878 Eugene Guillevic Poezija kot »umetnost misli« Mislim, da je osrednja pogojenost vse evropske umetnosti, od klasikov do danes, pogojenost potovanja. Oblike in jezik, na primer, razkrivajo svojo skrito zgodovino v vrsti civilizacijskih lomov, tako kot odkrivajo razpoke v skali starost materije. Varljiva jedrnatost neke dobe priča samo o napetosti pripravljajoče se spremembe. Tudi današnja poezija živi znotraj neke velike preobrazbe: krog, ki se je začel z razsvetljenstvom, je sklenjen, kajti utopije so se zrušile, razpadle so oblike in vprašljiva je postala že sama ideja zgodovine. Čutim, da je to za nas bolj zadeva eksistence kot stvar spoznanja: j pesem poezije se s tem svetom sooča. Tokrat gre za urbani univerzum, Fabio Doplicher (1938), Italija 879 Anketa Sodobnosti XVIII: Evropska poezija danes kajti ves svet je postal mesto: in pesniki so ta svet priznali kljub njegovi podobi razvrednotene, okužene narave; toda v tem svetu, kot sem napisal v neki svoji krajši pesnitvi (Apokrvphos), poezija lahko najde svoj navdih tudi na velikih predmestnih smetiščih, pesnik lahko uresniči svoje delo in se vrne v materijo kot kak nepričakovan prerok. Današnja Evropa izganja svojo lastno misel: zgrožena nad časom, pričakuje propad. Pesniki morajo oblikovati praznino. Našo prehodno dobo označuje kriza optimizma, favstovska volja po vednosti. V tem vidim neko notranjo zvezo z gledališčem: v dveh knjigah (Noč igralcev, Favstova maska) sem skušal povezati masko z alegorijo, snovnost besede z nočnim vetrom naših strasti. Predstava je dandanes mnogo širša, vse nas posrka v svoj zaplet: poezija se zrcali »onkraj« sebe same, besede se nabirajo na mreži materije. Poezija ne hodi v gledališče, nosi pa neko posebno gledališče v sebi, v predstavi nam znova ponuja besedo kot patos in kot etičnost. Mislim, da je treba dandanes bolj kot kadarkoli doslej uveljaviti kot vrednost nekakšen evropski »razum«, ne iz ljubezni do racionalizma ali iz razsvetljenskih nagibov, temveč kot reakcijo na iracionalno, ki je zmerom močnejše in prinaša s sabo val nasilja in nestrpnosti. Zato je zame poezija tudi pot vednosti, ljubezen do človeštva v krizi prav tega, kar je človeško. Dandanes je sleherni pesnik nekakšen alkimist, ki preizkuša snov besede in skuša tudi sam sebe spremeniti. Če je potreba po resnici zaobsežena v predstavi, se izkušnja pretrga, pesnik postane izgnanec znotraj lastne zgodovine; naslov moje tretje knjige je Dnevi izgnanstva, toda tudi drugi naslovi označujejo, ne zmerom zavedno, to alegorično pokrajino: posebnost poti, ki jo hodimo — Zaprti krog — do potrebe po uporabi jezika, ki naj ne bo samo posnemanje resničnosti — Ledenica. Tako razumem poezijo kot »umetnost misli«, lirskost se ožarja z resničnim. Vse je jezik, vendar oprt na vzvod materije. Najpogostejša oblika moje poezije je kratka pesnitev, »dolga pesem«: v želji po sintezi udarim tudi kak Morzejev znak. Tudi v tem zapisu uporabljam izraz »mislim«, vendar ne vem, če res tudi verjamem v to, kar »mislim«. Nisem otovorjen s trdnostmi, premikam se iz nuje. Čutim, da bo vse, prav vse zbrisano v neki gubi materije, zato občudujem lukrecijevsko veselje nad svetom. Če naj sklenem ta svoj »čredo neverujočega«, ki praska tu in tam po svoji votlini, naj povem, da sem napisal tri tekste, ki jih imam za pesniške manifeste: Otroci besede, uvod k Dnevom izgnanstva, v katerem po vzoru neke stare ljudske pesmi vabim pesnike, naj se spet polastijo svojega delovnega pripomočka, besede, ker po mojem se danes v Italiji vse premalo ukvarjamo z vprašanji jezika (zapletena razprava . ..); Obramba poezije je moj drugi lirski manifest, torej izposojeni naslov, ki ga srečujemo od Petrarke do Shelleva; in, kot tretji primer, Poezija preobrazbe, v njej sem spregovoril o našem novem položaju, ko preživljamo dobo preobrazbe svoje občutljivosti in sprejemanja misli. Vendar, potem ko sem razmišljal, pisal, ljubil, čutim, da se nahajam na robu. Dogaja se, kot veste, da vzamemo spet v roke kako svojo pesem in v njej po določenem času odkrijemo stvari, ki se jih nismo čisto zavedali, ko smo jih zapisovali. To se je meni pred kratkim zgodilo ob tehle 880 Fabio Doplicher verzih: »Čas si vzemi, znaj ga obdržati, nagrmadi vreče peska, / telo ne obstaja, imej z njim potrpljenje; na robu se nič / tvojega ne sklada, poljsko cvetje je črno, ožgala ga je voda, / privadi se ledenim užitkom, ne slepi se, da še imaš obliko.« Rim, avgust 1983 Alkimistovo lutkovno gledališče lutke z modrimi kapucami v sprevodu spuščajo se iz izložb v vodnjak, okrušen v dvojni vijak stopnic. svetleče se od plastike in laka se na dnu okopajo v dvospolnem živem srebru. tam generacije primerjajo, v izrezu meseca v zenitu osuple zro na grenko razdelitev, ki nenehno novo vodo preusmerja k mlinskemu kolesu tehtavca zlata. v alkimistovem predoru neko mesto, v prekapalnik potopljeno, zdaj ljudi razkriva kot ljudi, črvičke mastne zemlje, žužke pod izpraznjeno cementno vrečo. — s tem naj se primerjamo? svoj gnus igrajo lutke, alkimist, oblečen v bele kodraste lase, jim pritrjuje, izvabljajoč jih v veliki stekleni kljun. Iz potrebe po spreminjanju svoj snežno beli puh zravna, vznemirjen od prastarih sanj. v temi se te podobe spet dotaknejo nemirne svojih površin, izoblikujejo si kretnje, v tekočem žaru kot da hočejo se razkrojiti. izza velike skorje sviloprejke nosijo svilene niti, ljudje in lutke tkejo oblačila, se v rdečem vrenju preizkušajo. 881 Anketa Sodobnosti XVIII: Evropska poezija danes na prsi, lutka, ki v harmoničnih mehurčkih dihaš in utriplješ, zarjavele konjske podkve si prikuj, poskusi srečo, deskam plavajočega zaboja, ki od nas te loči, žeblje izruj. srebrno jo med kapljicami vitriola dvigne alkimist, in ob pogledu na lepoto lutke in ljudje zavzdihnejo. kot koreninice mandragole zdaj starec trga jih, vpijoče, iz te strnjene zmesi, z zrcalnimi pogledi ugibajo, kdo bil je človek, kdo pa lutka, primerjajo zakone, v kupčkih listja iščejo sledove menstruacij, filmski trak in nohte z lakom preizkušajo. k podzemnemu, na glavo obrnjenemu stolpu-gledališču alkimist jih žene, kaplje sperme mu kapljajo iz naježene dlake, s slo, z drhtenjem jih okuži, z grenko staro usedlino, z barvno tekočino, kakršno ta letna doba terja za poskuse. na obeh koncih palčice nihaje tehtajo se moški, ženske in lutke v svojem hitrem begu k polu, ki jih bolj privlači. alkimist je ves prevzet, trije obredni udarci: govor. zdaj zaljubljenci v ledenem plesu se ločujejo ob mostu samomorov, starci, zaprašeni sami v sebi, tipljejo za težo, ki bi pritegnila zemljo. — rojeni ste, za zmerom ste rojeni, na razmajanem mostovju lahko čakate, da vas pogoltne val, a ste rojeni, v mahu so ostale še stopinje, vaše ali tistih, ki so morali nositi težo. 882 Fabio Doplicher lutke iz izložb izkoreninjenci molče posnemajo čakaje na obleko, ki naj smisel in veljavo da sedanjosti. alkimist po odru, pluto sredi alg, jih razporeja valujoče, kar naprej šahira z njimi. a noben tekač ne pade, kralj nikoli ni v nevarnosti, potuhnjene poskušajo zatreti svojo pričujočnost. z ličilom besnosti osenči starec, kamenčke, izprane v nekem drugem morju, oči igralcev, ki se zlogujoč pomikajo k skrivnostnim tablam, izvor igrajo, ker so dokopali se do bele alkimistove strasti, ga iščejo v odsevu gorskih močeradov. v kosmih iz bombaža se na odru zberejo, premagal jih je beli slap tablet, in starec raste kot nevarna goba v jami, krohoče se, opolzkosti mrmra, izliva vedra asfalta, rožlja z verigami, v zemljo sadi mrtvaške vrče, poapnjene volovske okostnjake odkriva, hermafroditu iz popka iztrga misel, iz te trofeje meri padajoče kaplje dobrega in zlega. beli lipicanci plešejo svoj valček, dvigajo, visoki na kopitih, vihrajoče grive. — kakšno je zdaj zadnje stanje, individuum-plankton, ki na dno pogreznjen hrani naj prihodnjo dobo? — vi niste — vpije alkimist in še se širi: na belem travniku njegovega telesa konji plešejo zasanjane četvorke. Prevedel Ciril Zlobec