Poitalaa plačana ▼ šotorili
Koman
iLu st rovAr č>Ružin.sKi tebniK izhAjA v čet Rte k
III. leto	v	Ljubljani."23. julija 1931	štev.	30
Morska mačka
I lumorcska Napisal Georg v. tl. G a I) e 1 e n t /.
Bil je pusi deževen dan. Karel Trebs, trgovec /. živalmi, majhen, mršav mož. je stopil z zabojem pod pazduho na davkarijo. Postavil je zaboj na
PRI RULETI Prizor iz filma ,,Monic Carlo“. V krogu Jcan-nette Macdonaid In Joiin Buchanan
(Paramount)
tla, otepel kaplje z mokre čepice, jo nato obesil na stojalo in se nameril proti dolgi mizi, za katero so ždeli davčni uradniki pred svojimi pulti.
Nekaj časa jo tam stal, prav ponižno, a njegove bistre oči so kradoma švigale po sobi in .uradnikih. Potlej pa se je obrnil k najbližjemu gospodu, ki je že nekaj časa zlovoljno gledal skozi okno v dež in bobnal s prsti po mizi.
Potegnil je iz žepa večkrat preganjen kos papirja.
..Oprostite, dobil sem odmero dohodnine...“
Uradnik se je obrnil od okna, splezal s svojega vrtljivega stola, vzel pisanje v roko. ne da bi bil trgovca z živalmi le s pogledom ošinil, in zehajo preletel naslov.
..Številka štirinajst, črka 1. Saj je vendar dosti jasno
napisano. Tistile. gospod tam!" Pokazal je s palcem proti svojemu tovarišu in se iznova spustil na cvileči stol.
Trebs je pobral davčno odmero in šel dalje. Uradnik je ravno vneto sešteval neke številke. Ker je bilo v sobi jako vroče, si je zato zdaj pa zdaj obrisal čelo, pri čemer so se njegove ustnice venomer neslišno premikale.
tK3Fw tedma -
Pasjediieviia je (ale: Da privabi v cerkev vernike, ki so se zaradi strašne vročine rajši hodili hladit v morje, je dal pridigar uewyorško metodistske cerkve naložiti pred oltarjem velike sklade ledenih plošč, obenem je predvajal film iz polarnih krajev in pridigal o tein, da je treba ohraniti hladno kri.
r
Zdravnica in vseučiliška profesorica dr. Annie Porter svetuje tole v obrambo pred komarji in drugim
mrčesom:
Kdor se hoče zavarovati pred komarji. ne sme biti temno oblečen; tako je n. pr. tej nadlegi najljubša barva temnomodra. Boje in ogibajo na se svetlih barv, zlasti rumene. Vrhu tega je mrčes zelo muzikalen; zvoki gosli in saksofona ga privlačil jejo kakor magnet. Pa tudi človeški glas. Kdor se torej hoče kolikor toliko ubraniti komarjevih pikov, naj molči.
Kaj menite: ali bodo ženske prestale govoriti, ali se bodo rajši dnle opikati po komarjih?
*
V Meiflnu v Nemčiji zahajajo tamkajšnji nacijonalisti v gostilno, kier je dal krčmar nabiti na stra-niška vrata takle listič:
Dame.
Dostop za moje goste.
*
Znani ameriški karikaturist Peter Arno je nekega večera spremil ženo milijonarja Vanderbilta iz gledališča domov. V»nderbilt ie v navalu I Mihosiimnosti takoj vložil tožbo na ločitev zakona. Ko je zadnjič zagledal Arna na ulici, je potegnil iz žepa revolver in stekel za zapeljivcem. Na postaji ga je dohitel, vendar ga ni ustrelil, nego je zakričal nanj. da pojde k bivšemu svetovnemu boksarskemu prvaku Dem-nsevu v uk. da ga bo potem lahko premlatil.
*
Tiha noč. sveto noč — huda noč...
Nekega češkega trgovca so nočni vlomilci oplenili. Svoje delo so opravili tako tiho. da iih ni nihče čul. Ko pa so naposled hoteli vzeti s seboj še godbeni avtomat, je le-ta začel igrati ..Sveto noč“. ki je stanovalce zbudilo. Spodobilo bi se. da bi se tedaj vlomilci skesali in vsaj plen pustili. Pa ga niso. še danes jih niso dobili.
*
V nekem ameriškem listu je izšel tale oglas:
Moj mpž je preteklo sredo med tretjo in četrto uro zjutraj odšel /. doma in se ni več vrnil. Kdor mi ga privede živega ali mrtvega, dobi deset dolarjev nagrade. — Olive Neal.
Morska
Nadaljevanje z.
Trgovec z živalmi ga je neka j časa gledal. Videč, da je uradnik ravno prišel do konca strani, pa se je opogumil.
..Oprostite, dobil sem davčno odmero...”
Uradnik je obrnil stran, odmahnil z roko in rekel: ..Prenos dva tisoč pet in trideset. dva tisoč...” Ostale številke je spet samo naznačil z ustnicami. Toda Trcbs je razumel; zdaj ne sme motiti. Uradnik mora prej sešteti še eno stran.
Naposled je gospod zataknil peresnik za uho. potegnil iz žepa pisano rutico, se vestno useknil, stopiI s stola in brez besede vzel Trebsu davčni list iz roke.
..Dobil sem od davkarije zastran dohodnine...” je začel Trebs.
..Karel Trebs?” je prestri-gel uradnik nadaljnja pojasnila.
„Da, toda...”
„Nu, saj je vse v redu. Česa pa bi še radi?” In je položil papir predenj na mizo.
Trebs je našobil usta in skremžil obraz.
„Tega davka ne morem plačati.”
Uradnik je skomignil z rameni in ga pogledal docela neprizadeto.
„Ne morete plačati? Kako da he? Sicer pa se mene to nič ne tiče. Morali bi bili o pravem času reklamirati. Pa ste gotovo zamudili. Včeraj je bil zadnji dan. Poglejte!”
..Tako? Kaj pa naj zdaj na redim?”
..Plačajte!”
Trgovec z živalmi se je zamišljeno popraskal po glavi, potlej pa je* potegnil iz žepa umazano denarnico, polno vsakovrstnih papirjev, vzel iz nje zmečkan bankovec za deset mark, ga položil na mizo. zraven pa postavil svoj zabojček.
„Kvo vam deset mark,” je rekel mirno, „če hočete še več, pa vam moram pustiti
mačka
naslovne struni
svojo ukročeno morsko mačko, ki je med brati...”
„Kaj? Kako? Ali se mislite norca delati?” Uradnik ni prav vedel, ali naj bi se smejal ali srdil. ..Ali smo v zverinjaku? Glejte, da se mi s svojimi zverinami spravite izpred oči, in povprašajte spodaj pri blagajni — morda tam vzamejo mačko v račun, l u sc' ne utegnemo ukvarjati s takimi norčarijami.”
..Kaj? Prava morska mačka?" je vzkliknil izza bližn jega pulta finančni tajnik Meyer. Zdajci je v pisarni oživelo. Vse je pogledalo po zaboju in vsi so odložili peresa.
Meyer, ki je bil zelo kratkoviden in se1 je sklanjal nad neko knjigo, je zaškilil iznad svojih naočnikov, naglo vstal in rekel:
..Dajte, pokažite no! Moj svak je tudi imel takole majhno opico, in je bila domača kakor otrok.”-
„Moja je tudi krotka in kar z roke je,” je hitel zagotavljati Trehs. ves vesel, da se uradniki začenjajo zanimati za novo plačilno sredstvo. Nemara bo le kateri izmed njih žival kupil! Ker je bolehala na črevesju, bi se je bil trgovec zelo rad iznebil.
Tajnik Meyer je stopil čisto k zaboju Tudi drugi uradniki so vstali, vsi veseli razvedrila pri tem dolgočasnem delu. Pritekla je tudi še mlada uradnica, ki je o ra v kar popravljala svoje kratke lase pred žepnim zrcalcem: ..Opica? O. kako srčkano! Pokažite j,o no!”
..Da. pokažite jo!” ie velel Mever. „Jaz se na živali spoznam!" Sklonil se je čez zaboj. kakor bi hotel z očmi izvrtati luknjo vanj.
Trebs je malo privzdignil pokrov in uradnik je segel z roko v zaboj, da bi potegnil živalco na dan. Tisti mah pa j e opica ša v sn i la s svo jo
drobno Črno tačico po leske-čočih sc naočnikih gospoda iVleycrja. Napadenee je prestrašen odskočil in strnil v pokrov, ki se je čisto odprl — in že je bila opita z enim skokom na najbližjem pultu.
Mlada dama se je tako ustrašila, da je zavrisni la in odskočila, pri tem pa se je s komolcem zadela v vogal mize in od bolečine spustila glavnik na tla, Gospod' M e ver, ki je bil brez naočnikov skoraj slep, ga je seveda pohodil.
»Spravite zvierino ven!" je zavpil uradnik, ki je prej sešteval številke in z grozo zagledal, kako jih je opica onesnažila. Ker je zagrozil z roko, je morska nmčka planila čez pult, prevrnila črnilnik in splezala z' naočniki v gobcu po okenskem zastoru. Gori na zastorski prečki se ji je zdelo varno: ln zdaj je opazovala z živim zanimanjem, kaj se dogaja spodaj pod njo med davčnimi uradniki.
Gospodična si je drgnila boleči komolec in se smejala v pest’, ko je videla, kako skuša njen tovariš s pivnikom očistiti omadeževane številke; ošvrknil jo je s strupenim pogledom. Gospod' Meycr je obupano strmel pod stroj) in tožil'o svojih naočnikih. Eden izmed uradnikov je zavihtel metlo proti nezaželenemu gostu; toda to orožje se je pokazalo docela nepripravno.
„Z vodo jo bomo pregnali!" je zavpil izza tretjega pulta dolg, mršav uradnik. Na vodovodi) je naglo natočil poln kozarec vode in jo brizgnil proti opici — pri tem pa je pol kozarca razlil po gospodični, ki je začela na ves glas kričati: ..Nehajte vendar, za Boga! Ali mi hočete vso obleko pokvariti ?M
Moža s številkami je razkačilo o n es n a žen j e n j ego v i li računov, grohot tovarišev in jalovo prizadevanje, da bi s pivnikom odpravil madeže; ves divji se je obrnil k trgovcu. ki .je tam stal v za1 d regi, zavedajoč se, da je 011 kriv te katastrofe, in vihal
ustnice, kar se je videlo kakor prikrit 11'smev.
„Kaj se režite? Glejte, da spravite zverino iz sobe!”
„Te vrste opice so zahrbtne," je svaril Meyer. „Mora-mo bili oprezni."
»Počakajte, sladkorček ji bom dala," je tedaj vzkliknila gospodična, in res izbrskala sz svoje torbice bonbonček. Z iztegnjeno roko ga je ponudila opici. „Na, na!"
Morska mačka je radovedno strmela na zapeljivo v srebrn papir zaviti predmet. Nenadoma je spustila naočnike, da so se z žvenketom razbili na tleh, se spustila na mizo, iztrgala uradnici bonbon iz rok, nato pa prav tako naglo spet splezala nazaj pod strop, kjer si je ugrabljeni sladkorček temeljito ogledala z vseh strani. V kepo zviti robec, ki ga je eden izmed uradnikov zagnal v žival, opice seveda ni pogodil in je pal nazaj v razlilo črnilo.
„Druge pomoči ni, kakor da pokličemo gasilce,” je tedaj vzkliknil Meyer, srdito iskaje po tleh ostanke razbitih naočnikov.
,,Gasilce, da!" je zavpil najmlajši' izmed uradnikov in planil k telefonu. V mestu se je po bliskovo raznesla vest, da na davkariji gori. Nekateri so vedeli celo povedati, da so uničeni važni, akti. Toda na žalost premnogih se je pokazalo, da lo ni res.
..ROMAN“ STANE
I mcsec 8 Din, % leta 20 Din, Vi leta 40 Din, vse leto 80 Din. Na razpolago še vse številke. Račun poštne hranilnice v Ljubljani št. 15.393.
Nu tujem, vse leto:
v Angliji 9 šilingov, Avstriji 14 šilingov, Belgiji 14 bclg, na Češkoslovaškem 70 kron, v Egiptu pol funta, Franciji 50 frankov, Holandiji 5 goldinarjev, Italiji 40 lir, Nemčiji 9 mark, Severni Ameriki 2 dolarja. Povsod drugod na leto 120 Din, za Ms leta pa 60 Din. Denar (veljavne jugoslovanske ali tuje bankovce ali ček) pošljite v lastnem Interesu v priporočenem ali pa v denarnem pismu-.
Posamezne številke:
V Jugoslaviji po 2 Din. Dobe se v trafikah, knjigarnah In kolodvorskih prodajalnah. Kjer ..Romana" nimajo, zahtevajte, naj ga uaroie. Direktna naročila Izvršimo šele po prejemu zneska v bankovcih ali veljavnih znamkah.
V Italiji stane posamezna številka 80 stotink.
Naročila
in dopise pošljite na naslov: ..Roman", Ljubljana, Brci: 10, poštni predal št. 345. — Rokopisov ne vračamo. Za odgovor priložite znamko. — Oglasi po tarlli.
m
Njegov sum
Na p i S a I W. R e e s e
Frank in Harold sta stopila iz tramvaja in jela počasi hoditi po pločniku.
,,A1 i si že cul, da se je Artur dal ločiti?" je vprašal Frank.
„Ni mogoče!" se je začudil Harold. »Krotki Artur!"
„Saj veš. da je zmerom na potovanju, ker je zastopnik velike tvornice za steznike. Nekega dne se je iznenada vrnil domov in zalotil svojo ženo z...“
„Siromak!" je rekel Harold. „Veš, da se mi ubogi Artur smili. “
Ko stu se poslovila, se je Harold napotil proti svojemu domu. Hiša je bila sicer na zunaj preprosta, toda notri je bilo jako domače — in za vse to se je moral zahvaliti Heleni. I)a, Helena — to je bila vzor dobre gospodinje!
Harold je prebrskal vse žepe — hišnega ključa ni bilo. Pozabil ga je bil vzeti s seboj. Zdaj bo moral zvoniti in utegne ženo zmotiti pri jutranjem spancu. Saj ni mogla niti slutili. da se bo tako rano vrnil domov! Kako nerodno! Helena zjutraj zmerom tako trdno spi!
Ko je Harold prišel vrh stopnic, je zagledal skozi špranje zaprtih oknic luč. Čudno — zakaj sicer iako varčna Helena pusti, da luč vso noč gori? Pa vendar ui bolna?
Pritisnil je na gumb električnega zvonca na stanovan j skih vratih. Toda nihče se ni oglasil.
Kaj neki to pomeni? Z nogami se je zadel ob nekaj mehkega, elastičnega — ob par gumastih vrlin jih čevljev.
Seveda! Zdravniki vedno nosijo gumaste čevlje. Torej je Helena vendarle bolna in je zdre , ’ pri njej!
Ha m Id j počakal, ln zdajci 'i' • h fišel na misel ločeni	|j Artur. Čisto iz-
ner	ičnosl vnanjih okol-
nosti je bila čudna! 1 udi takrat se je Artur čisto nepričakovano vrnil domoV v zgodnjih jutranjih urah.
Toda če gre za njegovo Heleno, je sleherna sumnja njega nevredna in ne/miselna. Abotna in groteskna!
Nestrpno je gledal Ilarold skozi stekleno okno v vežnih vratih.
In glej: na hodniku sta na stojalu visela moški klobuk in površnik! Neznanec ni imel samo gumastih vrhnjih čevljev, nego tudi klobuk in površnik !
I larold je stisnil ustnice in se vprašal, ali so neki bili Arturjevi dokazi za ločitev zakona enake vrste. Mahoma mu je postalo žal, da ni Franka vprašal o bližnjih okoliščinah njegove afere.
Potlej je vso stvar premislil z detektivskega stališča. Če bi bila Helena bolna in so gumasti čevlji in klobuk in površnik zdravnikovi, bi vendar moral stati spodaj pred hišo njegov avto! Toda kakor daleč mu je segel pogled, nikjer ni videl nobenega avtomobila. Zdravnik torej ne bo.
Takrat se je domislil, kako natanko ga je Helena izpraševala, kdaj se vrne domov.
„Tak ob sedmih pride tvoj vlak, srček?"
„Da, ob sedmih," je bil odgovoril, „in o pol osmih bom že pri tebi!"
„Nu, potlej boš pa lahko doma zajtrkoval. Ali pa tudi drži, da pride vlak šele ob sedmih?" ga je bila še enkrat vprašala, ko ‘>a je spremila do hišnih vrat.
„Točno ob sedmih, srček," ji je odgovoril in poljubil svojo ženko najprej na usta potem pa na rožnate uheljčke in naposled še drugič in tretjič na usta.
Sploh ga je Helena vselej, kadar se je odpravljal z doma, skrbno povpraševala, kda j se vrne. Šele zdaj se je tega domislil.
Ali je tudi Artur takole kakor tujec stal pred vrati
i.l
S 26. številko jc sklenil ,,Roman“ prvo polletje tekočega letnika in obenem 90. številko, odkar obstoji. To priliko hoče „Koinan“ porabiti za to, da omogoči svojim novim in dosedanjim naročnikom izredno poceni nabavo vseli dosedanjih številk, v katerih je do zdaj izšlo 9 kompletnih romanov.
Za sedaiijC naročnike
Naši dosedanji naročniki, ki so Že poravnali naročnino za minulo drugo četrtletje, dobe vseh 90 številk za iUU.~ Din namestu za 180.— dinarjev, kolikor bi jih stale, če bi hoteli kupiti vsako številko posebej. Ce žele ..Koman" od l. štev. 1. letnika pa do 8. štev. letošnjega letnika, t. j. do takrat, ko se je začel roman ,,brce v okovih" (skupno 72 številki, pa jih dobe za 82 Din.
Za nosti naročnike
Novi naročniki pa dobe vseh 90 številk za 120.— Din, v čemer je že všteta tudi naročnina do konca septembra t. 1. To ugodnost pa imajo novi naročniki samo tedaj, če se naroče najkasneje do 31. julija t. 1. Denar je treba poslati naprej.
Nase priložnostne zbirke
Za tiste dosedanje in nove naročnike, ki ne žele vseli dosedanjih 90 številk, smo pripravni posebne zbirke „i\omanoviir številk s kompletnimi romani. Tudi za te zbirke je treba poslati denar naprej. Lene veljajo za dosedanje naročnike, novi naročniki morajo poslati 20 Din vec, zato pa bodo imeli s tem plačano tudi naročnino do 30. 9. t. 1.
1. zbirka
Nezakonska mati, povest iz današnjih dni; Zlati demon, roman z ameriškega severa; in Konzulova skrivnost, kriminalni roman:	vsi
trije romani skupaj (26 številk »Romana", nad 420 velikih strani) stanejo s poštnino vred samo Din 30.—.
2. zbirka
V objemu teme, povest iz naših krajev; in Tiger, pustolovski roman; oba romana skupaj (21 številk ,,Komana", nad 330 velikih str.) s poštnino vred samo Din 25.—.
3. zbirka
Sirota z milijoni in nadaljevanje pod naslovom Brez vesti (44 številk »Romanu", nad 700 str.) s poštnino vred samo Din 50.—.
4. zbirka
Skrivnost votle igle, kriminalni roman, 2cua z večno mladostjo,‘fantastična povest, in Dva meseca med člkaškiini banditi, zapiski francoskega novinarja (29 tevilk ,,Komana", nad 460 velikih strani). Vse troje skupaj s poštnino vred samo Din 35.—.
Posezite po tej ugodni priliki I Pišite po položnico! Naš naslov je:
,,Roman**, Ljubljana, Breg št. 10.
luštnega stanovanja kakor on zdajle? Ubogi varani Artur!
Toda on je hotel bili nasproti Heleni tudi pravičen. Lotovo se je bila že naveličala večne samote. Če bi se bil bolj brigal zanjo, potem najbrž ne bi bilo prišlo tako daleč, kakor je zdaj vse kazalo.
Ilarold je čakal. Čakal je zelo dolgo.
V tem je ura bila sedem, /daj mora neznanec vendar kmalu pri t i ven. Ilarold je še zmerom videl na stojalu klobuk in površnik.
Zdajci je luč ugasnila. Prikazala se je Helena in vzela gumaste čevlje. Takoj nato je zagledala svojega moža. In z glasnim vzkrikom se je onesvestila in omahnila. Prestregel jo je v roke in jo nesel v salon ter jo tam položil na divan. Potlej je šel v kuhinjo po vodo in hitro stekel k stopnicam. Neznanec mu ne sme uiti!
Toda nikogar ni bilo. Nič se ni v hiši zganilo.
Naposled se je vrnil v salon.
„Dobro si me prestrašil, srček!" je rekla Helena, ki se je bila med tem osvestila. „Mi-slila sem, da si vlomilec. Že o pol petih sem čula, da se nekdo plazi okoli hiše. Pa sem si to najbrž samo domišljala."
Z obtožujočimi pogledi je Ilarold* še zmerom opazoval stojalo, potlej pa je snel z njega klobuk in površnik. Oba sta bila že precej obnošena in nikakor nista bila videti nenavadna.
„Tega je zdaj konec -— škoda!” je položila Helena. „ln blufa ne morem več ponoviti."
„Seveda ne!" je rekel mirno in odločno.
»Zdaj me boš gotovo preziral, I la i bld," je plaho nadaljevala ženica. „Tako strahopetna sem..."
On pa je molčal in venomer srepo strmel na stojalo.
O Bog — saj sta vendar njegova, klobuk in površnik!
„Kadar greš z doma, me je tako strah pred vlomilci," je povzela I lelena. „Zato sem vselej, kadar si odšel, postavila pred vrata par gumastih čevljev, na hodniku pa obesila na stojalo tvoj površnik in stari klobuk, da bi morebitni vlomilci mislili, da je hišni gospodar doma..."
Ilarold je burno objel svojo malo ženico in jo hlastno trikrat poljubil na usta, po enkrat na oba rožnata uhelj-čka in potlej spet večkrat na usta.
Šele ko oba nista več prišla ito sape, jo je spustil.
SHCM7	V OKOVIH
R r m a n
Napisal Mirko Brodnik
Ta roman je začel izhajati v 9. številki letošnjega letnika ,,Romana . Današnje nadaljevanje je dvaindvajseto. Novi naročniki lahko dobe še vseh prejšnjih enaindvajset nadaljevanj.
Tretji del MLADA MATI
Ni ga hotela poklicati in ga objeti kakor drugekrat. In oči je imela zaprte...
Zdaj jili je odprla, toda njen obraz se inu je zdel še zmeraj tako bled, tako tuj.
..Marko, Marko!“
Komaj slišno je dihnila te besede, in vse njeno srce se je izlilo vanje. Kakor bi se bil otrok takrat zbudil, kakor bi bil otresel ves strah, je skočil k njej na posteljo.
,.Mamica, mamica!"
Ko je začutila njegovo drobno telesce med svojimi rokami, se ji je zmeglilo pred očmi — toda to pot so bile solze sreče, ki so ji oblile obraz.
..Marko, zakaj si to napra-vil?“ je šepnila tako tiho. da jo je komaj razumel.
„Marko, zakaj si tako prestrašil mamico?*4
Sinček se je stisnil k njej.
,.Mamica, saj ne bom nikdar več...“
*
Zvečer je prišel Kregar spet precej pozno domov. Poklical je slugo, da mu je prinesel večerjo. Potem je vprašal po Zori.
Ko se je sluga čez nekaj časa vrnil, mu je poVedal, da je bila gospa nekaj bolna in da zdaj spi.
Kregar je bil slabe volje. Čutil je, da se mu žena vse bolj odtujuje. Čutil je, da raste v njej nekaj kakor sovraštvo do njega. Lahko si je predstavljal, zakaj.
Toda rekel ni ničesar.
Sedel je za mizo in čital časnike. Dobro uro nato je naročil slugi:
..Povej šoferju, naj bo ob sedmih zjutraj pripravljen za daljšo pot. Ko se .gospa zbudi. pojdi v mojo delovno sobo. Tam dobiš na pisalni mizi pismo zanjo. Izroči ji ga. Ali si razumel ?“
„Da!“
Kregar se je vrnil v svojo sobo. l)olgo je sedel za mizo. Z rokami si je podpiral glavo in razmišljal. Potem je vzel peresnik in napisal tole pismo:
Ko dobiš to pismo, bom že na potu v Dalmacijo. Nujni opravki me silijo, da odpotujem zgodaj zjutraj. Dokler me ne bo nazaj, gospoduj ti v graščini.
Pozdravlja in poljublja Te
Tvoj mož.
Odložil je pero in se zastrmel v pismo. Žalosten nasmeh mu je zletel čez obraz.
Čudne misli so se mu podile po glavi. Misli, ki jih je piej vselej z lahkoto pregnal, zdaj niso hotele več od njega.
Dušilo ga je. Z nervozno kretnjo si je odpel ovratnik in stopil k oknu. Pred njim je ležal v miru grajski vrt.
Naslonil se je na okensko polico in se zamislil vase. Vsa razdvojenost je planila vanj, vsi tisti občutki večne nevarnosti. ki se ji je doslej znal tako spretno izogibati. Uničiti so ga hoteli. Čutil je, da ga Zora sovraži. Zavedel se je tega tisti trenutek, ko je prišel k bolnemu Marku zdravnik. Sprva je mislil, da je to samo trenutno razpoloženje, ki bo prešlo, kakor je prišlo, pa se je motil. Zdaj je to dobro vedel.
Ljubil je svojo ženo, čeprav je vedel, da zanj ne mara. Ljubil jo je kakor ukraden biser, ki ga mora skrivati
pred vsakomer, tudi pred samim seboj, da se ne izda. In zdaj je čutil, kako se mu ta biser izmika.
Nikdar ni bila prav njegova žena. Po poroki ji je moral obljubiti, da bo čakal, dokler se ne poleže njena bol za padlim zaročencem, da bo potrpežljivo čakal, dokler mu sama ne reče:
„Z<laj sem ga pozabila...“ In nikdar mu ni hotela tega reči.
Ljubil jo je, blazno ljubil. Ljubosumno jo je čuval, kakor zaklad, čeprav je to pred njo spretno prikrival z ravnodušnostjo in hladnostjo.
Samo enkrat ga je srce premagalo...
Srce, ki je o njem mislil, da je iz njega napravil stroj, ki dela, kakor on hoče.
Lani je bilo.
Nekoč, je zaspala v sobi pri oknu. Takrat je stopil v sobo. Videl je njen obraz, njene ustnice, kakor bi še v sanjah šepetale. Vabile so ga in klicale. In takrat se prvič ni mogel premagati.
l iho je pristopil, se nežno sklonil nad njo in jo poljubil.
Stresla se je in se zbudila. Sovražen pogled se je zasadil vanj in ga premeril do dna duše. In hladno mu je rekla: „Kaj si pozabil na besedo, ki si mi jo dal? Kaj si jo pozabil, ali si jo požrl ?“
Takrat se je zavedel, da ne pride nikdar trenutek, ki ga je tako čakal...
In divji obup je vstal v njem. Toda premagal se je. V dušil je v sebi črva, ki mu je stiskal srce. Iskati je začel druge ženske in pri njih pozabljal vse, kar ga je ubijalo. Potoval je, iskal družbe, mrzlično delal. Grabil je denar brez obzirov. Trpel je in zato
je hotel, da l)i trpeli še drugi, ne samo on.
In trpeli so! Na nikogar se ni oziral. Kupčeval je in kjer je naletel na ovire, je šel čez nje in ni gledal na žrtve. Uničeval je eksistenco za eksistenco. In povsod mu je uspelo. To ga je še bolj dražilo. Ni našel nasprotnika, ki hi se mu postavil v bran in mu poskusil vrniti milo za drago. Nikjer ga ni našel, čeprav ga je iskal in si ga želel. Boja se mu je lioielo. da bi vdušil boj v sebi.
in vendar na njegovem obrazu tega ni nihče videl. Za jeklenimi črtami na licih, za mirnimi ostrimi gubami, za neprodornimi očmi je oslalo vse, kar je skrival v sebi.
Časih je presedel vso noč za mizo v svojem kabinetu. Takrat je skušal trezno misliti in poiskati v sebi rešitev iz duševnega trpljenja. V miru je liotel vse preračunati, vse. Zoro, otroka, sebe,, kakor bi računal obresti pri svojih dolžnikili. In spoznal je, preračunal je vse:
Otrok je temu kriv. Otrok stoji med njim in njo. Če te-
Sfa ne bi bilo... Da, če njega ne ji bilo! Če ne bi bil njen, bi mu bilo lahko. Prav nič ga ne bi grizla vest, kakor ga ni pri nikomer...
Toda bil je njen. Ničesar se mu ni upal napraviti. Samo enkrat ga je zlodej premotil. Takrat, ko je bil otrok bolan. In takrat je moral ta poskus plačati s spoznanjem, da je zanj vse izgubljeno. Krvavo ga je plačal.
V nemi nemoči se je z glavo butnil ob mizo. Kolikrat je hotel seči po revolverju in napraviti vsemu konec. Toda ko je začutil v roki mrzlo cev, ga je izpreletelo. Strah ga je bilo. Bal se je napraviti konec s samim seboj. In potem je vselej položil morilno cev nazaj na mizo. Dušilo ga je, luč ga je slepila in v vročici se mu je zdelo, kakor bi mu iz vsakega kota nekdo klical:
„Strahopetec!“
Planil je pokoncu in hodil po sobi iz kota v kot. In hodil je vso noč...
*
Jutro je že vstajalo, petelini so že peli, ko se je prebudil iz premišl jan ja.
Stopil je od okna in sedel za mizo. Pred njim je ležalo pismo, ki ga je napisal na Zoro.
Prebral ga je.
Tako tuje se mu je nenadoma zazdelo. Ali ga je pisal on ?
Mrzlično je segel po njem in ga raztrgal.
Potem je spet vzel pero v roke in napisal:
Grem v Dalmacijo. Čez štirinajst dni se vrnem.
Ni se mu dalo spati. In vedel je, da ne bi zaspal, tudi če bi hotel.
Pri zaprtosti in hemoroidih, motnjah v želodcu in črevesu, oteklosti jeter in vranice, bolečinah v hrbtu in križu je naravna „Franz Jose-fova“ grenčica večkrat na dan poližita, krasen pripomoček. Zdravniške iskušnje so ugotovile pri trebušnih obolenjih, da deluje „Franz Jose-fova“ voda sigurno razkrajajoče in vselej milo odvajajoče. „Franz Jose-fova“ grenčica se dobi v vseli lekarnah, drogerijah in špecerijskih trgovinah.
Pogledal je na uro. Pol štirih!
Ko so šli zjutraj ljudje k maši. so videli luč v njegovem oknu.
vrečar je snet ookoncu. Spet premišlja, koga bi u ničil. ..“
Toda Kregar je mislil vse drugo.
„Ali pa se kesa zaradi žrtev, ki jih ima na duši?... Pečejo ga... More ga...“
Niso ga morile. Niti menil se ni zanje. Bile so mu samo sredstvo, da je na njih skušal sebe pozabljati.
Šel je iz sobe in po dolgi veži v prvo nadstropje. Nehote se mu je usmerila noga proti Zorini sobi. Nekaj ga je prijelo, da bi stopil k njej. Bolna je. Teh besed se je spomnil. Zaskrbelo ga je, da ni kaj hudega.
Bolje je, da grem.“ si je rekel in v bolesti zaškripal z zobmi. ..Bolje je...“
Takrat je obstal pred njenimi vrati. Strah mu je prišel v srce in ga prikoval k tlom« Že je hotel seči po kljuki, iztegnil je roko. toda omahnila mu je.
„Ne. ne...“
Pobesil je glavo in se obrnil. In zavil je v drugo nadstropje. kjer je imel sobo šofer.
„Vstani!“
Potrkal je trdno na vrata, da je šofei' planil pokonci.
„Obleci se. odpeljeva se še pred solncem."
Šofer je nejevoljno pogledal proti vratom in zagodrnjal v sebe:
,,Tu ne ostanem več. Nobeno noč nimam miru.“
„Kaj še nisi napravljen?“
Kregar je nejevoljno pritisnil na kljuko in stopil na prag.
„Tak obrni se vendar.“
Jezno je pogledal šoferja, da je izgubil ves pogum. „Takoj!'
Nekaj minut nato je avto že vozil po beli cesti.
O s e m i 11 d v a j s e t o poglavje
ZA DNEVNIKOM
Ko je Zora zjutraj vstala, so ji prinesli obvestilo, ki ga je bil Kregar pustil za njo. Malomarno ga je prečitala in rahel nasmešek ji je preletel obraz. Kar naenkrat se ji je zazdelo, da se podirajo ovire, ki so ji ves čas kljubovale. Kregar ni mogel izbrati pametnejšega časa za odhod, kakor te dni, ko se je pripravljala na odločilni udarec, ki ga naj razkrinka.
Vse dopoldne je premišljala, kako bi prišla do usodnega dnevnika, ki ga je tako dolgo iskala. Vedela je, da je zaklenjen v blagajni, toda kako priti do ključa? Ta misel jo je neprestano mučila in ni se mogla domisliti nobenega izhoda.
Za vsak slučaj je obvestila Vinka, da nride prihodnje dni v Ljubljano in tla gre od tam domov. Isto je pisala tudi Veri.
Da bi imela čim manj ljudi. ki bi jo opazovali, je poslala na dopust večino služabnikov, predvsem one. ki so se ji zdeli sumljivi in le preveč vdani Kregarju. Tako so ostali v hiši le trije ljudje.
Takoj je hotela iti na delo. Strežnico je poslala z Markom na izprehod. hlapcu je naročila. naj se odpelje v Ljubljano iskat nekaj reči, bolj ali manj potrebnih, sluga pa je moral nesti njena pisma na pošto. Tako ni bilo več nikogar. ki bi jo mogel opazovati.
Šla je v Kregarjevo delov no sobo in jela oprezno stikati povsod, kjer se ji je zdelo, da bi utegnila kaj najti. Prebrskala je vse odprte predale pisalne mize, toda razen nekaj računov in drugih stvari, ki je niso zanimale, ni našla ničesar. Mali predali pa so bili vsi zaklenjeni in tako je bil ves njen trud zaman.
Prebrskala je omaro za knjige in nekaj polic, a nikjer ni bilo nič. Misel, da se ji naklep ne bo posrečil, jo je grizla. Ni vedela, kaj naj stori. Že je hotela oditi, toda nekaj jo je še neprestano vleklo nazaj k pisalni mizi. kakor bi ji bil skrivnosten glas šepetal, da je tam rešitev uganke. Vsi predali, ki niso bili zaklenjeni. so bili na steza j odprti, a nikjer nič. Niti sledu po tem ali onem. kar bi jo zanimalo.
Oprla se je z roko ob rob pisalne mize in jela razmišljati. Kaj ji še preostane? Kaj naj še stori? Kako naj nadaljuje začeto delo? Nenadoma se ji je zazdelo, da stoji kakor drobna mravlja pred orjakom. Zdrobiti ga hoče v tla. pa je tako majhna, da ga niti vsega ne obseže z očmi. Pomislila je, kaj vse bi utegnilo biti v Kregarjevem dnevniku, ki ga išče. Koliko si bo lahko z njim pomagala. Prepričana je bila. da je Kregar v njem popisal vse svoje
..Romanove” nagrade
V 27. štev. „Romana" smo objavili velik razpis nagrad. Vsi naši naročniki, ki pošljejo vseletno naročnino (80 Din), imajo pravico, da si izberejo iz pričujočega seznama popolnoma brezplačno in poštnine prosto knjig v vrednosti 30 Din, kdor poravna polletno naročnino, pa za 15 Din. Če si izberete dražje knjige, plačate samo razliko.
Naročnino pošljite takoj, najkasneje pa do 15. avgusta t. 1.
Vse podrobnosti in potrebna navodila dobite v 27. štev. „Romana“ na str. 410 in 411, ali pa v upravi Romana", Ljubljana, Breg 10.
Knjige za vas I. Komani, povesti i. dr.		
1. Arcibašev, Sanln, roman . . .	Din	50—
2.	Krafft, V okiopujaku okoli sveta, roman I. in II. del nam je pošel 3.	Murger, La Boličme, roman . •		36—
4. Wilde, Slika D. Graya, roman	„	36—
5. Dostojevskij, Zapiski iz mrtvega doma, roman, 1. del ....		36—
6. — II. del			30—
7. Govekar, Svitanje, zgod. roman	„	35—
8. Zevacco, Kralievi vitez, roman	„	35—
9. Bourroughs, Tarzan, sin opice, roman, 1			32—
10. —- II.iTarzau in svet, roman	»»	32—
11. —III.: Tarzanove živali, rom.	»»	32—
12. — IV.: Tarzanov sin, roman .	,,	32—
13. — V.: Tarz. mladost v džungli	,,	32—
14. Dostojevski!, Idliot, rom. I. del	,,	32—
15. II. del		»»	32—
16. III. del			32—
17. IV. del			32—
18. Hamsun, Glad, roman ....		32—
19. Kmetova, V metežu, roman . .	,,	32—
20. Bulwer, Poslednji dnevi Pompejev, roman, I. del			32—
21. II. del			26—
22.	Levstik, Višnjeva repatica, roman, I. in II. del	 23.	Gaboriau, Zločin v Orclvalu, kriminalni roman			30—
		25—
24. — Akt št. 113, krim. roman .	,,	26—
25. Golar, Bratje in sestre, novele .	„	24—
26. — Slov. balade In romance .	,,	24—
27. Meško, Listki, novele ....	„	20—
28. Murnik, Na Bledu, roman . .	„	16—
29. Tolstoj, Kreutzerjeva sonata, roman			16—
30. Goncourt, Renče Mauperln, rom.	„	16—
31. Larisch, Razkrinkani Habsburžani 			15—
32. Green, Za milijoni, krim. rom.	„	14—
33. Zeyer, Gompači In Komurasakl, roman			14—
34. Albreht, Ranjena gnida, povest	tl	12—
35. Azov-Teffl, Humoreske ....		12—
36. Waldova, Vera, roman ....		12—
37. Garšin, Nadežda Nlkolaievna, roman			lO-
38. Mčrimče, Verne duše v vicah, povest 			tO—
39. Feigel, Domače živali, humoreske 			10—
40. Milčinski, Frldolln Žolna, humoreske, I. del			8—
41. — II. del		»,	8—
42. Puškin, Pikova dama, novela .		5—
II. Strokovne in poučne knjige		
43. Skalicky, Kletarstvo		Din 60—	
44. Plečnik, Repctltorl] anatomije I.: Skelet			24—
45. II.: Mišičje			24—
46. — III.: Drobie			24—
47. — IV.: Obtočila 			24—
48. — V.: 2lvčevie		((	36—
49. — VI.: Čutila 			24—
50. Dr. Rus, Slovenska zemlia . .		24—
51. Slč, Kmečke hiše na Gorenjskem 			
grehe, ki jih ni nikomur odkril. Zakaj bi sicer svoj dnevnik tako skrival? Posebno pred njo, ki se ni nikdar vtikala v njegove trgovske posle.
Pogledala je proti blagajni. Kakor trdnjava je stala tam in v njej se nemara skrivajo Kregar jev i grehi. In ona ne more do njih. ker ji ta trcj-njava brani, in ne bo mogla do njih tudi. če si razbije glavo. Trdnjava je neomajna in ni ga. ki bi jo mogel odpreti, ne da bi pustil sledov.
Pobesila je glavo in se s prsti krčevito oklenila roba pisalne mize, da so se ji nohti zasekali v mehki les. Niti zavedla se ni tega. Podzavestno je spustila rob mize in drsela z roko po njem, tedaj pa jo je nekaj iznenada vrglo iz otopelosti. Začutila je. kako se je nenadoma odprl neznaten predalček ob strani, ki zanj niti vedela ni. Hlastno je segla z roko vanj. Prebrskala ga je. Nekaj papirjev jo ležalo tam. z računi popisanih, nekaj dokumentov'. za katere ni vedela. kaj pomenijo, in čisto na vrhu...
Moj Bog, kaj je to? Mraz jo je izpreletel. Fotografija, njena fotografija! Slika, ki se je že davno izgubila.
Da. zdaj se je spomnila, lo je bila slika, ki jo je imela samo eno in ki jo je dala...
Zavrtelo se ji je. Bala se je. da ji ne razžene glave. To je bila slika, ki jo je dala Branku takrat, ko je odšel nazaj v boj. od koder se ni več vrnil. Pograbila jo je. in jo obrnila. Še zmeraj so bile na drugi strani napisane tiste besede...
»Svojemu dragemu Branku daje to sliko Zora, da bi se vselej, kadar jo vidi, spomnil nje in njene ljubezni.*4
Sama ni vedela, kolikrat je te besede prebrala, in vselej j' Je nema bol stisnila srce. Vsega so jo spomnile, vse njene sreče in vsega trpljenja. Spomnile so jo lepih ur. ki jih je z njim prebila, preden je odšel, spomnile so
jo trenutkov, ko je z upanjem in strahom v srcu čakala, da se vrne k njej, pa je namestil njega prišel drugi, njen sedanji mož, z vestjo, da je Branko ostal tam gori, kjer jih je ostalo sto in sto. Spomnile so jo težkih ur, ko je čutila dete pod svojim srcem, vseh ran, ki jih ji je zadal Kregar, vseh ur obupa, ko si je želela smrti in jo klicala...
Kakor svetin jo je božala to sliko in jo l jubkovala. Vedela je, da jo je Branko nosil na srcu, zato ji je bila sveta. In ko jo je naposled položila nazaj v predal, se ji je zazdelo, kakor bi bila izgubila nekaj velikega, kar se nikdar več ne vrne. In še enkrat jo je vzela v roke. Morala jo je...
Ko jo je naposled spravila nazaj med papirje, se ji je zazdelo, da čuti med prsti nekaj trdega. Pogledala je in krik presenečeja se ji je izvil iz grla. Na dnu predala je ležal čuden ključ.
„Moj Bog. če ni to kl juč blagajne?“
Z drhtečo roko ga je prijela in stopila z njim k blagajni. Potisnila ga je v kl jučavnico in zavrtela kljuko. Potem je z vso močjo potegnila težka vrata k sebi.
Pot ji je stopil na čelo. Kakor v omotici je ravnala. Zavedla se je šele, ko je blagajna na stežaj zazijala pred njo.
Kup bankovcev je ležal na srednji polici. Ni se zmenila zanje. S trepetajočimi prsti jih je odrinila stran.
Dnevnik! Kje je?
Odprla je nekaj predalov. Počasi se ji je vrnila hladnokrvnost. ki jo je bila prej zapustila. Pazljivo je položila • naza j na prejšnje mesto vse, kakor je našla.
In potem se ji je zmagoslavno zasvetil obraz. V malem predalu, čisto spoda j je zagledala knjižico z napisom ..Moj dnevnik.“
Ozrla se je naokrog. Srce ji je razbijalo, kakor bi imela kladivo v njem. Nikjer ni bilo nikogar. Naglo je vtaknila
drobno knjižico v nedrje in zaklenila blagajno.
D e v e t i n d v a j s e t o p o g 1 a v j e
OBRAZ ZA ZAVESO
Naglo, kakor pred skrivnostnim zasledovalcem, je zbežala Zora v svojo sobo in krčevito stiskala v roko Kregarjev dnevnik. Vlomilka je postala, vzela si je nekaj, kar ni bilo njej namenjeno, česar ne bi smela nikdar videti.
Ta misel jo je prevzela v prvem trenutku. Toda počasi jo je izpodrinila druga — misel na pomen drobne kn jižice, ki si jo je prilastila. Ta knjižica je postala orožje proti onemu, ki ji je napravil toliko hudega in čigar ime je morala nositi.
Kako bi jo občudovala Vera. kako bi jo občudoval Vinko. če bi jo videl v tem tre-notku!
Bežen nasmešek zmagoslavja ji je za trenotek zjasnil lica. ki so trzala v mrzlici pričakovanja. Niii zavedla se ni. da stoji pred vra+’ svoje sobe. Šele ko je začula v veži korake sluge, ki se je, vračal s pošte, je z naglo kretnjo odprla vrata v svojo spalnico in jih za seboj zaklenila. Slngo. ki je potrkal in povedal, da je pismi v redu oddal, je takoj odslovila in se vrgla na posteljo ter potegnila iz nedrja dnevnik.
Odprla ga je. Že prva stran je zbudila njeno pozornost. In hkrati neznan strah.
Tele besede so bile napisane na prvi strani usodnega dnevnika:
.,Vsak človek ima dve duši, dobro in zlo, in vsak kaže pred svetom samo eno, drugo pa skriva v sebi. še pred samim seboj. Zato ni vsak. kdor je pred svetom dober, dober tudi v sebi. in ne vsakdo, kdor je zloben pred svetom, tudi v sebi zloben."
Kaj naj pomenijo te zagonetne besede? Kako je prišel do njih Kregar, njen mož, ki
ga je poznala samo kot človeka brez duše, človeka, ki mu je denar prva in posled-ja misel? Ali so te besede n jegove? Ali so iskrene?
Nenadoma se ji je zazdelo, da stoji pred sfingo, ki i hoče odkrili svojo tajnost, •'fingo, ki je simbol zlobne zagonetnosti, ki pa jo je zatekl i v trenutku. ko je pozabila svoje bistvo, svojo zagonetnost in se hoče pred njo razgaliti.
Dnevnik ji je zdrknil v naročje. Nenadoma sc ji je zasekalo vprašanje, ki bi ga bila še pred nekaj trenotki odločno zavrgla, vprašanje, ali naj še bere dalje.
Blazne misli so ji blodile po glavi. Ka j jo je tako prevzelo? Česa se tako boji? Rešitev uganke je pred njo, samo pogledati jo mora. a ona se brani in obotavlja. Noče vzeti v roke orožja, ki se ji ponuja, noče ga...
Hlastno je pograbila dnevnik in ga podzavestno odprla nekje v sredini. In čitala je..
...Spet je minula noč, kakor jih je šlo mimo mene že sto in sto. Brez spanja, v boju z mislimi, ki me glodajo. Snoči sem prišel pozno domov, zbit. izmučen od dela. Boj s samim seboj in z drugimi, ki me groze uničiti, me mori. Čutim, da to ne sme iako iti dalje, sicer...
Včera j me je obisktd 011, ki ga preklinjam od dne, ko sem ga prvič videl. On, ki je kriv vsega, kar me zdaj teži. Vseh mojih grehov, kar se jih je zgodilo odllej, ko sem jel bogateti.
Bogateti... Beseda, ki se mi roga, ki me preganja in mi ne da spati. Kaj mi pomagajo milijoni! Kaj mi pomaga graščina! Kaj, če ljudje trepečejo pred menoj in me kolnejo, boječ se trenutka, ko grem mimogrede čez nje? Kaj mi vse io koristi?
Dve leti sta že, tretje teče in se izteka, kar sem spoznal n jo. ki ji pravijo, da je moja žena. mati mojega otroka.
Kakšen porog!
m
urn™
Ne bo držalo
Na tovornem parniku se je moštvo zbralo k skupni molitvi. Prvi častnik jim bere iz svetega pisma, ki pa se je od morske vode nekoliko zlepilo. Takole bere: „ln Peter je sedel na kamen..." obrne list, „in odletel."
Častniku se to zdi malo neverjetno, pa obrne list nazaj.
„ln Peter je sedel na kamen... in odletel."
Še enkrat jezno obrne list nazaj:
„ln Peter je sedel na kamen in... naj me hudič vzame... odletel."
V parterju je dražje!
Škoti so veliki skopuhi, saj veste, Zato se redko zgodi, da gre kdo v gledališče. Če pa že gre, vzame tiu di svoje otroke s seboj — naj imajo tudi oni kaj od tega, če že mora drago plačati to zabavo.
Tako je zadnjič šel mister Cheep s svojim najmlajšim gledat neko ljudsko igro. V tretjem dejanju se pri posebno napetem prizoru nagne mladi I reddv daleč čez. naslonilo. Ves razburjen ga prime oče za ov rntilik:
„Za l5og'a. Freddy, da mi ne padeš v parter! Spodaj je dva šilinga dražje!"
Moderen berač
„Gospa, ali mi ne bi mogli že danes dati miloščino tudi za drugi teden?"
»Zakaj pa?"
„Ker drugi teden odpotujem!"
T e ž k o b o !
..Dovolite, prosim — morate glavo malo dvigniti. Drugače vas ne morem obriti."
„E — hk — pa mi —lik — ostrizite — hk — lase!"
Dober odgovor
Knez Metternicli je bil molčeč človek in ni ničesar bolj sovražil kakor gobezdavost. Na dunajskem kongresu je sedel zraven njega neki diplomat, zelo živahen človek, ki je med svojimi dolgimi govori neprestano mahal in gestikuliral z rokami. Naposled je bilo Metternicliu že vsega dovolj in mu je suho rekel: „Vuše roke me dolgočasijo."
..Oprostite, Visokost," se je vljudno opravičil diplomat. „Tukaj je vse tako na tesnem, da res ne vem, kam bi jih položil."
„Na usta!" je lakonično odgovoril Metternicli.
Zato!
..Moj ded ne razume šal."
..Ali je tako siten?"
„Ne, ampak gluh!"
Na debelo
Slavna tragedka Sara Bernlmrdt je gostovala v Kaliforniji. Ker je morala seveda sama skrbeti za časopisno reklamo, si je izbrala spretnega žurnalista Sama Davisa, urednika lista »Carson Appeal”, da je pisal o njej v svojem listu in v „Examinerju", ki izhaja v San Franciscu. Igralka je bila z njim tako zadovoljna, da na vsej turneji ni hotela nobenemu drugemu poročevalcu dati intervjuja: reklamo in poročila za vse ameriške liste je prepustila Davisu.
Turneja se je bližala koncu in napočil je dan, ko se je Sara morala vrniti v Newyork. Lokomotiva je že zapiskala, tedaj pa je igralka stopila k Davisu, ga objela in polju-I j ubila na obe lici in še na usta in rekla:
„Na levo lice za ,Carson Appeal', na desno za ,Kxaminer\ na usta pa za vas, prijatelj!"
„Madam,“ je tedaj ganjen odgovoril Davis, »razen teh dveh listov zastopam tudi še časopisno agenturo .Associated Press1, ki ima ">80 li-
.	«4
Prijazni zdrav ni k
„Nu, katero bolezen bi radi imeli?"
On ni bil
„No, Janez, kako si prišel snoči iz gostilne domoV,?“
„Prišel sem že, samo, ko sem šel doma po stopnicah, mi je nekdo stopil na roko. Ta je moral biti pošteno pijan."
Kadar so gostje v hiši
Gospod Koren je obiskal svoje sorodnike, liil je že zelo lačen. Ko. pa je.videl, da je že dve popoldne, je vprašal domačega sinčka, led a j navadno kosijo.
»Navadno ob eni." mu je odvrnil nadebudni dečko. »Kadar je kdo na obisku, pa počakamo, da gre."
J,V
Žid pride k zobozdravniku.
Gospod doktor, v listih ste oglasili, da izdirate zobe brez bolečin, in zdaj mi računate štirideset dinarjev. To boli."
Ujemata se
..Gospod stražnik, ta človek me zalezuje. Zdi se mi, da je pijan."
»Tudi meni se zdi!“
Ker 11 i nič notri
Pepček je ob pogledu na godovna darila pozabil na zajtrk. Potem toži mami, da ga boli želodec.
»Vidiš, to je samo zato, ker ni nič notri," ga pouči mama.
Drugi dan stoka dekla, da jo boli glava. Pepček takoj ve, zakaj.
»Seveda, ker ni nič notri."
m
11
Urejuje Boris Ritjteršič
I' iljiffvKa /.vc/^la I£lisn Lajali — vnu-k ni j ji cesarice Elizabete
ijii seii), povabljen, na čaj pri znanem pianistu bcnvvaum m nisem mu, slutil, kakšna presenečenja me tani čakajo. Sčlivvuji) stanuje \ londonskem okraju LJUunpstead, v hiši grota /.anardi-Lanfli.
Kazen pnjnfqljfi in, niene sta prišla na čaj tuiii gr.oi Lajitli in njegova žena. Men pogovorom me je grouca i/.nenadila z oesedanii, da je znana t’oxova, Ulmska zvezda iLlissa Landi njena liči.
Llissa Landi je pri filmu hitro prisia na površje. Aačela je svojo k^fij^ro.kot pisateljica. iNapisala je dva angleška romana, potem pa je postala igraiKa in nastopila v nekaj angleškin, fiimiu, kjer pa ni dosegla velikega uspeha, ivato je dobila v iYewyork.u nugazmun v gledališču iu tu, jp kmalu zaslovela. i'oteni jo je angažiral rox. m zdaj je med prvimi v liollywoodu; o njej trdijo, da je igralka, ki govori najlepše angleški.
»Tisti, ki j inv je v krvi, znajo vse,” je rekla grofica in se pomenljivo nasmehnila.
Mišem je razumel, toda ko je Schvvialb videl moje začudenje, mi je pojasnil;
„Sevedn, vi ne veste, da je grofica Landi liči cesarice Elizabete!"' Mislil sem, da je to šala, toda grof Zanardi je že odhitel v knjižnico, liote.č mi najbrž prinesti dokaze za to trditev.
Za grofove odsotnosti sem z zanimanjem opazoval grofičin obraz. Ni se mi zdel kaj nenavadnega, toda njegove črte res spominjajo na obraz cesarice Elizabete, še bolj pa sem se začudil, ko sem videl njenega sina Antona, ki je takrat stopil v sobo:	prav takšen je bil kakor
hrane Jožef v mladih letih.
Medtem se je grof vrnil. Položil je na mizo veliko debelo knjigo z zlato cesarsko krono na naslovni strani. Naslov knjige je bil „The Se-cret of an Empress" (Tajnost cesarice).
Začuden sem gledal to knjigo, potem. pa . je grofica izpregovorila:
„Dn, jaz sem liči cesarice Elizabete. V tej knjigi sem o tem pisala in to dokazala. In po meni je moja hči Elissa njena vnukinja.
O mojem rojstvu mi je znano samo toliko, kolikor so mi bili povedali. Po tem pripovedovanju vem, da sem se rodila v Normandiji. V tistih časih so lji,ulje zvedeli o. cesarici Elizabeti le (o, da se ji je na nekem izpr.ehodu pripetila, nesrečo in
da leži bolna v Franciji. Rodila sem se v graščini Petites-Dalles, kjer je cesarica stanovala pod imenom „gro-fica !lonenombo“. Tu jo je obiskal tudi Franc Jožef. Kaj sta na tem sestanku govorila, je ostala tajnost. Kasneje sem prišla na Dunaj in tam so me vzgojili.
Življenje na dvoru je teklo strogo po etiketi iz 16. stoletja. Cesarica niti svojih otrok ni mogla videti, kadar je hotela. Če jih je hotela obiskati pri učenju, je morala 2.4 ur prej prijaviti svoj obisk in takrat so se morali učitelji iu otroci obleči v svečane obleke. Učitelji so nas izprašali, a obisk se je navadno končal s tem, da je cesarica rekla, da je z učenjem zadovoljna. Tako je predpisoval ceremonij al...
Kako je to vplivalo na mojo mladost, si lahko mislite. Cesarica Elizabeta je dosti trpela. Ker se je razočarala v svojem četrtem otroku Valeriji, je sklenila, da bo vzgojila enega svojih otrok — in to sem bila jaz — tako, kakor se bo ujej prav zdelo, in tla si ne bo dala diktirati dvorskih predpisov. Zato me je poslala z dvora.
In zakaj me cesar Erano Jožef ni priznal za svojo hčer?. Ker se je moral držati tradicij j cesarsko rodbine. V mladosti je numo-stji njega vla-dala njegova mati, nad Vojvodinja Sofija* a pozneje so poskrbeli njegovi svetovalci, da ni bil nikdar sa-mostoj en...“
Grofica je umolknila. Tako sem bil začuden, da \ prvem trenutku sploh nisem prišel do besede.
Saj skoraj nisem mogel verjeti! Zdelo se mi je, da govorim z žensko, ki ne more ločiti domišljije od resnice. Tedaj pa sem pogledal fotografijo Eiis.se Landi iu mahoma sem videl, da je v se res. Spoznal sem jo po značilnih habsburških ustnicah.
Grofica je vedela, zakaj se. čudim. Da prekine molk, mi je povedala nekaj o filmih,' ki jih je njena hči že igrala. O tem pa drugič kaj.
&
o
Elitni Kino Malica
Telefon 2124
..Zemlja solnca“
filmska opereta z Richardom Tauberiem
..Nevihte nad Mon.tbluncom"
planinski film z igralko Leni Riefen-stahl in slovitim turistom Seppom Ristom
„Aniiy dela vse“, filmska komediia z Anny Ondro
HHINRICH GEORGE V FILMU ..OKOVI"
Filmske skušnje v llollyvvoodu — toda Lubitsch dela drugače-
Glavni pogoj uspeha vsakega Ulmu so skusnje, prav tako kakor pri gledališču.
In kako se te skušnje vrše? Navadno skličejo glavne igralce štiri ali tri dni pred začetkom snemanja k prvi skušnji, kjer samo berejo tekste. Stari] režiserji storijo to ze dosti prej, mlajši pa imajo lepo navado, da z igralci preberejo tekst šele tik pred začetkom filmanja. Pravijo, da dobi tako igra večjo ži-v ahnost.
Za vse režiserje je ta prva skušnja svečan dogodek. Glavni igralci dobe obvestilo, naj tega in tega dne ob tej in tej uri pridejo v atelje. Branje vlog traja ves dan, časih celo del j. lležiser najprej preleti rokopis in pove svoje mnenje o različnih značajih vlog. Igralci se potem z njim posvetujejo, mu povedo kuj novega, ali izpodbijejo njegovo mnenje in potem j<- tuke skušnje konec. Nekaj dni nato začno film delati.
To je običajni sistem. V llolly-vvoodu pa živ i režiser, ki se tega sistema ne drži. To je Ernst Lubitsch. On takih skušenj ne pozna. Rokopis da vsakemu igralcu posebej in s tem doseže, da ga vsakdo temeljito preštudira in se tako kar najbolj vživi v svojo vlogo. Šele ko so igralci to storili, jih Lubitsch pokliče v ateljeje.
Da je ta način dober, ste se lahko prepričali pri njegovih filmih, najbolj pa \ „Ljubavni paradi", ki je bil eden najboljših filmov pretekle
sezone.
Paul Morgan,
znani nemški karakterni komik, se je menda popolnoma udomačil v I lollvvvoodu. Doslej je igral v dveh filmih, „()kovih“ in „Mestu čudežev". Za ta film je tudi sam napisal scena rio. Pred kratkim je po>-daljšal pogodbo z Metro-Goldwy-noui. Najprej bo igral kot partner Bustra Keatona v filmu „Deviški Ca-
Johm Gilbert
je v svojem na.j novejšem filmu ..Cheri - Hibi" uspel. Ta film je dokazal, tla so vse vesti, (hi Gilbertov glas ne bi bil zai zvočni film, ne-osnovane.
Kako očistiš usnje
Najprej ga opereš s čisto gobo in čisto vodo, ki ji dodaš žlico 'inskega ali sadnega kisa. Goba pa ne srne biti premokra, ker drugače voda preveč prodre v usnje. Ko je usnje sulro, pripravi v skodelico zmes jajčnega beljaka in lanenega olja; to mešanico nanašaš s čopičem enakomerno na usnje. Naposled ga odrgneš /. mehko platneno krpo, da dobi moten sijaj. Usnje, ki z njim takb ravnaš, se izborno ohrani.
Lak zlasti zn k ra v je usnje ni priporočljiv, ker bi postalo k r h ko.
Fino barvasto usnje osvežiš, če ga odrgneš s krpo, ki si jo pomočila v mleko, nato pa zgladiš z volneno k rpico.
B 1 e š č e č e usnje opereš z ne-piemokro gobo. nikakor pa ga ne sineš voščiti. Nato odrgneš s suho volneno krpico. Da ostane voljno, ga od časa do časa odrgneš z nekaj kapljicami olivnega olja.
Plesen na usnju odpraviš, če ga opereš z lesnim kisom.
Nekaj dobrih receptov
š p a r g I j e v a j n h a Odpadkov, ki li ostanejo pri luščenju špargljev, ne vrzi proč, kor lahko napraviš z njimi dobro špar-gljevo juho na tale način:
Lupine in druge odpadke /.»lij z vodo in pol ure kuhaj. Potem jih pasiraj skozi sito, dodaj tako dobljeni kaši nekaj moke, košček surovega masla in eno jajce. To juho lahko ješ vročo ali mrzlo.
J a g o d n » rn a r m e ( a d a Zelo zrele, čiste jagode pasiraj skozi sito. Potem dodaj na I krlo gošče četrt krte sladkorja in tako dolgo kuhaj, da bo marmelada gosto tekla z žlice.
»
Kaka ov k o I a č Vzemi 15 dek sladkorja, 5 deke kakava, 20 dek moke, I jajce. 5 dek surovega masla, pol zavojčka dr. Oetkerjega pecilnega praška. 5 deke lešnikov in % litra mleka. Maslo, sladkor, jajce, kakavi, moko, mleko in debelo razrezane lešnike dobro zmešaj in dodaj potem pecilni prašek in sneg enega beljaka. Vse skupaj mora precej tenko teči. Zlij v omaščen in z moko potresen pekač ter peci na ne prevročem ognju. Pečeni kolač lahko po sredi prerežeš in namažeš debelo z marmelado. Preden ga daš na mizo, ga potresi s sladkorjem.
Vanilijevo pecivo
Potreb š č i n e :	20 d kg jires-
nega masla, masti uli margarine, 15 dkg sladkorja, Vi I mleka, I zavojček Dr. Oetker-jevega vanilino-vega sladkorja, 5 dkg mandljev, l jajce, 50 dkg moke, I zavojček Dr. Oetker-jevega pecilnega praška, malo soli.
P r i p r a v a :	Namesi presno
maslo in moko, pomešano s pecilnim praškom, v testo. Rumenjak, 10 dkg sladkorja, vanilinov sladkoi ter mleko premešaj in napravi iz te zmesi in onega testa maso, ki se da lahko razvaljati: po potrebi moreš dodati še tudi malo moke. Razvaljano testo razreži \ pravokotne komadiče, pomaži te z beljakom, jih potrosi s podolgovato razrezanimi mandlji, ki jim je bilo dodanih 5 dkg sladkorja, ter jih speci v srednji vročini. Hraniti jih je treba v pločevinastih dozah.
Uporabili nasveti
Madeže od močne kave odpra-v iš iz obleke z jako slano vodo. Iz volnenega in pol volnenega blaga pa jih spraviš s tem, da jih večkrat orosiš z raztopino I dela glicerina, I dela Salmijiikovea in S delov vode. Ko so izginili, položiš na blago kos platna in likaš tako dolgo, da se | osuši. - Madeže od k a k a v a na volnenem blagu očistiš z zmesjo I dela glicerina in I dela beljaka. — Madeže od č o k o I a d e odpra-v iš iz perila, če jih takoj zmočiš in izpereš v milnici. Tudi citrono' sok jih vzame, če si jih dobila na svilnato obleko, jih zmočiš s špiritom. nato posušiš in šele potem opereš v topli vodi. Občutljiva blaga orosiš z zmesjo rumenjaka in glicerina in jih pustiš, da se posuše. Potem jih opereš v topli vodi. Madeže od mlečne čokolade odpraviš z bencinom.
Hišni vogali bodo varni pred psi. če vogale potreseš z žveplenim cvetom ali pa zmletim poprom.
Zlati okvirji se bodo spet svetili, če jih odrgneš z zmesjo jajčnega beljaka in soli. Potem jih krepko otreš z usnjem ali pa mehko k rpo.
če nimaš hala, pa bi rada pijačo naglo o h 1 a d Ha, napravi takolp: natoči pijačo v steklenico ali glaziran glinast lonec.'ov ij ga v vlažno ruto in oostavi na okno. po možnosti na prepih. Voda jame hitro izhlape-vati, zaradi česar se 'pijača znatno ohladi. Poskusi1 Tako delajo zlasti v t repičnih krajih.
A
n
Blagovna znamka
»Svetla glava“
se ]e obnesla. ~ Med tisoči znamk, ki se priglašajo vsako leto, pač, ni nobena postala znana kakor ta. Radi pozornosti, ki jo vzbuja slika, in radi globokega svojega pomena le postal znak nepozaben.
..Znamka Oetker" Jamči za najboljšo kvaliteto po nalnižlih cenah in radi tega načela so
Dr. Oetker-Jev pecilni prašek Dr. Oetker-iev vanilinov prašek Dr. Oetker-iev prašek za pudinge itd. tako močno razširjeni.
Letno se proda mnogo milijonov zavojčkov. ki pomagajo „prosvitlJenim“ gospo-diniam postaviti v kratkem času na mizo tečne jedi. Marsikatera ura se le prihranila, mnoge nevolje radi slabega kipenja močnikov je Izostalo.
Otroci se veselilo, če speče mati Oet-kerjev šartei), in v otroški sobi ni ničesar boljšega, nego je Oetker-Jev puding s svežim ali vkuhanim sadjem ali s sadnim sokom.
Pri nakupu pozor na to, da se dobe pristni Dr. Oetker-ievl fabrlkati, ker se Cesto ponujajo manj vredni posnetki.
Dr. Oetker-jev
vanilinov sladkot
je najboljša začimba
za mlečne In močnate ledi; pudince In spenjeno smetano, kakao In čal, šartlle. torte In peciv*, laični konjak.
Zavojček odgovarja dvema alt trem strokom dobre vanilije.
Ako se pomeša % zavojčka tir. Oet-ker-levega Izbranega vanlllnoveg* sladkorja z I kg finega sladkorja in ZO dasta I do 2 laični žlici te mešanice v skodelico čala, tedal se dobi aromatična. Okusna piiača.
Dr. Oetker-jevi recepti
za knhtajo in hišo
prinašalo Izbiro Izvrstnih predpisov za pripravo enostavnih, boljlh, finih in ealflnej-ših močnatih ledi. šartljev. peciva, tort
i. t. d.
Za vsako oblteli sO natvečje važnosti, ker naidelo po njih sestavljena ledita radi svoje enostavne priprave, svojega odličnega okusa ih svoje lahke pre-bavlllvostl povsod In vedno pohvalo gospodinj — tudi onih. ki stavijo večje zahteve — in ker Je, kakor Je pokazala izkušnja, vsako ponesrečenje tudi prt začetnicah izključeno.
Oetker-levo knjigo dobite zastonj pri Vašem trgovcu; ako ne, pišite naravnost na tovarnu
DR. OETKER. MARIBOR.
P' i I in s k i statisti
Režiser: „Več razburjenja, vam rečem — več razburjenja!"
• Statist: „Ne — za teh piškavih sedem mark petdeset vam ne morem dobavljati čuvstev na funte!"
FILMSKA VPRAŠANJA
1. Kdo je režiral lilm „Okovi“?
2. Katera igralka igra glavno vlogo v filmu „Salon za lepoto”?
\ Koliko bratov ima Kaiuon No-varro?
4. Kako se imenuje novi film Norme Shearer?
5. Kdo režira film „Noč pred Portsaidom“?
Rešitve teli vprašanj sprejeniaiiio šest dni po izidu lista. Za nagrade razpisujemo
2« velikih filmskih FOTOGRAFIJ,
ki jili razdelimo med deset reševalcev.
Rešitve vprašanj iz 28. številke so:	I. Na Wurteiiiberškein. 2. Pii
Parainountu. "5. Z režiserjem Star-kom. 4. Anuy Ondrakova. 5. Režiser Van l)yke.
Nagrade je žreb določil takole:
5 slik: Žibert Vlado, Ljubljana;
©KIliElE
fio
Uxv usu/ti nujScfuijiijb
KLIiARUAIT-DEU
4 slike: Drobnič Mija. Maribor;
3 slike: Grandovšek Joža, Cerovec;
2 sliki: Zupanek Maja. Rogačeva:
|to eno sliko: Sedeu Anion. Zagreb: Jože Malej, Ljubljana: Okorn Jože, Ljubljana; Sablatnik Lojzka, Jesenice; Škrajner Lija, Selca; Zorič Lyda, Ljubljana.
Aleksander Kozič
koncesijonirano elektrotehnično podjetje
Ljubljana
Cesta v Rožno dolino 44
Tel. 30-41
se priporoča za vsa v to stroko spadajoča dela. — Izvršitev strokovnjaška. — Cene zmerne.
Foto
aparate in potrebščine
dobite v največji izbiri v
Drogeriji „Adrija”
Mr. Ph. S. Borčič
Ljubljana, Šelenburgova ulica 1
Telefon št. 34-01 Zahtevajte ceniki
I
Za
/e
Vaše perilo
terpentinm
,V.." ■
I
Izdaja za konsorcij „Romana“ K. Bratuša; urejuje in odgovarja Vladimir Gorazd; tiskajo J. Blasnika nasl. Univerzitetna tiskarna in litografija, d. d. v Ljubljani: za tiskarno odgovarja Janez Vehar; vsi v Ljubljani.