdč. Dana Kobler in gosp. Josip Ifedral; harmonij gosp. Josip Pavčič.
4. Stjevan Mokranjac: Osmi šopek srbskih narodnih pesmi.
a) Džanum, na sred sela.
b) Što Morava mutno teče.
c) Razgrana se grana jorgovana. č) Skoč’ kolo, da skočimo, skoč’!
5. Anton Andel: Hrvaške narodne pesmi.
a) O, jesenske duge noči.
b) Igra „Kolo“.
c) Dragi je daleko.
6. Slovenske narodne pesmi.
a) Škrjanček poje, žvrgoli.
b) Miška.
c) Gor čez jezero. (Koroška.) č) Na Gorenjskem je fletno.
Harmoniziral Stanko Pirnat.
7. Stanko Premrl: Zdravica. Besede dr. Frana Prešerna.
Harmoniziral Matej Hubad.
Cene prostorom z veseličnim davkom vred: Sedeži po 8 K, 7 K, 6 K, 5 K, 4 K, 3 K; stojišča po 2 K; za dijake in dijakinje po 1 K, se dobivajo v trafiki v Prešernovi ulici 54 in na večer koncerta pri blagajni v Unionu. Besedilo pesmim po 40 vinarjev.
1.	Povejte ve, planine!
J. N. Resman.
Povejte ve, planine, li raste že drevo, da zibel iz drevesa tesar nam stesal bo?
Povejte, če rešnik se Slovanom porodi, in kje nam mati v zibel to dete položi.
Povejte, kje doraste naš narodni junak, ki dvigne nam zastavo svobode, sloge znak?
Povejte ve, planine, kdaj bo zbujenja dan? Povejte nam: kdaj vstane iz robstva prost Slovan?
2.	Slovenac, Srb, Hrvat.
Boranič.
Iz bratskog zagrljaja poleti pjesma sveta, iznesi sreču raja pred lice cjelog svieta.
Tri svietla sada staše u jedan plamen sjat, kad desnicu si daše Slovenac, Srb, Hrvat.
Odnjihala nas mati jedna, slobode zlatne željna mati, i plakala je gorko biedna sa kobi što je prati.
Gdje još smo tužni pocjepani, dok robstvo kleto tišti nas, al nači liek toj rani, to zavjet nam i spas!
Od snježnoga Triglava, do divnoga Balkana, toj majci puče slava, i zora novog dana,
U mraku neče žalit, več sunce če joj sjat; što prvi če zapalit Slovenac, Srb, Hrvat! za uvjek brat i brat!
3.	Što čutiš, Srbine tužni?
V. Vasic.
Što čutiš, što čutiš,
Srbine tužni? Protrljaj oči, Slava te zove na crno groblje, na ono tužno Kosovo polje.
Ta dali živiš, ta dali čuješ tu emu kletvu, taj uzdah težki, da li još pamtiš, dali još ^nadeš za onaj bojak, bojak vitežki.
Griešniče težki, trgni se, tresni lancem o zemlju, nek mine mrak; nek dušman vidi, nek dušman čuje: Da Srb još živi, da je junak!
4.	Slavnostni spev.
Jar. Vrchlicky. Prevel Fr. S. Finžgar.
Doni tiše!
Bajno petje tvoje kot pozdrav miru doni v ljute boje!
Ej zadoni, doni jasne pesmi krasne!
D6ni spet, ko vrneš se z nebes!
Teh duhov nebeških harmonija, katero slušal Platon v davnih dneh, v bednem prahu, kjer se ljudstvo zvija, naj v odmevu pesni zadoni!
Luč nebeška,
v najkrasnejših rožic vence nam zavij blagega duha, zavij čelo plemenito možu,
V spominski dan naj na zdravje bode slavlje njega del!
On naj živi vesel!
Kar so vel’ki mojstri nam odkrili, kar so mislili, in kar slutili, v spominski dan čuvstva ista, nova čista peva vnukov naših glas!
ki življenje svoje zate da.
On, ki razne reke v morje spaja, čarom svojim rane nam oslaja.
Rajska godba zborov nad oblaki v naša srca naj nam zadoni!
S tihim dihom svojim duši vsaki posvečeni pokoj naj deli!
5.	Osmi šopek srbskih narodnih pesmi.
Stjevan Mokranjac.
1.
Džanum, na sred sela šarena česma tečaše, ago, tečaše.
Džanum, na taj česma dve do tri mome sedjaju, ago, sedjaju.
Džanum, dajte mene ta mutna voda, da pijem, ago, da prodjem, Džanum, tebe ima ta bistra voda da piješ, ago, da spiješ.
2.
Što Morava mutno teče, žalosti moje! — Mutno teče i krvava, žalosti moje!
Banjale se tri djevojke žalosti moje! —
Banjale se tužne jadne, žalosti moje!
3.
Razgrana se grana jorgovana.
Of, neka, neka, neka, grana jorgovana.
Pod njom sedi lepa Julijana. „Komu vezeš svilenu maramu?“ — Ja ga vezem gospodin kapetanu.
4.
Skoč’ kolo, da skočimo!
Koj’ može da nemože,
Mi drugi da možemo,
Sve do puta pravovita,
Sve do reke Oblanove,
Skoč’ kolo, da skočimo!
O, jesenske duge noči, oj, reko dragi, da če doči, lane moje, oj!
6.	Hrvaške narodne pesmi
1.	O, jesenske duge noči!
II če doči, il ne doči, čekat ču ga do polnoči, lane moje, oj!
Ne znaš sunce iz višine, da za tobom srce gine, lane moje, oj!
Gdje si, dragi, kud se sečeš, oj, zar večeras k meni nečeš? lane moje, oj!
Igra kolo, igra kolo na dvadeset i dva!
U tom kolu, u tom kolu lijepa Maca igra.
2.	Igra „kolo“.
Ljubi, ljubi, ne dan gubi, sada možeš, koga hočeš, ili mene, il’ do mene, il’ ak hočeš, baš i mene!
Kakva Maca, kakva Maca medna usta ima! da me hoče, da me hoče poljubiti š njima.
Volio bih, volio bih,' neg dvadeset i dva.
Ljubi, ljubi i. t. d.
Kakve Ive, kakve Ive, crne oči ima! da me hoče, da me hoče pogledati š njima.
Ljubi, ljubi i. t. d.
Sva se gora listom sasta, a ja nemam s kim,
jer moj dragi na daleko, u tuctoj zemlji.
3.	Dragi je daleko.
U bašči mi
ruža cvate, ja ju
ne berem, jer moj dragi na daleko, u tuctoj zemlji.
7.	Slovenske narodne pesmi. 1. Škrjanček poje, žvrgoli.
Škrjanček poje, žvrgoli,
se bel’ga dneva veseli;
škrjanček poje beli dan, pozdravlja hrib in plan.
Škrjanček poje, žvrgoli,
se bel’ ga dneva veseli; pozdravljaj z drobno pesmico tud’ mojo ljubico!
Kjerkol’se midva srečava, prav milo se pogledava ; vse solzne naj’ne so oči,
vse to ljubezen st’ri.
Kjerkol’sem hodil kjer sem bil, pa take nisem še dobil; da b’ b’la t’ko belg’ga ličica, pa srca
vsmiljen’ga!
2. Prišla je miška.
Prišla je miška z mišnice, vzela pšenico z pšeničnice. Miš pšenico pod goro, pod to goro zeleno.
Prišla je mačka z Hlačnice, vzela je miško z mišnice. Mačka miško, miš pšenico pod goro, pod to goro zeleno.
Prišel je zajec iz zajčnice, vzel je mačko iz mačnice Zajec mačko, mačka miško, miš pšenico i. t. d.
Prišla je lisica z lisičnice, vzela je zajca iz zajčnice. L’sica zajca, zajec mačko, mačka miško, miš pšenico i. t. d
Prišel je jelen z jelenčnice, vzel je lisico iz lisičnice. Jelen lisico, i. t. d.
Prišel je volk iz volčnice, vzel je jelena iz jelenčnice. Volk jelena, i. t. d.
Prišel je medved iz medvednice
vzel je volka iz volčnice.
Medved volka, i t. d.
Prišel je lov’ c iz bajtice, ustrelil je medveda iz medvednice.
Lov’c medveda, i. t. d.
Prišla je smrt z mrtvašnice, vzela je lovca iz bajtice.
Smrt je lovca, lov’c medveda, medved volka, volk jelena, jelen 1’sico, l’sica zajca, zajec mačko, mačka miško, miš pšenico pod goro, pod to goro zeleno.
3. Gor čez izaro.
Gor čez izaro, gor čez gmajnico, kier je dragi dom z mojo zibalko, kier so me zibali mamica moja in prepievali: haji, hajo!
K’ s’m še mih’n biu, sem biu dro vesiu, s’m več barti ktiero pes'm pev. Zdej vse minulo je, nič več pev ne bom, zde| ni več moj ljubi, dragi dom.
4. Na Gorenjščem je fletno.
Na Gorenjščem je fletno so vsoče gore, pa so bistri studenci in bele ceste. Holadrijori!
Pa sem fantič urlavbar, ’mam krašče lase, pa se vendar tepejo dekleta za me!
Pa ne bom se možila na vsoče gore, pa ne bom jaz nosila na glavci vode!
8. Zdravica.
Dr. France Prešeren.
Prijatli, obrodile so trte vince nam sladko, ki nam oživlja žile, srce razjasni in okö; ki vtopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi.
Komu najprej veselo zdravico, bratje! čmo zapet? Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet! Brate vse, kar nas je sinov sloveče matere!
Bog živi vas Slovenke, prelepe žlahtne rožice!
Ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle.
Naj sinov zarod nov in vas bo strah sovražnikov.
Živ6 naj vsi narodi, ki hrepene dočaka c dan, da koder solnce hodi, prepir bo iz sveta pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak.
«iihhihhhihhihhhhhhhiiiiiiiiihiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiihhiiiiiiiiihihhhhihhimihhhhhhhhhhhhhhhhhiihhiii
HARODNA TISKARNA, LJUBLJANA